Evropa bolj odločno v geopolitično tekmo na visokem severu. Je prepozna?

Visoki sever je postal geopolitično žarišče, v katerem se preurejajo razmerja moči, svetovne velesile pa tekmujejo za nadzor nad odpirajočimi se trgovskimi potmi in dostop do kritičnih mineralov ter fosilnih goriv. Evropska unija, ki se je v regiji osredotočala zlasti na boj proti podnebnim spremembam in zaščito domorodnih ljudstev, bo morala v novi strategiji v ospredje postaviti varnostna, geostrateška in gospodarska vprašanja.

Od sprejetja zadnje arktične strategije oktobra 2021 se je v regiji precej spremenilo: ruska invazija na Ukrajino ima varnostne posledice tudi na Arktiki zaradi močne ruske vojaške prisotnosti in potenciala za hibridne grožnje; taljenje ledu zaradi podnebnih sprememb odpira trgovske poti, ki jih preizkušajo Rusija, Kitajska in celo Južna Koreja; ZDA pod vodstvom Donalda Trumpa z zahtevami po nadzoru Grenlandije spodkopavajo dolgoletna zavezništva, medtem ko sta se arktični članici EU, Finska in Švedska, na novo pridružili Natu. Prav Grenlandija, ki je avtonomno ozemlje Danske, je v ospredju evropskih arktičnih ambicij zaradi nahajališč redkih zemelj in drugih rudnin.

Čeprav je evropski del Arktike najbolj razvit in poseljen del regije, ima EU omejene možnosti, da uveljavi svoj interes. Njeni arktični članici nimata arktične obale, sama pa ima v Arktičnem svetu – mednarodni organizaciji osmih arktičnih držav – le status de facto opazovalke. Ima pa tesna partnerstva z Norveško, ki poseduje strateško pomembno otočje Svalbard, in Islandijo ter Kanado.

Bolj v oči bode pozen odziv na zaostreno situacijo. EU ni le zamujala, “v resnici je ignorirala Grenlandijo in celo Arktiko in je ni razumela kot dejavnik v zunanji politiki, energetiki, geostrategiji in ekonomiji. Ne pozabimo, da je EU šele leta 2024, ko so stvari začele postajati bolj resne z ameriške strani, odprla svoje predstavništvo na Grenlandiji, kar se zdi z današnje perspektive šokantno pozno,” je za Forbes Slovenija dejal samostojni novinar Boštjan Videmšek, avtor knjige Vroči sever – frontna črta prihodnosti.

V znamenju varnosti in obrambe

Evropska komisija bo z visoko predstavnico EU za zunanje in varnostne zadeve Kajo Kallas posodobljeno strategijo predvidoma predstavila oktobra. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je revizijo strategije napovedala julija lani ob obisku Islandije, med decembrom in letošnjim marcem pa je izvršni organ EU zbiral komentarje deležnikov.

Nova strategija bo nadgradila dosedanjo, ki jo je EU sprejela še pred rusko invazijo na Ukrajino. V njej je opredelila tri prednostne cilje, in sicer (1) varstvo okolja v luči podnebnih sprememb, (2) trajnostni in vključujoči razvoj za arktične skupnosti, vključno z domorodnimi ljudstvi, kot so Sami in Inuiti, ter (3) mednarodno sodelovanje, torej povezovanje z igralci izven EU, kot so Grenlandija, Islandija, Norveška in Kanada.

Te usmeritve naj bi ostale tudi v novi strategiji. A sodeč po junijskem poročilu Evropskega parlamenta, bo sedaj precej več poudarka na varnosti in obrambi, zlasti na poglobljenem sodelovanju z Natom in regionalnimi partnericami na področju hibridnih groženj. Posodobitev bi lahko vključevala tudi vlaganja v razvoj obrambnih zmogljivosti za Arktiko, vključno s sateliti, umetno inteligenco in avtomatizacijo.

Eden ključnih stebrov obrambne strategije bo verjetno tudi energetska in surovinska varnost, ki jo EU med drugim zasleduje z Aktom o kritičnih materialih – ta opredeljuje cilje glede zagotavljanja lastne proizvodnje in predelave rudnin, med katerimi so litij, baker in redke zemlje. Ostaja vprašanje, ali bo EU želela to zasledovati samo z zeleno energijo, ali pa cilj doseči s pomočjo arktičnih fosilnih goriv, še piše v poročilu.

