Zakaj eno največjih nahajališč nafte na svetu privablja rekordne naložbe

Okrog majhnega argentinskega mesteca Añelo v odročni provinci Neuquén se na območju, večjem od Slovenije, množijo naftna in plinska črpališča. V enem največjih nahajališč fosilnih goriv na svetu, ki ga mnogi primerjajo s Teksasom ob vzponu frackinga v Permskem bazenu, namreč predsednik Javier Milei vidi priložnost za gospodarski preobrat južnoameriške države.

Gre za nahajališče oziroma geološko formacijo Vaca Muerta, kar v prevodu pomeni mrtva krava. Ta se razteza na okrog 30 tisoč kvadratnih kilometrih patagonske stepe in pod površjem skriva 30 milijard sodov nafte, sodeč po nedavni oceni argentinskega energetskega ministrstva – dvakrat toliko, kot je leta 2013 ocenjevala ameriška agencija EIA -, ter 8.700 milijard kubičnih metrov plina. Proizvodnja je že zdaj za to nahajališče rekordna pri okrog 800-900 tisoč sodih nafte na dan in 50 milijardah kubičnih metrov plina na leto, do leta 2035 pa nameravajo proizvodnjo obeh virov še približno podvojiti.

Vaca Muerta je četrto največje nahajališče nekonvencionalne nafte in plina na svetu in drugo največje nahajališče skrilavca (shale, angl.), kamnine, iz katere se nafta in plin črpata s pomočjo hidravličnega lomljenja ali frackinga. Od tod primerjave s Teksasom, kjer je v začetku prejšnjega desetletja prišlo do tako imenovane revolucije skrilavca s pomočjo tehnologije frackinga, kar je ameriški zvezni državi dalo velik gospodarski pospešek.

Milei želi potencial Vaca Muerte razviti s pomočjo davčnih spodbud programa RIGI (Režim spodbud za velike naložbe), ki ga je sprejel leta 2024. Z njim privablja tuje vlagatelje, ki so bili v preteklosti bolj zadržani do naložb v gospodarsko nestabilno Argentino. Velik del načrtov je tudi gradnja infrastrukture, kar vključuje naftovode, plinovode in terminale za izvoz utekočinjenega plina (LNG), ter privabljanje delovne sile v odročno regijo.

Argentinska panaceja

Milei, ki je predsednik postal leta 2023 na platformi liberalizacije gospodarstva in rezov javne porabe, je Vaca Muerto opisal kot “novo argentinsko panacejo” oziroma univerzalno zdravilo. Vidi jo kot sredstvo za dosego ekonomske neodvisnosti in zmanjšanje javnega dolga za državo, ki v preteklosti večkrat ni zmogla odplačati posojil Mednarodnega denarnega sklada (IMF), konec lanskega leta pa so ZDA morale Mileiju priskočiti na pomoč pri stabilizaciji valute peso z 20 milijard dolarjev vredno valutno zamenjavo.

Svetovalna družba McKinsey v nedavni analizi ugotavlja, da bi lahko proizvodnja nafte in plina v Vaca Muerti do konca desetletja ustvarila 34 milijard dolarjev letne bruto dodane vrednosti, kar bi pomenilo do pet odstotkov argentinskega bruto domačega proizvoda (BDP), če se uresničijo napovedi o povečanju proizvodnje. Ustvarila bi okrog 30 milijard dolarjev letnega izvoza, ocenjuje McKinsey.

Še bolj ambiciozno napoved ima državno naftno podjetje YPF, ki je največji operater in lastnik vrelcev v Vaca Muerti. Ta pričakuje, da bo območje do leta 2031 ustvarilo 50 milijard dolarjev izvoza, s čimer bi se naftna in plinska industrija postavila ob bok ključnemu kmetijskemu sektorju na področju izvoza. Pomembni so predvsem dolarji, ki bi jih Argentina dobila v zameno za izvoz nafte in plina, saj bi z njimi lahko stabilizirala svojo valuto. Milei je z zategovanjem pasu močno obrzdal podivjano inflacijo, a ta še vedno znaša dobrih 30 odstotkov na medletni ravni.

Argentina je bila dolga leta neto uvoznica energije. V zadnjih dveh letih beleži presežek v trgovini z energijo, ki je lani znašal rekordnih 11,1 milijarde dolarjev, ta trend pa želi Mileijeva administracija še okrepiti.

Privabljanje naložb

Trenutek za razvoj je ugoden. Globalni kupci nafte in LNG se skušajo preusmeriti stran od regije Bližnjega vzhoda, kjer je zaradi vojne promet tankerjev skozi Hormuško ožino že več mesecev ohromljen. Poleg tega se pričakuje, da bo povpraševanje po LNG raslo vse do leta 2050, saj velja za pomemben vir energije v prehodu na brezogljično družbo. Za zdaj vodilne izvoznice, zlasti ZDA in Katar, ustrezno povečujejo proizvodnjo, od sredine prihodnjega desetletja pa bo po navedbah Mednarodne agencije za energijo (IEA) potrebna nova ponudba na trgu.

