Ta konec tedna v Ljubljani dražba umetnin, kakršne pri nas še ni bilo

“Takšne dražbe pri nas še ni bilo,” nam pove Damjan Kosec, direktor galerije Sloart. Ta organizira dražbo del slovenskih umetnikov, ki bo v soboto v hotelu Plaza (v članku nekaj del, ki bodo na dražbi).

Sloart je nekaj takega načrtoval že leta 2020, a je potem prišla epidemija, za njo energetska kriza, inflacija in dvig obrestnih mer za posojila, kar je izvedbo zamaknilo za več let.

Do 100 tisočakov za sliko

Naprodaj bodo umetniška dela slovenskih avtorjev iz obdobja ekspresionizma, impresionizma in modernizma, kot so Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Stane Kregar, Anton Gojmir Kos, Marko Šuštaršič, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, France Kralj, Janez Boljka in drugi.

“Za prvo dražbo smo ustvarili nabor ekskluzivnih, dražjih del,” pravi Kosec. Ocenjene vrednosti del so nad pet tisoč evrov, v povprečju med 20 in 30 tisoč evrov. Najdražja so vrednotena tudi na več kot 100 tisoč evrov, kažejo podatki v spletnem katalogu.

Nekaterim slikam so začetno ceno določili lastniki, drugim galerija. Je pa ocenjevanje teh del težka naloga, pravi Kosec, zaradi nepreglednosti trga umetnin pri nas in velikega deleža sive ekonomije (več o razlogih v nadaljevanju), kar onemogoča primerjavo cen. Pa tudi zaradi ekskluzivnosti ponudbe na tokratni dražbi. “Slike Ivane Kobilce, ki je naprodaj tokrat, še ni bilo na trgu. Zato je seveda tudi težko reči, koliko je vredna.”

Kdo prodaja posamezno umetnino, se na dražbi praviloma ne razkrije. Kosec pravi, da so nekatera dela dobili od dedičev, nekatera od zbirateljev. Pričakuje, da bodo končne prodajne cene podobne ali morda občutno višje od začetnih ocenjenih vrednosti? “Dobili smo nekaj odziva na objavo ocenjenih vrednosti. Nekaterim se zdijo previsoke, drugim ne. Težko je reči, treba bo počakati na soboto.”

Po mnenju sogovornika bo sicer potrebnih vsaj pet ali sedem dražb, da se vzpostavi sistem referenčnih cen na trgu, ki jih galerija sama sicer poskuša postaviti tudi s spletno stranjo Artindex.si. Tu beležijo prodajne posle galerije in nekaterih umetnikov na trgu.

Glasovanje z loparčkom

Obiskovalec si bo ‘vstopnico’ na dogodek zagotovil z nakupom dražbenega kataloga, ki bo stal 30 evrov. Med 12. in 19. uro si bo mogoče dela ogledati, ob 19. uri pa se začne dražba. Vsak, ki bi želel kupiti katero od del, se bo moral prijaviti pri registracijski mizi, kjer bo dobil loparček za glasovanje z dvigovanjem rok. Hkrati se bo s podpisom izjave zavezal, da je v primeru, da bo njegova ponudba najvišja, dolžan ponujeni znesek plačati. 

V času fizične dražbe bo potekala tudi dražba prek spleta oziroma s pisno ponudbo. Vlagatelji, ki ne bi želeli razkriti svoje identitete, bodo lahko sodelovali prek tretje osebe ali prek telefona.

Na vprašanje, kakšen obisk pričakuje, je Kosec dejal, da je do zdaj skupnost zbirateljev in poznavalcev umetnin zelo “pazljiva”. “Ne vedo, kako pristopiti, niso prepričani, ali bi se izpostavili.” Gre za novost, na katero se morajo navaditi, meni.

“Z organizacijo javnih dražb in uvedbo strogih standardov za avtentičnost umetnin se galerija zavzema za dolgoročen razvoj umetniškega trga, kjer so kupci zaščiteni z garancijami in poštenimi postopki prodaje. Sodelovanje z domačimi in mednarodnimi strokovnjaki zagotavlja, da so vse umetnine podrobno raziskane in vrednotene,” pravijo v Sloartu.

Rešitev za problem, ki države ne zanima

Kosec dražbo vidi kot način za povečanje transparentnosti našega umetniškega trga. Kot smo že pisali v članku Slovenski slikarji, ki dosegajo najvišje cene, Kosec meni, da je prav nepreglednost ključna cokla njegovemu razvoju. 

Glavni problem je po njegovem mnenju siva ekonomija, torej prodaja brez računa, ki po njegovi oceni obsega kar 70 do 80 odstotkov trga likovne umetnosti. Sogovornik meni, da je ključni razlog za to anomalijo neustrezna davčna politika. 

Tu navede dva primera. Samozaposleni v kulturi, ki jim država plačuje prispevke, to ugodnost izgubijo, če presežejo cenzus. Ta je določen pri 20 tisoč evrih prihodkov od prodaje del. “Z nizkim cenzusom jih država sili v poslovanje brez računa. Tu bi morali obrniti logiko, da bi plačevanje prispevkov in pokrivanje davkov postalo nagrada za uspešne, ne pa socialni korektiv,” meni Kosec.

Mladi in upokojeni umetniki dela praviloma prodajajo prek avtorske pogodbe, ki pa je visoko obdavčena. Država pobere približno 56 odstotkov, kar pomeni, da si galerist in umetnik razdelita 44 odstotkov kupnine, s čimer morata pokriti vse stroške materiala in ostalo.

Kosec pravi, da je država – izpostavi predvsem ministrstvo za kulturo Aste Vrečko in ministrstvo za finance Klemna Boštjančiča – neodzivna za njihove predloge izboljšav. Doda, da je problem tudi slab nadzor, tako finančne uprave kot urada za preprečevanje pranja denarja.

Trenutno stanje po njegovem mnenju ustvarja nelojalno konkurenco in uničuje trg, hkrati pa odganja vlagatelje.