Kaj se je zgodilo z jedrsko renesanso?

Jedrski reaktorji po svetu so lani proizvedli rekordno količino elektrike, a je bila obenem proizvodnja izven Kitajske za 14 odstotkov nižja od rekordnega leta 2006. Delež jedrske energije v svetovni energetski mešanici se zmanjšuje, saj se obljube o malih modularnih reaktorjih (SMR) še niso izkazale v praksi, projekti zamujajo in se dražijo, medtem ko sončna energija beleži nezadržno rast.

Svetovna proizvodnja jedrske energije se je lani povečala za 2,9 odstotka in dosegla nov rekord pri 2.677 teravatnih urah (TWh). To je za približno letno proizvodnjo enega velikega reaktorja nad 18 let starim rekordom, ugotavlja novo poročilo o stanju v jedrski industriji World Nuclear Industry Status Report 2025.

Poročilo v letošnji 20. izvedbi kljub temu pravi, da ob stotinah gigavatov nove inštalirane moči za proizvodnjo sončne energije “jedrska energija ostaja na trgu nepomembna”. Čeprav se pogosto omenja kot pomembno brezogljično dopolnilo za manj stabilne obnovljive vire energije, mnoge države – tudi Slovenija – pa napovedujejo nove naložbe v sektor, poročilo opozarja na počasno prilagajanje vse bolj decentraliziranim in fleksibilnim energetskim omrežjem, ki temeljijo na novih tehnologijah.

“Leta 2024 smo priča izjemnemu porastu sončnih in baterijskih zmogljivosti, ki ga je povzročilo nenehno in znatno zniževanje stroškov. Ker se energetski trgi hitro razvijajo, ni znakov živahne gradnje jedrskih elektrarn, počasen upad vloge jedrske energije pri proizvodnji električne energije pa se nadaljuje,” so zapisali v poročilu.

Na Zahodu manj reaktorjev

Lani je jedrska energija pomenila devet odstotkov svetovne energetske mešanice, malce manj kot leto prej in skoraj polovico manj od rekordnega leta 1996, ko je delež znašal 17,5 odstotka.

Sredi leta 2025 je v 31 državah sveta obratovalo 408 jedrskih reaktorjev. To je ena država manj kot leto prej, saj je Tajvan maja letos zaprl svoj zadnji reaktor v skladu s politiko opuščanja jedrske energije. Število reaktorjev ne upošteva dolgoročnih izpadov, ki zadevajo 33 reaktorjev po svetu – od tega jih je 19 na Japonskem, ki se še vedno spopada s posledicami nesreče v Fukušimi leta 2011 in počasi vrača reaktorje v obratovanje, in šest v Ukrajini, kjer je ruska vojska zasedla elektrarno v Zaporožju.

Med letom 2005 in lanskim letom je bilo novo zagnanih 104 reaktorjev, zaprlo pa se jih je 101. Toda od novo zagnanih jih je bilo 51 na Kitajskem, kjer se v istem času ni zaprl niti en reaktor. Izven Kitajske je tako v tem dvajsetletnem obdobju prišlo do neto upada 48 jedrskih reaktorjev. Ob koncu junija letos je sicer po svetu v gradnji 63 reaktorjev (od tega jih 32 gradi Kitajska), a se 26 projektov sooča z zamudami in rastočimi stroški, sodeč po poročilu.

ZDA ostajajo največja proizvajalka jedrske energije (lani skoraj 800 TWh, kar je slaba petina proizvodnje elektrike v državi), a novih reaktorjev ne gradijo. Tudi administracija Donalda Trumpa si je sicer za cilj zadala ponovno krepitev sektorja. Prvi znak te smeri je regulativna zelena luč za ponovni zagon 54 let starega reaktorja v Michiganu, ki je zaprt od leta 2022. Administracija ima podobne načrte za še dve elektrarni.

Rast Kitajske

Od 90. let prejšnjega stoletja je za večino rasti jedrske energije zaslužna Kitajska, ki se je kasneje kot ostale jedrske velesile odločila za gradnjo jedrske infrastrukture. Od leta 2020 dalje pa je azijska država druga največja proizvajalka na svetu, pred Francijo, Rusijo in Južno Korejo.

Lani je stekla gradnja devetih novih reaktorjev po svetu, od tega jih je Kitajska izvedla sedem (enega od teh v Pakistanu – edina kitajska gradnja v tujini). Po en nov reaktor se je začel graditi v Rusiji in v Egiptu, oba ruske izdelave.