Na Grenlandijo po rudnine

“Evropa si zaradi Akta o kritičnih mineralih želi zagotoviti dostop do nujnih kritičnih mineralov in rudnin, izbira Grenlandije pa se ponuja kot prostor z bistveno manj regulacije, kjer lahko EU deluje kot rudarska korporacija. Ampak mislim, da je EU v tej zgodbi precej nekonkurenčna – kot marsikje drugje – drugim državam, od ZDA do Rusije in Kitajske,” pravi Videmšek, ki je poročal s Svalbarda, Grenlandije in nordijskih držav.

Po njegovih besedah se EU za Grenlandijo ne zanima zaradi geostrateških in varnostnih pomislekov, ampak “izključno zaradi ekonomsko-oportunističnih razlogov”, saj na lastnem ozemlju nima dovolj kritičnih rudnin, stroga okoljska regulacija pa onemogoča pretirano izkoriščanje teh virov.

Pomembnosti Grenlandije se je EU vendarle zavedela tudi zaradi Trumpa, ki je v prvem mandatu želel največji otok na svetu kupiti od Danske, v drugem pa je v imenu nacionalne varnosti in “zaščite svobodnega sveta” zahteval popoln nadzor. Danska je v odgovor povečala vojaško prisotnost na največjem otoku na svetu in izvedla vojaško vajo z evropskimi zaveznicami – tudi Slovenija je tja napotila nekaj vojakov.

“Če ne bi bilo tega brutalnega in zunanjepolitično nesprejemljivega poskusa prevzema Grenlandije s strani Bele hiše, bi Grenlandija še vedno bila tretjerazredna zunanjepolitična tema,” meni Videmšek.

Sporazum, ki ni spremenil ničesar

Septembra lani so ZDA skupaj z Dansko in Grenlandijo podpisale tripartitni sporazum, ki ga je Trump predstavil kot zmago, čeprav ni prinesel večjih sprememb. Dogovor ZDA omogoča, da razširijo svojo prisotnost v najseverneje ležeči ameriški vojaški bazi Pituffik Space Base, obudijo nekatere opuščene baze na Grenlandiji in tam vzpostavijo sistem protiraketne obrambe Golden Dome. Obenem priznava suverenost Danske nad ozemljem.

“Dogovor med Dansko in ZDA ni bistveno nič drugačen od dogovora iz leta 1951, ki je v povojnih letih dovolil široko ameriško vojaško prisotnost na Grenlandiji. Nov dogovor je mogoče razumeti kot eno redkih pozitivnih diplomatskih zgodb zadnjih let, ker sta tako ZDA kot Danska to prodali kot velik dosežek, v resnici pa sta se podpisali pod dogovor, ki je že obstajal,” pravi Videmšek. Tudi obujanje starejših vojaških baz na Grenlandiji je bilo dovoljeno v dosedanjem dogovoru med Dansko in ZDA.

Čeprav je Trump dejal, da nov sporazum daje ZDA možnost črpanja naravnih virov na Grenlandiji, tega v sporazumu ni, saj je nadzor nad naravnimi viri v pristojnosti delno avtonomne Grenlandije, ta pa je na podlagi referenduma nedavno prepovedala velik del rudarskih dejavnosti. “To pomeni, da ni Danska tista, ki bo odločala o tem, kje bodo ameriške, kitajske in katere koli druge korporacije na Grenlandiji iskale vse od urana do nafte, ampak bo o tem odločal grenlandski parlament.”

Videmšek v tem vidi neke vrste varovalko za grenlandsko nacionalno varnost in varstvo okolja, a se odpira tudi možnost manipulacij parlamentarne večine in vdora korporacij, ki bi lahko skušale vstopati preko podkupnin.

Trgovske poti

Videmšek pravi, da je evropska prisotnost na Grenlandiji nujna v luči odpiranja novih trgovskih poti na Arktiki. Regija se segreva do štirikrat hitreje od svetovnega povprečja, taljenje ledu pa v toplejših mesecih odpira dve pomorski poti (severnovzhodni prehod ob obali Rusije in severozahodni prehod ob obalah Aljaske, Kanade in Grenlandije), ki bi tovornim ladjam na poti iz Azije v Evropo prihranili okrog dva tedna plovbe v primerjavi s potjo po južnejših morjih. Prehod ob ruski obali že uporabljajo kitajske in južnokorejske trgovske ladje, EU pa bi se morala za dostop do severozahodne poti zanesti na partnerstva z ZDA, Norveško in Grenlandijo oziroma Dansko.

EU bi “morala prisluhniti, kakšne namene ima na Grenlandiji Danska”, pravi Videmšek. Danska namreč odloča o obrambnih in zunanjepolitičnih vprašanjih Grenlandije ter prispeva približno polovico grenlandskega proračuna oziroma večino denarja za socialne transferje. Želi si predvsem ohraniti suverenost nad ozemljem v luči ameriških groženj.

Evropski parlament v svojem poročilu predlaga, da EU skuša poglobiti sodelovanje z Grenlandijo, vključno z možnostjo pridružitve ozemlja uniji. Septembra je von der Leyen obiskala grenlandsko prestolnico Nuuk in napovedala, da bo EU na Grenlandiji vložila 200 milijonov evrov v letošnjem in naslednjem letu. EU cilja na dva rudarska projekta v razvoju, in sicer rudnik molibdena Malmbjerg in rudnik grafita Amitsoq.

Toda glede pridruževanja EU se Videmšku na podlagi pogovorov s prebivalci Grenlandije zdi, “da je EU zanje nekakšna fantazma, nekaj eksotičnega in težko oprijemljivega. Grenlandci si težko predstavljajo, kakšno dodatno prednost bi Evropa lahko prinesla”, pravi.

Islandci proti članstvu v EU

Parlament si poleg Grenlandije v novi strategiji želi prizadevanja za status stalne opazovalke v Arktičnem svetu, bolj tesnega sodelovanja z Norveško in njen morebitni vstop v EU, več sodelovanja s Kanado, odprtje predstavništva EU na Ferskih otokih (prav tako avtonomno ozemlje Danske), pozdravlja pa tudi referendum na Islandiji o obuditvi pogajanj za pridružitev EU po 13 letih mirovanja – poročilo je bilo objavljeno še pred referendumom.

Referendum je Islandija izvedla konec avgusta, volilci pa so z nekaj manj kot 53-odstotno večino odločili, da si nadaljevanja pogajanj ne želijo. Glavni razlog je bila želja, da Islandija ohrani nacionalni nadzor nad ključno ribiško industrijo – nestrinjanje glede ribiške politike je bil tudi razlog, da so pogajanja o pridružitvi leta 2013 zastala.

Videmšek izida referenduma ne vidi kot udarec za evropske interese na Arktiki, temveč kot izid, ki koristi tako Islandiji kot EU. “Mislim, da je EU odleglo, da ji ni treba stopati v nov proces širitve, ker bi to potegnilo za sabo zamere drugod, na primer v Črni gori, Srbiji, saj bi se zdelo, da za različne kandidatke veljajo drugačna pravila. Če bi se Islandci odločili drugače, bi to v dobršni meri kompromitiralo morebitno širitev EU.” Obenem odločitev Islandije ne prinaša znatne škode Evropi, saj med EU in Islandijo obstaja gospodarski sporazum, ki je praktično ekvivalenten islandskemu članstvu – Islandija je del skupnega evropskega trga in Schengenskega območja.

Bolj ohlapna partnerstva

EU skuša partnerstva in morebitno širitev v prihodnje zastaviti bolj ohlapno. V septembru je von der Leyen v nagovoru o stanju v uniji napovedala, da bo arktična partnerica Kanada postala prva pridružena članica EU. O podrobnostih tega partnerstva še ni veliko znanega, je pa predsednica Komisije dejala, da bo sodelovanje vključevalo proizvodnjo, tehnologijo, umetno inteligenco, obrambo, energijo, kritične minerale in gospodarsko varnost. Po njenih besedah je partnerstvo odziv na “razdrobljenost svetovnega reda, ki temelji na pravilih”.

Poleg tega se izboljšujejo odnosi z Združenim kraljestvom, ki je zapustilo EU leta 2020 po referendumu iz leta 2016. Aktualna britanska vlada laburističnega premierja Andyja Burnhama namreč nakazuje pripravljenost za ponovno sodelovanje, tudi z možnostjo ponovne pridružitve, medtem ko se tudi javno mnenje na Otoku preveša v prid pridružitvi.

“EU v globalnem ekonomskem in geostrateškem smislu esencialno potrebuje tako Norveško kot Islandijo tesno ob sebi, kar odpira tudi možnost ponovnega povezovanja z Veliko Britanijo, kjer je z leve sredine že slišati pozive po ponovnem povezovanju z Brusljem,” pravi Videmšek.

Združeno kraljestvo sicer ne leži v arktičnem krogu, leži pa ob strateško pomembnem pomorskem ozkem grlu med Grenlandijo, Islandijo in britanskim otočjem (GIUK gap, angl.), ki Arktiko povezuje z Atlantskim oceanom. Vrzel je bila pomembna v času hladne vojne, v zadnjih letih pa znova pridobiva več pozornosti Nata zaradi okrepljene ruske in kitajske prisotnosti na Arktiki.

