Kako se bomo upokojevali po reformi vlade Roberta Goloba

Predstavniki sindikatov so se konec marca sestali s premierjem Robertom Golobom. Med drugim so govorili o pokojninski reformi. Sindikati so jasno izpostavili, da v kakršenkoli dvig delovne dobe ne bodo privolili. Da je torej 40 let dela tista rdeča črta, ki je ne bodo prestopili.

Tedaj so se namreč v vladnih vrstah pojavljale tudi zamisli, da bi v prihodnje delali 42 ali celo 45 let oziroma da bi se pokojninska doba podaljševala samodejno glede na daljše življenjsko pričakovanje. To je najbolj odločno zagovarjal finančni minister Klemen Boštjančič.

1. Višanje starostne meje za upokojitev

V izhodiščih pokojninske reforme, ki jih je vlada potrdila konec aprila, delovna doba ostaja 40 let, dviguje pa se upokojitvena starost. Tistim, ki imajo 40 let delovne dobe, bi se s 60 let dvignila na 62 let, tistim, ki te dobe nimajo, pa s 65 na 67 let. Zviševanje po tri mesece na leto naj bi se začelo leta 2028 in zaključilo leta 2035.

“Slovenija ima eno najnižjih dejanskih upokojitvenih starosti med državami OECD. Ta znaša 61 let in 8 mesecev za ženske ter 62 let in 9 mesecev za moške,” je vlada utemeljila potrebo po dvigu zakonsko določene upokojitvene starosti.

Tako sindikati kot delodajalci so v javnih ocenah vladnih izhodišč še redkobesedni. Iz prvih neuradnih odzivov pa je mogoče razbrati, da se pogledi sindikalistov na višanje upokojitvene starosti nekoliko razlikujejo. Nekateri uzakonjenju višje obveznosti odločno nasprotujejo in izpostavljajo, da je dvig upokojitvene starosti mogoče doseči z mehkimi ukrepi, za katere se zaposleni prostovoljno odloči. Kot primer uspešnega mehkega ukrepa navajajo že veljavno izplačilo 40 oziroma 20 odstotkov starostne pokojnine zavarovancem, ki kljub izpolnjevanju pogojev za starostno pokojnino še naprej ostajajo v delovnem razmerju za polni delovni čas.

Pogledi sindikalistov na višanje upokojitvene starosti se razlikujejo.

Drugi bi privolili v višanje upokojitvene starosti, če bi se hkrati ustrezno zvišal odmerni odstotek. Tretji izpostavljajo, da se mora ob morebitnem dvigu upokojitvene starosti na 62 let tistim, ki so začeli zgodaj delati, omogočiti zgodnejše upokojevanje. Na ministrstvu za delo so temu naklonjeni.

“Brez možnosti zgodnejšega upokojevanja bi moral tisti, ki se je zaposlil pri 18 letih, po letu 2035 delati do 62. leta, torej 44 let. Tisti, ki je začel delati pri 22 letih, pa bi se lahko upokojil s 40 leti delovne dobe. Če pa bi delal 44 let, bi mu pripadale ugodnosti, kot sta višji odmerni odstotek in prejemanje dela pokojnine ob plači. Takšno razlikovanje bi bilo kruto in bi pomenilo neenako obravnavo zgolj na podlagi tega, kdaj je nekdo začel delati,” pravi državni sekretar na ministrstvu za delo Igor Feketija.

2. Daljše obdobje za izračun pokojninske osnove

Druga sprememba, ki bi pomembno vplivala na višino pokojnine, je podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove s sedanjih zaporednih 24 let na 40 let, iz katerih bi izločili pet najslabših let.

Na ministrstvu za delo vztrajno izpostavljajo, da bi se s takšno spremembo referenčnega obdobja izognili taktiziranju, ko zaposleni po 24 letih v rednem delovnem razmerju in plačevanju prispevkov odprejo espe in plačujejo minimalne prispevke.

Poudarjajo pa tudi, da se s tem podaljšanjem referenčnega obdobja poveča korelacija med dejansko vplačanimi prispevki in višino pokojnine.

