Naftni šoki in njihove posledice: kaj uči zgodovina
Dobavne in cenovne krize na naftnem trgu niso novost, kot v 70. letih prejšnjega stoletja jih tudi tokrat poganja kriza na Bližnjem vzhodu.
Spopadi na Bližnjem vzhodu so praktično zaustavili prehode tankerjev skozi ključno Hormuško ožino, ki obilne zaloge nafte in zemeljskega plina iz Perzijskega zaliva povezuje z mednarodnimi trgi. To je občutno podražilo cene surove nafte in v več regijah, zlasti v Aziji, poraja skrbi o varni oskrbi.
Od prvih izraelsko-ameriških napadov na Iran prejšnjo soboto, ki so jim sledili iranski povračilni udarci v zalivski regiji, se je surova nafta brent podražila za več kot četrtino. Prejšnji petek je cena za 159-litrski sod znašala dobrih 72 dolarjev, ta petek pa ob hitri rasti presegla 92 dolarjev za sod in danes, v zgodnjem trgovanju v Aziji že tudi poskočila nas 100 dolarjev za sod. Katarski energetski minister Saad Al-Kaabi je za FT opozoril, da bi vojna v regiji lahko “na kolena spravila gospodarstva sveta” in da bi se cena za sod lahko dvignila na 150 dolarjev.
Države ščitijo domačo oskrbo
Velik del izvoza surove nafte iz Perzijskega zaliva roma v Azijo, od teh pošiljk – tako nafte kot plina – pa so odvisna večja gospodarstva od Kitajske do Južne Koreje in Indije. Te države zdaj ščitijo domačo oskrbo z omejevanjem izvoza naftnih derivatov. Kitajske rafinerije so po poročanju Reutersa dobile navodilo regulatorja, naj ustavijo izvoz bencina in dizla. V Indiji, eni večjih predelovalk nafte, je državna rafinerija razglasila višjo silo in prav tako omejila izvoz teh derivatov. Na Japonskem je vsaj ena večja rafinerija začela ustavljati izvoz, v Južni Koreji je prišlo do panične odprodaje delnic.
Evropa ima bolj razpršeno dobavo surove nafte, a je odvisna od Bližnjevzhodne regije pri nekaterih derivatih, kot sta dizel in letalsko gorivo. Uradnike EU skrbi zlasti nova rast cen energije, kar bi zaostrilo inflacijo in otežilo napore za izboljšanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva.
Podobni dobavni in cenovni šoki na naftnem trgu so se v preteklosti že dogajali, zlasti v 70. letih, takrat prav tako zaradi vojn oziroma nestabilnosti na Bližnjem vzhodu. Kaj se je dogajalo v preteklih krizah?
Prva naftna kriza
Leta 1973 je v ZDA prišlo do tako imenovane prve naftne krize. Sprožila jo je oktobrska jomkipurska vojna, v kateri sta Egipt in Sirija napadla Izrael in skušala ponovno (a na koncu neuspešno) pridobiti ozemlje, ki sta ga izgubili v Šestdnevni vojni leta 1967. Za Egipt je bil to Sinajski polotok, za Sirijo Golanska planota.
Arabske države izvoznice nafte, združene v organizaciji OAPEC in pod vodstvom Savdske Arabije, so takrat zagrozile z embargom izvoza nafte v države, ki so v konfliktu podpirale Izrael. Države so se sprva skušale pogajati z ZDA in jih prepričati, naj Izraelu ne pošiljajo orožja, a je takratni ameriški predsednik Richard Nixon, ki se je ob istem času otepal škandala Watergate, na koncu Izraelu poslal še precej več orožja, kot ga je zahtevala država.
Dan po Nixonovi odločitvi so arabske izvoznice nafte, z izjemo Libije in Iraka, uvedle embargo, ki so ga spremljali tudi rezi v proizvodnji. To je izvoz iz regije v zahodne države oklestilo za do 70 odstotkov. Cene nafte na globalnem trgu so se početverile, z manj kot treh dolarjev za sod na skoraj 12 dolarjev. V ZDA je prišlo do pomanjkanja nafte, na bencinskih črpalkah so se vile dolge kolone. Pomanjkanje je sprožilo tudi daljšo recesijo v državi. Od konca leta 1973 do konca leta 1975 je realni bruto domači proizvod (BDP) upadel za dobre tri odstotke (čeprav je na nominalni ravni zaradi inflacije rastel).
ZDA so bile najbolj prizadete, ker je v letih prej gospodarstvo hitro raslo in prav tako hitro prehajalo iz premoga na nafto. Domača naftna proizvodnja je obenem dosegla vrh, zato se je država vse bolj obračala k izvozu. Do leta 1972 je dobrih 80 odstotkov ameriškega uvoza nafte prišlo iz regije Bližnjega vzhoda.
Marca 1974 je savdski kralj Faisal Al Saud preklical embargo.
Druga naftna kriza
Drugo naftno krizo je sprožila iranska islamska revolucija leta 1979, ki je odstavila iranskega šaha Rezo Pahlavija, nov vodja države je postal ajatola Ruholah Homeini. Novembra so protestniki v Iranu zajeli talce na ameriški ambasadi, zato je ameriški predsednik Jimmy Carter ustavil uvoz iranske nafte.
