Ali Slovenijo in Evropo res zajema nov val deindustrializacije?

Ugasnjene peči za proizvodnjo aluminija v kidričevskem Talumu, odpuščanja in selitev proizvodnje v tujino pri šempetrskem Mahleju in tudi drugih podjetjih, predvsem iz avtoindustrije, likvidnostne težave Slovenske industrije jekla (Sij): so to slovenski znanilci novega vala deindustrializacije, ki po mnenju nekaterih zajema Evropo, ali le primeri prestrukturiranja evropske industrije k sektorjem višje dodane vrednosti oziroma težave, ki kličejo k temu?

Po deindustrializaciji v 90. letih, ki jo je zaznamovala predvsem selitev dela proizvodnje v cenejšo Azijo, so se nove apokaliptične napovedi zvrstile ob nastopu energetske krize leta 2022, po ruskem napadu na Ukrajino in dramatičnem skoku cen elektrike in zemeljskega plina, ko je Rusija v odgovor na zahodne sankcije “zaprla pipo” na plinovodih, ki se stekajo v Evropo.

Nekonkurenčnost Evrope

Cene energije v Evropi ostajajo razmeroma visoke, višje kot v ZDA in na Kitajskem. To evropskim podjetjem otežuje konkuriranje državno podprti kitajski industriji, medtem pa investicije v zelene tehnologije skušajo v čim večji meri privabiti Združene države Amerike s prav tako zajetno državno podporo v okviru Zakona o zniževanju inflacije (IRA) odhajajočega predsednika Joeja Bidna. Ta s svojim zaledjem kapitala prekaša evropske zaveze na tem področju.

“Evropski proizvajalci izgubljajo tržne deleže na neevropskih trgih, kar je posledica tako geopolitičnih sprememb kot izgube konkurenčnosti proti kitajskim proizvajalcem, še posebej na segmentih, ki so povezani z zelenim prehodom, kot so električna vozila, baterije in foto-voltaične rešitve. To zahteva nove pristope pri reševanju teh izzivov,” je za Forbes Slovenija pojasnil glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Bojan Ivanc.

Tudi v Sloveniji je slišati opozorila o deindustrializaciji. Nedavno je o “tihi deindustrializaciji” zaradi nekonkurenčnega poslovnega okolja pri nas za Bloomberg Adria govoril izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček. Izpostavil je predvsem visoke stroške dela in elektrike, ki so bili doslej, kot pravi, konkurenčna prednost Slovenije v primerjavi z Nemčijo.

Kaj teži Nemčijo

V središču skrbi o deindustrializaciji je motor evropskega gospodarstva in industrije, Nemčija, od katere so izvozno v veliki meri odvisne tudi države osrednje in vzhodne Evrope, vključno s Slovenijo, ki je lani tja izvozila za nekaj manj kot 7.500 milijard evrov blaga. Letos do konca septembra po podatkih državnega statističnega urada (Surs) na Nemčijo odpade okrog 12 odstotkov celotnega slovenskega izvoza.

Našo najpomembnejšo trgovinsko partnerico je zajel vihar sočasnih kriz. Politika energetske transformacije zadnjega desetletja – tako imenovani Energiewende, ki jo je zaznamovalo opuščanje premoga in jedrske energije, je po začetku vojne v Ukrajini trčila ob novo geopolitično realnost multipolarnega svetovnega reda in državo ujela nepripravljeno.

Prinesla je dražjo energijo, ravno v času vzpona kitajskih proizvajalcev električnih vozil, ki so odtegnili tržne deleže nemškim avtomobilistom najprej na domačem parketu, zdaj pa prodirajo tudi v Evropo. Volkswagen, eden največjih proizvajalcev avtomobilov na svetu, je že zagrozil z zapiranjem tovarn v Nemčiji, sklicujoč se na ohranjanje konkurenčnosti.

Najbolj je energetska kriza prizadela energetsko intenzivne panoge. Tu izstopata kemična industrija, ki je v Nemčiji največji porabnik energije, in kovinska industrija, o čemer priča tudi konec proizvodnje primarnega aluminija v Talumu in zaprtja talilnic drugod po Evropi. Nemški kemični velikan BASF je napovedal zaprtje dveh tovarn v domačem Ludwigshafnu.

Nemčija kot jedro evropske industrije

Za razvita gospodarstva, kot je večina evropskih, praviloma velja, da večji del bruto domačega proizvoda (BDP) in dodane vrednosti ustvarijo v storitvenem sektorju. Vendar imajo nekatere države višji delež predelovalnih dejavnosti v bruto dodani vrednosti oziroma BDP kot druge.

