Jure Leskovec: Globalna tekma za talente je odprta in Evropa ima novo priložnost

Jure Leskovec je redni profesor računalništva na ameriški univerzi Stanford ter soustanovitelj start upa Kumo AI, ki gradi napovedne modele za podjetja z uporabo umetne inteligence.

Hkrati je svetovalec svojim študentom, ki se podajajo na podjetniško pot. “Pogosto jim (profesorji s Stanforda, op. a.) pomagamo razviti idejo, sestaviti ekipo, nato pa ostajamo v stiku tudi, ko podjetje zaživi na trgu,” pravi Leskovec, ki se trudi biti tudi vez med slovenskimi raziskovalci in podjetniki ter Silicijevo dolino, kar ga, kot pravi, veseli. Pred desetletjem je bil soustanovitelj ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF), katere namen je mladim omogočiti, da v tujini pridobijo nova znanja.

Ob robu Slovenskega gospodarskega foruma, ki je letos že sedmič potekal v Mariboru, organizira pa ga ministrstvo za gospodarstvo, smo se z njim pogovarjali o novem podjetniškem podvigu, o tem, ali in kako kot tuji profesor na Stanfordu občuti ukrepe administracije Donalda Trumpa. Pa tudi o slovenskem poslovnem okolju in o tem, ali bi se z družino vrnil v Slovenijo.

Ameriške univerze v mandatu aktualnega predsednika Donalda Trumpa poročajo o zmanjševanju sredstev za raziskave, nedavno je Trump predlagal zvišanje davka na donacije, ki so pomemben vir financiranja univerz. Zaostrovanje vizumske politike pa bi po navedbah univerz lahko otežilo privabljanje talentov. Ali in kako to dogajanje občutite vi oziroma vaši študenti? Kako je danes biti tuj profesor v ZDA?

Poteze ameriške administracije vnašajo negotovost v akademski prostor.

Čeprav sem tuj profesor, je odlika te države, da se nikoli ne počutiš kot tujec. Si del skupnosti, okolje je raznoliko in mednarodno, ljudje te ne sodijo po tvojem naglasu. Veliko težje pa je za tuje študente, zlasti iz držav, kot je Kitajska, ki so zdaj pogosto ujeti v birokratskih mlinih. V nekaterih primerih študenti ne upajo zapustiti ZDA, saj ni zagotovila, da bodo ponovno dobili vizum. To seveda vpliva na njihovo psihološko stanje, svobodo gibanja, dolgoročne načrte.

Kar zadeva financiranje, univerze, vključno z našo, pospešeno iščejo alternativne vire, kot so krepitev sodelovanja z industrijo, podpora zasebnih fundacij in neposredne donacije. S tem poskušamo zagotoviti stabilnost raziskovalnega okolja in nadaljnjo podporo študentom raziskovalcem.

Je dogajanje torej občutil tudi Stanford, morda kakšen vaš projekt?

Na srečo za zdaj ne. Ne jaz ne moji kolegi nismo izgubili financiranja. Prav tako doslej ni bilo težav z vizami za naše študente. 

Tudi slovenski študenti, ki sodelujejo v programu Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF), so dobili vize za ZDA. To kaže, da sistem kljub politični retoriki še vedno omogoča dostop do znanja za najboljše mlade talente z vsega sveta. A splošno vzdušje je bolj previdno in bolj negotovo.

Sistem kljub politični retoriki še vedno omogoča dostop do znanja za najboljše mlade talente z vsega sveta. A splošno vzdušje je bolj previdno in bolj negotovo.

Jure Leskovec, profesor na Stanfordu in soustanovitelj Kumo AI

Trumpova ekipa pravi, da želi preobrat v gospodarski politiki, bolj pravično trgovinsko politiko in reindustrializacijo ZDA. To poskuša doseči z za zdaj precej kaotičnim višanjem carinskih stopenj, ki sicer še niso zakoličene. Kako vidite to politiko?

V Silicijevi dolini se pogosto sliši, da je cilj Trumpove administracije izenačiti trgovinske pogoje z velikimi partnerji, predvsem s Kitajsko. Ideja je spodbuditi pogajanja za bolj uravnoteženo trgovino, vendar so metode, kot je nenadna uvedba carin, za podjetja nepredvidljive in pogosto povzročajo precejšen šok v dobavnih verigah.

