Coca-Coli grozi večmilijardno plačilo ameriški davčni upravi
Proizvajalec priljubljene gazirane pijače bo morda dolžan plačati kar 16 milijard dolarjev (14,7 milijarde evrov) davkov in obresti za nazaj.
Sodnik ameriškega davčnega sodišča je prejšnji teden v primeru določanja transfernih cen družbe Coca-Cola odločil v njeno škodo. Družba se je na odločitev pritožila, vseeno pa dodala, da bodo plačali šest milijard dolarjev (5,5 milijarde evrov) davkov in obračunane obresti.
A končen račun ameriškega davčnega urada (IRS) bi lahko bil še višji, poroča Forbes.
Če bo IRS uporabila enak argument tudi za druga davčna leta in na koncu zmagala, bo Coca-Cola dolžna približno 16 milijard dolarjev (14,7 milijarde evrov) davkov in obresti za nazaj, piše v četrtletnem poročilu družbe.
Regulatorjem letos pristrigli krila
Coca-Cola pa je v istem poročilu namignila tudi na veliko tveganje za davčno upravo, ki je v primerih transfernih cen sicer nanizala več zmag. Na njihov primer bi lahko vplivale nedavne odločitve vrhovnega sodišča, med katerimi so izpostavili letošnji primer Loper Bright proti Raimondo. Vrhovno sodišče je v tem razveljavilo štiri desetletja staro doktrino, po kateri morajo sodišča upoštevati razumne razlage dvoumnih zakonov s strani regulatorjev. Vrhovno sodišče je odločilo, da bi sodišča morala “uporabiti neodvisno presojo pri določanju pomena zakonskih določb,” to pa povečuje verjetnost uspeha, ko stranke izpodbijajo zvezne agencije.
To in druge nedavne odločitve, ki so regulatorjem pristrigle krila, so privedle do ugibanj, da bi lahko bili ogroženi celo nekateri obstoječi predpisi in smernice davčnega urada. Vključno s tistimi, ki urejajo določanje transfernih cen. Med podjetji, ki se trenutno na sodišču borijo z davčno upravo glede transfernih cen – te so v zadnjih letih postale donosno in uspešno področje za vlado, so tudi Facebook (danes podjetje Meta), Medtronic in Abbott Labs.
Kaj so transferne cene
Transferne cene so zapleten koncept, ki vpliva na razporejanje stroškov multinacionalk in s tem na njihove obdavčljive dobičke. Primer je denimo družba, ki po svetu ustanovi več hčerinskih podjetij. Matična družba lahko iz enega v drugo podjetje premešča blago, storitve in sredstva, kar samo po sebi ni sporno. Vendar pa morajo biti transakcije med temi podjetji opravljene po enaki ceni, kot če bi se blago, storitve in sredstva prenesli med nepovezanimi in neodvisnimi strankami. To se pogosto ne zgodi, piše Forbes.
Transakcije so pogosto strukturirane tako, da se dobiček iz držav z visokimi davki prenese v države z nizkimi davki. Na ta način podjetja zmanjšajo svoje davčne stroške. Najbolj priljubljena tarča zlorab pri določanju transfernih cen je neopredmetena lastnina, vključno z licencami za proizvodnjo, distribucijo, prodajo, trženje in promocijo izdelkov na tujih trgih. Ker neopredmetena lastnina v nasprotju z nepremičninami nima fizičnega doma, jo je enostavno prenesti v države, ki ponujajo ugodnosti, vključno z ugodnejšo davčno obravnavo. Prav to je sporno v primeru Coca-Cole.
