Od očeta odkupil podjetje s plastičnimi cevmi in ga povečal za sedemkrat
Walter Wang si je od svojega očeta, legendarnega tajvanskega milijarderja, izposodil denar za nakup tovarne plastičnih cevi. Od takrat je podjetje sedemkrat povečal in si ustvaril milijardno bogastvo.
V ZDA se napoveduje nov predpis Agencije za varstvo okolja, po katerem bodo morali v desetih letih zamenjati skoraj vse svinčene cevi, s čimer naj bi izboljšali kakovost pitne vode. Eno od podjetij, ki bo skoraj zagotovo imelo koristi od nove uredbe, je JM Eagle iz Los Angelesa, eden največjih svetovnih proizvajalcev plastičnih cevi.
Glavni direktor in lastnik podjetja, 59-letni Walter Wang, se je v začetku tega meseca prvič uvrstil na Forbesov seznam 400 najbogatejših Američanov (na 374. mesto). Njegovo premoženje je ocenjeno na 3,6 milijarde dolarjev. Večina njegovega premoženja je lastništvo JM Eagla z okoli 2,3 milijarde dolarjev letnih prihodkov in 2.000 zaposlenimi v treh državah.
Podjetje je po Forbesovi konservativni oceni vredno 2,8 milijarde dolarjev. (Wang ima tudi večinski delež v proizvajalcu plastičnih cevi PTM v Mehiki). Po njegovih besedah naj bi se zaradi predpisanega 10-letnega roka za zamenjavo cevi prihodki njegovega podjetja povečali za 20 do 25 odstotkov.
Po julijskem poročilu raziskovalnega podjetja IBISWorld sodeč ima JM Eagle zdaj približno 10-odstotni tržni delež v industriji proizvodnje plastike in cevi v ZDA, kar je največji delež, ki ga ima posamično podjetje. Vso prodajo, razen treh odstotkov, ustvari v Severni Ameriki, od tega 90 odstotkov v ZDA. JM Eagle se je po Wangovih besedah na trgu, kjer je velika cenovna konkurenca, lahko od drugih razlikoval tako, da je v 22 tovarnah v Severni Ameriki vzpostavil sistem “vse na enem mestu” za vse vrste uporabe plastičnih cevi, vključno s cevmi iz najpogosteje uporabljanih plastičnih mas – polivinilklorida (PVC) in polietilena (PE).
Njegove cevi povsod, od Disneylanda do Grand Canyona
Po njegovih ceveh zdaj potujejo voda, plin in elektrika skozi mnogo zveznih držav in številne lokalne skupnosti. PVC cevi iz JM Eagla uporabljajo povsod, od kalifornijskega narodnega parka Joshua Tree in Disneylanda do indijanskega rezervata Fort Peck na severovzhodu Montane, Teslove tovarne Gigafactory v Austinu v Teksasu in narodnega parka Grand Canyon. V začetku oktobra je podjetje prejelo poziv trgovskih družb Home Depot in Lowe’s, naj pošlje cevi v trgovine na območju, ki ga je hudo prizadel orkan Helene in kjer sta veliki trgovski verigi pripravljali zaloge materiala za obnovo.
Wang se je s predstavniki Forbesa nedavno pogovarjal v svojem stanovanju na Manhattnu, iz katerega se skozi okna, ki segajo od tal do stropa, vidi panorama New Jerseyja. Ko so ti prišli, je na svojem prenosnem računalniku ravno pripravljal ponudbe za stranke, kar, kot pravi, počne od tri do štiri ure vsak dan.
Med kosilom, skledo juhe z rezanci wonton in več prilogami, je Wang razlagal, zakaj se nekdo na njegovem položaju osebno ukvarja s ponudbami. Hoče biti vpleten v najmanjše podrobnosti in poznati trg bolje kot kdorkoli drug. “Kot lastnik si moraš tudi sam umazati roke,” pravi Wang.
