Znana veleblagovnica v središču Ljubljane: prazne izložbe, obledeli listi in najemniki, ki jih ni

Ob desetih dopoldne sredi tedna je pasaža ljubljanske veleblagovnice Maximarket v središču Ljubljane skoraj prazna. Koraki odmevajo med zatemnjenimi izložbami, na katerih visijo listi z napisom “Oddam poslovni prostor” – nekateri so tam že leto ali dve.

Namesto vrveža, po katerem je bil Maximarket nekoč znan, obiskovalca pozdravi tišina. Ni več niti stranišča, ki so ga nekoč lahko uporabljali kupci na poti v trgovino. Ko turisti vprašajo po najbližji toaleti, jih delavci usmerijo v bližnji Cankarjev dom, pove ena od zaposlenih v kemični čistilnici, enem redkih lokalov, ki še delujejo v pasaži. Ob močnejšem dežju voda vdira v poslovne prostore, podhod pa je vse bolj zapuščen.

Na naša vprašanja o usodi pasaže in praznih nadstropjih blagovnice, kjer je bila Modiana, iz Mercatorja niso želeli podrobneje odgovoriti. Sporočili so le, da se bodo javnosti oglasili, ko bo v zvezi s prostori kaj konkretnega, saj so v preteklosti že napovedovali dogovore, ki se – po njihovih besedah ne po lastni krivdi – niso uresničili, zato so od tokrat previdnejši.

Ob otvoritvi v nekaj dneh 84 tisoč obiskovalcev

Težko si je predstavljati, da je bila ta pasaža leta 1971, ko so odprli Maximarket, veljala za največje trgovsko središče, kjer je v naslednjih desetletjih vrvelo ne le kupcev, ampak tudi ljubiteljev kulture, saj je iz pasaže dostop do Cankarjevega doma, in drugih. Maximarket, prva samopostrežna veleblagovnica v takratni državi, je v prvih dneh po odprtju sprejela skoraj 84 tisoč obiskovalcev, kažejo podatki Muzeja novejše zgodovine, mesec pozneje pa si jo je ogledal celo Josip Broz Tito.

Veleblagovnica si je sloves pridobila tudi z lastno pekarno in legendarnim “Maxijevim kruhom”, zanj so Ljubljančani menda stali v vrstah, slaščičarna pa je zaradi bližine parlamenta veljala za kraj, kjer so se pogosto srečevali politiki. Ob bogati ponudbi prehrambnih izdelkov je bilo mogoče kupiti tudi tehnično blago, pohištvo, porcelan in številne druge izdelke. Danes je od tistega vrveža ostal pravzaprav le odmev.

Več praznih kot polnih prostorov

Večina poslovnih prostorov v pasaži je praznih. Zadnja sta se izpraznila Zlatarna Celje in prodajalna očal, ki je vrata odprla šele lani in jih je po manj kot enem letu tudi zaprla, saj naj bi bila odločitev za najem, kot so dejali za Finance, – tudi zaradi upada prihodkov po aferi z onesnaženo vodo – napačna. Že od januarja 2024 sameva manjši prostor, kjer je bila Loterija Slovenije, od konca istega leta pa tudi večji prostor pri Pizzeriji Parma. Skoraj dve leti je zaprt Butik okusov, kjer so nekoč prodajali ruske živilske izdelke.

Zaposlena v kemični čistilnici, ki je v pasaži že vrsto let, pravi, da je iz leta v leto slabše, in da gre skozi podhod vse manj ljudi, prav tako se slabša urejenost okolice. Tudi čistilnica naj bi se konec leta zaprla, zaradi upokojitve direktorice.

Ključavničar odšel po 12 letih

Konec lanskega leta je po dvanajstih letih vrata zaprlo tudi ključavničarstvo in čevljarski servis Setničar – eden zadnjih obrtnikov, ki je vztrajal v pasaži.

“Za zaprtje enote smo se odločili zaradi vse slabših razmer v objektu, vse slabših odnosov z lastniki in posledično tudi slabšega obiska kupcev. K odločitvi je pripomogla tudi izredno visoka najemnina,” za Forbes Slovenija pojasnjuje Tanja Setničar Medic, direktorica družbe Setničar.

Po njenih besedah je bilo v zadnjih letih vse več prostorov praznih, podest pa pogosto slabo osvetljen, zato so se tam zbirali brezdomci, kar je dodatno odvračalo kupce. Težave so povzročali tudi zamakanje in vdori vode, večino sanacij pa so morali financirati sami. Poleg visokih najemnin so plačevali tudi stroške skupnega marketinga, o porabi katerih po njihovih navedbah niso dobili jasnih pojasnil.

