Kritične surovine v Sloveniji: bi se na Pohorju lahko skrival litij?

Slovenija ima kljub svoji majhnosti dobre naravne danosti, med katerimi bi bilo moč najti tudi kritične mineralne surovine, pri katerih je Evropska unija (EU) uvozno odvisna od omejenega nabora proizvajalcev. Odkrivanje teh virov je sicer dolgotrajen proces, pri katerem je Slovenija v zaostanku, Geološki zavod Slovenije (GeoZS) pa je vladi podal predloge za izvedbo raziskav.

“Če govorimo samo o kritičnih surovinah, so pri nas znana nahajališča antimona, tudi barita kot primesi ter bakra. Tu sta svinec in cink, ki sicer nista kritični surovini, vendar lahko ti dve rudi vsebujeta primesi, ki pa so kritične surovine, kot na primer germanij iz mežiške rude. Imamo tudi znana nahajališča boksita, ki se uporablja za proizvodnjo aluminija,” je za Forbes Slovenija pojasnil višji znanstveni sodelavec na GeoZS Gorazd Žibret.

Kot pravi, imamo potencial tudi za nekatere surovine, ki so ključne za proizvodnjo tehnologij zelenega prehoda, kot so litij, bizmut in elementi redkih zemelj. Toda o teh vemo zelo malo, saj jih v preteklosti nismo raziskovali. Zdaj nam raziskave nalaga lanska evropska uredba o kritičnih surovinah (Critical Raw Materials Act), s katero si EU skuša zagotoviti varno oskrbo 34 kritičnih mineralnih surovin, katerih proizvodnjo in predelavo v veliki meri obvladuje Kitajska, ali pa rudarjenje poteka v konfliktnih državah.

Med drugim zakon opredeljuje cilj, da EU do leta 2030 vsaj 10 odstotkov kritičnih surovin rudari na svojem ozemlju, skupaj z vsaj 40 odstotki predelave in 25 odstotki reciklaže. “Tu je za Slovenijo priložnost ali budnica, nek trenutek, da te raziskave znova oživijo. Je pa to dolgotrajen proces. Lahko traja tudi desetletja, da pride od začetnih študij do odprtja rudnika,” pravi Žibret.

Pomanjkanje podatkov

Raziskovanje in koriščenje mineralnih virov v Sloveniji je bilo po Žibretovih besedah deležno vlaganj predvsem v času od druge svetovne vojne do 80. let prejšnjega stoletja, saj je SFR Jugoslavija stremela k samooskrbi.

Toda takratne raziskave so bile osredotočene na tako imenovane osnovne kovine (base metals, angl.), kot so svinec, cink, baker in železo ter na energente – uran in premog. Medtem za kovine, ki so danes kritične in aktualne – denimo litij, kobalt, nikelj, grafit, mangan, redke zemlje – ni bilo opravljenih praktično nič raziskav.

“Drugi problem je kakovost meritev in pozicijska natančnost. V tistih časih ni bilo GPS-a, analitika je bila slabša. Vzorci in podatki iz geofizikalnih študij so žal izgubljeni, ker je podatke takrat zbiral in hranil zvezni geološki zavod v Beogradu in nimamo več dostopa do teh podatkov,” še pojasni geolog. Slovenija je na tem področju zato precej na začetku, saj smo “praktično od osamosvojitve dalje brez številnih starih podatkov, novih pa nismo pridobivali,” pove Žibret.

Ob tem opozarja, da se obstoječi podatki povečini nanašajo zgolj na površje, medtem ko še ne vemo, kaj se skriva v globini. Poudarja tudi razliko med geološkimi viri in rudnimi zalogami. Zaloge so namreč tisti del geoloških virov, ki je pod danimi pogoji ekonomsko izkoristljiv. Preden govorimo o zalogah, je treba opraviti celo vrsto raziskav, obenem pa so zaloge odvisne tudi od cen na svetovnem trgu. “Če cena bakra zraste, bodo marsikatere količine, ki so danes viri, naenkrat postale zaloge,” pravi Žibret.

Z več kot 200 rudnikov na enega

V Sloveniji je registriranih 215 rudnikov kovin, ki so nekoč obstajali. Toda trenutno je v obratovanju le še premogovnik Velenje, ki rudari lignit, s pomočjo katerega je Termoelektrarna Šoštanj vsaj do konca lanskega leta proizvedla tretjino slovenske elektrike. V začetku 90. let, po osamosvojitvi, so se zaprli vsi rudniki kovin v državi, saj so bile svetovne cene prenizke, da bi se proizvodnja splačala, poleg tega je dolgoletna tradicija rudarstva pustila velik vpliv na okolje v krajih, kot sta Mežica in Idrija.

Danes, pravi Žibret, so vplivi rudarjenja na okolje bistveno manjši. “Če vzamemo za primer podzemni rudnik z ugodnimi geološkimi pogoji, ki omogočajo, da odpadke pustimo pod površjem, lahko tak rudnik zavzema vsega en hektar in tri zgradbe – nič večje od ene manjše tovarne.” Podzemno rudarjenje je sicer vsaj desetkrat dražje od odprtih kopov, a ne ustvari takšne rane v prostoru, zato se rudarji odločijo za dražjo možnost, ko to omogočata cena in kakovost rude.

“V svetu se na večjih rudiščih običajno začne s pridobivanjem na površini, potem pa globlje kot koplješ, več okoliške kamnine je potrebno odstraniti, da prideš do določene enote rude. To se imenuje stripping ratio oziroma razmerje odstranjevanja. Globlje kot koplješ, vedno več odpadka imaš in na neki točki stvar ni več ekonomsko vzdržna,” pojasni geolog.

Med zaprtimi rudniki je bil v 90. letih tudi edini slovenski rudnik urana v Žirovskem vrhu, kjer so v času obratovanja pridobili 630 tisoč ton uranove rude, neizkoriščene zaloge pa so po podatkih Rudarske knjige izračunane na 1,9 milijona ton uranove rude. Kot pravi Žibret, ima Slovenija več pojavov uranove rude, tudi v okolici Škofje Loke. Svetovne cene urana, ki se uporablja kot jedrsko gorivo, v zadnjem času rastejo, saj jedrska energija doživlja renesanso kot zanesljiv in brezogljičen vir v času energetskega prehoda.

Možnost virov litija na Pohorju

Slovenija ima po besedah Žibreta geološki potencial za vire litija in redkih zemelj; rudnin, ki igrajo osrednjo vlogo v tehnologijah zelenega prehoda, kot so baterije za električna vozila, sončni paneli in vetrnice, trajni magneti in drugih. Toda morebitnih nahajališč se pri nas še ni raziskovalo, čeprav imamo primerne geološke strukture za to, predvsem v okolici Pohorja in Kozjaka blizu avstrijske meje.

V istih geoloških plasteh v Avstriji na Svinški planini avstralski rudar European Lithium namreč odpira rudnik litija, ki se nahaja pri mestu Volšperk (Wolfsberg) tik ob meji s Slovenijo. Obenem v Srbiji javnost že več let razdvaja načrtovan projekt litija v dolini Jadar v Srbiji, kjer bi litij črpal avstralski rudar Rio Tinto.

“Litij in redke zemlje lahko najdemo tudi v pegmatitih. Mi vemo, da imamo pegmatite, ne vemo pa, koliko jih imamo in kaj je v njih,” pravi Žibret, ki dodaja, da je zavod predlagal, da se to razišče. Pegmatiti so nastali iz ohlajajoče se magme in so eden končnih produktov procesa strjevanja magme. “Vsi elementi, ki se težko vklapljajo v kamninotvorne minerale – v silikate, v okside in druge -, se na koncu skoncentrirajo v pegmatitih,” še pojasni.

S seznama kritičnih surovin ima Slovenija tudi znana nahajališča bakra na območju Polhograjskega hribovja, antimona na območju Trojan in Šoštanja ter barita na področju Litije. Ima tudi pojave železove in manganove rude v okolici Jesenic, ki so bili osnova za razvoj fužinarstva in železarstva v regiji. Na številnih območjih Slovenije so sulfidna ležišča, boksitna ležišča pa najdemo blizu Bohinja, v Savinjski dolini in v južni Sloveniji. Na Pohorju so tudi pojavi železa, na območju Drave in Mure pa zlata.

Dolga pot do rudnika

Proces rudarjenja se običajno začne z regionalnimi raziskavami, kjer se na širših območjih pridobijo geološki podatki – te pri nas imamo –; geokemični podatki, ki jih imamo le delno; in geofizikalni podatki, ki jih sploh nimamo.

Uvodne regionalne raziskave niso kapitalsko zahtevne. Kot pravi Žibret, bi Slovenija morala zanje nameniti med 20 in 30 milijonov evrov, a tu ne gre za enkraten znesek, ampak za pet do dese let trajajoč proces. Je pa na tej točki visoko tveganje, da ne najdemo večjih rudnih teles, zato običajno te raziskave financirajo države. Nato se iz regionalnih študij ločijo neperspektivna območja, preostala območja – običajno 10-15 odstotkov – pa so območja, kjer se najdejo anomalije, ki kažejo na prisotnost večjih rudnih teles, in so zato bolj perspektivna za rudarjenje.

Nato država na teh območjih razpiše koncesije za raziskovanje surovin. Tu običajno vstopi zasebni kapital, najprej manjša podjetja, ki pridobijo licenco za raziskovanje, opravijo naložbe in nato na raznih rudarskih sejmih ali drugod skušajo v projekt privabiti kakšno “veliko ribo”, torej večje rudarsko podjetje z dovolj kapitala.

“Stroški raziskav eksponentno rastejo. Da rudišče definiramo, potrebujemo mrežo raziskovalnih vrtin; ena vrtina lahko stane od enega do dveh milijonov evrov, potrebujemo pa jih tudi več sto, kar pomeni, da gredo vložki lahko v stotine milijonov. Toda z vlaganji se zmanjšuje tveganje. Na neki stopnji pridejo zraven ekonomisti, metalurgi, javnost, okoljevarstveniki, šele na koncu tega procesa se odpre rudnik. In šele z odprtjem rudnika se pričnejo vračati vsi ti vložki,” razloži Žibret.

Od 100 perspektivnih območij bo mogoče samo eno na koncu doživelo odprtje rudnika, še doda.

Družbena sprejemljivost rudnikov

Odpiranje in obratovanje rudnika je vprašanje geoloških pogojev, ekonomičnosti in družbene sprejemljivosti. V Sloveniji – in širše v Evropi – so se v zadnjih desetletjih rudniki zapirali predvsem zaradi visokih cen energije in strožjih okoljskih standardov, vpliv pa so imele tudi cene surovin na svetovnih trgih in geopolitične odločitve.

Vpliv rudarjenja na okolje se da po mnenju strokovnjaka danes dobro nadzorovati z ustreznim regulatornim režimom. Takšna regulativa bi nadzorovala na primer izpuste v vodo in zrak ter porabo vode in energije. “Potem stvar ni nujno več tako družbeno in okoljsko sporna, kot si morda velik odstotek prebivalcev pri nas predstavlja. Če ekonomika to omogoča, če je surovina dovolj draga in povpraševanje dovolj močno, se da marsikaj narediti,” je dejal Žibret.

“Toda na koncu je lokalno prebivalstvo tisto, ki se mora strinjati s projektom. Kaj pomagajo velike naložbe in zaloge, če na koncu pride do blokad cest in podobno? Vse se začne z geologijo, nato se pridruži ekonomija, na koncu pa še družbena sprejemljivost, ki je zelo pomembna. Postopek mora biti transparenten. Velika rudarska družba ne bo vlagala stotin milijonov v izgradnjo rudnika, če obstaja najmanjša nevarnost protestov,” pove geolog.

Rudarjenje in raziskovalno vrtanje ima lahko tudi posredne pozitivne učinke, kot se na primer kaže pri slovenskih poskusih raziskovanja za nafto in zemeljski plin. V vzhodni Sloveniji so bile izvedene številne raziskovalne vrtine za prisotnost ogljikovodikov, a teh nismo našli prav veliko, smo pa v okviru vrtanj našli termalno vodo. “Vse toplice v regiji in izraba geotermalne energije so posredna posledica vrtanja za nafto in plin,” še pojasni Žibret.

Poglejte tudi podkast s Suzano Lovec: Najprej ljubimca, zdaj zakonca, nato še brat in sestra