Ob koncu lanskega leta je imela Kitajska v obratovanju 58 reaktorjev, ki so v 2024 proizvedli skoraj 400 TWh elektrike. To je bilo povečanje za 3,7 odstotka, vendar se je delež jedrske energije v skupni proizvodnji elektrike tretje leto zapored nekoliko zmanjšal na 4,5 odstotka. Obenem Kitajska gradi 32 reaktorjev, dobro polovico vseh novogradenj na svetu, od tega jih je 28 domače izdelave in štirje, ki jih izdeluje Rusija. Rusija gradi tudi štiri od šestih novih reaktorjev v Indiji ter vse štiri nastajajoče reaktorje v Turčiji in štiri v Egiptu.

Jedrski projekti pogosto nastajajo z domačo tehnologijo in izvajalci, zato so tudi zgoščeni v le nekaj državah, ki so jedrske sile. Na izvoznem trgu pa ima izrazito prevladujočo vlogo Rusija, katere državna družba Rosatom je vodilna izvoznica tako jedrskega goriva kot tudi tehnologije za gradnjo tlačnovodnih reaktorjev sovjetske izdelave. Rusija trenutno gradi 27 novih reaktorjev, od tega 20 v sedmih tujih državah.

Odvisnost od Rusije

V EU obratuje 19 sovjetskih tlačnovodnih reaktorjev, še 15 pa v Ukrajini. Čeprav sta ZDA in EU po invaziji na Ukrajino uvedli sankcije proti Rusiji, so samo ZDA uvedle tudi sankcije na uvoz ruskega obogatenega urana. Uvoz iz Rusije je s tem krepko upadel, a je država našla drugega ponudnika v Kitajski. EU na jedrskem področju ni uvedla nobenih sankcij, kar kaže na odvisnost od ruske dobave.

“Z izjemo enega kitajskega projekta v Pakistanu in enega polaganja temeljnega kamna v Južni Koreji je Rosatom v zadnjih petih letih in pol izvedel vseh 16 novo začetih gradenj jedrskih reaktorjev izven Kitajske, dobavitelji delov pa nimajo nobenih drugih tujih strank poleg Rosatoma,” navaja poročilo.

Vseeno prihaja do preusmeritev, saj je pet evropskih strank ruskega jedrskega goriva (Češka, Finska, Slovaška, Madžarska in Bolgarija) zmanjšalo uvoz iz države in sklenilo dobavne pogodbe z ameriškim Westinghousom ali francoskim Framatomom, podružnico EDF, ki sicer še nima vzpostavljene proizvodnje goriva za tlačnovodne reaktorje, po zapletih in zamudah na predvideni lokaciji v Nemčiji. Od Westinghousa jedrsko gorivo kupuje tudi krška nuklearka.

Toda odvisnost je obojestranska, opozarjajo avtorji raziskave. Že vsaj desetletje namreč Rosatom dobiva tehnologijo za gradnjo in servisiranje reaktorjev od evropskih partnerjev Framatome in nemškega Siemensa.

Poleg Rosatoma in kitajske državne družbe CNNC je edini drugi ponudnik v tujini francoski EDF, ki gradi dve jedrski elektrarni v Združenem kraljestvu. Francija – država z najvišjim, dvotretjinskim deležem jedrske energije v proizvodnji elektrike – je sicer konec lanskega leta zagnala en nov reaktor (Flamanville 3). Toda odprtje je prišlo 12 let pozneje od prvotnih načrtov in s kar šestkrat višjo ceno od prvotne ocene – skoraj 22 milijard evrov namesto 3,6 milijarde.

Zaostanek za obnovljivimi viri

Po oceni avtorjev poročila se jedrska energija cenovno in logistično ne more primerjati z novimi tehnologijami na področju obnovljivih virov energije, zlasti sončne energije. Ta je po eni strani postala mnogo cenejša, po drugi strani pa skupaj z vetrno energijo spreminja samo zasnovo energetskih omrežij, v katera se jedrska energija težko vklaplja, piše v poročilu.

Nova inštalirana moč sončne in vetrne energije krepko presega nove jedrske zmogljivosti. Po podatkih energetskega inštituta (Energy Institute) se je sončna zmogljivost lani povečala za 452 GW oziroma 32 odstotkov, vetrna pa za 113 GW oziroma 11 odstotkov. Zmogljivost baterijskih sistemov za shranjevanje energije se je povečala za 113 odstotkov na 126 GW. Medtem so se jedrske zmogljivosti v istem obdobju povečale le za 5,4 GW.

Aprila 2025 je svetovna proizvodnja samo sončne električne energije prvič presegla mesečno proizvodnjo jedrske energije. Ta trend se je nadaljeval tudi maja in junija 2025, še navaja poročilo. Sončna in vetrna energija skupaj sta lani proizvedli 70 odstotkov več elektrike kot jedrski reaktorji.