V zadnjem desetletju so ameriška podjetja, kot na primer Apple, vlagala več deset milijard dolarjev letno v proizvodnjo na Kitajskem. A to ni bil le kapitalski vložek – šlo je za prenos znanja, tehnologij, standardov. Trump zdaj poskuša ta proces obrniti in proizvodnjo vrniti domov. S tem se neposredno naslavlja del ameriškega volilnega telesa, predvsem delavski razred, ki se spopada z inflacijo in negotovimi delovnimi pogoji.

Po drugi strani pa podjetja za dolgoročne investicije potrebujejo stabilno in predvidljivo okolje. Že samo, ko Washington destabilizira te pogoje, podjetja postajajo previdnejša in vnaprej prilagajajo svoje strategije, vključno s preusmerjanjem dobavnih poti ali selitvijo proizvodnje v druge države.

Podjetja opozarjajo, da bo višanje carin zvišalo cene, poleg tega je težko dobavne poti prestrukturirati tako na hitro. Omenjali ste Apple; Reuters je te dni poročal, da Foxconn, ki zanj proizvaja pametne telefone, zadnje mesece praktično vso proizvodnjo v Indiji, ki je šla prej tudi v Evropo, pošilja v ZDA. S tem po mnenju mednarodne tiskovne agencije išče obvode za ameriške carine, ker bi sicer moral močno zvišati cene. 

Res je, podjetja so v zelo zahtevnem položaju. Prestrukturiranje dobavnih verig je izredno kompleksen in drag proces, ki zahteva čas, natančno načrtovanje in velike naložbe.

Seveda pa je glavno vprašanje, kdo bo te višje stroške na koncu nosil. In običajno jih, vsaj delno, prenesejo na končnega potrošnika – torej na ameriške kupce, ki so se že tako zadnja leta soočali z visoko inflacijo. Kratkoročno je torej to za podjetja zelo zahtevno, dolgoročno pa lahko vodi v novo globalno ravnotežje v proizvodnji – bolj decentralizirano in tudi bolj odporno.

ZDA izgubljajo, priložnost za Evropo?

Na drugi strani marsikdo meni, da je ‘zapiranje’ ZDA lahko priložnost za Evropo, tudi z vidika tekme za najboljše strokovnjake s področja tehnologije, ki so zdaj leta gravitirali proti ZDA. Se vam zdi, da se privlačnost ZDA za te kadre zmanjšuje? Oziroma drugače, ali poznate koga, ki razmišlja, da bi šel drugam? 

Morda se takšne odločitve ne zgodijo čez noč, a vsekakor se premik v razmišljanju že čuti. Nestabilno politično okolje, zapletena vizumska politika in negotovost glede prihodnosti ustvarjajo občutek ranljivosti, tudi pri ljudeh, ki so se doslej počutili varno.

To ni več le kratkoročna neprijetnost – to vpliva na dolgoročne življenjske odločitve: kam boš šel, kje boš ustvaril družino, katero okolje ti bo dolgoročno omogočilo rast.

ZDA so si v desetletjih ustvarile ugled najbolj zaželene destinacije za vrhunske talente. A ugled je krhek – hitro ga lahko zapravimo, veliko težje pa ga je ponovno pridobiti. Mislim, da se ta globalna tekma za talente znova odpira in Evropa ima tu novo priložnost.

Bi za vas lahko bila katera od evropskih univerz primerljiva Stanfordu?

Stanford je srce Silicijeve doline in univerza, ki soustvarja prihodnost. Ta preplet raziskav, podjetništva, kapitala in tehnologije se ne dogaja nikjer drugje na takšni ravni in s takšnim zagonom.

Jaz kot nekdo, ki raziskuje in se hkrati ukvarja s podjetništvom, ne bi mogel nikjer drugje delati tega, kar delam tukaj. Evropa ima odlične univerze, a trenutno še ne ponuja podobne kombinacije hitrosti, ambicije in povezave z industrijo. Stanford je v tem pogledu resnično neponovljiv.

Kot ste že omenili, ste zdaj z eno nogo v poslovnem svetu. Ste eden od ustanoviteljev zagonskega podjetja Kumo AI, skupaj z Vanjo Josifovskim in Hemo Raghavan. Od kod se poznate in kako ste se odločili za skupno podjetje? 