3. Višji odmerni odstotek

Večino naših sogovornikov iz sindikalnih vrst pa bolj kot morebitni dvig upokojitvene starosti vznemirja predlagani odmerni odstotek, s katerim naj bi sicer omilili znižanje pokojnin, ki bi ga prineslo načrtovano podaljšanje referenčnega obdobja.

Prepričani so, da dvig odmernega odstotka za 40 let delovne dobe s sedanjih 63,5 odstotka na zgolj 65,5 odstotka ne bo prinesel dostojnih pokojnin. Kot pravijo nekateri sindikalni predstavniki, sedanji predlog bistveno odstopa od dogovora socialnih partnerjev in vlade iz leta 2017 o dvigu odmernega odstotka na 70 odstotkov, pa tudi od prvotnega predloga ministrstva za delo. To je predlagalo 68 odstotkov, a je po besedah naših virov minister Boštjančič temu odločno nasprotoval, pritegnil pa mu je tudi premier Golob.

Pri višanju odmernega odstotka bi se lahko sindikati in delodajalci družno uprli finančnemu ministru Klemnu Boštjančiču.

Nekateri člani vlade so v tem, da sta se premier in finančni minister pri odmernem odstotku in usklajevanju pokojnin z inflacijo (o tem več v nadaljevanju) zavzela za “zelo trde rešitve”, prepoznali njuna pričakovanja, da bo morala vlada v pogajanjih s sindikati nekoliko popustiti. Sindikati sicer napovedujejo, da bodo kot svoje pogajalsko izhodišče postavili dvig odmernega odstotka na 70 odstotkov.

Pri tem bi se jim utegnili pridružiti delodajalci. Iz njihovih vrst je slišati, da bo daljše referenčno obdobje na eni strani res preprečilo špekulacije, a bo hkrati bolj prizadelo predvsem bolje plačane kadre. Ti do dobrih plač praviloma pridejo šele pozneje v karieri in se jim zdaj prva, slabše plačana leta ne vštevajo v odmero pokojnine. Sogovornik meni, da jim mora reforma z dvigom odmernega odstotka ta izpad kompenzirati.

Izračuni ministrstva za delo

Da bo predlagana reforma ugodnejša za zaposlene z nižjimi dohodki, kažejo tudi podatki ministrstva za delo. Po njihovih navedbah je ena od dveh predlaganih sprememb, ki bosta najbolj vplivali na odmero pokojnine, podaljšanje referenčnega obdobja. “Pri tistih, ki so imeli skozi aktivno dobo približno konstantne dohodke od dela, se ne bo spremenilo nič. To so zlasti tisti z nižjimi plačami. Pri tistih, ki so imeli del kariere višjo plačo in del kariere nižjo, pa bo osnova nižja; bo pa tudi večja povezava med dejansko plačanimi prispevki in višino pokojnine,” navajajo na ministrstvu za delo.

Ob tem pa poudarjajo, da bo višji odmerni odstotek prinesel dvig pokojnin – pri vladnem predlogu dviga odmernega odstotka s 63,5 na 65,5 odstotka to pomeni 3,15 odstotka višjo pokojnino.

Po navedbah ministrstva bo – upoštevajoč višji odmerni odstotek in daljše referenčno obdobje – polovica prejemnikov pokojnin za vsaj 3,15 odstotka na boljšem, tisti z najvišjimi pokojninami pa za približno toliko na slabšem. “Tu ne gre za uvajanje uravnilovke, temveč za pravičnejšo razporeditev,” poudarja Feketija.

Na ministrstvu imajo po njegovih navedbah tudi izračune višine pokojnin za osem najpogostejših “tipov karier”, ki pa jih želijo najprej predstaviti socialnim partnerjem. “Ti izračuni potrjujejo, da bo imela spodnja polovica prejemnikov pokojnin boljšo odmero, je pa odvisno tudi od gibanja dohodkov skozi aktivno dobo, od katerih so plačani prispevki,” dodaja državni sekretar.

