Turčija želi v Brics: diplomatski manever ali odmikanje od Zahoda?

Organizacija, katere cilj je povezati razvijajoče se države in s tem uravnotežiti prevlado razvitih zahodnih držav, bi s pridružitvijo Turčije letos podvojila svoje članstvo, saj so se v začetku leta skupini že pridružile štiri države.

Skupino BRIC so leta 2009 s prvim vrhom v Jekaterinburgu ustanovile Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska. Leto kasneje se jim je pridružila Južna Afrika, največje afriško gospodarstvo, ki je skupini dodala še črko S (South Africa, angl.).

Brics pod vodstvom Kitajske in Rusije je nekakšna protiutež mednarodnim organizacijam, kot so finančni inštituciji Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF) ter skupina najbolj razvitih gospodarstev G7. Predvsem zaradi vodilne vloge Rusije v skupini se Brics zahodnim državam zdi tudi neskladen z obrambnim zavezništvom Nato, ki je nastal z namenom zaščite evropskih držav pred Rusijo.

Za Turčijo je Brics obenem alternativa članstvu v Evropski uniji (EU), ki se državi že vrsto let izmika.

Če bi bila Turčija v EU…

Do prošnje Turčije za pridružitev Brics morda ne bi prišlo, če se ne bi turška prošnja za članstvo v EU brez razrešitve vlekla že več desetletij in bila v mirovanju zadnjih pet let. Turčija je za članstvo v takratni Evropski ekonomski skupnosti (EEC) zaprosila davnega leta 1987. Status kandidatke za polno članstvo v EU je pridobila leta 1999, pogajanja pa so stekla leta 2005.

Zastala so leta 2016, po poskusu državnega udara v Turčiji, ki ga je Recep Tayyip Erdogan zatrl. Evropske države so imele takrat pomisleke glede kršitev človekovih pravic in vladavine prava v Turčiji. Marca 2019 je Evropski parlament prekinil pogajanja o članstvu in tisto leto tudi sankcioniral Turčijo zaradi črpanja nafte v ciprski ekskluzivni ekonomski coni, kar je vključevalo prepoved prodaje vojaških letal eurofighter državi. Ta posel še vedno blokira Nemčija, med razlogi pa so nakupi ruskih raketnih ščitov, vojaške kampanje proti Kurdom v Siriji in do januarja letos turška blokada švedskega članstva v Natu.

V lanskem poročilu o širitvi EU je zakonodajni organ ugotovil, da je Turčija le sedemodstotno usklajena s skupno evropsko zunanjo in obrambno politiko, kar je “daleč najnižja” raven katere koli izmed držav kandidatk.

“Če bi naše gospodarsko povezovanje z Evropsko unijo kronali s članstvom, ki je zdaj zgolj na ravni carinske unije, morda ne bi iskali takšnih alternativ,” je prejšnji teden, po turški oddaji prošnje za članstvo v Brics, za turško tiskovno agencijo Anadolu dejal zunanji minister Hakan Fidan.

A kljub desetletjem zavrnitev je Turčija še vedno zainteresirana tudi za članstvo v EU. Konec avgusta je turški zunanji minister prvič po petih letih v Bruslju opravil neformalne pogovore o ponovnem nadaljevanju pogajanj.

Načeta vez z ZDA

Turški predsednik Erdogan je v desetletju na položaju (in še desetletju prej v vlogi premiera) med drugim okrepil izvršno vejo oblasti in z neobičajno ohlapno monetarno politiko zaostril inflacijsko krizo leta 2022, ko je stopnja letne inflacije presegla 80 odstotkov. Avgusta letos je bila letna inflacija v Turčiji pri 52 odstotki.

Na mednarodnem parketu pa je Erdogan utrdil status Turčije kot pomembnega geopolitičnega igralca. Uradna Ankara vztraja pri spoštovanju zavez Nata, katerega članica je že od leta 1952, a obenem pod Erdoganom zasleduje politiko obrambne avtonomije, kar je načelo njeno vez z ZDA. Leta 2017 je namreč Erdogan z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom sklenil dogovor za nakup ruskega raketnega sistema S-400, ki naj bi bil po takratnem poročanju medijev vreden okrog 2,5 milijarde dolarjev.

Prva pošiljka iz Rusije je prispela v Turčijo julija 2019, nedolgo zatem pa je takratni ameriški predsednik Donald Trump Turčijo izločil iz programa za nakup vojaških letal F-35 in zapretil s sankcijami. Sistem S-400, ki naj bi bil zmogljivejši od primerljivih ameriških sistemov, predstavlja grožnjo med drugim prav letalom F-35, ki so najdražji orožarski program ZDA, piše CNBC. Za Turčijo je zasledovanje obrambne avtonomije med drugim posledica odprtih mejnih sporov z Grčijo, ki je prav tako članica Nata.

Obenem je Turčija, katere prebivalstvo je večinsko muslimansko, kritik Izraelove vojne proti palestinskemu gibanju Hamas, medtem ko ZDA podpirajo Izrael. Zaradi dogajanja v Gazi, kjer je od oktobrskega napada Hamasa na Izrael umrlo več kot 42 tisoč Palestincev (po podatkih palestinskega ministrstva za zdravstvo), v Turčiji vlada “proti-zahodno vzdušje”, je za Voice of America (VOA) dejala Asli Aydintasbas, gostujoča sodelavka pri think tanku Brookings Institution.

Moč diplomacije

Odprto vprašanje ostaja, če je prošnja za članstvo v Brics dejanski odraz odmika Turčije od Zahoda, ali zgolj način pritiska na EU, da znova obudi pogajanja o vstopu Turčije, in ZDA, da državi odobri nakupe orožja.

