Ljubljančan menjal poklic in začel variti pivo: Vzeli smo kredit in šli na svoje

Igor Lazar je po 15 letih dela v oglaševanju – med drugim je sodeloval pri projektu vstopa Slovenije v Evropsko unijo, iskal nekaj bolj otipljivega, pristnega – in predvsem domačega.

Skupaj z Mihom Šnuderlom, s katerim je že prej vodil podjetje Alvita in več kot dve desetletji prodajal spominke, se je leta 2016 pogumno podal v povsem novo zgodbo: varjenje piva.

Ime povezano z glavnim mestom

Ideja za ime piva Loo Blah Nah se je rodila iz uspešne majice. “Najbolje se je prodajala tista z napisom Ljubljana. In potem smo rekli – zakaj ne bi kar tega uporabili za ime pivovarne. Samo zapisali smo ga fonetično, da ga razumejo tudi tujci,” pripoveduje Lazar.

Čeprav so imeli pomisleke, kako bodo ime sprejeli v drugih delih Slovenije, so želeli, da se pivovarna odkrito predstavi kot ljubljanska. Tudi z logotipom – zelenim zmajem, ki rjove z etiket – so izpostavili navezanost na mesto. Vizija je bila jasna – ustvariti pivo, na katero je lahko ponosen vsak Ljubljančan.

“V sanjah smo se že videli na nogometnih dresih Olimpije,” se idej in želja iz leta 2016 spominja Lazar.

Hitro postavili lastno proizvodnjo

Ljubljančan je študiral v Portlandu v Oregonu – epicentru ameriške kraft revolucije. Tam je začel ceniti raznolikost piv in moč mikropivovarn. Pred desetimi leti je nato pivska scena počasi dobivala zalet tudi pri nas. Skupaj z Mihom sta se v Društvu ljubiteljev domačega piva spoznala z Domnom Srebotom, izkušenim domačim pivovarjem, ki je za svoja piva prejemal nagrade tudi v tujini.

“Domen je bil duša varjenja, midva z Mihom pa sva poskrbela za logistiko in finance,” pravi Lazar. Prvo pivo so zvarili aprila 2016 – sprva kot “gostujoča” pivovarna, z varjenjem pri Vizirju v Črnomlju. A logistični izzivi in želja, da sami nadzirajo varjenje, so vodili v odločitev, da gredo na svoje.

“Imeli smo dve izbiri – vse skupaj zaključimo ali investiramo. Vzeli smo 250.000 evrov kredita in v Črnučah odprli lastno proizvodnjo,” o postavitvi varilnice in polnilnice razlaga Lazar.

Od letos tudi klasik

Če večina sodobnih kraftarjev prisega na ameriške, hmeljno agresivne stile, so v Loo Blah Nah zavestno izbrali težjo pot – angleške stile zgornje fermentacije, pri katerih so v ospredju slad in nianse, ne le grenčica.

“Zato smo se včasih tudi sami vprašali, zakaj ne varimo rajši lagerjev, ki imajo večji trg,” pove Lazar.

Zdaj je ponudba nekoliko drugačna, saj so v ospredju ameriški stili piva. Najbolj prodajan je American IPA (Indian Pale Ale) in American Pale Ale, letos so dodali tudi klasik, ki spominja na lager.

“Pri konkurenci smo opazili, da proda največ lagerjev, zato smo si rekli: Če imamo med American IPA 50-odstotni trg, poskušajmo nekaj pridobiti še s klasikom,” pojasnjuje Lazar.

Posebnost pivovarne je še hišni kvas, vzgojen iz angleškega vzorca.

Včasih so imeli v ponudbi sedem različnih vrst piva, kar je bilo po oceni Lazarja preveč, zato so najmanj prodajana nehali variti. Poskušajo tudi s posebnostmi, ki pri nas niso tako poznane, kot sta cider iz jabolk in pivo iz smrekovih vršičkov.

“Vedno ga razprodamo, zato ga bomo letos zvarili 2.000 litrov. Zdaj se pogovarjamo, kam bomo šli nabirat vršičke. Naredili bomo ‘team building’ in bo šla cela ekipa na teren. Ljudje to pivo obožujejo,” načrte opisuje Lazar. Najprej so naredili 200 litrov, naslednje leto 500, letos pa je načrt 2.000 litrov.

V zadnjih letih trg stoji na mestu

V prvih petih letih obstoja so njihovi prihodki in prodaja hitro rasli, nato pa se je dinamika umirila. Lansko leto so končali malenkost nad ravnjo iz leta 2019.

“Stagniramo že nekaj let. Trg od leta 2019 ne raste več, konkurenca je velika, vsi ne bomo preživeli. Nam nekako gre. Zelo dobro imamo načrtovano proizvodnjo, z nizkimi stroški. Vseeno pa ti stopicanje na mestu ubija energijo. Letos tako ne bomo imeli večjih investicij. Bomo videli, kako se bo razpletlo leto,” priznava Lazar.

Lani so imeli okoli 500.000 evrov prihodkov (podobno kot leto pred tem) in 20.000 evrov izgube – predvsem zaradi rasti stroškov. “Elektrika, embalaža, plače … Vse je šlo gor. Mi pa smo cene dvignili šele letos, za nekaj odstotkov,” razloži.

Večino prodaje, okoli 400 tisoč evrov, so ustvarili s prodajo piva. Letno zvarijo okoli 120.000 litrov piva, dve tretjini ga prodajo v trgovinah, ostalo v lokalih – največ v Ljubljani. Poseben vir prihodkov ostaja veleprodaja spominkov (spominskih majic in puloverjev), ki je lani prinesla še okoli 100.000 evrov prihodkov.

Začetek letošnjega leta ni bil spodbuden, vendar sta aprila sledila preobrat in izboljšanje. Kot kaže, bi lahko prvič po letu 2019 prodaja piva znova zrasla.

Želja – velik lokal

Lazar med razlogi, zakaj morda prihodki ne rastejo hitreje, izpostavlja tudi majhno maržo pri prodaji piva. Zato so lani poleti odprli svoj lokal na ljubljanski tržnici. Z njim želijo povečati prepoznavnost in posledično prodajo piva.

“V povprečju prodamo 1.000 litrov mesečno. V Črnučah, kjer imamo še en lokal, prodamo med 700 in 800 litri mesečno, kar je približno 15 odstotkov naše prodaje. Lastna prodaja je zelo pomembna, saj sam določaš maržo,” razlaga.

Velika želja je večji lokal, z lastno kuhinjo in vrtom. Na Pogačarjevem trgu imajo namreč težavo, da ni kuhinje, ob tem pa se večina turistov zadržuje na drugem bregu Ljubljanice, na Petkovškovem nabrežju. Pred nekaj dnevi so zato predstavili sodelovanje s pekarno Malo Drugače in v dopoldanskih urah, ko se običajno še ne naroča pivo, ponujajo ameriški bagel (okrogla žemljica z luknjo na sredini).

Lazar ima jasne želje: “Želim si velik lokal s kuhinjo in vrtom. Pogovarjamo se z Emoniko, da bi odprli lokal v novem centru na železniški postaji. To bi bilo nekaj posebnega.”