Zakaj so cene ključne industrijske kovine na novih rekordih

Cene bakra, najpomembnejše industrijske kovine, še nikoli v zgodovini niso bile tako visoke kot letos. Čeprav so k avgustovskemu nizu rasti prispevale špekulacije o carinah na baker v ZDA, je širši razlog za rekorde zevajoča vrzel med ponudbo in povpraševanjem: slednje raste zaradi elektrifikacije omrežij in potreb podatkovnih centrov, večji rudniki pa se medtem soočajo z izpadi proizvodnje.

Na Londonski borzi kovin (London Metals Exchange – LME) so se cene referenčnih pogodb za baker s trimesečnim dobavnim rokom prvič dvignile nad 14 tisoč dolarjev za tono konec januarja, a je kmalu prišlo do korekcije. Nato so se za kratek čas znova dvignile nad 14 tisoč dolarjev maja in junija, po ponovni korekciji pa so psihološko mejo zopet prebile v drugi polovici avgusta. Tečaj nad to ravnijo vztraja že nekaj dni.

Od začetka leta je rdeča kovina na LME pridobila okrog 15 odstotkov, v zadnjem letu pa skoraj 50 odstotkov; cena za trimesečno dobavo je trenutno blizu 14.300 dolarjev na tono. Trgi že nekaj mesecev ugibajo, če bo ameriški predsednik Donald Trump uresničil grožnje in ocarinil uvoz bakra, zato mnogi vlagatelji premikajo svoje zaloge iz skladišč v Londonu ali Šanghaju, kjer je osrednja surovinska borza največje svetovne porabnice bakra, v skladišča newyorške borze Comex. Na trgih izven ZDA to povzroča pomanjkanje zalog, zato je dvig 50 tisoč ton bakra iz londonskih skladišč prejšnji teden povzročil precejšnjo rast cen.

Primanjkljaj se kaže tudi v podatku, da je cena za takojšnjo dobavo (tako imenovana spot ali promptna cena) na LME pri skoraj 14.400 dolarjih na tono – precej več, kot znaša cena za dobavo čez tri mesece, kar kaže, da je do bakra na kratek rok težko priti. Običajno je cena za poznejšo dobavo višja od promptne, saj vključuje stroške hrambe in zavarovanja.

Zakaj ima baker doktorat iz ekonomije

Baker je najširše uporabljana industrijska kovina. Je dober prevodnik toplote in elektrike ter odporen proti koroziji, zato se uporablja v elektroniki (žicah, kablih, motorjih, vezjih, elektronskih napravah), gradbeništvu (ceveh, strešnih kritinah, hišnih elementih, klimatskih napravah) in za zlitine, kot sta bron in medenina (na primer za izdelavo kovancev ali glasbenih instrumentov). V zadnjih letih je rast povpraševanja gnal sektor zelenih tehnologij (sončne in vetrne elektrarne, tudi električni avto potrebuje več bakra kot avto z motorjem z notranjim zgorevanjem) in z njim povezana širitev elektroenergetskih omrežij.

Zaradi široke uporabe baker velja za znanilca recesij z vzdevkom “doktor Baker”, ker naj bi imela kovina doktorat iz ekonomije: ko cena pade, to kaže na nižje industrijsko povpraševanje, kar je signal za upočasnjevanje gospodarske aktivnosti.

Toda povpraševanje se le povečuje, saj se obstoječim kupcem zdaj pridružuje še umetna inteligenca. Veliki upravljavci podatkovnih centrov, kot so Amazon, Microsoft, Google in Meta, vlagajo tisoče milijard dolarjev v infrastrukturo za razvoj umetne inteligence – samo letos naj bi globalno vložili tisoč milijard dolarjev, ocenjuje Goldman Sachs. Naložbe v umetno inteligenco že dosegajo skoraj odstotek svetovnega bruto domačega proizvoda (BDP) in se bodo še povečevale. Podatkovni centri potrebujejo baker za elektroniko in hlajenje, potrebujejo pa ga tudi bolj zmogljiva elektroenergetska omrežja, kar pomeni še več bakra za njihovo nadgradnjo.