Z Vanjo in Hemo se poznamo že več kot 15 let. Vsi trije smo raziskovalci, tako da smo se sprva srečevali na znanstvenih dogodkih. Vanja je delal za Google, Hema za IBM, jaz sem bil na začetku akademske poti.

Z Vanjo sva pozneje ustanovila podjetje Kosei, ki ga je leta 2015 prevzel Pinterest. Tam sva potem skoraj pet let delovala v vodstvu – on kot vodja tehnologije (chief technology officer; CTO), jaz kot vodja raziskav (chief scientific officer; CSO). Kasneje je Vanja zamenjal službo in postal CTO na Airbnb, kjer je vodil več kot polovico inženirskega oddelka, Hema pa vodja rasti platforme na LinkedInu. Sam sem še vedno sodeloval s Pinterestom in v akademskem svetu.

Pred približno tremi leti smo začeli pogovor o novi ideji, ki bi pomenila tehnološki preskok. Zgodil se je tisti klasični kalifornijski moment: ko začutiš, da si naletel na pravo idejo, in si rečeš – če tega ne naredim jaz, potem ne bo nihče. Takrat daš odpoved v službi in začneš iz ničle.

Na začetku smo si vzeli veliko časa za temeljit razmislek: kaj točno je naša ideja, zakaj zdaj, zakaj smo mi pravi ljudje za to, kaj je tehnološka prednost, kako zgraditi produkt, kakšen naj bo poslovni model. Ko smo imeli odgovore, smo ustanovili podjetje Kumo AI.

Nestabilno politično okolje, zapletena vizumska politika in negotovost glede prihodnosti ustvarjajo občutek ranljivosti, tudi pri ljudeh, ki so se doslej počutili varno.

Jure Leskovec, profesor na Stanfordu in soustanovitelj Kumo AI

Področje, kamor umetna inteligenca še ni segla

Podjetje Kumo AI poenostavljeno povedano razvija rešitve za analizo internih podatkov podjetij, na primer o zalogah, transakcijah in tako naprej, ter odločevalcem pomaga napovedovati. Lahko razložite na konkuretnem primeru, na primer, kaj lahko napove iz podatkov o zalogah?

Orodje lahko napove, koliko zalog boste imeli prihodnji teden, kaj morate danes naročiti, da bo pravočasno v skladišču, ali pa zazna tveganje za zamudo pri dobavi.

Podlaga za dobro odločanje je dobro razumevanje učinka teh odločitev v prihodnosti. To pa pomeni, da morate napovedati prihodnost. In mi gradimo napovedne modele.

Vsak od nas se dnevno srečuje s tisoči takih napovedi. Vsaka transakcija s kreditno kartico gre čez nek napovedni model, ki ocenjuje, ali gre za zlorabo. Ko odprete Netflix, so vsi filmi tam napovedani za vas, podobno je z oglasi na družbenih omrežjih. Podjetje hoče razumeti svoje zaloge, svoje kupce, vsaka bolnica hoče razumeti tveganje zapletov pri bolnikih.

Pa to na trgu že obstaja?

Danes se ti modeli gradijo ročno, za kar potrebujete mnogo podatkovnih znanstvenikov in inženirjev. Recimo Vanja, ko je bil na Airbnb, je imel pod sabo okoli 600 podatkovnih znanstvenikov, ki so skrbeli za več sto takih modelov. To je zelo drago in terja veliko časa. Le redka podjetja zmorejo tako velike vložke.

Naša tehnologija pa omogoča veliko hitrejšo gradnjo teh modelov, ki so obenem tudi bolj natančni.

Hkrati gre za precej tehnično področje, kamor revolucija umetne inteligence še ni prišla. Zadnja revolucija umetne inteligence je v tem, da se nevronske mreže znajo učiti direktno na surovih podatkih. Jezikovni modeli na besedah, modeli za računalniški vid na pikslih. Napovedni modeli pa se danes ne učijo neposredno na podatkih, ampak jih mora človek na roke pripraviti in natrenirati model.

Pred kratkim ste predstavili nov model KumoRFM, ki ste ga pred dvema letoma v pogovoru za N1 opisali kot Chat GPT za podjetja.

