Italijanska regija bi se lahko kopala v evropskem denarju, a ga ne zna počrpati

Mezzogiorno, območje na jugu Italije, ki zajema še Sardinijo in Sicilijo, marsikdo pozna tudi po skromnem gospodarskem napredku. Leta 2022 je BDP na prebivalca tam znašal manj kot dve tretjini državnega povprečja.

Vse skupaj spremljajo še zelo počasni birokratski mlini. Južna Italija bi zdaj vendarle lahko prestavila v višjo prestavo, piše The Economist.

Zahodni sosedje so namreč daleč največji prejemniki sredstev iz glavnega sklada pokoronskega projekta Next Generation EU (NGEU). Na voljo imajo kar 194 milijard evrov. Del strategije Evropske komisije predvideva tudi “uravnoteženje” Evrope, kar manj razvitemu jugu Italije daje zgodovinsko priložnost za napredek, piše britanski tednik.

Leta 2021 je vlada Maria Draghija sicer Mezzogiornu dodelila 40-odstotni delež, čeprav tam biva manj kot 34 odstotkov italijanskega prebivalstva.

Bruseljski evri iz novega sklada se že porabljajo za gradnjo nove železniške proge od Neaplja do Barija in vetrne elektrarne ob obali Sicilije. Ustanavljajo se vrtci, da bi povečali nizko stopnjo zaposlenosti žensk, kar je že dolgo šibka točka južnoitalijanskega gospodarstva. Digitalizacija pospešuje tudi upravne postopke, vseeno pa Evropsko komisijo prežemajo dvomi o denarju, ki se steka na jug italijanskega škornja.

Prva skrb je mafija, nato zmogljivosti lokalne uprave

Evropsko komisijo je sprva skrbelo, da bi denar pograbila mafija v Mezzogiornu, do česar za zdaj ni prišlo. The Economist spomni, da so projekti podvrženi štirim ločenim preverjanjem, uradniki v Bruslju pa so pravno odgovorni. Slednje sicer ne velja za preverjanje običajnih projektov regionalne pomoči EU.

Velik pomislek je bil tudi, da italijanski jug na lokalni ravni nima zmogljivosti za oblikovanje in vodenje večjih projektov. Dvom je še vedno prisoten in se je od začetka črpanja evropskih sredstev le še povečal. Prejšnja vlada pod vodstvom Maria Draghija je težavo poskušala rešiti z zaposlitvijo približno tisoč ljudi za tehnično pomoč lokalnim oblastem. Vendar so jim ponudili razmeroma skromne plače in zgolj triletne pogodbe.

“Ne vemo, koliko teh pogodb je še vedno veljavnih. Vemo pa, da jih je veliko tistih, ki so bili zaposleni za pomoč, že odšlo,” pravi Gustavo Piga, profesor ekonomije na Univerzi Tor Vergata v Rimu, ki spremlja porabo denarja iz evropskega sklada za okrevanje.

Drugačen pristop, kot njen predhodnik, je ubrala trenutna italijanska premierka Giorgia Meloni. Centralizirala je sprejemanje odločitev, omejila sodelovanje lokalnih oblasti in več denarja porabila za subvencije, ki so usmerjene v zeleno in digitalno Evropo. To naj bi zahtevalo manj tehničnih in upravnih zmogljivosti ter omogočalo hitrejšo porabo sredstev.

Težava je počasna poraba denarja

Bruselj običajno denar iz sklada izplačuje šele, ko država izvede reforme in naložbe v skladu z roki, ki si jih postavi. Italiji je na tem področju šlo dobro.

A največji izziv je zahteva Evropske komisije, da so vsa dodeljena sredstva porabljena do konca leta 2026. S podobnimi težavami se sicer soočajo tudi druge države.

Skupina za spremljanje črpanja sredstev, ki jo vodi Gustav Piga, je prejšnji mesec ocenila, da je Italija do konca leta 2023 porabila le 43 milijard evrov od že dodeljenih 102 milijard. Če bi nadaljevali s tem tempom, Italija do izteka roka verjetno ne bo porabila več kot sto milijard. S tem tvegajo izgubo kar 94 milijard evrov, tudi na račun razvoja italijanskega juga, ki caplja za povprečjem države.