Ne gre za uvajanje uravnilovke, temveč za pravičnejšo razporeditev.

Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu za delo

Konec usklajevanja s plačami?

Precej kritik je v sindikalnih vrstah deležna tudi predlagana sprememba indeksacije pokojnin. Po zdaj veljavni zakonodaji se pokojnine 60-odstotno usklajujejo z rastjo povprečne bruto plače, 40-odstotno pa s povprečno letno inflacijo v preteklem letu. V predlogu ministrstva za delo bi se z letom 2027 začelo razmerje v korist plač zmanjševati in bi leta 2033 znašalo 70:30 v prid inflacije. Pri tem razmerju pa bi ostali.

A minister Boštjančič s tem ni bil zadovoljen. Vztrajal je, da se pokojnine čim prej uskladijo zgolj z inflacijo.

Razlog je morda v tem, da ima ta ukrep dolgoročno gledano velik učinek na izdatke za pokojnine v deležu BDP. Prehod na polno usklajevanje z inflacijo do leta 2039 bi tako po projekciji IER pomenil počasnejšo rast pokojnin in izdatkov. Leta 2050 bi imeli za približno 1,5 odstotne točke manjši delež izdatkov za pokojnine v BDP, kot če ohranimo današnji sistem.

V predlogu ministrstva za delo bi se z letom 2027 začelo razmerje v korist plač zmanjševati in bi leta 2033 znašalo 70:30 v prid inflacije. Pri tem razmerju pa bi ostali.

Na koncu so v aprilskih vladnih izhodiščih pokojninske reforme zapisali, da se delež plač v formuli usklajevanja vsake dve leti zniža za 10 odstotnih točk, dokler v letu 2033 ne doseže razmerja 80:20 v prid inflacije, ki ostane do leta 2035. Socialni partnerji pa naj bi se zavezali, da bodo deset let po sprejemu reforme preverili učinke in po potrebi delež inflacije še povečali.

A več predstavnikov sindikatov poudarja, da v polno uskladitev plač z inflacijo nikakor ne bodo privolili in da tudi z razmerjem v izhodiščih niso zadovoljni. Priznavajo, da sindikati pri tem vprašanju niso enotni; večjemu upoštevanju rasti plač naj bi bili zlasti naklonjeni v sindikatu upokojencev.

“Alergični” na vsako višanje stroška dela

Delodajalce na drugi strani najbolj vznemirja predlog za izenačenje prispevnih stopenj. Danes ima vsak zaposleni na plačilni listi dva prispevka v pokojninsko blagajno; prispevek delavca znaša 15,5 odstotka, prispevek delodajalca pa 8,85 odstotka. Sindikati se že dolgo zavzemajo za izenačitev obeh stopenj, kot je nekoč že bilo.

Ministrstvo za delo v izhodiščih predlaga postopno zviševanje delodajalčevega in hkratno zmanjševanje delavčevega prispevka do leta 2030. Ponuja pa dve možnosti, kje bi se srečala. Po prvi bi oboji plačevali prispevek v višini 12,175 odstotka, kar bi pomenilo, da bi skupen prispevek ostal enak sedanjemu (24,35 odstotka). Druga možnost pa je, da bi se dvignil na 26 odstotkov in bi delavec in delodajalec plačevala vsak po 13 odstotkov.

V lanskem prvem četrtletju je bilo 10 odstotkov prodanih električnih avtov kitajskih, v letošnjem pa že 30 odstotkov.

Delodajalska združenja obema možnostma ostro nasprotujejo. Izračunali so, da bi v primeru dviga na 13 odstotkov in upoštevajoč še prihajajoči prispevek za dolgotrajno oskrbo skupna prispevna stopnja v Sloveniji, ki je zdaj 38,2 odstotka, leta 2030 znašala že 41,85 odstotka. S tem bi bila lahko najvišja v Evropi, dodajajo delodajalci.