Tu so še povečane naložbe v obrambo, ki prav tako vključujejo napredno elektroniko za sodobno orožje, in področje humanoidne robotike. Slednji sektor je v zgodnjih fazah, a pri analitični družbi S&P Global ob pričakovanjih, da bo do leta 2040 na svetu vsaj milijarda humanoidnih robotov, ocenjujejo, da bo to pomenilo dodatnih šest odstotkov trenutnega svetovnega povpraševanja po bakru oziroma dodatnih 1,6 milijona ton na leto.

Cena bakra s trimesečnim dobavnim rokom v Londonu je blizu 14.300 dolarjev na tono.

Primanjkljaj bo vse večji

Pri S&P Global so v začetku leta ocenili, da je strukturni primanjkljaj bakra v dobi umetne inteligence “sistemsko tveganje za globalno industrijo, tehnološki napredek in gospodarsko rast”.

Kot pravijo, se bo do leta 2040 povpraševanje dvignilo na 42 milijonov ton, kar je 50 odstotkov več od trenutne ravni (okrog 28 milijonov ton). Proizvodnja že zdaj ne dohaja povpraševanja, saj primanjkljaj za lani in letos znaša okrog 120 do 150 tisoč ton po ocenah analitičnih družb. S&P Global pa pričakuje, da bo proizvodnja dosegla vrhunec leta 2030 pri 33 milijonih ton in se nato do 2040 znižala na 22 milijonov ton – manj kot znaša danes.

Če se rudarski sektor ne prilagodi, bo to do leta 2040 povzročilo primanjkljaj v višini 10 milijonov ton na leto oziroma četrtino napovedanega globalnega povpraševanja. Ta ocena primanjkljaja že upošteva tudi napoved, da se bo recikliranje bakra do 2040 več kot podvojilo, s trenutnih štirih na 10 milijonov ton.

“Gospodarsko povpraševanje, širitev omrežij, proizvodnja obnovljivih virov energije, umetna inteligenca, digitalne industrije, električna vozila in obramba rastejo naenkrat – ponudba pa ne sledi tempu. Na kocki je, ali bo baker ostal gonilo napredka ali pa bo postal ozko grlo za rast in inovacije,” je zapisal podpredsednik S&P Global in soavtor raziskave Daniel Yergin.

Težave v rudnikih

Tehnološki velikani lahko brez težav mobilizirajo stotine milijard dolarjev za naložbe v digitalno infrastrukturo, ne morejo pa s temi milijardami na mah pričarati surovine, ki jo je treba najprej izkopati iz tal v obliki rude, nato pa predelati v kovino. Čeprav bi rudarji z veseljem prodajali po trenutnih visokih cenah, njihovo proizvodnjo omejuje več dejavnikov.

Povprečni čas odprtja novega rudnika od odkritja do prve proizvodnje traja okrog 17 let, po navedbah IEA. Novih odkritij je vse manj in se soočajo z visokimi stroški in zamudami. Pri širitvi obstoječih rudnikov je težava vse slabša kakovost rude: vsebnost bakra v rudi se je od leta 1991 zmanjšala za 40 odstotkov. To pomeni, da je proizvodnja enake količine rude dražja. Od leta 2020 se je širitev obstoječih rudnikov podražila za 65 odstotkov, tako da so stroški takšne širitve primerljivi z odpiranjem povsem novega rudnika, navaja IEA.

Lani je v nekaterih večjih rudnikih prišlo do vrste nesreč, ki so okrnile proizvodnjo. V drugem največjem rudniku bakra na svetu, indonezijskem Grasbergu, se je septembra sprožil zemeljski plaz, lastnik Freeport-McMoRan pa je napovedal, da bo do konca 2026 zaradi tega proizvedel skoraj 600 tisoč ton manj bakra od načrtov. Konec julija se je v čilskem rudniku El Teniente, ki je v lasti domačega velikana Codelco, zrušil jašek, kar je prav tako ustavilo proizvodnjo. Maja je proizvodnjo v kompleksu Kamoa-Kakula v Kongu zaradi potresne nevarnosti začasno ustavil kanadski Ivanhoe, ki si lastništvo deli s kitajskim partnerjem Zijin Mining.