Posojilo od banke in očeta
Kljub velikosti JM Eagla Wang še vedno meni, da gre za družinsko podjetje, vendar ne za podjetje, ki je bilo podedovano, kot bi si nekateri mislili. Sin legendarnega tajvanskega milijarderja Wanga Yung-chinga (znanega kot Y.C. Wang) si je leta 2005 izposodil 300 milijonov dolarjev pri bankah in 30 milijonov dolarjev od očeta, da je od njega kupil podjetje JM Eagle in ga od takrat za več kot sedemkrat povečal.
Wang se je pri devetih letih z materjo s Tajvana preselil v Berkeley v Kaliforniji. Njegova starejša sestra Cher Wang (ki je pozneje ustanovila tajvanskega velikana na področju pametnih telefonov HTC Corporation in se je leta 2011 za kratek čas znašla na prvem mestu Forbesovega seznama najbogatejših Tajvancev) je takrat obiskovala univerzo v Berkeleyju. Živeli so v hiši za 50.000 dolarjev, ki so jo plačali z materinimi prihranki in denarjem, ki je bil namenjen za dote Wangovih sester, njegov oče milijarder pa jim je namenil 800 dolarjev mesečno za življenje.
Šele po obisku strica Wang Yung-tsaija je skupaj s sestrama dobil 5.000 dolarjev za avto. V njem so se peljali prek mostu čez zaliv San Francisco-Oakland, ko se je avto začel pregrevati in se je iz motorja začelo kaditi. Ko se je stric vrnil na Tajvan, je bratu Y. C.-ju rekel: “Otrokom moraš kupiti nov avto.”
Wang si je leta 2005 izposodil 300 milijonov dolarjev pri bankah in 30 milijonov dolarjev od očeta.
Začel kot upravljalec strojev
Wang je vedno sanjal o tem, da bi prevzel podjetje za proizvodnjo plastičnih izdelkov Formosa Plastics, ki ga je ustanovil njegov oče in katerega tržna kapitalizacija zdaj znaša skoraj 10 milijard dolarjev. Y.C. je užival spoštovanje ne le v očeh svojega sina. Eden najbolj znanih podjetnikov v Aziji se je rodil v družini pridelovalca čaja, ko je bil Tajvan še japonska kolonija. Z zgolj osnovnošolsko izobrazbo je iz podjetja Formosa ustvaril enega največjih azijskih proizvajalcev petrokemičnih izdelkov.
Walter Wang, eden od dveh sinov, opisuje občutek nekakšne sinovske dolžnosti. “Odločil sem se, da bom delal za očeta. Sem sin. Imam to odgovornost. Veste, kakšni smo Azijci. Oče je nekako pričakoval, da se bom pridružil podjetju,” pravi Walter.
Po diplomi na univerzi Berkeley je Wang začel delati v eni od očetovih tovarn kot upravljavec strojev. Leta 1990 je na prijateljevi zabavi spoznal Shirley Fan, diplomantko univerze UCLA, ki se je ravno vrnila na Tajvan. “Na Tajvanu so imeli izrek o arogantnih in bogatih ljudeh. Rekli so: Kdo pa misliš, da si? Sin Y.C. Wanga?” je Shirley leta 2014 povedala za Forbes. “Toda v resnici ni imel niti avtomobila.” Pravi, da je v svoji skupini prijateljev na univerzi UCLA veljala za tisto, ki se bo najverjetneje poročila zadnja, a sta se zaročila šest mesecev po prvem srečanju.
Wang se je z delom prebil navzgor in na koncu vodil podjetje J-M Manufacturing, ameriško podružnico družbe Formosa. Ko se je želel vseliti v pisarno predsednika podjetja, ga je oče prisilil, da tega ni naredil.