Če je GPT-3 sprožil revolucijo pri obdelavi jezika, potem KumoRFM prinaša podoben preboj v svet poslovnih podatkov in odločanja. S to platformo lahko nekaj, za kar bi načeloma potrebovali ekipo ljudi in pol leta časa, naredimo v nekaj minutah.

To povečuje dostopnost tehnologije za manjša podjetja, ki nimajo velikih podatkovnih ekip. V tem vidim ogromno priložnost – to je temelj za novo generacijo podatkovno vodenih podjetij.

V pogovorih z Amazonom, OpenAI …

Vaš model že dlje časa uporablja podjetje za dostavo hrane DoorDash. Kako jim pomaga?

DoorDash s Kumom rešuje dva problema: katero restavracijo priporočiti uporabniku in kdaj mu poslati obvestilo, da je dober trenutek za naročilo hrane. Prej so te modele delali ročno z veliko interno ekipo. Odkar uporabljajo našo platformo in so z njeno pomočjo zgradili model, se je kakovost teh napovedi in priporočil povečala za okoli 30 odstotkov. To pa za DoorDash na letni ravni pomeni 200 milijonov dolarjev dodatnih prihodkov. Se pravi, zaradi teh priporočil je mesečno 150 tisoč ljudi več naročilo hrano.

Drug primer je Reddit, ki uporabnikom prikazuje oglase, hkrati pa želi imeti teh čim manj, da je uporabniška izkušnja čim boljša. V zadnjem desetletju je interna ekipa povečevala učinkovitost oglaševanja za okoli tri odstotke letno. Kumo pa jo je v nekaj mesecih izboljšal za deset odstotkov, torej je naredil za tri leta napredka.

Pri umetni inteligenci se pogosto kot tveganje omenja varstvo podatkov, v korporativnem svetu je to verjetno še bolj pomembno. Kako skrbite za to?

Našo platformo vgradimo v interni sistem podjetja, tako da podatki ostanejo v podjetju oziroma izključno pod njihovim nadzorom.

Zasebnost je gotovo pomembna, vse mora biti skladno z direktivami, kot je GDPR. Za nas je to ključno: delamo z občutljivimi podatki, pogosto z internimi dokumenti, strateškimi načrti in intelektualno lastnino. Brez brezkompromisnega pristopa k zasebnosti ni zaupanja – in brez zaupanja ni dolgoročnega sodelovanja.

Kumo AI je po poročanju medijev do zdaj zbral 37 milijonov dolarjev tveganega kapitala. Kako pa posluje?

Kumo AI presega začetne cilje in zdaj vstopa v dinamično fazo rasti. Ekipo, ki šteje že skoraj 60 članov, gradimo med Silicijevo dolino in Evropo. Zaposlujemo tudi kar nekaj izjemnih Slovencev.

Trenutno se pogovarjamo z Amazonom o vključitvi Kumo AI platforme v njihovo oblačno storitev AWS, s čimer bi bila dostopna tisočim podjetjem. Smo tudi v pogovorih z OpenAI, ker vidimo močno komplementarnost – oni razvijajo jezikovne modele, mi pa napovedne modele za poslovne odločitve. Skupaj lahko pokrijemo celoten spekter poslovne inteligence prihodnosti.

Uporabna, ne pa vedno zanesljiva tehnologija

Vi ste v srcu razvoja umetne inteligence. Vas kdaj ta hiter razvoj zaskrbi? Na panelu ste omenjali skrajni scenarij, da bi lahko človek izgubil nadzor nad umetno inteligenco.

Seveda. Hitrost razvoja umetne inteligence navdušuje, a hkrati upravičeno sproža pomisleke. Zmožnosti teh sistemov rastejo eksponentno in pomembno je, da kot družba ohranjamo nadzor nad smerjo njihovega razvoja.

Na Stanfordu zato etičnim vidikom dajemo velik poudarek. Vsi študenti računalništva morajo opraviti predmete s področja etike, kjer se učijo odgovornega odločanja, zavedanja vpliva tehnologije in tudi družbene odgovornosti, ki jo imajo kot bodoči snovalci sistemov umetne inteligence.

Ključno je razumevanje, da je umetna inteligenca še vedno mlada in v marsičem nepopolna tehnologija. Obstajajo številni načini, kako lahko prelisičiš sistem, kot je Chat GPT – zato robustnost še ni samoumevna. A kljub temu je ta tehnologija že danes zelo uporabna. Naša naloga je, da najdemo področja, kjer uporabnost pretehta nad tveganji in nezanesljivostjo – ter da hkrati gradimo sisteme varno, odgovorno in s človeškim nadzorom.

