Steklarna, ki razogljičenja ne vidi kot grožnje, ampak kot priložnost

Iz evropske in slovenske industrije v zadnjem času dnevno prihajajo opozorila, da lahko evropska strategija razogljičenja ogrozi poslovanje podjetij. Gospodarska združenja in tudi mnoga podjetja opozarjajo, da sami ne bodo morali kriti stroškov prenove tehnologij in procesov, ponekod pa prehod onemogočajo tudi tehnološke omejitve.

Steklarna Hrastnik je ubrala nasprotno pot in v zelenem prehodu prepoznala priložnost. “Smo izredno občutljivi do zelene energije. To je nekaj, kar je izredno pomembno z okoljskega vidika, hkrati pa tudi z marketinškega,” je pred letom dni v intervjuju za Forbes Slovenija dejal lastnik steklarne Igor Lah.

Podjetje v dveh obratih v Hrastniku, kjer med drugim izdeluje steklenice za velike svetovne proizvajalce alkoholnih pijač, kot so Martell, Bacardi, Henessy, preizkuša rešitve zelenega prehoda v procesu taljenja stekla. Gre za prvo fazo proizvodnje, v kateri je zemeljski plin še nedolgo nazaj veljal za nepogrešljiv energent. Tudi danes brez njega ne gre, a v steklarni zmanjšujejo njegov delež.

“Nekaj časa smo se veliko ukvarjali s tem, kaj je naslednji korak v premijskem segmentu; je to barva stekla, ali morda oblika. Ugotovili smo, da je to lahko trajnost, ki jo zdaj ponujamo s hibridno pečjo na eni strani in vodikovo pečjo na drugi,” pravi direktor steklarne Matevž Fazarinc.

Manj plina, več elektrike

Hibridno peč, ki so jo razvili sami, izdelana pa je bila v Nemčiji, so zagnali spomladi. Njena posebnost je visok delež električne energije za taljenje – na račun zemeljskega plina. “Prej je bil delež električne energije med 7 in 15 odstotki, zdaj lahko pomeni do 40 odstotkov,” je za Forbes Slovenija povedal Fazarinc.

Kot je pojasnil šef razvojno-inovacijskih projektov Gorazd Krese, je projekt, ki naj bi bil pionirski v svetovnem merilu, potekal dve leti. Izvedba pa ni bila povsem predvidljiva, saj so se do instalacije same peči lahko zanašali na simulacije.

Te so se ob zagonu nove peči nato potrdile tudi v praksi; sprememba v razmerju energentov za taljenje ne vpliva na proizvodni proces, prav tako ne na kakovost stekla, zmanjša pa ogljični odtis izdelka. “Edina neznanka je, ali in kako lahko sprememba vpliva na življenjsko dobo peči,” nam je dejal Krese. Steklarska peč ima praviloma življenjsko dobo deset let.

Naložba v peč je vredna 23 milijonov evrov, od tega je 3,6 milijona stala elektrifikacija. Steklarna Hrastnik je za naložbo pridobila tudi evropsko sofinanciranje; gre za prvi slovenski projekt, financiran iz evropskega inovacijskega sklada, ki je naložbo podprl z 2,2 milijona evrov. To prinaša tudi strožji nadzor; evropski projekt bo namreč potekal vse do leta 2027, v tem času pa bo morala steklarna ves čas dokazovati zmanjšanje emisij.

Kako iz taline nastane steklenica

Izdelava steklenic v Podkraju se začne na zalogovniku ob hibridni peči, ki vsebuje mešanico steklarske zmesi in odpadka iz proizvodnega procesa. Črepinje lahko predstavljajo največ petino zmesi.

Posebna vlagalna naprava zmes potiska v peč, ki na temperaturi 1200 stopinj Celzija stali 170 ton stekla dnevno. Talina se prek pretočnega kanala pretaka do posebnih škarij nad delovnim prostorom steklarne, ki režejo koščke žareče zmesi. Ti potem “kapljajo” na orodje.

Prvo je orodje za predoblikovanje, ki oblikuje vrat steklenice, drugo orodje pa steklenico napihne. V nekaj sekundah tako talina dobi obliko prosojne steklenice z žarečim dnom. Stekleni izdelki, ki pridejo iz stroja, imajo temperaturo med 600 in 800 stopinj, zato jih je potrebno počasi ohladiti. Sledi hladno brizganje oziroma dekoriranje izdelkov. Na koncu delavci steklene izdelke pregledajo, dobre zapakirajo, slabe pa pošljejo na ponovno mletje in taljenje.

Več v spodnjem posnetku.

Višji delež vodika bo izziv

Medtem ko v Podkraju preizkušajo elektrificirano peč, je steklarna v obratu na drugi strani reke Save lani del plina nadomestila z vodikom, ki je postal primarni energent v steklarski peči. Zdaj lahko pokriva do 60 odstotkov potreb.

“Marsikdo je rekel, da to ni mogoče,” je spomnil Peter Čas, ki je do letošnjega julija vodil steklarno, potem pa se je preselil na mesto direktorja obvladujoče skupine Vaider v lasti Igorja Laha.

Vodik sicer zaenkrat v Hrastnik dobavljajo s kamioni, prav tako kupujejo tako imenovani sivi vodik, ki je proizveden iz ogljičnih virov (ponavadi plina). Kljub temu pa v steklarni pravijo, da so s tem neposredni ogljični odtis taljenja zmanjšali za več kot 30 odstotkov v primerjavi s standardnimi postopki. Menjava energenta poleg tega ni imela bistvenega vpliva na bistrenje in razbarvanje stekla oziroma kakovost stekla.

Kot je dejal vodja razvoja v steklarni Tilen Sever, pa več izzivov pričakujejo ob nameravanem povečevanju deleža vodika prek 80 odstotkov. To naj bi namreč vplivalo na kakovost stekla, zato bo potrebnih več prilagoditev v proizvodnji.

Vodik preizkušajo tudi druge steklarne, a v manjšem deležu. Ena največjih steklarskih skupin Ardagh je denimo napovedala, da bo v zadnjem letošnjem četrtletju v proizvodnji steklenic za vodko absolut petino zemeljskega plina nadomestila z vodikom.

Strm upad in počasno okrevanje

Seveda pa je proizvodnja le en korak v procesu, na koncu mora izdelek prepričati kupca. Stroškovna cena proizvodnje z električno energijo ali vodikom je namreč višja kot s plinom.

“Električna energija je še vedno enkrat dražja kot energija, ki jo dobimo iz zemeljskega plina, ima pa nekoliko boljši izkoristek, vodik je še dražji. Tako mora biti dodana vrednost izdelka večja, da lahko pokrije strošek, ki pa si ga lahko porazdelimo po celotni dobavni verigi. Tu so res pomembni partnerski odnosi z dobavitelji in kupci,” pravi Fazarinc in dodaja, da povpraševanje po trajnostni embalaži narašča.

Po tem, ko se je konec lanskega leta trg ustavil, zdaj po besedah sogovornika počasi okreva. Letos se bodo prihodki namesto načrtovanega 10-odstotnega padca zmanjšali za kar tretjino in bodo primerljivi z letom 2019, prihodnje leto pa načrtujejo okoli 15-do 20-odstotno rast. Pri tem se po besedah Fazarinca hitreje povečujejo naročila za nove izdelke – tudi za ‘zelene’ steklenice.

Meni, da so prav prebojne rešitve način, kako v Sloveniji ohraniti energetsko intenzivno industrijo, ki je – kot pravi – za nas pomembna in velik del slovenske identitete. “Z našim znanjem in rešitvami, s katerimi smo prvi na svetu, lahko kompenziramo višje cene energentov,” meni, a doda, da vse dodatne obremenitve podjetju “nikakor ne pridejo prav” pri samem poslovanju.

Reciklažni center za celotno Srbijo

Lahova skupina Vaider ima v lasti tudi steklarno v srbskem Paraćinu, ki je letos zagnala novo peč.

V sporazumu z vladno agencijo, ki ji je zagotovila finančno podporo, se je skupina Vaider zavezala tudi k vzpostavitvi nacionalnega reciklažnega centra za steklo. To bo torej zbirni center za steklene odpadke za celotno Srbijo, kjer bodo steklo sortirali po barvah in ga nato uporabili v steklarni v Paraćinu. Ker je to steklo lažje staliti, to pomeni tudi prihranek pri strošku energentov.

Naložbo v višini okoli pet milijonov evrov nameravajo izvesti v prihodnjem letu. Kasneje naj bi postavili še eno peč v Paraćinu in proizvodnjo ravnega stekla. Dolgoročna vizija steklarne je, da bi tu izdelovali zeleno steklo za kupce iz prehranske industrije v radiju 500 kilometrov.