Sindikalisti pa namigujejo, da bi utegnili v pogajanjih predlagati rešitev, ki bi delodajalce še bolj razburila. Ta je, da je prispevna stopnja tako za delavca kot za delodajalca 15,5 odstotka, kolikor je trenutno prispevek delavca.

Delodajalsko stran vznemirja tudi navedba o dodatnem pokojninskem zavarovanju, tako imenovanem drugem stebru. Vlada v izhodiščih predlaga, da bi postopoma uvedli sistem, po katerem bi imel zaposleni pravico (ne pa tudi dolžnost) v drugi steber vplačati do tri odstotke bruto plače, delodajalec pa bi moral to vplačilo izenačiti. To znova pomeni dvig stroška dela, pravi sogovornik iz enega od delodajalskih združenj, ki ne želi biti imenovan, in poudarja, da v to ne bodo privolili. “Alergični smo na kakršno koli povečanje stroškov dela. Borili se bomo, da ohranimo trenutno obremenitev.”

Višji prispevki za espeje

Vlada predlaga tudi uveljavitev načela “vsako delo šteje”, po katerem bi vsak zaposleni, ne glede na obliko dela, plačeval polne prispevke. Delodajalci želijo, da bi se večja vplačila (recimo za nekoga, ki ima poleg redne službe še popoldanski espe) poznala tudi na višini pokojnine.

Nasprotujejo pa predlogu zvišanja zavarovalne osnove za samostojne podjetnike s 75 odstotkov na 86 odstotkov dosežnega dobička. Igor Feketija ob tem pojasnjuje, da espeji pomenijo 11 odstotkov aktivne delovne sile, plačajo pa le pet odstotkov prispevkov. “Če bi stopnjo dvignili na 86 odstotkov, bi – kot izhaja iz študije OECD – vplačevali približno toliko, kot nekdo, ki je v rednem delovnem razmerju,” dodaja.

Espeji pomenijo 11 odstotkov aktivne delovne sile, plačajo pa le pet odstotkov prispevkov.

Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu za delo

Upokojitev, nato nova pogodba

V komentarju izhodišč delodajalci problematizirajo še trenutno ureditev podaljšanja delovne aktivnosti po izpolnitvi pogojev za upokojitev. Zdaj je namreč to zgolj pravica zaposlenega, na katero delodajalec nima nikakršnega vpliva, pravijo. In dodajajo, da bi moral imeti v prihodnosti ustrezno vlogo tudi delodajalec.

Rešitev vidijo v delodajalčevem soglasju za nadaljevanje delovnega razmerja ali pa v avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklenitvi nove “s potrebnimi delavci”. Dopuščajo tudi možnost, da bi bil presečni datum za presojo delodajalca, koga bo obdržal v službi, tri leta po delavčevi izpolnitvi upokojitvenih pogojev.

Feketija opozarja, da je ustavno sodišče prekinitev pogodbe delavcu v trenutku, ko izpolni upokojitvene pogoje, in poznejšo sklenitev nove pogodbe že večkrat ocenilo kot protiustavno. Ocenjuje tudi, da bi takšna rešitev prinesla neenakopravno obravnavo zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju ter samozaposlenih. So pa na zahtevo drugih resorjev na ministrstvu za delo v izhodiščih pokojninske reforme dopustili možnost, da bi do prekinitve pogodbe o zaposlitvi prišlo tri leta po zakonsko določeni upokojitveni starosti.

“Magična formula” ministra Mesca

Vlada je v izhodiščih določila dva cilja reforme: dostojne pokojnine in javnofinančno vzdržnost. Izdatki za pokojnine so v letu 2022 dosegli 9,6 odstotka BDP, podatka za lani še ni.

Projekcije Evropske komisije kažejo, da se bo – če ne ukrepamo – delež zaradi demografskih sprememb do leta 2045 približal 13 odstotkom BDP. V reformi predlagani ukrepi pa po projekcijah Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER) kažejo, da bi se delež do 2050 dvignil na okoli 10,4 odstotka (glej graf).