Dobro polovico bakrove rude nakopljejo tri države: Čile, Peru in Demokratična republika Kongo, pri čemer je največji Čile s četrtinskim deležem svetovne proizvodnje in največjim rudnikom Escondida, ki zagotovi šest odstotkov svetovnega bakra. Zaradi padca kakovosti rude Escondida, v lasti BHP in Rio Tinta, že prihodnje leto pričakuje zmanjšanje proizvodnje za 300 tisoč ton.

Tveganja v predelavi

Proizvodnji bakra grozijo tudi težave na sredini verige vrednosti, torej pri predelavi iz rude v kovino. Čeprav so cene bakra rekordne, so provizije rafinerij na zgodovinsko nizki ravni, kar je posledica omejene proizvodnje v rudnikih in hitre rasti predelovalnih zmogljivosti, zlasti na Kitajskem, ki porabi polovico svetovnega bakra za svoj ogromni proizvodni sektor in velike infrastrukturne projekte.

Kitajska je največja svetovna uvoznica bakrovega koncentrata – surovine z 20- do- 30-odstotno vsebnostjo bakra, ki jo običajno proizvedejo rudarji na lokaciji izkopa in s katero je lažje trgovati na mednarodnem trgu kot z nepredelano rudo. Azijska velesila s to surovino oskrbuje svoj hitro rastoč sektor talilnic in rafinerij bakra. Ta sektor je od leta 2005 pomenil 90 odstotkov globalne rasti predelave bakra in svoj tržni delež povečal s 15 na lanskih 50 odstotkov.

Okrog 45 talilnic in rafinerij na Kitajskem, ki jih pogosto podpira država in imajo nižje stroške obratovanja kot globalni tekmeci, je v zadnjih letih zaostrilo tekmo za omejene količine rude. Zato so provizije skopnele: po podatkih IEA je referenčna letna provizija, ki jo določa vsakoletna pogodba med čilskim rudarjem Antofagasta in kitajskimi talilnicami, januarja letos prvič doslej dosegla nič dolarjev na tono. Marže pri promptnih nakupih so negativne že od leta 2024.

Kljub temu so mnoge talilnice in rafinerije – zlati kitajske – še vedno dobičkonosne, saj izgube nadomestijo z dobički pri prodaji stranskih produktov predelave bakra, na primer zlata, srebra in žveplene kisline. A tudi cene žlahtnih kovin so se v zadnjem času spustile z rekordov, kar oži manevrski prostor.

Primež Kitajske

Kitajska podjetja se zavedajo, da na kratki in srednji rok večje ponudbe koncentrata ne gre pričakovati, zato cene skušajo uravnavati z nižanjem lastne proizvodnje za 10 odstotkov v 2026, vlada pa je ustavila načrte za približno dva milijona ton načrtovanih novih talilnih zmogljivosti. Toda po oceni IEA to ne bo bistveno dvignilo provizij. Večja zaprtja niso verjetna, saj Kitajska z domačimi talilnicami uspešno zmanjšuje uvoz in povečuje izvoz rafiniranega bakra (čeprav za zdaj ostaja neto uvoznica tudi na tem področju).

Kot še pravi IEA, bi bile dolgoročno nizke provizije tveganje za talilnice izven Kitajske, zlasti tiste neodvisne, ki niso integrirane v verige večjih rudarjev in so odvisne od nakupov rude na prostem trgu. Te so že zdaj absorbirale večji del rezov proizvodnje zaradi pomanjkanja rude in nizkih marž, medtem ko kitajski tekmeci še vedno obratujejo bližje polni zmogljivosti. Ker kitajske talilnice zaradi svojega obsega lažje poslujejo v takšnih tržnih pogojih, bi si lahko zagotovile še večji tržni delež predelave bakra, ko bodo talilnice drugod primorane še bolj okrniti svoje proizvodnje.

To bi še okrepilo primež Kitajske nad predelavo bakra, kar bi po oceni IEA prineslo tudi tveganja za nacionalno in gospodarsko varnost po svetu zaradi odvisnosti od enega ponudnika. Trg bakra je namreč bistveno večji od drugih trgov s kritičnimi minerali, baker pa je temelj vseh električnih tehnologij, s ključnimi aplikacijami v energetiki, prometu, umetni inteligenci, obrambi in gradbeništvu.