Militarizacija Arktike

Parlament predlaga Komisiji, da v novi strategiji obsodi rusko militarizacijo Arktike. Na letošnji arktični konferenci na Norveškem je Kallas poudarila, da je Rusija posodobila sovjetske vojaške baze na Arktiki in da ima na sibirskem polotoku Kola, tik ob norveški meji, eno največjih koncentracij jedrskega orožja na svetu, saj je tam sedež ruske severne flote in njenih jedrskih podmornic. Poleg tega ima Rusija daleč največjo floto ledolomilcev, s katerimi lahko utira pot skozi ledeno morje trgovskim ladjam.

Drugi del slike je diplomatska osamitev Rusije na Arktiki po invaziji na Ukrajino. S pridružitvijo Finske in Švedske zvezi Nato je namreč Rusija ostala edina izmed osmih članic Arktičnega sveta, ki ni članica Nata.

EU mora po oceni Parlamenta tudi pozorno spremljati vse večjo prisotnost Kitajske, ki se je že leta 2018 razglasila za “skoraj-Arktično državo”, čeprav je več kot tisoč kilometrov oddaljena od Arktičnega kroga. Kitajska zasleduje strategijo “polarne svilne ceste”, s katero želi vzpostaviti krajšo pot za svoje izdelke do evropskih trgov. Avgusta letos je kitajski ladjar vzpostavil prvo redno trgovsko linijo čez Arktiko do Evrope. Kitajska ima tudi znanstveno postojanko na Svalbardu, za katero Norveška sumi, da ima tudi obveščevalne namene, država pa skuša vlagati v rudarske projekte na Islandiji, Grenlandiji ter v Kanadi, a zaradi nasprotovanja oblasti pogosto neuspešno.

Parlament svetuje tudi, naj EU okrepi sodelovanje znotraj Nata za odvračanje groženj, vključno z zaščito ključno infrastrukture, zlasti podvodne internetne kable. Pripravi naj odziv na rusko-kitajsko sodelovanje na visokem severu, ki bi lahko ogrozilo prosto plovbo v regiji, saj Rusija obvladuje 60 odstotkov arktične obale, Kitajska pa vlaga v razvoj infrastrukture na severovzhodni pomorski poti. Ladjedelniška velesila pospešeno gradi lastne ledolomilce.

Podvodni kabli

Nemški inštitut za mednarodno politiko in varnost je v nedavni analizi opozoril, da bi morala EU v novi strategiji kot kritično varnostno infrastrukturo prepoznati prav podvodne internetne kable. V Baltskem morju in arktičnih vodah je v zadnjih letih prihajalo do prerezov teh kablov, za kar oblasti sumijo ruske oziroma kitajske ladje. Arktično prečkanje je na primer opravila kitajska ladja Newnew Polar Bear, ki je bila leta 2023 osumljena prereza kablov in poškodovanje plinovoda Balticonnector med Finsko in Estonijo.

Trenutno gre 90 odstotkov podatkovnega prometa med Evropo in Azijo preko kablov, ki tečejo pod ožino Bab al-Mandab na jugu Rdečega morja. To ozko grlo je trenutno na udaru vojne na Bližnjem vzhodu, saj prosto plovbo ogrožajo napadi jemenskih upornikov hutijevcev, zaradi česar obstaja večje tveganje za prekinitev povezave. Podobno kot pri trgovskih poteh se povezave preko Arktike ponujajo kot krajša in manj konfliktom izpostavljena alternativa.

Omrežje kablov, ki povezuje Dansko, Nemčijo, Švedsko in Norveško z Irsko, Islandijo in Grenlandijo, je že operativno. V načrtu pa je razširitev vse do Azije, do koder se ponujata dve možni poti. Prva pot, imenovana Far North Fiber, bi sledila severozahodnemu prehodu in bi od Grenlandije potovala ob severni obali Kanade, se ustavila na Aljaski in nadaljevala do Japonske in Južne Koreje. Projekt naj bi bil zaključen do leta 2029, financira pa ga tudi digitalna veja mehanizma za povezovanje Evrope (CEF Digital).

Druga možna pot, imenovana Polar Connect, je še krajša: predvidena je od severa Skandinavskega polotoka ob severni obali Grenlandije do Aljaske in nato do Japonske ter Južne Koreje. Tudi to povezavo, ki naj bi postala aktivna do leta 2031, sofinancira CEF Digital. Obe povezavi pa se izogibata ruskim vodam.