Obogatel s pekarnami in restavracijami: “To je trdo delo, večinoma blato, le tu in tam zlato”

Ron Shaich deluje sproščeno. Deloma je to posledica udobnega okolja – milijarder in strokovnjak za restavracije je naslonjen nazaj v domači pisarni svojega počitniškega bivališča v Jumby Bayu, na zasebnem otoku ob obali Antigve. Enainsedemdesetletni Shaich je v elementu tudi zato, ker razpravlja o svoji najljubši temi – svetu ameriških restavracij, kjer zmagovalec pobere vse.

“To je trdo delo,” pravi. “Večinoma gre za blato, vendar lahko tu in tam naletite na zlato – če vam uspe izkopati nekaj posebnega. Všeč mi je, če to ugotovim prej kot kdo drug.”

V več kot štirih desetletjih je Shaich s tem svojim načinom dosegel vrsto velikih zmag. Leta 1981 je kupil večinski delež v majhni verigi pekarn Au Bon Pain s tremi lokacijami. Do leta 2017 je zgradil konglomerat pod imenom Panera Bread in ga prodal nemškemu konglomeratu JAB Holdings za 7,5 milijarde dolarjev, pri čemer je po plačilu davkov v žep pospravil 300 milijonov dolarjev. Nato je približno 175 milijonov dolarjev vložil v verigo Cava, ki ponuja obroke sredozemske prehrane.

Restavracijski posel je trdo delo. Večinoma gre za blato, vendar lahko tu in tam naletite na zlato – če vam uspe izkopati nekaj posebnega. Všeč mi je, če to ugotovim prej kot kdo drug.

– Ron Shaich

Saichova najdonosnejša stava

Stava na podjetje Cava je Shaichova najbolj donosna do zdaj. Podjetje je leta 2023 vstopilo na borzo ob ocenjeni vrednosti skoraj pet milijard dolarjev. Njegova tržna vrednost zdaj znaša 9,4 milijarde dolarjev, kar je več od Panere v času prodaje JAB Holdingsu, čeprav ima Cava za petino manj lokacij.

Shaich, ki je bil ob vstopu na borzo največji delničar družbe Cava in je trenutno njen predsednik uprave, je s prvo javno ponudbo (IPO) postal milijarder. Forbes ocenjuje, da je mogotec zdaj vreden 1,3 milijarde dolarjev, potem ko je v času od javne ponudbe prodal za 640 milijonov dolarjev delnic (pred obdavčitvijo) in obdržal štiriodstotni delež v hitrorastočem podjetju.

Takšen uspeh je lahko za nekatere dovolj, da se ustavijo in premislijo o strategiji. Ne pa za Shaicha. Pravi, da je večino svojega deleža v družbi Cava unovčil, ker je bil njegov položaj preveč koncentriran, ali, kot je dejal, je hotel nadaljevati po “analogiji kmeta”.

V zvezi s tem pravi: “Svoj pridelek želim pobrati, ko ga ljudje vzljubijo in se vrednotenja močno povečajo.” (Shaich se je dobro odločil, saj je leta 2024 prodal več kot 60 odstotkov od svojih 11,7 milijona delnic družbe Cava, preden je vrednost delnice letos padla za 30 odstotkov. Analitiki za to krivijo splošno zaskrbljenost na trgu in ne uspešnosti delovanja podjetja.) Zdaj želi svojo skrinjo zlatnikov uporabiti za podporo naslednjemu zmagovalnemu konceptu restavracije – in že ima nekaj idej, kaj bi to lahko bilo.

Družba Cava je leta 2023 vstopila na borzo ob ocenjeni vrednosti skoraj pet milijard dolarjev. Njena tržna vrednost zdaj znaša 9,4 milijarde dolarjev, kar je več od Panere v času prodaje JAB Holdingsu, čeprav ima Cava za petino manj lokacij.

Od politologije do piškotov

Shaich je začel delati v gostinstvu pri 26 letih. Rodil se je v družini višjega srednjega razreda v Newarku, v New Jerseyju in se podjetništva učil od očeta, računovodje, ki je vodil svoje podjetje. (Njegova mati Pearl je ostala doma kot gospodinja ter vzgajala Shaicha in njegovo sestro.)

Leta 1978 je na Harvardu pridobil naziv MBA in se zaposlil kot regionalni vodja v podjetju The Original Cookie Company, verigi trgovin z gurmanskimi piškoti. Pravi, da ga je gostinska industrija pritegnila, “ker se kar sama ponuja podjetnikom”, deloma zaradi nizkih vstopnih ovir in prostora za ustvarjalnost.

Dve leti pozneje je Shaich s 25 tisoč dolarji osebnih prihrankov in 75 tisoč dolarji očetovega prispevka (“predujma” na 250 tisoč dolarjev dediščine) v Cambridgeu, v Massachusettsu, odprl majhno trgovino s piškoti The Cookie Jar.