Erdogan pri zasledovanju strateških ciljev uporablja diplomatske vzvode, ki jih ima na voljo. Med odmevnimi intervencijami Turčije je bila na primer mediacijska vloga pri sklenitvi sporazuma med Ukrajino in Rusijo, ki je Ukrajini omogočila izvoz žita preko Črnega morja mimo ruske pomorske blokade. Pri tem ima Turčija, ki je sicer odvisna od Ukrajine in Rusije pri uvozu pšenice, pomemben pogajalski vzvod v nadzoru morskih ožin Bospor in Dardanele, ki sta edini pomorski dostop do Črnega morja.

Turčija kljub članstvu v Natu ni uvedla sankcij proti Rusiji po njeni invaziji na Ukrajino, zaradi česar je lahko prevzela vlogo mediatorke. Je pa Erdogan obsodil invazijo in Rusijo pozval k umiku iz Ukrajine, vključno s Krimskim polotokom, ki ga Rusija zaseda od leta 2014. V tem se retorika Turčije razlikuje od držav Brics, ki so manj kritične do Rusije.

Eden od turških vzvodov je tudi samo članstvo v Natu. Tega je Erdogan izkoristil, ko sta se po ruski invaziji leta 2022 transatlantskemu zavezništvu želeli pridružiti Finska in Švedska. Pridružitev nove države morajo potrditi vse obstoječe članice, Turčija pa je dlje časa nasprotovala pridružitvi Švedske, dokler ZDA niso popustile glede prodaje vojaških letal F-16 Turčiji.

Od Švedske pa je Erdogan iztržil nov zakon o boju s terorizmom, s katerim bo država bolj strogo nastopila proti kurdski delavski stranki (PKK), ki jo Turčija – pa tudi ZDA in EU – definirajo kot teroristično organizacijo.

Brics je večji kot G7

Skupina Brics je letos skoraj podvojila svoje članstvo. Poleg ustanovnih članic ter leta 2010 pridružene Južne Afrike so od januarja letos članice združenja tudi Egipt, Etiopija, Iran in Združeni arabski emirati (ZAE), ki so ob zadnjem vrhu Brics avgusta lani prejeli povabilo za pridružitev. Tako so v skupini Brics od letos povezani trije geopolitični rivali ZDA: Kitajska, Rusija in Iran.

K članstvu sta bili takrat povabljeni tudi Argentina in največja svetovna izvoznica nafte Savdska Arabija. Prva je podala prijavo, nato pa po zmagi libertarista Javierja Mileija na novembrskih predsedniških volitvah to prijavo umaknila, kot je napovedal Milei. Savdska Arabija o članstvu še razmišlja, po poročanju Bloomberga pa naj bi se za Brics zanimale tudi Tajska, Malezija in (tesna turška zaveznica) Azerbajdžan.

Države Brics so leta 2018 prvič prehitele države G7 po deležu svetovnega bruto domačega proizvoda (BDP) in to prednost vsako leto povečujejo. Pet držav članic Brics (brez letos pridruženih) predstavlja slabo polovico svetovnega prebivalstva, ki ustvari okrog 35 odstotkov svetovnega BDP in načrpa približno tretjino surove nafte.

Države članice G7 (ZDA, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska in Združeno kraljestvo) s 780 milijoni prebivalcev pomenijo manj kot desetino svetovnega prebivalstva, ti pa ustvarijo približno 30 odstotkov svetovnega BDP.

Dedolarizacija in nove trgovinske vezi

Skupina Brics med drugim skuša izzvati prevlado ameriškega dolarja v svetovnem gospodarstvu. V preteklosti so se večkrat porajale pobude o ustanovitvi skupne valute na ravni držav Brics, ki bi lahko predstavljala alternativo dolarju kot globalni rezervni valuti in plačilnemu sredstvu za ključne surovine, a doslej brez oprijemljivega uspeha.

Leta 2014 so države Brics s sporazumom v brazilski Fortalezi ustanovile Novo razvojno banko (New Development Bank) s 100 milijoni dolarjev kapitala in še 100 milijonov dolarjev rezervnih valut. Banka je namenjena posojanju denarja državam v razvoju za gradnjo infrastrukture ali reševanje finančnih težav, med drugim tudi odzivu na pandemijo koronavirusa. Tako opravlja podobno funkcijo, kot jo opravljata že Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF).

Svetovna banka in IMF imata oba sedež v Washingtonu, Nova razvojna banka pa v Šanghaju.

Turčija želi s prošnjo za Brics tudi okrepiti trgovinske vezi z državami članicami, zlasti Kitajsko, je za VOA dejal Muhdan Saglam, komentator za rusko-turške odnose in rusko energetiko iz Ankare. A čeprav je trgovina med Turčijo in Kitajsko lani narasla na več kot 48 milijard dolarjev, je v veliki meri šlo za uvoz iz Kitajske v Turčijo.

Naslednica nekdanjega otomanskega cesarstva ima bolj uravnoteženo trgovino z največjo trgovinsko partnerico EU, s katero ima vzpostavljeno carinsko unijo. Lani je obseg trgovine med Turčijo in EU znašal rekordnih 206 milijard evrov, po podatkih Evropske komisije.

To je junija na forumu v Združenem kraljestvu potrdil tudi turški finančni minister Mehmet Simsek. "EU ostaja naš glavni partner v smislu trgovinskih naložb, turističnih tokov … zato ostajamo osredotočeni na EU, vendar to ne pomeni, da ne preučujemo alternativ, če prinašajo vrednost," je dejal.