Kitajska: izzivalec za svetovno prevlado ali država v krizi?

Je drugo največje gospodarstvo na svetu po skokoviti rasti v zadnjih desetletjih na poti do svetovne premoči ali na pragu gospodarske krize? Mnogi opazovalci so konec leta 2022, ko je Kitajska odpravila dolgotrajna zaprtja zaradi pandemije koronavirusa, pričakovali hiter povratek k rasti.

A čeprav nekatera kitajska podjetja leto in pol pozneje osvajajo tuje trge, je azijska velesila ujeta v past presežne proizvodnje, ki jo poganja dolg, izvoz poceni presežka pa krha odnose z zahodnimi državami, ki se zatekajo k protekcionizmu.

Gospodarska rast slabi

Kitajski bruto domači proizvod (BDP) je v drugem četrtletju 2024 zrasel za 4,7 odstotka na letni ravni, kar je bilo pod pričakovanji analitikov (5,1 odstotka) in manj kot v prvem četrtletju (5,3 odstotka). Odčitek Kitajski otežuje dosego cilja petodstotne letne rasti, ki si ga je zadal predsednik Ši Džinping.

Povedno je, da je v trimesečju rast industrijske proizvodnje – predvsem visokotehnološke -, presegla napovedi, upočasnila pa se je rast maloprodaje in nepremičninskega sektorja. Ši namreč nadaljuje dolgoletno politiko komunistične partije, kjer gospodarsko rast poganja industrijska baza oziroma proizvodnja, ne toliko potrošnja gospodinjstev.

V zadnjih treh letih se kitajski BDP giblje okrog 17.800 milijard dolarjev (15.900 milijard evrov) v nominalnem znesku, kažejo podatki Svetovne banke. To je manj kot dobrih 27 tisoč milijard dolarjev v ZDA, pa tudi manj kot je v istem obdobju znašal BDP Evropske unije (EU) – dobrih 18 tisoč milijard dolarjev.

Primat industrije

Kitajska komunistična partija od 80. let prejšnjega stoletja, ko se je država gospodarsko odprla s tržnimi reformami predsednika Denga Šjaopinga, prioritizira industrijsko proizvodnjo. V tem se Kitajska razlikuje od zahodnih gospodarstev, kjer ima potrošnja večji prispevek k BDP. Usmeritev v izvozno naravnano industrijo se odraža tudi v trenutnem (14.) petletnem načrtu partije, ki vprašanju domače potrošnje namenja vsega en odstavek.

Storitveni sektor na Kitajskem je lani – po precejšnji rasti v zadnjem desetletju, ko se je okrepil srednji razred -, pomenil 55 odstotkov BDP, proizvodnja pa skoraj 40 odstotkov. Medtem ZDA s storitvami ustvarijo 77 odstotkov BDP, s proizvodnjo pa le 18 odstotkov, kažejo podatki Svetovne banke in think tanka CSIS (Center for Strategic and International Studies). To se odraža v deležu potrošnje v BDP, ki na Kitajskem znaša dobro polovico, v razvitih gospodarstvih pa se giblje okrog 80 odstotkov.

S takšno usmeritvijo je Kitajska postala “tovarna sveta”. V tej vlogi je pogosto zasula tuje trge s svojimi plansko podprtimi proizvodi, saj partija v svojih smernicah določa prednostne sektorje ali izdelke za proizvodnjo. Ob prelomu tisočletja so na primer kitajski jeklarji na neki točki proizvedli več jekla kot ZDA, Japonska in Nemčija skupaj.

“Politika vpliva na denar”

“Pri dajanju prednosti industrijski proizvodnji kitajski gospodarski načrtovalci predvidevajo, da bodo domači proizvajalci vedno sposobni razbremeniti presežek ponudbe s prodajo na globalnih trgih in pobrati denar od prodaje v tujini. V praksi pa so prekomerno vlagali v proizvodnjo v sektorjih, kjer je domači trg že nasičen, tuje vlade pa so previdne glede prevlade kitajskih dobavnih verig,” je avgusta zapisala Zongjuan Zoe Liu, raziskovalka za področje Kitajske pri ameriškem think tanku Council on Foreign Relations (CFR).

Takšna strategija ni naključje ali napaka; partija namreč vidi prednost Kitajske prav v močni industriji in nizki potrošnji ter posledično visokih prihrankih, ki jih lahko državni bančni sistem preusmeri v industrijske naložbe. Takšna ureditev omogoča tudi politični nadzor nad gospodarstvom. “Na Zahodu denar vpliva na politiko, na Kitajskem pa je ravno obratno: politika vpliva na denar,” še piše Liu.

Presežna zmogljivost

Združene države Amerike (ZDA) in Evropska unija (EU) sta na priliv poceni kitajskih izdelkov na svoje trge odgovorili s protidumpinškimi preiskavami in uvedbo carin. V ZDA je predsednik Joe Biden letos zaostril carine na več kitajskih tehnoloških izdelkov, ki jih je v času trgovinske vojne s Kitajsko leta 2018 uvedel njegov predhodnik Donald Trump, EU pa je julija uvedla dodatne carine na kitajska električna vozila.