Da bi razširil ponudbo, je začel kupovati rogljičke in drugo pecivo v lokalni pekarni Au Bon Pain. Takrat je opazil zanimivo priložnost. “Podjetje Au Bon Pain je imelo odličen izdelek, vendar je bilo slabo vodeno in pogosto ni dostavljalo pravočasno,” pravi Shaich. Združil je podjetji, povečal prodajno mrežo na približno 50 prodajaln in leta 1991 hitro rastočo verigo popeljal na borzo.

Lokali, v katerih bi se sestal knjižni klub

Kmalu po omenjeni prvi javni ponudbi delnic je Shaich opazil svojo naslednjo tarčo. Družba St. Louis Bread Co., ki jo je podjetnik Ken Rosenthal ustanovil leta 1987 v predmestju Kirkwood v St. Louisu, je bila uspešna skupina z 20 lokali po vsem ameriškem srednjem zahodu. Shaichu je bila všeč izbira kruha, občutek domačnosti in priljubljenost lokalov v predmestjih, ki so po njegovem mnenju odlično dopolnjevali lokale podjetja Au Bon Pain, ki so bili večja uspešnica v mestih.

Au Bon Pain je verigo kupil za 24 milijonov dolarjev in jo preimenoval v Panera Bread. V naslednjih dveh desetletjih je Shaich povečal prodajo verige z juhami, solatami in sendviči na 5 milijard dolarjev v celotnem sistemu in v več kot 2.000 prodajnih enotah.

“Ron si je že od začetka zamislil bolj sproščeno okolje v lokalih, takšno, da bi se v njih lahko sestajal knjižni klub,” se spominja Bill Moreton, ki se je družbi Panera pridružil leta 1998 in pozneje postal njen izvršni podpredsednik. “Ima neverjeten naravni čut, prirojen občutek za potrošnika in za to, kaj ta išče,” Moreton pove o Shaichu.

Fast casual

Shaich je s podjetjem Panera zaslužen za pionirstvo modela ameriške prehrane “fast casual”, ki združuje elemente hitre prehrane (hitra postrežba) in boljših restavracij (kakovostnejša hrana in nekoliko višje cene). “Ta kategorija, ki jo ponujajo znamke, kot so Chipotle, Shake Shack in Cava, prej ni obstajala,” pravi Danilo Gargiulo, višji analitik za restavracije pri družbi Bernstein. “Osebno menim, da je s Panero naredil nekaj izjemnega.”

Brez sporov ni šlo

Njegovo delovanje pa ni minilo brez sporov. Leta 2017 je Shaich zaradi kratkoročnega pesimizma borznih trgov in osebne želje, da bi se posvetil drugim podvigom, sklenil pogodbo o prodaji družbe Panera, ki kotira na borzi, za 7,5 milijarde dolarjev, kar pomeni 30-odstotno premijo glede na njeno tržno kapitalizacijo.

Nekaj mesecev po prodaji je skupina Panerinih vlagateljev izpodbijala prodajno ceno na okrožnem sodišču v Delawaru in trdila, da so Shaich in drugi vodilni v Paneri pohiteli s sklenitvijo posla ob prenizkem vrednotenju. Leta 2020 je sodnik odločil, da so delničarji prejeli pravično nadomestilo.

Mediteranska prehrana kot številka ena

Ko je Shaich zapustil Panero, se mu je v glavi že pletlo nekaj idej. Prva je bila naložba v mediteransko hrano, ki jo je po anekdotah opisal kot prehrano številka ena v Ameriki. “Vsakič, ko greš k zdravniku, ti reče, da jej mediteransko. Vsakič, ko vzamete v roke revijo, naletite na mediteransko prehrano,” pravi.

“Nisem vedel, kako daleč bo to šlo, vendar sem vedel, da ima mediteransko potencial, kot ga je pred tem imela mehiška hrana, še pred tem pa juha, solata in pica.” To ga je pripeljalo do znamke Cava.

Njeni začetki segajo v leto 2006, ko je trojica prijateljev iz otroštva v Rockvillu, v Marylandu, pod tem imenom odprla prvo restavracijo. Shaich je leta 2015, ko je še vodil Panero, vložil majhen osebni delež v podjetje prek svojega podjetja Act III. Cava je takrat imela le dve restavraciji.

Čez noč na več kot 260 lokacij

Veriga restavracij “fast-casual” prehrane v slogu Chipotla, v kateri si lahko stranke same sestavijo sredozemske sklede po meri, ima zdaj skoraj 400 lokacij po ZDA, do leta 2032 pa jih namerava imeti že 1.000. Cava je podvojila prihodke s 470 milijonov dolarjev v letu 2022 na 954 milijonov dolarjev lani, dobičkonosna pa je postala leta 2023.