Projekcija deleža izdatkov za pokojnine v BDP:

Nekdanji finančni minister in član strateškega sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku vlade Dušan Mramor je do izhodišč kritičen. Kot pravi, predlog na eni strani sicer vsebuje ukrepe, ki znižujejo javne izdatke za pokojnine, kot so znižanje pokojninske osnove tudi z bolj restriktivnim izračunom dohodkov, znižanje indeksacije, dvig upokojitvene starosti. “Hkrati pa, presenetljivo in praviloma v nasprotju z drugimi državami v podobni situaciji, vsebuje tudi ukrepe, ki povečujejo te javne izdatke, kot je povečanje odmernega odstotka,” pravi.

Mramor nasprotuje, da bi odmerni odstotek še dodatno dvignili (kar podpirajo sindikati in tudi delodajalci) ter s tem še zvišali izdatke za pokojnine. “Iz izkušenj preteklih let lahko predvidim, da bo vsaka rast izdatkov za pokojnine v bodoče pomenila manj denarja za javne naložbe, na primer za železnice in prepotrebno energetsko prestrukturiranje ter zeleni prehod,” pravi.

Po mnenju nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja je nesprejemljivo, da (bodoče) izdatke za pokojnine povečujemo, ne da bi ob tem izvedli kakšno strukturno reformo, ki bi povečala produktivnost.

Mramor meni, da minister za delo Luka Mesec predlaga “magično formulo”, v skladu s katero se zvišujejo nizke pokojnine, to pa se le deloma pokrije z nižanjem višjih pokojnin. Ostalo bo potrebno kriti z zadolžitvijo ali zniževanjem sredstev za javna vlaganja.

Po mnenju Mramorja je nesprejemljivo, da (bodoče) izdatke za pokojnine povečujemo, ne da bi ob tem izvedli kakšno strukturno reformo, ki bi povečala produktivnost, torej BDP. “Takšen predlog pokojninske reforme samo navidezno daje vtis strokovnosti, dejansko pa je povsem politične narave, saj je cilj, podobno kot pri zdravstveni reformi, nadaljnje zmanjšanje dohodkovnih razlik, ki so že zdaj najnižje na svetu. Tako ne gre za prepotrebno dolgoročno skrb za vzdržnost pokojnin, ki se sicer doseže predvsem s čim večjim povečanjem produktivnosti, torej uspešnimi strukturnimi reformami,” pravi sogovornik.

Destimulativno za zaposlene

Dodatno nekdanji finančni minister meni, da se moramo vprašati, kaj bomo s posameznim ukrepom naredili. Po njegovem mnenju z ukrepi v okviru pokojninske reforme ne bi smeli reševati socialnih vprašanj, to je vprašanja dostojnosti pokojnin. Ocenjuje tudi, da bodo nekateri ukrepi »zelo destimulativno« vplivali na tiste, ki delajo in vplačujejo v pokojninsko blagajno.

Mramorjevo mnenje odslikava razmisleke članov sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku vlade, ki so na decembrski seji opozorili, da je “neustrezno dodatno rušenje povezave med višino pokojnine in vplačanimi prispevki”. To je lahko, kot so poudarili, “izrazito destimulativno” z vidika zaupanja v pokojninski sistem in motivacije za delo ter plačevanje prispevkov. Pokojninski sistem pa s tem krepi vlogo orodja redistribucije in prikritega izplačevalca socialnih pomoči, kar pa – tako člani sveta – “ni njegov osnovni namen”.

Takšen predlog pokojninske reforme samo navidezno daje vtis strokovnosti, dejansko pa je povsem politične narave, saj je cilj, podobno kot pri zdravstveni reformi, nadaljnje zmanjšanje dohodkovnih razlik.

Dušan Mramor, ekonomist

Dogovor je mogoč

Pogajanja socialnih partnerjev in vlade o pokojninski reformi naj bi se začela septembra, trajala pa do konca februarja prihodnjega leta.