Denar za podjetje moral zbrati sam
Ko mu je oče leta 2003 ponudil priložnost, da od družbe Formosa odkupi družbo J-M Manufacturing, vredno 300 milijonov dolarjev, je dobil priložnost, da si utre lastno pot. Vendar mu je oče postavil pogoj – denar je moral zbrati sam. Wang pravi, da je takrat zaslužil približno 100.000 dolarjev na leto. “Nobena banka se ne bi hotela niti pogovarjati z mano,” pravi. Poleg tega je oče zahteval, da plača še dodatnih 30 milijonov dolarjev. “O čem govoriš? Saj sem tvoj sin,“ mu je rekel Wang. “Ravno zato,” mu je odvrnil Y.C. Po več mesecih boja za zagotovitev financiranja je oče privolil v podpis poroštva v višini 30 milijonov dolarjev, preostali znesek pa mu je uspelo izposoditi si pri 13 bankah.
Le štiri dni po podpisu pogodbe leta 2005 je takrat 40-letni Wang opravil biopsijo majhne bulice v grlu. Deset dni pozneje so mu diagnosticirali raka v nosu in žrelu v 4. stadiju in mu povedali, da mu je ostalo eno leto življenja. Wang in Shirley sta odletela v Hongkong, kjer je v šestih mesecih prestal 195 ur kemoterapije in 37 obsevanj. Imel je občutek, da zdravljenje ne deluje, zato sta se obrnila k molitvi in se po nasvetu prijatelja lotila alternativne prakse, imenovane glosolalija, izgovarjanje besed ali govoru podobnih zvokov.
“Ko si soočen s smrtjo, poskusiš skoraj vse,” pove Wang v pogovoru za Forbes.
Premoženje Walterja Wanga je ocenjeno na 3,6 milijarde dolarjev – večina je lastništvo JM Eagla.
Tožba žvižgača
Leta 2006 se je ozdravljen vrnil v Združene države Amerike. Bil je pripravljen na vodenje svojega podjetja v New Jerseyju. Toda ameriške sanje niso prišle brez težav – JM Eagle (novo ime podjetja J-M Manufacturing, potem ko je leta 2007 prevzelo družbo PW Eagle) se je leta 2006, ko je bil Wang še na zdravljenju s kemoterapijo, soočil s tožbo žvižgača. Inženir, ki je bil odpuščen, potem ko se je stranka pritožila, da je zahteval podkupnino za ugodno rešitev garancijskega zahtevka, je trdil, da je bil odpuščen, ker je prijavil, da je podjetje JM Eagle zavajalo o kakovosti cevi, ki jih je prodajalo.
Tako imenovana tožba qui tam – vrsta tožbe žvižgačev, ki posameznikom omogoča, da v korist vlade vložijo tožbo za izterjavo denarja, izgubljenega zaradi goljufije – je trajala 14 let in je vključevala tri zvezne države ter 42 mest in okrožij. Leta 2013 je zvezna porota ugotovila, da je podjetje zavestno proizvajalo in prodajalo neustrezne plastične cevi vladnim ustanovam. Leta 2020 pa je sodnik okrožnega sodišča razglasil odškodnino v višini 0 dolarjev. Odvetniška družba Phillips & Cohen, ki je zastopala tožnike, tega ni komentirala.
“V zvezi s cevmi ni dokazov o napakah ob uporabi,” je odločil sodnik George H. Wu in opozoril, da tožniki niso izkopali in preizkusili cevi. “Vem, da nisem storil nič narobe,” pravi Wang o tožbi, zato se ni hotel poravnati niti po tem, ko je družba Formosa, soobtožena stranka, leta 2014 sklenila poravnavo za 22,5 milijona dolarjev in sodne stroške.
Še ena obtožba
JM Eagle je avgusta letos tožil lastnik podjetja za električne storitve iz Minnesote. Tokrat ni šlo le za JM Eagle, temveč tudi za druge velike proizvajalce PVC cevi, kot je Westlake v večinski lasti družine Chao, katere člani so uvrščeni na 256. mesto letošnjega Forbesovega seznama 400. Obtožil jih je, da so se med pandemijo covida dogovarjali za previsoke cene za občinske in komercialne kupce, tako da so z industrijsko publikacijo OPIS delili podatke o konkurenci. “Sodni privilegij omogoča vsakomur, da o podjetju ali tretji osebi pove karkoli, ne glede na to, ali je to res ali ne, in je zaščiten pred tožbo za obrekovanje,“ je v izjavi, poslani po elektronski pošti, sporočil Wang. Podjetje Westlake ni želelo komentirati tekočih sodnih postopkov. OPIS se na prošnjo za komentar ni odzval.