Delež predelovalnih dejavnosti v večjih evropskih gospodarstvih se znižuje že zadnji dve desetletji. A v Nemčiji se kljub padcem od leta 2016 dalje ta delež še vedno drži nad 20 odstotki; podobno visok je po podatkih Eurostata še na Češkem, Slovaškem, Madžarskem in v Sloveniji, od koder mnoga industrijska podjetja izvažajo v Nemčijo. Pri nas je lani delež industrije znašal 22 odstotkov BDP, pred dvajsetimi leti pa 24,9 odstotka, pravijo na GZS. Po drugi strani je v drugem največjem gospodarstvu EU, v Franciji, ta delež okrog 10 odstotkov.

Približno petino največjega evropskega gospodarstva tako sestavlja industrijska proizvodnja. Ta je sicer vrh dosegla leta 2017, od takrat postopno upada, če ne upoštevamo strmega, a začasnega padca po pandemiji. Podoben trend je razviden tudi v Sloveniji, sodeč po Sursovem indeksu industrijske proizvodnje.

“Transformacija” industrije

Pri inštitutu Oxford Economics kljub temu ne verjamejo, da trenutne težave evropske industrije pomenijo deindustrializacijo v smislu množičnih odpuščanj in večji izgubi proizvodnih zmogljivosti na stari celini. Avgusta so v raziskavi zapisali, da v Evropi in predvsem Nemčiji poteka kvečjemu ciklična industrijska recesija, ki se kaže v padcu proizvodnje. Okrevanje pričakujejo do sredine prihodnjega leta.

Na drugi strani priznavajo, da Evropa izgublja globalni delež industrijske proizvodnje, ki se bo po njihovi oceni še nadaljeval. Toda ta trend pripisujejo bolj hitri rasti proizvodnje na Kitajskem in drugod v Aziji, ne toliko nekonkurenčnosti evropske industrije. Pri tem, da se Nemčija ne deindustrializira, kažejo na podatek, da padec industrijske proizvodnje ni tako izrazit kot v 90. letih, ko se je njen delež v BDP v dveh letih znižal za skoraj tri odstotne točke (s 24,8 leta 1991 na 21,9 leta 1993).

Po mnenju Oxford Economics bo tako namesto deindustrializacije prišlo do “transformacije” industrije. V okviru te nekaterim industrijam grozi stagnacija ali upad; med te prištevajo tekstilno industrijo, papirno, rafiniranje, plastično, kovinsko in kemično industrijo – pretežno sektorji, ki so energetsko intenzivni in imajo nižjo dodano vrednost.

Po drugi strani lahko rast v sektorjih, kjer ima Evropa konkurenčno prednost, odtehta upad v naštetih panogah. Prednost pa ima Evropa s svojo izobraženo delovno silo, patentnimi zaščitami in visoko stopnjo avtomatizacije v kompleksni in visoko specializirani proizvodnji, kot so inženiring, elektronika in farmacija.

Ivanc sicer opozarja, da navedbe študije teoretično držijo, a da je “energetsko intenzivna industrija dobavitelj številnim industrijam (strojni, avtomobilski, farmaciji) in storitvenemu sektorju (denimo gradbeništvu), obenem pa večanje uvozne odvisnosti odpira nova tveganja, povezana z dobavljivostjo in nihajočo ceno. Hkrati ima tudi uvoz takšnih proizvodov večji ogljični odtis.

Kako se trend kaže v Sloveniji

Tudi v Sloveniji je po oceni Ivanca vidna selitev proizvodnje z nižjo dodano vrednostjo (tekstil, les, enostavni kovinski izdelki), kjer “slovenska podjetja nimajo več faktorja diferenciacije, temveč je glavno vodilo konkurenčnosti nizka proizvodna cena.” Tu gre po njegovih besedah za proces, ki je stalen, ne pa linearen. “Logično je, da v časih nižjih naročil več podjetij optimizira stroške kot v času visokih naročil.”

Praviloma bi se morala tudi v Slovenijo seliti proizvodnja, kjer ima Slovenija konkurenčne prednosti, še meni glavni ekonomist GZS, ki pri tem kaže na širitev farmacevtske industrije pri nas. “Prav tako pa bi del proizvodnje v Nemčiji lahko pripadel tudi slovenskim dobaviteljem,” doda.

Čemažar, Domel: večja uvozna odvisnost

Na nekonkurenčnost evropske in slovenske industrije opozarja tudi predsednik uprave železniškega Domela Matjaž Čemažar. “Pri takih pogojih, kot jih imamo trenutno v Evropi – ne samo v Sloveniji – je evropska proizvodnja manj konkurenčna, predvsem to velja za energetsko intenzivne panoge. To se nam hitro pozna, saj smo v segmentih, kjer konkuriramo s kitajskimi proizvajalci, zaradi dražjih surovin postali nekonkurenčni,” pravi Čemažar, ki opozarja, da to pomeni uvozno odvisnost Evrope.