Na koncu je odgovornost vedno na človeku – umetna inteligenca nam ne sme odvzeti vloge odločevalca, temveč nas mora krepiti pri tem, da odločamo bolj preudarno, premišljeno in informirano.

Se pa res zdi, da tehnologija nepredstavljivo hitro pronica v vsakodnevno življenje, tako zasebno kot profesionalno.

Res je. V ZDA na primer obstaja specializirani klepetalnik za medicino Open Evidence, ki ga uporabljajo številni zdravniki.

Gre za digitalnega pomočnika, ki ima “v glavi” praktično vso medicinsko literaturo in lahko pomaga pri diagnosticiranju bolnika ali pri razlagi znanstvenih študij. To je veliko učinkoviteje kot klasično iskanje po Googlu ali v knjižnici.

Podobni premiki se dogajajo tudi v pravu, programiranju, celo v izobraževanju. Zanimiv primer je aplikacija za učenje tujih jezikov DuoLingo, kjer pravijo, da bodo zunanje sodelavce nadomestili z digitalnimi pomočniki za učenje tujih jezikov.

Kako ga pa vi uporabljate zunaj delovnega okolja?

Umetna inteligenca je v mojem vsakdanjem življenju v veliki meri nadomestila uporabo Googla. Včasih si za vsako vprašanje odprl brskalnik, preletel dvajset zavihkov, bral forume in primerjal informacije. Zdaj pa ChatGPT to naredi v nekaj minutah – strukturirano, jedrnato in pogosto precej uporabno.

Zadnji primer: včeraj smo z ženo in otroki prileteli v Slovenijo in smo se med vožnjo spraševali, kako se najlažje spopasti z jet lagom. Namesto da bi brskal po forumih, sem vprašanje zastavil umetni inteligenci in v trenutku dobil nekaj razumnih priporočil. Seveda ni nujno, da je vse 100-odstotno točno, ampak vsekakor prihrani čas in olajša vsakodnevne odločitve.

Start up iz ZDA, ki ima sodelavce tudi pri nas

Ste tudi vlagatelj v start up Viaduct.ai. Ta je med drugim pridobil tudi investicijo holdinške družbe Exor v lasti družine Agnelli, lastnice Stellantisa.

Viaduct.ai je ustanovil moj nekdanji doktorski študent David. Od vsega začetka sem mu pomagal kot mentor in svetovalec, danes pa sem tudi solastnik podjetja. Del njihove inženirske ekipe deluje tudi v Sloveniji, kar me posebej veseli. 

Glavni cilj podjetja je uporaba umetne inteligence za prediktivno vzdrževanje vozil. Gre za sisteme, ki pomagajo zaznati, kaj bi se lahko pokvarilo, kdaj in zakaj, še preden pride do dejanske okvare. Takšna orodja lahko zaznajo sistemske težave, optimizirajo vpoklice in zmanjšajo stroške. Če lahko umetna inteligenca pravočasno prepozna vzorec napake, lahko proizvajalec avtomobilov prihrani čas in denar – pa tudi izboljša varnost.

Ste kot solastnik tudi aktivno vpleteni v poslovanje podjetja? 

V operativno vodenje podjetja nisem neposredno vključen, sem pa svetovalec. Z ekipo sem tedensko v stiku, včasih tudi pogosteje – ko se pojavijo strateška vprašanja ali tehnični izzivi.

Imate poleg profesure in dveh podjetij še kakšno podjetje? 

Na Stanfordu je podjetniška kultura zelo močna in kot profesorji smo tesno povezani z industrijo. Vključujemo se v podjetniške zgodbe naših študentov – bodisi kot mentorji bodisi kot svetovalci ali soustanovitelji. Pogosto jim pomagamo razviti idejo, sestaviti ekipo, nato pa ostajamo v stiku tudi, ko podjetje zaživi na trgu.

Za univerzo so tovrstne povezave izjemno dragocene. Uspešni alumni niso le dokaz kakovosti izobraževanja, ampak tudi najboljši ambasadorji institucije. Naš cilj ni, da bi znanje zadrževali ali ga zaklenili v patente – ravno nasprotno. Želimo, da se to znanje prelije v prakso, v rešitve, ki imajo učinek v realnem svetu. In podjetništvo je eden najbolj učinkovitih načinov, da se to zgodi.