“Kljub tožbam še vedno menimo, da je Amerika najboljši kraj. Če hočeš nekaj začeti, lahko začneš z ničle,” pravi njegova žena Shirley, ki nima vloge v moževem podjetju, je pa soustanoviteljica in direktorica podjetja Plastpro iz Los Angelesa, proizvajalca vrat iz steklenih vlaken.
Pomoč pri krizi oskrbe z vodo
“Poiščite svojo strast. Držite se je. Ne obupajte, če menite, da delate prav,” svetuje Wang drugim podjetnikom. Ko je v medijih prebral novico o krizi pri oskrbi z vodo v mestu Flint v Michiganu, je odletel tja in se februarja 2016 udeležil sestanka mestnega sveta, na katerem je ponudil brezplačno zamenjavo svinčenih napeljav v poslovnih in stanovanjskih objektih v mestni lasti. “Tako zelo je bil zgrožen, da ljudje pijejo s svincem onesnaženo vodo iz korodiranih cevi,” pravi Shirley.
Po več mesecih razprav in raziskav je mesto na koncu ponudbo zavrnilo in se odločilo za bakrene cevi, ki naj bi stale več kot 140 milijonov dolarjev, čeprav je bližnje mesto Burton z uporabo PVC cevi podjetja JM Eagle prihranilo 2,2 milijona dolarjev. Takratna županja mesta Flint Karen Weaver je menda dejala, da so obstajali pomisleki glede življenjske dobe plastičnih cevi zaradi ostrih vremenskih razmer v Michiganu.
Podaril plastične cevi afriškim državam
Wang pravi, da so bili drugje bolj dovzetni za njegove ponudbe. JM Eagle je na primer pomagal lokalnim inženirjem pri načrtovanju dveh servisnih vodov z uporabo polietilenskih cevi, potem ko so leta 2006 zaprli plažo Waikiki v Honoluluju, ker je počil kanalizacijski vod in je v ocean odteklo 181 milijonov litrov odplak. Podjetje je dobrodelno tudi na mednarodni ravni. V okviru projekta Millennium Villages, ki ga je med letoma 2005 in 2015 vodil Inštitut za Zemljo Univerze Columbia, da bi zagotovil dostop do čiste vode, je podarilo skoraj 650 kilometrov plastičnih cevi osmim afriškim državam, med njimi Keniji, Ugandi in Ruandi.
Ko je Y.C. leta 2008 umrl, je bilo to nepričakovano, čeprav je imel 91 let. “Mislim, da je pričakoval, da bo dočakal 100 let,” je dejal Wang. To pomeni, da tudi ni zapustil oporoke. Wang in njegova žena pravita, da se to v njuni družini ne bo zgodilo. Pred približno petimi leti je Wang začel svoje tri otroke, ki so zdaj sredi 20. let, voditi v obrate, da bi se pogovorili o njihovem upravljanju.
Začeli so se pogovarjati tudi o družinski ustavi in o tem, kaj menijo o dedovanju. S tem se želijo izogniti azijskemu kulturnemu izročilu, da se o dedovanju ne govori. “Ali mora zakonec podpisati predporočno pogodbo? Če imamo sorodnike, ali naj jih zaposlimo v podjetju? Če to storimo, kako naj to poteka?” našteva vprašanja, o katerih so se pogovarjali.
Wang pravi, da ima, ko gre za posel, “večgeneracijsko miselnost”, čemur pripisuje svoj uspeh. “V tem poslu nisem za pet ali deset let,” razlaga. “V njem sem za vse življenje.”
Avtorica članka je Lindsey Choo.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti