Zakaj je Kitajska v trgovinski vojni z ZDA omejila izvoz ravno teh petih kovin

Kitajska je v torek odgovorila na dodatne 10-odstotne carine na kitajski uvoz v ZDA, ki jih je uvedel ameriški predsednik Donald Trump. Odgovor je prav tako vključeval uvozne carine na nekatere ameriške izdelke, a tudi nove izvozne omejitve volframa, telura, bizmuta, molibdena in indija, s čimer skuša Kitajska unovčiti svojo prevlado v proizvodnji teh ključnih kovin v tehnološki tekmi z ZDA, ki se odvija od leta 2019.

Izvozne omejitve niso izrecna prepoved izvoza, a bodo morali kitajski izvozniki petih kovin zadostiti strogim pogojem in čakati okrog šest tednov na dovoljenje. Malo verjetno je tudi, da bo odobren izvoz v ZDA: omejitev izvoza antimona septembra lani je povzročila 97-odstoten upad izvoza te kovine iz Kitajske v ZDA. Omejitve sledijo doslej najstrožji regulaciji izvoza kitajskih kovin, ki so jo oblasti sprejele decembra lani v odgovor na zadnji salvo izvoznih omejitev tehnologije polprevodnikov na Kitajsko prejšnjega ameriškega predsednika Joeja Bidna.

Bidnova administracija je v začetku decembra prepovedala izvoz 24 vrst opreme za izdelavo polprevodnikov, tri vrste povezane programske opreme in naprednih spominskih čipov na Kitajsko oziroma 140 kitajskim podjetjem na ameriškem “črnem seznamu”. Prepoved velja tudi za neameriška podjetja, ki uporabljajo ameriške čipe, in za ameriška podjetja, ki proizvajajo v tujini, navaja Center za strateške in mednarodne študije (CSIS).

Kitajski odgovor je bil takojšen. Ministrstvo za trgovino je popolnoma prepovedalo izvoz galija, germanija in antimona v ZDA, ključnih kovin za proizvodnjo orožja, ki so bile podvržene izvoznim omejitvam že prej. Stroge izvozne omejitve je uvedlo še za grafit, ključno sestavino baterij za električna vozila.

Pogledali smo, kje se uporablja novih pet kovin, katerih izvoz je v torek omejila Kitajska, in kje je zgoščena proizvodnja. Je Evropa preskrbljena s temi kovinami?

ZDA brez lastnega volframa

Kitajska je zaslužna za dobrih 80 odstotkov svetovne proizvodnje volframa (znanega tudi kot tungsten), ki se zaradi svoje trdnosti – gre za drugi najtrši material za diamanti – uporablja pri proizvodnji topniškega streliva, oklepov ter rezilnih in vrtalnih inštrumentov. Lani je kitajska proizvodnja znašala 67 tisoč ton, celotna svetovna proizvodnja pa 81 tisoč ton, po podatkih ameriškega geološkega urada (US Geological Survey). S svojo proizvodnjo Kitajska obvladuje 30 odstotkov globalnega trga izven Kitajske.

ZDA večino volframa uporabi za proizvodnjo volframovega karbida, ki se uporablja v gradbeništvu, kovinski industriji ali črpanju nafte in plina. Toda država od leta 2015 nima več lastnih rudnikov volframa, zato mora vire najti pri zaveznicah, kot je Južna Koreja. Tam kanadsko podjetje Almonty Industries, ki je pred dnevi preselilo sedež v ZDA, letos znova odpira rudnik Sangdong, eden največjih rudnikov volframa na svetu pred zaprtjem leta 1994, in predelovalno tovarno. Slabo polovico proizvodnje rudnika so si z dolgoročno pogodbo zagotovile ZDA.

Med večjimi proizvajalkami so tudi Vietnam (3.400 ton v 2024), Rusija (2.000 ton) in Severna Koreja (1.700 ton). Za Severno Korejo je volfram celo glavni izvozni produkt, največ ga dostavijo Kitajski.

Kitajska je z zadnjim ukrepom omejila izvoz osmih vrst volframovih izdelkov in metod za njihovo proizvodnjo.

Volfram tudi v evropskih rudnikih

EU je volfram uvrstila na seznam kritičnih surovin, ki so pomembne za evropsko gospodarstvo, a imajo hkrati tveganje varne dobave. Toda obenem so na seznamu največjih držav proizvajalk te kovine tudi evropske države.

To so Avstrija (800 ton v 2024), Španija (700 ton) in Portugalska s 500 tonami, po podatkih USGS. Po podatkih Svetovne banke je EU leta 2023 uvozila za dobrih 500 ton volframove rude in koncentratov, od tega 450 ton iz Združenega kraljestva. Avgusta 2023 je EU za pet let podaljšala protidampinške carine na volframov karbid iz Kitajske, ki so v veljavi že od 90. let, je pa za rafinirane izdelke iz volframa še vedno 90-odstotno uvozno odvisna.

Almonty upravlja rudnik Panasqueira na Portugalskem, ki pomeni večino portugalske proizvodnje volframa, in španski rudnik Los Santos. Avstralski EQ Resources je avgusta 2023 v Španiji prevzel domačega rudarja Saloro in z njim rudnik volframa Barruecopardo. Rudnik zlata in volframa El Moto pa pripada španskemu podjetju Abenójar Tungsten. Slednji projekt bi lahko po navedbah evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) zagotovil 20 odstotkov evropskih potreb po tem elementu, enkrat več od cilja 10-odstotne samooskrbe, ki ga zasleduje evropski zakon o kritičnih materialih.