Nafto v Vaca Muerti črpajo že približno 100 let, čeprav v manjšem obsegu kot zdaj. Proizvodnja plina pa je bila doslej precej omejena zaradi pomanjkanja izvozne infrastrukture, bodisi v obliki plinovodov ali terminalov za LNG. To se zdaj spreminja, saj se velike naložbe stekajo v gradnjo takšne infrastrukture.

Čeprav so razvoj Vaca Muerte od leta 2010 do neke mere podpirale tudi prejšnje administracije, je največji pospešek razvoju dal Mileijev program RIGI, prek katerega je bilo po navedbah svetovalne družbe Wood Mackenzie v državo vloženih že več kot 100 milijard dolarjev. Industriji so prav prišli tudi ukrepi, kot so liberalizacija cen nafte in plina ter odprava nekaterih uvoznih omejitev, ki je omogočila uvoz tehnologije, potrebne za črpanje nafte in plina z metodo frackinga.

Pri Wood Mackenzie potencial Vaca Muerte vidijo v vse večji učinkovitosti oziroma stroškovni vzdržnosti naftnih in plinskih vrelcev, ki je po njihovi oceni primerljiva s proizvodnjo v ZDA. Toda za zdaj je vrtanje vrtin za približno polovico dražje kot v Permskem bazenu (McKinsey ocenjuje, da je cena 30-40 odstotkov višja), med drugim zaradi omejenih zmogljivosti storitvenega sektorja, manjše gostote vrtanja in tehničnih izzivov, kot so visoke temperature, ki zahtevajo specializirano opremo.

Domači in tuji vlagatelji

Glavni igralec v Vaca Muerti je domači naftar YPF, ki je bil od privatizacije leta 1999 v večinski lasti španskega Repsola, nato pa ga je Argentina leta 2012 znova nacionalizirala. YPF je operater in delni ali edini lastnik največjega števila blokov v regiji. Poleg YPF so pomembni domači vlagatelji v regijo tudi zasebna podjetja Vista, Pan American Energy, Pampa in Pluspetrol. Pet največjih igralcev v Vaca Muerti je tako argentinskih ali v vsaj delni argentinski lasti.

Vista, s proizvodnjo 160 tisoč sodov ekvivalenta nafte na dan, je lani kupila deleže malezijskega naftnega podjetja Petronas v Vaca Muerti za 1,2 milijarde dolarjev. Pred dnevi je enoodstotni delež v Visti, vreden 76 milijonov dolarjev, kupil ameriški tehnološki vlagatelj Peter Thiel. Naložba je prišla nekaj mesecev po srečanju z Mileijem, ki je med drugim dejal, da želi redko poseljena prostranstva Argentine uporabiti za gradnjo podatkovnih centrov. Thiel je nedavno kupil tudi dvorec v Buenos Airesu.

Med tujimi državami so najbolj prisotne ZDA prek naftnega velikana Chevron, ki je 100-odstotni lastnik in operater bloka El Trapial severno od Añela in 50-odstotni lastnik bloka Loma Campana, skupaj z YPF. Deleže v nahajališčih imata tudi francoski Total in britansko-nizozemski Shell.

Kitajska je vpletena bolj posredno. Njena naftna podjetja nimajo lastniških deležev v samih naftnih blokih kot omenjena podjetja, ima pa državni CNOOC lastniški delež v podjetju Pan American Energy, največjem zasebnem operaterju v Vaca Muerti s proizvodnjo okrog 250 tisoč sodov ekvivalenta nafte na dan. Družba je v 50-odstotni lasti naftnega velikana BP, preostala polovica pa je v lasti korporacije Bridas, ki si jo na pol delita argentinska družina Bulgheroni in CNOOC.

Največja zasebna naložba v zgodovini države

Med naložbami v programu RIGI so ključni projekti za gradnjo naftovodov, plinovodov in izvoznih terminalov za LNG. Trenutno poteka gradnja naftovoda VMOS (Vaca Muerta Oleoducto Sur) v vrednosti treh milijard dolarjev. Ta bo predvidoma dokončan do konca leta in bo povečal zmogljivost obstoječega naftovodnega omrežja Oldelval. V projektu je YPF glavni vlagatelj in razvija prvi krak naftovoda do črpalne postaje Allen, sodeluje pa še z osmimi podjetji z interesi v Vaca Muerti, ki vlagajo v drugi krak povezave od Allena do izvoznega terminala Punta Colorada.

Pri infrastrukturi za LNG so v igri še precej večji zneski. Paradni projekt se imenuje Argentina LNG, ki je ocenjen na 51 milijard dolarjev, kar bi bila največja zasebna naložba v argentinski zgodovini. Ta vključuje obrat za procesiranje plina v Vaca Muerti, plinovode do obale in vzpostavitev dveh plavajočih terminalov za izvoz LNG v zalivu San Matias z zmogljivostjo 12 milijonov ton LNG na leto, z možnostjo širitve na 18 milijonov ton, če dodajo še en plavajoči terminal.

V projektu YPF sodeluje z italijanskim naftnim podjetjem Eni in podjetjem XRG, investicijsko vejo naftnega velikana ADNOC iz Abu Dabija. Avgusta so partnerji oddali vlogo za RIGI, do konca leta pričakujejo končno odločitev o naložbi, do leta 2031 pa začetek obratovanja. Po oceni podjetja bi projekt ustvaril 10 milijard dolarjev izvoznih prihodkov na leto.

Že pred tem želi plin izvažati projekt Southern Energy, v katerem sodelujejo YPF, Pan American Energy, Pampa, Harbour Energy in Golar LNG. Tudi ta vključuje plinovod od Vaca Muerte do obale in dva plavajoča terminala za LNG v istem zalivu z zmogljivostjo šest milijonov ton na leto. Projekt je že prejel končno odločitev o naložbi in načrtuje obratovanje prihodnje leto.

Visoke plače za nove delavce

Bum energetske proizvodnje v mesto Añelo, ki šteje 18 tisoč prebivalcev, z visokimi plačami privablja nove ljudi. Argentinski inštitut za nafto in plin je v lanskem poročilu ocenil, da bo sektor v prihodnjih letih potreboval od 30 tisoč do 43 tisoč dodatnih delavcev. YPF in druga naftna podjetja so v odgovor na te potrebe marca odprli inštitut Vaca Muerta, ki usposablja delavce, in prejeli več kot 17 tisoč prijav, poroča Reuters.

V provinci Neuquén povprečna mesečna plača v naftni industriji znaša okrog 5.600 dolarjev. To je občutno več od povprečne plače v zasebnem sektorju v prestolnici Buenos Aires, kjer znaša okrog 1.800 dolarjev.

Kot poroča argentinski Forbes, aktivnost v Vaca Muerti spreminja tudi logiko nepremičninskega trga v Argentini, kjer je bila rast v zadnjih letih osredotočena predvsem na Buenos Aires. Razvoj v mestu Añelo in provinci Neuquén ni omejen le na rezidenčno gradnjo, ampak tudi na logistično infrastrukturo in storitve za podjetja, ki delujejo v Vaca Muerti.

Kakšna je okoljska in družbena cena?

Mileijev načrt za Vaca Muerto ni brez kritikov, ki opozarjajo na okoljske, družbene in gospodarske posledice.

Po navedbah portala Global Oil & Gas Exit List (GOGEL), ki ga upravlja nemška okoljska organizacija Urgewald, je argentinski mega projekt “ogljična bomba“, v kateri bodo stroški družbenih in okoljskih vplivov dosegli pet tisoč milijard dolarjev, dobičkov pa bo za okrog dva tisoč milijard dolarjev.

Opozarjajo, da fracking lahko povzroči potrese in kontaminacijo vodnih virov s težkimi kovinami in radioaktivnimi snovmi. Podjetja odpadni material, ki nastane v procesu frackinga, nelegalno odlagajo nekaj sto metrov od domov ljudi, te kemikalije pa zastrupljajo pitno vodo in kmetijska zemljišča. Mesta v severni Patagoniji, kot je Añelo, rastejo kaotično, saj se je število prebivalcev v zadnjem desetletju potrojilo, infrastruktura in storitve pa niso sledile temu tempu. To je pomenilo rast cen, rast kriminala in spolnih napadov ter preobremenjenost šolskega in zdravstvenega sistema v regiji.

Pri GOGEL poudarjajo, da naftni in plinski vrelci nastajajo na ozemlju, kjer že stoletja živijo avtohtoni prebivalci Mapuči, ki za črpanje niso dali soglasja. Organizirali so več protestov in sprožili tožbe proti provinci, državi in naftnim družbam, a to ni ustavilo rasti proizvodnje.

Dve Argentini

Drugi dvomijo, da bo Vaca Muerta res prinesla denar v državo in zaposlila toliko domačinov, kot trdijo podporniki. Nekdanji podsekretar za fosilna goriva v prejšnji vladi Juan Jose Carbajales je za Reuters opozoril, da okvir RIGI omogoča podjetjem, da se izognejo zahtevi po pretvorbi tujih valut prek argentinskega deviznega trga po treh ali štirih letih naložbe, kar bi lahko pomenilo odtekanje deviz v tujino, kljub veliki prisotnosti domačih podjetij v Vaca Muerti.

Ekonomist Guido Zack iz Buenos Airesa pa pravi, da vladni program RIGI od delodajalcev zahteva, da zaposlijo le do 20 odstotkov delavcev lokalno, kar ne bo nujno naslovilo približno 7,5-odstotne brezposelnosti v državi. Poleg tega, kot pravi, bum zaposlovanja v Neuquénu zakriva izgube delovnih mest na konvencionalnih naftnih poljih in širše v argentinskem gospodarstvu. V času Mileijevega mandata se je v Argentini zaprlo več kot pet odstotkov vseh registriranih podjetij oziroma okrog 28 tisoč.

“Danes imamo dve Argentini: eno, ki raste, in drugo, ki upada,” je za Reuters dejal Zack.