Zahodni odločevalci, med njimi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in ameriška finančna ministrica Janet Yellen, protekcionistične ukrepe utemeljujejo prav s sklicevanjem na presežno zmogljivost (angl. overcapacity) kitajske industrije. To pomeni, da kitajske tovarne proizvedejo več izdelkov, kot znaša povpraševanje, ne le doma, ampak tudi v tujini.

To velja za nekatere ključne sektorje, kot so zelene tehnologije (denimo električni avti, baterije, sončni paneli), ki jih je Kitajska v zadnjih gospodarskih načrtih določila kot prednostne. Kitajska vsako leto proizvede dvakrat toliko sončnih panelov, kot znaša celotno svetovno povpraševanje. Ob koncu lanskega leta je letna proizvodna zmogljivost Kitajske za sončne panele znašala 861 gigavatov (GW), po podatkih združenja kitajske fotovoltaične industrije, kar je več kot enkrat več od 390 GW v inštaliranih panelih po vsem svetu.

Država v razvoju, ali pač?

Omeniti velja, da Kitajska v mednarodni trgovini načrtno ohranja status države v razvoju, saj ji ta nudi boljše pogoje v mednarodnih institucijah, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO). V WTO se Kitajska samoidentificira kot država v razvoju. Med gospodarstva v razvoju jo prišteva tudi Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka pa meni, da je Kitajska država s srednje velikimi dohodki.

Washington trdi, da je Kitajska razvita država. Ob tem med drugim poudarjajo, da njen BDP na prebivalca, gledan v okviru paritete kupne moči namesto v nominalnem znesku, občutno presega ameriškega. Medtem je kitajski predsednik Ši na lanskem srečanju skupine BRICS (ki jo poleg Kitajske sestavljajo še Brazilija, Rusija, Indija in Južna Afrika) dejal, da je “Kitajska vedno bila in vedno bo država v razvoju.”

Razvoj Kitajske je sicer neenakomeren: BDP na prebivalca v glavnem mestu Peking je lani znašal 28.300 dolarjev (25.300 evrov), kar je primerljivo z razvitimi gospodarstvi. Medtem je v najrevnejši provinci Gansu BDP na prebivalca okrog 6.800 dolarjev (6.000 evrov), kar je primerljivo z Jamajko, navaja CSIS.

Začaran krog

Strategija presežne proizvodnje prinaša izzive tudi za domače gospodarstvo. Partija namreč naložbe v industrijo in infrastrukturo v veliki meri prepušča lokalnim vladam in uradnikom. Ti v želji po hitrih rezultatih in napredovanju v partijski hierarhiji vlagajo v zastavljene prednostne sektorje, kar povzroči ‘podvajanje’ investicij in tekmovanje med provincami, pa tudi visoko zadolženost lokalnih bank in vlad.

To vodi v prekomerno proizvodnjo omejenega nabora izdelkov, ki najprej zasičijo domači trg, cene pa padejo. Inflacija na Kitajskem se giblje blizu ničle: julija je znašala 0,5 odstotka na letni ravni, mesec prej pa 0,2 odstotka. V obdobju med oktobrom 2023 in letošnjim januarjem je država beležila celo deflacijo oziroma padec cen življenjskih potrebščin.

Eden zadnjih primerov padca cen zaradi presežne proizvodnje je lanska cenovna vojna na področju električnih vozil na Kitajskem. Okrog 200 kitajskih proizvajalcev električnih vozil zdaj tekmuje za tržni delež na prioritetnem področju, kjer se povpraševanje ohlaja tako doma kot po svetu. Maja letos je le dobra četrtina avtomobilistov v državi poslovala v zelenem.

Obenem velik del naložb odpade na nizkotehnološko proizvodnjo, ki jo je v iskanju hitrih rezultatov moč hitreje povečevati. To se je Kitajski primerilo na področju industrijske robotike, ki jo je partija kot prednostno področje opredelila leta 2015. V kratkem času je država vzpostavila obsežno industrijsko bazo več kot 800 podjetij, a na koncu končala s presežnimi zalogami robotov nižjega tehnološkega standarda in primanjkljajem visokotehnološke robotike, navaja Liu.

Kitajski proizvajalci, podprti s posojili bank in lokalnih oblasti, so tako ujeti v začaran krog, saj morajo za ohranjanje denarnega toka vselej proizvajati, sicer bi vlagatelji zahtevali denar nazaj. A ko proizvedejo več, se jim kopičijo zaloge, cene pa padajo, zaradi česar podjetja potrebujejo še več podpore.

