EU krepi “severno soseščino” na Arktiki: kaj piše v novi strategiji

Evropska komisija in urad visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko sta predstavila novo strategijo za Arktiko, v kateri za razliko od prejšnje več veljave dobivata področji varnosti in gospodarstva, od hibridnih groženj z ruske strani do odpirajočih se pomorskih poti, podvodnih internetnih kablov in kritičnih mineralov na ozemljih, kot je Grenlandija.

V dokumentu z naslovom Severna soseščina: Nova strategija za Arktiko so opredeljene štiri prednostne naloge: krepitev varnosti in odpornosti, odzivanje na podnebne spremembe na Arktiki ter blaginja in priložnosti za ljudi in skupnosti na Arktiki.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v sporočilu za javnost dejala, da je Arktika “ključna za našo prihodnost. Hkrati pa se spreminja. Nove pomorske poti in viri spodbujajo strateško tekmovanje. Z našo novo strategijo vlagamo v večjo varnost, odporno infrastrukturo in gospodarske priložnosti.” Kot je opozorila, so med arktičnimi državami tri članice EU (Danska, Finska in Švedska), v regiji pa živi več kot pol milijona državljanov EU.

Obenem dokument ohranja ključne elemente prejšnje strategije, sprejete leta 2021. To je zlasti boj s posledicami podnebnih sprememb, saj se Arktika segreva do štirikrat hitreje od svetovnega povprečja, prav to pa odpira možnost komercialne plovbe. Med cilji ostaja tudi zaščita prebivalcev Arktike, vključno z domorodnimi ljudstvi, kot so Sami in Inuiti, ter poudarek na sodelovanju z arktičnimi partnericami, kot so Kanada, Islandija, Norveška in Grenlandija (avtonomno ozemlje Danske).

Več ledolomilcev, zaščita podvodnih kablov

Na področju varnosti bo EU skušala izboljšati pripravljenost in sposobnost za delovanje v arktičnih razmerah, pri čemer bo sodelovala s partnerji in v dopolnjevanju z zvezo Nato. Odkar sta se Finska in Švedska pridružili Natu po ruski invaziji na Ukrajino, je Rusija ostala edina od osmih arktičnih držav, ki ni članica severnoatlantskega zavezništva.

Ključni cilj je povečanje evropske flote ledolomilcev, saj jih ima na voljo precej manj kot Rusija. Finska in Švedska jih imata skupaj okrog 15, Rusija pa več kot 40.

Pomemben element varnostne politike je tudi zaščita podvodnih internetnih kablov, saj je v severnih vodah v zadnjih letih prišlo do več prerezov teh kablov, za kar oblasti sumijo ruske in kitajske ladje.

Kot prvi korak bo EU podprla vzpostavitev arktičnega kabelskega središča za spremljanje, zaščito in pomoč pri popravilu podvodnih internetnih kablov v severnem Atlantiku in Arktiki. Vlagala bo tudi v pametne tehnologije za odkrivanje morebitnih groženj tej kritični infrastrukturi. Središče bo razvito tako, da bo vključevalo sledenje plovilom senčne flote, ki jo za izogibanje sankcijam uporabljata Rusija in Kitajska, odkrivanje nezakonitega ribolova in onesnaževanja ter izboljšanje koordinacije reševalnih akcij, so zapisali pri Komisiji.

EU bo podpirala kabelsko povezljivost prek panarktičnega kabla, ki bo Grenlandijo neposredno povezal z Evropo. V načrtu so tudi povezave vse do Azije – do Južne Koreje in Japonske – ki jih sofinancira instrument za povezovanje Evrope (CEF Digital) in ki se izogibajo obali Rusije.

Strategija se ne osredotoča na vse večjo kitajsko prisotnost na Arktiki, ki skozi regijo išče krajšo in manj konfliktom izpostavljeno trgovsko pot, niti ameriške ozemeljske težnje po Grenlandiji, ki naj bi jih sicer pomiril nedavni sporazum z Dansko in Grenlandijo.