Kapljo čez rob je bil po njenih besedah lanska afera z onesnaženo vodo. “Tri mesece niso bili zagotovljeni pogoji za varno delovno okolje, kljub temu pa smo morali poravnati celotne najemnine in stroške,” pravi. “Žal nam je, da Maxi ni več na takšni ravni, kot je bil v osemdesetih letih, ko je bil ponos ne samo Ljubljane, ampak celotne Slovenije.”

Čeprav je tabla s seznamom trgovin ob vhodu v pasažo še vedno polna imen najemnikov, ki jih že dolgo ni več, v podhodu vztrajajo le še zeliščna lekarna Sanatura, ki spada pod okrilje Mercatorja, Čokoladnica Dobnik, prodajalna s cigarami, Antikvariat Glavan in manjša prodajalna Okusi sveta.

Dodaten udarec lansko onesnaženje vode

V pritličju, na ploščadi, deluje le še restavracija Moji štruklji. Že od lanskega septembra je zaprta nekdanja legendarna slaščičarna Maxi. Po poročanju N1 je zadnji najemnik takrat prekinil sodelovanje z Mercatorjem, ta pa je pojasnil le, da je izbor novega ponudnika v zaključni fazi in da je zanj šest kandidatov. Skoraj leto dni pozneje lokal še vedno sameva. Notranjost je izpraznjena, na tleh je videti nove luči, ki še niso vgrajene, sicer pa ni znakov, da bi potekala priprava na odprtje.

Kot omenjeno, je razloge za zaprtje lokalov v zadnjem letu treba iskati v aferi iz lanskega aprila, ko je zaradi fekalno onesnažene vode v notranjem vodovodnem sistemu za tri mesece obstal ves gostinski del stavbe. Nacionalni inštitut za javno zdravje je takrat obravnaval 547 primerov obolenj. Prihodki v Maximarketu so bili v tem obdobju za 1,2 milijona evrov manjši kot v primerljivem predlanskem obdobju, je takrat povedal Tomislav Kramarić, predsednik poslovodstva Mercatorja. Sanacija vodovodnega sistema in vgradnja novih cevi je podjetje stala med 220.000 in 250.000 evri, dodatnih približno 100.000 evrov pa je po njegovih besedah znašala izguba zaradi neplačanih najemnin.

Prav tako je od leta 2023 zaprta nekoč priznana restavracija Maxim, na Mercatorjevi spletni strani je za njene prostore – skupaj 323 kvadratnih metrov in 189 kvadratnih metrov veliko teraso – oglas za najem po ceni najmanj 10.774 evrov mesečno. Za manjši, od leta 2022 prazen lokal v pasaži, obnovljen po epidemiji in nato po nekaj mesecih znova zaprt, Mercator pričakuje vsaj 2.720 evrov.

Tri nadstropja prazna čakajo že dve leti

Najbolj boleča zgodba je vseeno tista o blagovnici z oblačili in kozmetiko v treh nadstropjih Maximarketa, kjer je do poletja 2024 delovala Modiana. Mercator je takrat sporočil, da prihaja nemški modni trgovec Peek & Cloppenburg, ki naj bi prostore po obnovi in prilagoditvi kmalu odprl. Maja letos je Svet24 poročal, da so pogovori z Nemci že za skoraj pol leta obtičali v “zaključni fazi”, brez pojasnil o razlogih za zamudo.

Ob našem obisku se slika ni spremenila: obnovitvena dela se še vedno niso začela, glavni vhod s ploščadi pa je zastrt s pregradnimi panoji, ki kupce preusmerjajo na tekoče stopnice ali navadno stopnišče proti živilski trgovini v kleti. Tri nadstropja nekdanje blagovnice tako že drugo leto samevajo brez pojasnila, kdaj – če sploh – bodo znova zaživela.

Arhitekt: bolje revitalizirati kot pisati novo zgodbo

Arhitekt in docent na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Miloš Kosec opozarja, da Maximarket nikoli ni bil zamišljen zgolj kot nakupovalno središče. Območje Trga republike je bilo po njegovih besedah zasnovano kot preplet trgovine, kulture, poslovnih dejavnosti in politike, prav raznolikost programov pa je prostoru dajala življenje. “Pasaža je bila zasnovana kot križišče različnih funkcij. Če ti programi začnejo usihati, prostor izgublja svojo moč,” pravi.

Po njegovem mnenju je največja težava pomanjkanje dolgoročne vizije. Opozarja, da se takšni prostori zelo težko poberejo, ko jih ljudje začnejo dojemati kot opuščene.

“Maxi je kljub današnji degradaciji še vedno pojem. Zato ga je bistveno bolj smiselno čim prej revitalizirati, kot pa nekoč začeti povsem novo zgodbo. Ko se ljudje enkrat odvadijo prihajati v tak prostor, lahko njegovo oživljanje traja desetletja,” poudarja Kosec.