Veliko znanja, manjka podjetniški preskok

V Sloveniji ste se udeležili dogodka o umetni inteligenci in drugih makrotrendih. Kako se vam zdi, ko pridete iz Silicijeve doline, recimo v Maribor, med slovenske gospodarstvenike? Je to čisto drugačen svet?

Presenetljivo ne. V Sloveniji je ogromno strokovnega znanja in tehničnih kompetenc, tudi inovativnosti. Imamo močno tradicijo obrtništva, visoko kakovost dela in znanja, morda pa nam še manjka organiziranosti za sistematično grajenje podjetij z globalnim dosegom.

Opažam določeno previdnost in zadržanost v trenutkih, ko bi bilo treba narediti podjetniški preskok – ko se iz dobrega produkta naredi velika zgodba. Lep primer je bil danes govorec iz C-Astrala (Peter Butoln, vodja poslovnega razvoja in prodaje v C-Astral, op. a.), ki imajo 30 zaposlenih, a da kupec pričakuje podjetje s 300 zaposlenimi. To je klasičen “scale-up” trenutek – ko je trg pripravljen, ne smeš omahovati.

Ključno vprašanje je torej, ali imamo v Sloveniji dovolj stabilno, predvidljivo in spodbudno okolje, ki podjetjem omogoča hitro rast in širitev, ko za to nastopi pravi čas. Ta trenutek je vedno kratek. Če ga ne izkoristiš, izgubiš konkurenčno prednost.

Mislim, da moramo ustvariti ekosistem, kjer se “zmagovalci” ne izbirajo vnaprej. Dinamično okolje, ki omogoča hitrost, ambicijo in širitev.

Ključno vprašanje je, ali imamo v Sloveniji dovolj stabilno, predvidljivo in spodbudno okolje, ki podjetjem omogoča hitro rast in širitev, ko za to nastopi pravi čas. Ta trenutek je vedno kratek.

Jure Leskovec, profesor na Stanfordu in soustanovitelj Kumo AI

Tema, o kateri se premalo pogovarjamo

Ali razmišljate o tem, da bi se vrnili v Slovenijo? 

Jaz in moja družina imamo zelo radi Slovenijo, zato si kot družina prizadevamo ohranjati močno povezavo. Tukaj preživimo veliko časa, sodelujemo z raziskovalnimi ustanovami, podjetniki in organizacijami, in tudi aktivno pomagamo, kjer lahko.

Po svoje morda v tem trenutku lahko naredim celo več s tem, da sem na Stanfordu. Tam povezujem slovenske raziskovalce in podjetnike z ekosistemom Silicijeve doline in širše v ZDA. To delo me veseli in vidim v njem veliko vrednost.

Slovenski jezik in kultura sta nam zelo pomembna. Tako da, kdo ve, kaj prinese prihodnost. Morda nekoč.

Slovenija je letos uvedla davčne olajšave za kadre, ki se vračajo. Veliko se govori o tem, da potrebujemo kroženje, ne beg možganov. 

To je izjemno pomembna tema, o kateri se po mojem mnenju v Sloveniji še vedno premalo pogovarjamo – in še manj sistematično ukrepamo. Statistika kaže, da se vsako leto izseli približno šest tisoč ljudi, kar je tretjina ene generacije.

Kroženje znanja je ključno; ni nujno, da se vsak, ki gre, trajno vrne. Pomembno pa je, da ostaja povezan, da lahko prispeva. V znanosti sicer obstajajo posamezne iniciative, vendar jih pogosto zaduši pretirana birokracija.

Po drugi strani pa rad poudarim, da ljudje, ki grejo, niso izgubljeni. Nihče ne vpraša Luke Dončića, kdaj bo spet igral za Olimpijo. Vemo, da je v NBA, da je izjemen in smo ponosni nanj – in prav je tako. Zakaj bi torej talente iz znanosti ali podjetništva obravnavali drugače?

Vsak, ki gre v tujino, pridobi izkušnje, širino in povezave – in če ima prostor, kamor se lahko vrne ali s katerim lahko sodeluje, bogati narod. To je bistvo zdravega kroženja znanja in talentov.