Gospodarske priložnosti

Komisija si želi več gospodarskega sodelovanja na Arktiki na področju obnovljivih virov energije, kritičnih surovin, digitalne povezljivosti in trajnostne morske industrije, vključno z ribištvom in turizmom. Za ta namen si bo strategija prizadevala za vključitev evropske infrastrukture (pristanišča, železniške povezave, energetski terminali, satelitska in digitalna infrastruktura), v arktična trgovinska in prometna omrežja, s čimer bo arktična območja povezala z evropskimi trgi.

Zaradi taljenja ledu se na visokem severu v toplejših mesecih odpirata dve pomorski poti: severovzhodni prehod ob obali Rusije in severozahodni prehod ob obalah Aljaske, Kanade in Grenlandije.

EU si želi poglobiti sodelovanje z Grenlandijo, ki ima veliko stopnjo avtonomije od Danske, obenem pa velike zaloge nafte in plina ter kritičnih rudnin, kot so redke zemlje. Komisija je evropsko predstavništvo na največjem otoku na svetu odprla leta 2024. Von der Leyen je letos ob obisku prestolnice Nuuk napovedala za 200 milijonov evrov naložb na Grenlandiji, kjer se med drugim zanima za rudnik molibdena Malmbjerg, rudnik grafita Amitsoq in naložbe v proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov, ki naj bi nadomestila proizvodnjo z dizelskim gorivom na otoku.

“Z večjo dostopnostjo Arktika postaja vse pomembnejša za gospodarsko varnost Evrope: gre za kritične surovine, nujne za zeleni in digitalni prehod, nove pomorske poti, ki preoblikujejo svetovno trgovino, ter povezovalno infrastrukturo, ki bo določila prihodnost te regije. To so priložnosti. Naš cilj je, da jih spremenimo v blaginjo za arktične skupnosti in hkrati okrepimo gospodarsko odpornost Evrope,” je dejala von der Leyen.

Prometna povezljivost je pomembna tudi za vojaško mobilnost in regionalno kohezijo, zato bo EU nadgradila evropske prometne koridorje za dvojno rabo in pospešila projekt Rail Nordica, ki bo povezala Finsko in Švedsko, saj bo finsko železniško omrežje posodobila na standardne evropske tirnice.

Moratorij na arktično nafto

Kot je na neuradnem tehničnem brifingu pred objavo strategije dejal višji uradnik Evropske komisije, EU ohranja moratorij na črpanje in kupovanje fosilnih goriv iz Arktike, ki ga je uveljavila že v prejšnji strategiji. To stališče je posledica podnebne politike in ranljivosti tega ključnega ekosistema, ki deluje kot globalni regulator podnebja.

Posledice podnebnih sprememb na Arktiki imajo posledice daleč izven te regije, vključno z dvigovanjem morske gladine zaradi taljenja ledu in spreminjajočimi se vremenskimi vzorci, na primer zaradi upočasnjevanja sistema atlantskih morskih tokov (AMOC). Čuti jih tudi Evropa, ki se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja.

EU bo okrepila raziskave, opazovanje in spremljanje podnebja, da bi bolje razumela te spremembe in podprla učinkovite odzive. Med drugimi pobudami bo EU sodelovala s partnerskimi državami v projektu OceanEye, nove pobude za spremljanje oceanov. Ta bo po besedah drugega višjega uradnika Komisije vključeval uporabo umetne inteligence in superračunalništva za napovedovanje vremenskih dogodkov.

Pred objavo je bilo v javnosti veliko ugibanj o tem, ali bo EU spremenila svoje stališče do nafte, plina in premoga na Arktiki, saj je energetska varnost v zadnjih letih postala bolj pereča tema. Toda uradnik Komisije je dejal, da za ugibanja ni bilo podlage, saj da EU “za energetsko varnost ne potrebuje Arktike”, zato ni ekonomskega argumenta za menjavo politike. Za spremembo tudi ni bilo veliko pozivov znotraj EU, je dodal.

V regiji daleč največ nafte in plina načrpa Rusija, precej manj pa Norveška in ZDA (na Aljaski). Norveška ima v načrtu povečanje svoje arktične proizvodnje fosilnih goriv.