Ta razkorak je viden tudi na Kitajskem, ki v zadnjih letih dominira v gradnji novih reaktorjev, a še hitreje postavlja nove sončne panele – pomeni okrog 40 odstotkov globalnih inštalacij. Medtem ko se je jedrska zmogljivost v državi lani povečala za 3,5 GW, se je zmogljivost proizvodnje sončne energije povečala za 278 GW.

Tudi EU pospešeno uvaja sončne in vetrne zmogljivosti, ki so lani zavzemale 28-odstotni delež v proizvodnji elektrike, kar je več kot na Kitajskem (18 odstotkov) in skoraj dvakratnik svetovnega povprečja (15 odstotkov). Proizvodnja iz jedrske energije pa je pomenila 23 odstotkov.

Stava na male modularne reaktorje

Poročilo o stanju v jedrski industriji je že leta 2015 posvetilo poglavje malim modularnim reaktorjem (SMR), ki se pogosto omenjajo kot bolj prilagodljiva alternativa velikim in dragim reaktorjem, katerih gradnja je dolgotrajna – gradnja drugega bloka krške jedrske elektrarne (JEK2) bi se po časovnici Gen energije, ki je nosilec projekta, zaključila leta 2039. Moč SMR-jev znaša 300 MW ali manj.

V poročilu so pred desetletjem ugotavljali, da se trditve o širitvi jedrske energije prek SMR-jev niso uresničile. V letošnjem poročilu je sklep podoben, “le da se vrzel med navdušenjem in industrijsko realnostjo ni nikoli nehala povečevati”. Toda avtorji dodajajo, da je razlika sedaj, da vlade začenjajo zagotavljati financiranje teh projektov, v manjši meri tudi zasebni kapital.

Možnost SMR-jev v državni strategiji razogljičenja dopušča tudi ministrstvo za energetiko, ki ga vodi Bojan Kumer, Slovenija pa je vključena v ameriški projekt izvedbe študij izvedljivosti za uporabo SMR-jev pri preoblikovanju premogovnih elektrarn v jedrske. Gen energija prav tako razmišlja o SMR-jih, po besedah direktorja Dejana Paravana kot komplementaren projekt drugemu bloku (in ne nadomestek).

Agencija za jedrsko energijo (NEA) pri OECD je ocenila, da skupno javno in zasebno financiranje za SMR znaša 15,4 milijarde dolarjev (13,1 milijarde evrov). Ocena vključuje 74 od skupno 127 projektov po svetu, kar pomeni, da je znesek morda podcenjen, razen če se veliko projektov opusti.

Po navedbah poročila je ameriški NuScale edini med zahodnimi ponudniki, ki je prejel odobritev zasnove za SMR, a v zahodnih državah za zdaj ni stekla še nobena gradnja malega modularnega reaktorja. Rusija medtem razvija lahkovodne reaktorje (light water reactor, angl.) in reaktorje s hitrimi nevtroni (fast neutron reactor, angl.), predvsem s poudarkom na vzpostavitvi reaktorja na plovilih. Kitajska prav tako gradi dve vrsti SMR-jev.

Tudi Evropa za nove jedrske tehnologije

Evropska komisija je februarja lani ustanovila industrijsko združenje za razvoj SMR v Evropi. Združenje, v katerega so vključeni tudi nekateri slovenski deležniki (med njimi Univerza v Ljubljani, Inštitut Jožef Štefan, Gen energija in Elektroinštitut Milan Vidmar), je 17. septembra objavilo strateški načrt z 10 ukrepi za naslednjih pet let. Ti vključujejo krepitev povpraševanja na trgu izven zgolj proizvodnje elektrike; oživitev dobavnih verig; spodbujanje raziskav in razvoja; odpiranje priložnosti za financiranje; in poenostavitev regulativnih okvirov.

“Pravočasna uvedba malih modularnih reaktorjev je ključnega pomena za ohranjanje konkurenčnosti evropske industrije, spodbujanje energetskega prehoda v ogljično nevtralno prihodnost do leta 2050 in krepitev strateške avtonomije EU v energetskem sektorju,” je sporočilo združenje.

Toda po navedbah poročila o stanju v jedrski industriji dosedanji projekti niso pretirano uspešni. Dva evropska start upa na področju – oba francoska – sta po njihovih navedbah v finančnih težavah: Newcleo, ki je bil izbran med projekte industrijskega združenja, se sooča s pomanjkanjem denarja, Naarea – razvijalec reaktorja s taljeno soljo – pa naj bi bil insolventen.

Poleg tega je energetski velikan EDF svoj projekt SMR-jev, Nuward, lani ustavil in preoblikoval v projekt z bolj preverjeno tehnologijo: januarja letos je sporočil, da bo reaktor v razvoju 400-megavatski, kar presega definicijo SMR, poleg tega je projekt še v zgodnji fazi razvoja.