Z zadnjimi evri prišla iz Rima in začela peči pice: danes ima tri lokale

Lastnica in idejna vodja picerije Piccola Anina Peric je v dveh letih in pol odprla tri lokale. Po piceriji, ki se je hitro prijela med Ljubljančani, je s partnerko Belen Domenech odprla istoimenski veganski cafe, pred pol leta pa s sestro še bar Mouse. V prvem ima glavno besedo pica, v drugem veganski zajtrki in sladice, v tretjem pa je osrednja nota dobra kava in pivo ob Ljubljanici.

Njeno podjetje je leta 2023 imelo 636.000 evrov čistih prihodkov od prodaje in 52.000 evrov dobička. Lani so po ocenah zrasli za več kot tretjino, velik del dobička pa je namenila za naložbe, tudi v novi lokal Mouse, ki so ga odprle lanskega oktobra.

Največ sva govorila o njeni piceriji, kjer preživi tudi največ časa. Mesečno v kuhinji, kjer pripravlja vse od testa do drugih sestavin, oddela 180 ur mesečno. V cafe in bar gre samo na kavo, pravi.

Ime v italijanskem jeziku opisuje njo. “Poglej me, velika sem meter in pol, po italijansko sem piccola,” se zasmeji.

Iz Rima z zadnjim denarjem za bencin

Anina je svojo kulinarično pot začela v eni izmed ljubljanskih picerij, kjer je tri leta nabirala prve izkušnje. Ljubezen jo je nato odpeljala v Italijo – v domovino pice in neskončne kulinarične tradicije. Tam je pol leta delala v rimski piceriji in se iz prve roke naučila vsega, kar danes prenaša v svoje testo.

“Tam sem pridobila ogromno znanja. Sprva sem želela v Italiji celo odpreti svojo picerijo, a se je življenje zasukalo drugače,” pravi. Leta 2021 se je s poslednjimi evri za bencin vrnila iz Rima v Ljubljano – odločena, da začne znova.

Najprej so prodajali kar skozi okno

Po vrnitvi si je privoščila en mesec smiljenja sama sebi, nato pa se je zagnala z vso močjo – delala je po 16 ur na dan v treh različnih službah, varčevala in vzela 40.000 evrov posojila za plačilo are za najem prostora in del opreme.

Prostor je bilo treba preurediti. Vse so delali sami – od barvanja do polaganja ploščic. Najprej so pice prodajali kar skozi okno, saj jim je zmanjkalo denarja za točilni pult.

“Rekla sem si, moramo začeti delati, da bomo lahko sploh kaj zaslužili,” se spominja. Po enem mesecu so postavili točilni pult in Piccola je uradno odprla svoja vrata.

Če nekaj ne gre, ni treba obupati in zapreti, ampak je treba razmisliti, kaj spremeniti.

Anina Peric, Piccola

Pri sestavi menija izhaja iz svoje družine

“Ne potrebujemo še ene napolitanske picerije,” Peric odgovori, kaj je bilo njeno vodilo ob odprtju Piccole. “Želela sem prinesti delček Rima v Ljubljano – in to v obliki pinsa romane, pice, ki je nekoliko drugačna od tega, kar običajno poznamo Slovenci,” doda.

Njena filozofija je bila, da mesojedcu, vegetarijancu in veganu pri naročanju ni treba sprejemati kompromisov. “Torej, da lahko naročijo predjed, glavno jed in sladico. Izhajala sem iz družine. Moja partnerka je veganka, starši mesojedci in jaz vegetarijanka. Želela sem si, da lahko gremo k nam skupaj na kosilo,” odgovarja, kako je sestavila koncept jedilnika.

Ljubljančani so jo hitro vzljubili – že prvi dan je bilo 40 naročil, kar se ji je zdelo ogromno. Zdaj, po dveh letih in pol, dnevno spečejo od 100 do 300 pic.

Če nekaj ne gre, ni treba zapreti, ampak spremeniti

Peric je do odprtja lastnega lokala večino časa delala kot samostojna podjetnica. Preden je delala v različnih kuhinjah, je bila tudi učiteljica joge, napisala je tudi otroško knjigo. A gostinstvo je povsem druga zgodba. “Največji strah mi je predstavljalo dejstvo, da sem bila edina lastnica in direktorica. Vse odločitve so bile moje,” pravi o razmišljanju pred odprtjem.

Oče ji je po podpisu pogodbe za lokal le mirno rekel: “Če ne bo šlo, boš pa nekaj spremenila.” To misel še danes nosi s sabo: “Če nekaj ne gre, ni treba obupati in zapreti, ampak je treba razmisliti, kaj spremeniti.”

Bili smo spontani, nismo imeli načrta

Prve tedne je iz kuhinje zelo vestno spremljala, kdo je vstopil v lokal, saj je bilo ogromno prijateljev in družinskih članov, ki so jo prišli podpret. A velik del uspeha gre tudi družbenim omrežjem, predvsem Instagramu. “Bili smo spontani, nismo imeli načrta. Objavljali smo videe, kjer smo pokazali, kdo smo. Tudi ko nam je pica padla po tleh,” se nasmeje.