Že leto pred spremembo oblasti je iranska proizvodnja nafte začela upadati, ker so državo zajeli protesti proti vladavini šaha, stavke v naftni industriji in odhodi tujih inženirjev. Proti koncu leta 1978 se je proizvodnja v državi ustavila, kar je svetovno proizvodnjo zmanjšalo za približno štiri odstotke do leta 1980.
Čeprav se je že marca 1979 z vzpostavitvijo revolucionarne oblasti znova zagnala tudi proizvodnja nafte, je bila ta nižja in nestabilna. Globalni trg je na izpad reagiral s paničnimi nakupi, ki so ceno surove nafte več kot podvojili in povzročili pomanjkanje, podobno tistemu iz leta 1973. Cena nafte se je od začetka leta 1979 do sredine leta 1980 zvišala s približno 15 dolarjev za sod na 39 dolarjev.
Leta 1980 je sledila vojna med Iranom in Irakom, ko je upadla proizvodnja v obeh državah, kar je svetovni proizvodnji odvzelo okrog sedem odstotkov. Vojna je trajala do leta 1988, cene nafte pa se niso vrnile na predkrizne ravni do sredine desetletja.
V 80. letih je prišlo do strukturnih sprememb na globalnem naftnem trgu zaradi preteklih kriz. Države z lastnimi zalogami nafte so začele razvijati svoje vire. Druge so se obrnile k premogu, zemeljskemu plinu in jedrski energiji. Tržni delež držav OPEC se je znižal s 50 odstotkov leta 1979 na okrog 29 odstotkov leta 1985, na globalnem trgu pa se je namesto pomanjkanja pojavil presežek nafte, ki je znižal cene.
Cenovni šok v 90. letih in začetku tisočletja
Do naslednjega cenovnega šoka je prišlo leta 1990, ko je Irak napadel Kuvajt. Embargo Združenih narodov na nakupe nafte iz obeh držav je svetovni trg znova prikrajšal za okrog sedem odstotkov proizvodnje oziroma dobre štiri milijone sodov na dan, kar je povzročilo dobavni šok, cene pa so se v le nekaj mesecih približno podvojile, s 17 na okrog 36 dolarjev za sod.
Kriza je trajala okrog devet mesecev. Skrbi o primanjkljaju ponudbe nafte so se namreč umirile, ko so ZDA leta 1991 z zaveznicami v operaciji Puščavska nevihta (Desert Storm, angl.) iraške sile potisnile iz Kuvajta.
Do rekordnih nominalnih cen nafte je sicer prišlo julija 2008, ko je cena za sod dosegla 147 dolarjev zaradi vrste razlogov. Razvijajoča gospodarstva, zlasti Indija in Kitajska, so uvažala velike količine nafte. Na dobavni strani pa je vladalo prepričanje, da je proizvodnja nafte dosegla maksimalne zmogljivosti, tudi zato, ker je v letih prej proizvodnja relativno stagnirala. Skrbi o dobavi je povzročala tudi vojna v Iraku in iranski razvoj jedrskega programa. Z nastopom globalne finančne krize pozneje v letu so se cene hitro tudi znižale.
Skrbi o doseženem vrhu proizvodnje nafte so se izkazale za preuranjene. V naslednjih letih so zaradi pojava metode hidravličnega lomljenja (fracking, angl.) dostopne postale ogromne dodatne zaloge, med drugim v ameriških nahajališčih skrilavca. ZDA so s pomočjo teh novih virov postale največja proizvajalka nafte na svetu.
Pomemben tudi plin
Ni še jasno, ali se bo uresničila napoved katarskega ministra, ki bi tudi ob tokratni Bližnjevzhodni krizi pomenila podvojitev cen nafte. Države Perzijskega zaliva danes načrpajo okrog petino svetovne nafte, poleg tega tudi petino vsega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG).
Proizvodnjo plina na Bližnjem vzhodu v večini prispeva Katar z enim največjih nahajališč na svetu in največjim izvoznim terminalom za LNG, ki je bil zadet v spopadih in je trenutno zaprt. Ob tem so evropske cene plina na nizozemskem vozlišču TTF višje za več kot 60 odstotkov v primerjavi s ceno pred začetkom spopadov, saj je bil katarski LNG ena od alternativ po prekinjeni dobavi iz Rusije zaradi vojne v Ukrajini. Obenem se je zaostrilo tekmovanje za pošiljke LNG z azijskimi državami, kar ustvarja dodatni pritisk na cene.
Zaprta je tudi največja rafinerija nafte v Savdski Arabiji, ki je sicer največja proizvajalka nafte v regiji in največja izvoznica na svetu.
Čeprav so tokrat najbolj na udaru azijska gospodarstva, ki so v največji meri odvisna od uvoza fosilnih energentov iz območja, ni izvzeta niti Evropa. Kot je dejal glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Bojan Ivanc, je za evropske države, zlasti manjša gospodarstva v Sredozemlju, kratkoročen izziv predvsem dobava dizelskega goriva, “saj so se nakupi na račun manjših dobav iz Rusije povečali iz Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov.” Po podatkih Evropske komisije uvozi Evropa 40 odstotkov dizla in letalskega goriva iz Bližnjega vzhoda.