Zdi se, da je še posebej dobro zavarovana pred vplivi predlaganih carin Donalda Trumpa, saj iz tujine uvaža le omejen nabor sestavin, med njimi avokado iz Mehike in olive kalamata iz Grčije.

Odprodaja delnic Cave, vlaganje v Tatte

Shaich pravi, da še vedno trdno verjame v družbo Cava, čeprav je v zadnjih 21 mesecih odprodal več kot sedem milijonov delnic. Pravi, da je ta sprostitev kapitala njegovemu naložbenemu podjetju Act III omogočila agresivnejše naložbe v druge dejavnosti. Najbolj obetavno med njimi je podjetje Tatte, s katerim je povezan še iz časa delovanja v Paneri. Takrat je v imenu podjetja pridobil večinski delež v Tatteu. Shaich se je na koncu pogajal o prevzemu lastništva Tattea kot delu svojega izhodnega paketa.

Tatte, ki ga je v Bostonu ustanovila v Izraelu rojena slaščičarska mojstrica Tzurit Or, ponuja širok nabor peciva, zajtrkov in kosil ter posebne kave po navdihu izraelske, severnoafriške in libanonske kuhinje. Trenutno ima 46 lokacij, večinoma v Massachusettsu.

Po besedah partnerja in finančnega direktorja podjetja Act III Noaha Elbogena bo podjetje letos ustvarilo približno 250 milijonov dolarjev prihodkov.

To pomeni, da prodaja na lokal znaša približno pet milijonov dolarjev, kar je skoraj dvakrat več od prodaje povprečne franšizne lokacije Panere. Družba Act III bo po Elbogenovih besedah “pomemben del” svežega denarja namenila za financiranje odprtja devetih novih poslovalnic Tattea na severovzhodu države letos, vključno s prvo poslovalnico v New Yorku, naslednje leto pa jih bo odprla še deset. Podjetje je pred kratkim v New Yorku odprlo tudi 1.900 kvadratnih metrov veliko osrednjo pekarno, v kateri bodo pripravljali sveže pecivo in kruh.

Act III ne vlaga – gradi

Januarja je Act III prvič od svoje ustanovitve investiral tudi v izgradnjo nove verige restavracij – tokrat v Evropi. Po letu dni razprav je prevzel delež v podjetju Honest Greens iz Barcelone, ki v svojih 30 restavracijah po Evropi ponuja “avokadov toast”, “borovničev chia puding” in druge zdrave obroke iz lokalno pridelanih sestavin. Ekipa podjetja Act III meni, da je to priložnost za rast na še bolj hitro razvijajočem se evropskem trgu “fast-casual” prehrane.

Shaich pravi, da Act III ne deluje kot tradicionalno podjetje tveganega kapitala. “Smo graditelji podjetij in ne vlagatelji,” pravi in pojasnjuje, da njegov sklad, ki zaposluje približno 25 ljudi, običajno prevzame skoraj popolno lastništvo podjetij v portfelju, potem ko postane njihov ekskluzivni podpornik.

Pri naložbah so zelo selektivni, deloma zato, ker so v redkem položaju, ko imajo več denarja, kot ga lahko porabijo. “Ključno vprašanje za nas je, kako uporabiti ta kapital,” pravi. “Želimo delati samo stvari, ki so odlične.”

Predsednik uprave družbe Cava vztraja, da ga k nadaljnjim naložbam ne spodbuja denar, temveč zadovoljstvo, ki ga prinaša vloga “šerpe” v rastočih podjetjih, pri čemer ima v mislih izurjene nepalske vodnike, ki pogosto pomagajo plezalcem pri vzponu na Mount Everest.

Pravimo, da bomo, ko se bomo povezali z vami, zadnji kapital, ki ga boste potrebovali. Mi smo banka.

– Ron Schaich

“Morda nisem prava oseba, da to govorim, vendar nisem prepričan, da nam je vsa ta dohodkovna neenakost v naši državi pomagala in da je ustvarila boljšo državo,” pravi Shaich, ki je leta 2010 pomagal ustanoviti No Labels, sredinsko politično zagovorniško skupino, ki se osredotoča na odpravo političnega ekstremizma. Skupina je neuspešno poskušala najti alternativnega kandidata, ki bi se poleg Donalda Trumpa in Kamale Harris leta 2024 vključil v bitko za Belo hišo.

Shaich ima teorijo, da tisti, ki se osredotočajo na služenje denarja, nikoli ne zaslužijo. “Ljudje, ki jim gre dobro, dejansko naredijo nekaj boljšega,” pravi človek, ki stoji za nekaterimi najuspešnejšimi ameriškimi restavracijami. “Izumijo boljši način, kako nekaj narediti za neko ciljno stranko. In to je pot do tega, da te sistem nagradi.”

Avtorica izvirnega članka je Jemima McEvoy, Forbes.