Hiša iz kart

Od leta 2021 se Kitajska spopada z dolžniško krizo v nepremičninskem sektorju, ki se kaže v vztrajnih padcih cen nepremičnin. Sektor je bil dolgo časa eno glavnih gonil kitajske gospodarske rasti, saj je pomemben del industrijske dejavnosti v državi, lastništvo stanovanja pa je naložbena preferenca mnogih Kitajcev. Po nekaterih ocenah naj bi sektor k BDP prispeval med 25 in 30 odstotki. Kriza pa ima tudi globalne razsežnosti, saj se ohlajanje gradbenega sektorja pozna na primer pri manjšem uvozu industrijskih kovin v največjo svetovno porabnico surovin.

Kriza se je začela, ko razvijalec nepremičnin Evergrande ni zmogel pokriti odplačil za več kot 300 milijard dolarjev dolgov. Temu so botrovali strožji pogoji zadolževanja za razvijalce oziroma “tri rdeče črte”, s katerimi je vlada leto prej želela omejiti špekulativne gradnje in naložbe. Sodišče v Hongkongu je januarja letos poslalo Evergrande v likvidacijo za poplačilo dolgov. Likvidnostna kriza je zadela tudi največjega razvijalca Country Garden, ki ga pesti več kot 200 milijard dolarjev dolga in mu prav tako grozi likvidacija.

Likvidnostni krč je med drugim posledica poslovnega modela, kjer je zainteresirani kupec razvijalcu plačal za nepremičnino, še preden je bila ta zgrajena, razvijalec pa je nato z denarjem kupcev zgradil nepremičnino. Ta poslovni model je zatresla tudi demografska slika, saj se kitajsko prebivalstvo stara. Raste tudi brezposelnost; julija je v urbanih območjih dosegla 5,2 odstotka, medtem ko je brezposelnost med mladimi na rekordni ravni 17,1 odstotka.

Kitajska centralna banka je za gradnjo socialnih stanovanj maja letos namenila 300 milijard juanov (okrog 38 milijard evrov), odpravila minimalno obrestno mero za hipotekarne kredite in zmanjšala minimalni polog za nakup prve nepremičnine.

Geopolitične ambicije

Leta 2013 je predsednik Ši zagnal ambiciozen projekt Pobuda pas in cesta (Belt and Road Initiative – BRI), ki je lani praznoval 10. obletnico. Program vključuje gradnjo infrastrukture, ki bi Kitajsko povezala z drugimi regijami sveta preko kopnega in morja. Okrog tisoč aktivnih projektov obsega vse od cest, železnic, pristanišč in telekomunikacijskih povezav, kot so 5G omrežja.

Doslej je Kitajska v pobudo vložila okrog tisoč milijard dolarjev. Dolg sodelujočih držav kitajski banki Import-Export Bank of China znaša več kot 300 milijard dolarjev, piše analitična družba GIS.

Ob zagonu BRI je Kitajska želela predvsem izkoristiti svojo presežno proizvodnjo nekaterih osnovnih materialov, kot sta jeklo in cement, in jih poslati na tuje trge. Obenem je imela zajetne rezerve tujih valut, ki jih je želela izkoristiti s posojanjem. Sledile so velike investicije v velike infrastrukturne projekte, zlasti v državah globalnega juga. V pobudo je sicer vključenih okrog 150 držav, vključno s Slovenijo in drugimi evropskimi državami. Pomembni partnerici Kitajske v Evropi sta zlasti Madžarska in Srbija.

Nekateri veliki projekti BRI se niso izšli po načrtih. Tu izstopa več kot 100 milijard dolarjev vredna investicija v tako imenovani kitajsko-pakistanski gospodarski koridor (CPEC), ki je zaradi obtožb o korupciji vlade pakistanskega premiera Imrana Khana med leti 2018 in 2022 doživel zamude in prekoračitve stroškov. Sicer pa je Kitajska z gradnjo infrastrukture v državah v razvoju povečala svoj vpliv v regijah Afrike, Latinske Amerike in Azije.

Nov globalni red

Leta 2017, ko se je začel trgovinski spor med Kitajsko in ZDA, je pobuda pričela spreminjati svoj namen in način delovanja, tudi zaradi nezmožnosti odplačevanja nekaterih dolžnic. Geopolitika je pridobila večjo veljavo kot ekonomska korist, velike infrastrukturne investicije pa po desetih letih nadomeščajo “majhni in elegantni projekti”, še pravijo pri GIS. Med drugim Kitajska svojo pobudo predstavljala kot alternativo zahodni obliki pomoči državam v razvoju, ki poteka predvsem prek posojil Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke.

Ši je ob lanski deseti obletnici pobudo opisal kot orodje za “izgradnjo novega globalnega reda.” Medtem so med Kitajsko in ZDA odprta tudi varnostna vprašanja, kot so trenja v Južnokitajskem morju, vprašanje Tajvana in kitajska podpora Rusiji po invaziji na Ukrajino.

Ta teden je Kitajsko prvič po osmih letih obiskal ameriški svetovalec za zunanjo varnost Jake Sullivan, ki je s kitajskim zunanjim ministrom Vangom Jidžem poleg varnostnih vprašanj naslovil tudi carine na kitajske izdelke. Tako Peking kot Washington pa pravita, da si prizadevata za otoplitev odnosov.