Prav zaradi pristnosti je njihov profil na Instagramu hitro pridobival priljubljenost. V zadnjem času večjo pozornost usmerjajo še na TikTok, kjer v prvoosebnih videih nastopa predvsem Peric: “Na začetku sem morala kar prek sebe, zdaj pa mi je podobno, kot da bi si umila zobe.”

Danes ima Anina skupaj 15 zaposlenih in še nekaj študentov. “Zaupam jim. Če me ni, naj rešujejo stvari sami, pokličejo me le, če gori,” pravi v šali. A dodaja, da hitro izveš, če kaj ni v redu, saj ti gostje napišejo komentar na družbenem omrežju ali pa ti znanec pove, da je bila na primer “danes pica preslana”.

“Mami mi vedno reče: Anina, ne naredi napake pri kakovosti, to bodo gostje takoj opazili.”

Ko govori o zaposlenih, pove: “Zadnjič mi je poslovni partner ob pogovoru, koliko imam zaposlenih, dejal, če se zavedam, da imam odgovornost za 15 družin. Me je kar presunilo.”

Pici sledil še cafe in nato bar ob Ljubljanici

Po piceriji, ki jo je odprla septembra 2022, je leta 2024 sledil še veganski cafe. Najprej sta ga s partnerko Domenech odprli v Šiški, lani pa so se preselili v veliko večje prostore na začetku Prešernove ceste. V zadnjem delu lokala je še večji prostor, kjer potekajo tečaji joge.

“Belen je že v Španiji delala v veganskih restavracijah. Nato jo je brat povabil, da pride za njim v Slovenijo in je delala v različnih kuhinjah restavracij na Bledu, potem pa je prišla v našo picerijo. Ima žilico za veganske jedi,” meni 31-letna Peric.

Cafe za zdaj prinese majhen del prihodkov. “Cafe je zelo nišen in pri skupnih prihodkih prinaša majhen del. Razvija se veliko počasneje, kot se je picerija. Zdaj smo že blizu točke, ko se pogovarjamo, ali moramo kaj spremeniti,” dodaja.

V mislih ima podaljšanje obratovalnega časa in posebne večerne jedi, nato pa bodo po poletju ocenjevali, ali bodo potrebne še kakšne spremembe. Začeli so organizirati tudi različne pop up dogodke z delavnicami, kjer udeleženci ob tečaju dobijo tudi kavo in kolač. Na ta način si želijo povečati prepoznavnost.

“V Sloveniji se premalo povezujemo. Nekdo dela iz gline, drugi kavo, tretji poučuje jogo – zakaj ne bi sodelovali?” se sprašuje Anina.

V baru ima glavno besedo sestra

Zadnji projekt je bilo odprtje bara Mouse na Gallusovem nabrežju. Zgodilo se je ravno med iskanjem nove lokacije za cafe. Lastnik prostorov na Gornjem trgu, kjer je picerija, ji je dejal, da se je izpraznil prostor ob Ljubljanici.

“Rekla sem si, takšne lokacije ne morem spustiti,” pripoveduje. Poklicala je sestro, ki prav tako dela v gostinstvu, in jo vprašala: “Kaj zdaj, boš vedno delala za druge, ali vzamemo kredit, skočimo v mrzlo vodo in odpremo bar?” V lokalu delajo trije, prvi mesec pa so opravljali obrtniška dela – sami so namreč zbrusili parket, položili ploščice in prebelili stene. Vrata so odprli lanskega decembra.

“Sestra je želela ponuditi dobro kavo in pivo. Najdeš pa v baru tudi del picerije in cafeja. Namreč, v piceriji za bar pripravljamo toaste, v cafeju pa spečemo kolače,” pojasnjuje.

Letos bodo sodelovali tudi na treh festivalih v Tolminu, kjer bodo dopoldan pripravljali zajtrke, popoldan pa pekli pice. “Ko si na terenu, stopiš iz svoje cone udobja, iz svoje kuhinje,” še dodaja. Prvič se je izven restavracijske kuhinje preizkusila na odprti kuhinji, kjer bodo tudi letos.

“Kot šef si vedno grozen”

In temna stran gostinstva? Najbolj jo boli, ker ji kot gostinki in lastnici velikokrat pripnejo značko “grd” in “grozen”. “Velikokrat je tako, da si nezadovoljen s šefom. Pri njem vidiš, da bi lahko še kaj vložil v razvoj, ali pa zvišal plače. Gostje pa menijo, da bi lahko imel cenejše pice. Nikoli ne moreš vseh zadovoljiti in ob tej misli mi je včasih težko,” pove.

BONUS VIDEO: Najbolj odmevne izjave iz intervjuja z evropsko komisarko za širitev Marto Kos