Državni sekretar Feketija pričakuje, da bo vlada dokument nato hitro potrdila in ga poslala v državni zbor. Prav tako pričakuje, da ne bo prišlo do kakšnih zapletov pri nadaljnjem dogovarjanju z Evropsko komisijo. Kot pravi, je sedanji predlog, po katerem bi se delež pokojnin v prihodnjih 50 letih gibal okrog 11 odstotkov BDP, javnofinančno vzdržen ter na ravni povprečja OECD in EU. Evropska komisija je sicer po številnih pripombah, ki naj bi bile v velikem delu tehnične narave, parametre pokojninske reforme le potrdila.

Čeprav naši sogovorniki iz vrst sindikatov in delodajalcev ne verjamejo, da bi se uspeli v okviru ESS uskladiti o vseh točkah, pa vsaj za zdaj ocenjujejo, da je sprejem pokojninske reforme mogoč. “Menim, da bi se dalo o pokojninski reformi v prihodnjega pol leta dostojno dogovoriti,” pravi predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj. “Izhodišča niso skrajna in verjamem, da je dogovor mogoč,” se strinja predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič.

Tudi sogovornik iz delodajalske strani po predstavitvi izhodišč in prvem sestanku ESS ocenjuje, da je “možno najti kompromis med željami vseh”.

Referendum malo verjeten

Ob tem se postavlja še vprašanje, ali bi lahko o pokojninski reformi, če bo ta sprejeta, odločali volilci na referendumu. Kot je znano, je referendum, za katerim so stali predvsem sindikati, zrušil pokojninsko reformo, ki jo je pripravila vlada Boruta Pahorja. Ta je tudi zaradi tega na koncu padla.

Z vprašanjem, ali bi z odložitvijo uveljavitve novega pokojninskega zakona oziroma zaradi njegove zavrnitve na referendumu lahko nastale protiustavne posledice, se je državni zbor tedaj obrnil na ustavno sodišče, ki pa je referendum dopustilo.

Dve leti pozneje so poslanci sprejeli spremembo 90. člena ustave, ki med drugim določa, da referendum o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna, ni mogoč. Pravna mnenja o tem, ali bi pokojninski zakon lahko uvrstili med te zakone, so različna. Po vsej verjetnosti pa bi bilo v primeru sprejema pokojninske reforme in vložene pobude za referendum k presojanju ponovno pozvano ustavno sodišče.

Tako v sindikatih kot med delodajalci sicer prevladuje prepričanje, da pokojninski zakon ne sodi med tiste zakone, za katere referendum ne bi bil mogoč. Vendar pa o njem za zdaj ne razmišljajo. “Referendum se mi zdi manj verjeten kot leta 2011,” je dejal Štrukelj. “Nič v predlagani pokojninski reformi ni tako kritičnega, da bi že vnaprej rožljali z referendumom. Je pa ta možen, če bi se v pogajanjih pokazala kakšna zadeva, ki bi škodila zaposlenim,” je poudarila Lidija Jerkič. “Da bi prišlo do referenduma o pokojninski reformi, ne izključujem. Ni pa delodajalska stran nikoli bila pobudnik referenduma pri nas; tega lahko spodbudi politika,” je poudaril sogovornik iz delodajalskih vrst.

Ocena, da bi se lahko, če bo pokojninska reforma sprejeta, opozicija zatekla k referendumu, ni osamljena. Po mnenju nekaterih naših sogovornikov je takšna možnost še toliko večja, ker gre za občutljivo temo in ker bi morebiten referendum v skoraj predvolilnem času lahko pomenil tudi izrekanje o premierju Golobu in njegovi vladi. Drugi pa menijo, da v primeru, če se bodo pogajanja med socialnimi partnerji in vlado uspešno zaključila, opozicija ne bo imela veliko “streliva” za referendum.

“Upam, da se je kdo iz dogajanja leta 2011 kaj naučil. Kritičen sem tako do takratnega ravnanja sindikatov kot do trmoglavega vztrajanja tedanje vladne ekipe. Škoda, ki je bila povzročena, je bila precejšnja,” poudarja eden naših sogovornikov.