“Postajamo vse bolj odvisni od drugih virov, v veliki večini Kitajska prevzema tovrstne industrije, tudi Indija se krepi. Nekonkurenčnost na daljši rok pomeni, da ni novih investicij, ni nove opreme, ni novih gradenj, kar se začne valiti kot velik kamen, kar opažamo v za nas pomembnem nemškem gospodarstvu,” je dejal.

Kakšne rešitve vidi Čemažar za slovenska industrijska podjetja? Za Domel je to lokalizacija, saj imajo proizvodnjo že na Kitajskem in v Srbiji. “Naša vloga se bo v prihodnje krepila v smeri inženiringa, ohranjali bomo močan razvoj izdelkov in procesov, proizvajali pa bomo tam, kjer bodo pogoji najbolj ugodni. To je ena pot. Stremeti moramo k izdelkom z višjo dodano vrednostjo na nišnih trgih. Usmeriti se je treba na različne trge, tako po panogah kot geografsko. Severna Amerika nam kljub napovedanim Trumpovim carinam predstavlja veliko priložnosti; prav tako so priložnosti tudi na južni polobli, kjer so trgi v razvijanju.”

Ali to pomeni izgubo delovnih mest v proizvodnji pri nas? Čemažar meni, da dolgoročno ja, a kot pravi, prav teh kadrov pri nas tako ali tako primanjkuje, poleg tega se jih nadomešča tudi z robotizacijo in digitalnimi rešitvami. Domel sicer ohranja proizvodnjo tudi v Sloveniji, kjer cilja predvsem na rast produktivnosti, delež zaposlenih v tujini pa bo rastel bolj postopoma, pravi.

Manjša prodaja

Pri proizvajalcu elektromotorjev iz Železnikov so trend ohlajanja evropske industrije občutili lani, ko so jim v zadnjem četrtletju prihodki upadli za približno petino, nam je povedal Čemažar. Letos pričakujejo, da bodo prihodki v višini okrog 185 milijonov evrov približno osem odstotkov nižji od načrtov. Leto naj bi sklenili s pozitivnim izidom, a prav tako nižjim od načrtov.

Kot pojasni Čemažar, izvoz v Nemčijo za Domel pomeni okrog 20 odstotkov prodaje, a še dodatnih 20-25 odstotkov prodaje je vezane na nemške znamke, ki proizvajajo v drugih državah Evrope, na primer na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji. Torej nemška industrija za podjetje iz Železnikov pomeni približno polovico prihodkov. V Domelu imajo sicer diverzificirano proizvodnjo; ne dobavljajo izključno avtomobilski industriji. Ta po besedah prvega moža podjetja pomeni med eno četrtino in eno tretjino proizvodnje.

Tudi gospodarski minister za prestrukturiranje

“Menim, da je treba spodbujati podjetja, ki se bodo prestrukturirala, uvedla nove tehnologije in povečala dodano vrednost. Model, ki je slonel na nizkih stroških – tudi delovne sile –, se je na nek način izpel,” je v intervjuju za Forbes Slovenija pred dnevi dejal gospodarski minister Matjaž Han.

“Seveda pa ne smemo v tem času obupati nad določeno industrijo in je pustiti samo. Kakšno leto ji moramo pomagati, da se lahko prestrukturira. Ključni problem je v tem trenutku avtomobilska industrija, ki je ne smemo pustiti tako, kot smo pred 25 leti tekstilno in lesno industrijo,” je še dodal.

Pomanjkanje “kapitala v oblaku”?

Tudi nekdanji grški finančni minister, ekonomist in enfant terrible evropskih finančnih krogov Janis Varoufakis se je v začetku lanskega leta v kolumni strinjal, da so skrbi o deindustrializaciji nemara prenapihnjene, a je opozoril, da Evropa dejansko postaja nekonkurenčna v ključnem segmentu sodobnega digitalnega gospodarstva, ki mu pravi “kapital v oblaku”.

Ta zaostanek Evrope v primerjavi z ZDA in Kitajsko se po njegovem mnenju kaže na primeru nemške industrije, zlasti v avtomobilski panogi. Nemški proizvajalci avtomobilov so svoje dobičke vsa ta leta kovali z visokokakovostnimi motorji z notranjim zgorevanjem in vsemi pripadajočimi deli. Toda električna vozila se manj zanašajo na ta mehanski inženiring; večina dodane vrednosti električnega avtomobila po mnenju Varoufakisa pride iz “pametne” programske opreme, ki avto povezuje v oblak – v to tehnologijo pa nemški industrialisti niso dovolj vlagali.

“Čedalje več dobička od prodaje električnih avtomobilov ne bo prihajalo iz prodaje dejanske strojne opreme, ampak iz aplikacij, prodanih njihovim lastnikom (sedanjim in prihodnjim) – natanko tako, kot Apple služi od razvijalcev, ki izdelujejo aplikacije za telefone iPhone, ki se prodajajo prek trgovine Apple Store,” pravi Varoufakis.