Največje zaloge volframa v Evropi se nahajajo v avstrijskem rudniku Mittersill v bližini Salzburga, ki pomeni večino avstrijske proizvodnje. Rudnik je v lasti podjetja Wolfram Bergbau und Hütten, ki ima v lasti tudi predelovalni obrat tik ob slovenski meji, v kraju St. Martin im Sulmtal. Tam volframovo rudo predelajo v volframov karbid, volframov oksid in volframovo kovino v prahu.

Odobritev za začetek proizvodnje je novembra lani prejel tudi nemški rudnik Pöhla, kjer bodo poleg volframa pridobivali še kositer in indij.

Bizmut

Kitajska je s 13 tisoč tonami proizvodnje bizmuta leta 2024 pomenila okrog 80 odstotkov svetovne proizvodnje. Ta je znašala 16 tisoč ton, po podatkih USGS. ZDA podobno kot pri volframu od leta 1997 nimajo primarne proizvodnje bizmuta, ki se uporablja v spajkah, zlitinah, metalurških dodatkih, zdravilih in jedrskih raziskavah. Dve tretjini ameriškega uvoza bizmuta prideta iz Kitajske.

Bizmut se zelo redko pridobiva kot glavna kovina, ampak večinoma kot stranski produkt pri proizvodnji svinca ali volframa. Pogosto se uporablja kot nadomestek za svinec, saj za razliko od svinca bizmut ni toksičen. Zato je pogosta tudi uporaba v farmaciji in kozmetiki. Po podatkih USGS se na Kitajskem nahajajo tri četrtine znanih zalog bizmuta - 240 tisoč od svetovnih 320 tisoč ton.

Drugi največji proizvajalki sta Laos s 1.100 tonami proizvodnje v 2024 in Južna Koreja s tisoč tonami.

EU je na področju bizmuta precej odvisna od Kitajske, zato je element prav tako uvrščen na seznam kritičnih surovin. Po podatkih evropskega industrijskega združenja za kritične surovine (CRM Alliance) EU uvozi 47 odstotkov bizmuta iz Kitajske.

Molibden

Molibden se uporablja predvsem za utrjevanje jeklenih zlitin, zaradi česar so te bolj odporne proti vročini in koroziji. Uporablja se tudi v mazivih, pigmentih in kot katalizator v naftni industriji. Po podatkih USGS je Kitajska lani s 110 tisoč tonami pomenila približno 40 odstotkov svetovne proizvodnje molibdena, ZDA pa 12 odstotkov s 33 tisoč tonami. A po obsegu zalog sta državi precej izenačeni, vsaka s po petino svetovnih zalog te kovine.

Nove kitajske omejitve izvoza veljajo med drugim za izvoz nekaterih molibdenovih prahov, ki se uporabljajo za izdelavo delov raket. Kitajska je lani izvozila 287 ton takšnega prahu, približno polovico na Japonsko, piše Reuters.

Tudi pri tej kovini ZDA računajo na Južno Korejo in Almonty. Kanadski rudar namreč v okviru rudnika Sangdong 150 metrov stran od projekta za pridobivanje volframa načrtuje tudi projekt za pridobivanje molibdena. Proizvodnja molibdena naj bi se začela prihodnje leto in trajala predvidenih 60 let.

Celotno proizvodnjo bo odkupila največja južnokorejska predelovalnica molibdena SeAH, ki je druga največja talilnica molibdenovega oksida na svetu, so konec januarja sporočili iz Almontyja. SeAH med drugim gradi 110 milijonov dolarjev vreden obrat v Teksasu, s katerim bodo molibden dobavljali vesoljskemu podjetju SpaceX, ki je v lasti Elona Muska, in drugim ameriškim obrambnim in vesoljskim podjetjem.

Evropa elementa ne uvršča med kritične surovine. Največ EU uvaža iz ZDA, Čila in Peruja, ki so za Kitajsko tudi največje tri proizvajalke na svetu, po podatkih evropskega informacijskega sistema o surovinah (Raw Materials Information System - RMIS) in USGS.

Telur

Telur večinoma nastaja kot stranski produkt pri predelavi bakra. Uporablja se v metalurgiji, sončnih panelih, pomnilniških čipih in drugih izdelkih. Po podatkih USGS je Kitajska leta 2024 s 750 tonami proizvedla približno tri četrtine svetovnega rafiniranega telurja, podoben odstotek za obdobje 2016–2020 ugotavlja tudi RMIS. Svetovna proizvodnja je lani znašala 980 ton.

Podatki USGS še kažejo, da so ZDA v zadnjih letih zmanjšale uvozno odvisnost pri porabi telurja. Če je bila ta leta 2021 več kot 95-odstotna, je bila leta 2023 le še nekaj več kot 25-odstotna, večinoma pa so uvažale iz Kanade, Filipinov in Japonske. ZDA imajo dve rafineriji, ki proizvajata bakrov telur (kot del proizvodnje bakra), ga nato pošljejo v tujino za nadaljnjo predelavo.

V Evropi je največja proizvajalka Švedska, ki je leta 2024 proizvedla 46 ton telurja. Švedska ima več kot 700 ton ocenjenih zalog tega elementa, kar je približno pet odstotkov svetovnih zalog, kažejo podatki USGS. Telur prav tako ni uvrščen na evropski seznam kritičnih surovin, saj EU večino rafiniranega telurja dobi iz Kanade, Belgije in Nemčije. Približno tono telurja je lani proizvedla tudi Bolgarija.

Indij

EU indija ne uvršča med kritične surovine, saj večino potreb zagotovi doma. Glavni proizvajalki sta Francija in Belgija, ki skupaj pomenita 57 odstotkov evropskega povpraševanja. Francija je lani po podatkih USGS proizvedla 21 ton indija, Belgija pa 10 ton.