Vpliv vojne čuti cel svet, a ne vsi enako: kdo trepeta in kdo sluti priložnost

Vojna na Bližnjem vzhodu je po dobrem mesecu spopadov povzročila največji izpad dobave nafte v zgodovini in cenovni šok na energetskih trgih. Ameriški predsednik Donald Trump je to sredo dejal, da se bo vojna ZDA in Izraela proti Iranu končala v dveh do treh tednih, a se njegove napovedi doslej niso izkazale za zanesljive, tudi hiter umik pa ne bi čez noč pomiril trgov in ohromljenih dobav.

Vpliv ni enak za vse države oziroma svetovne regije. Države, ki so pri nafti in zemeljskem plinu odvisne od uvoza, so posebej občutljive na višje cene. Azijskim državam grozi tudi dobavni šok zaradi izpada pošiljk iz Perzijskega zaliva, ki ga povzročajo zaprtje Hormuške ožine in napadi na energetsko infrastrukturo v regiji. Za države globalnega juga je pomembno tveganje izpad dobave gnojil z Bližnjega vzhoda, kar ogroža prehransko varnost.

Višje cene, nižja rast

“Vse poti vodijo do višjih cen in nižje rasti,” so v blogu zapisali analitiki pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF), predvsem zaradi podražitev energije in hrane, medtem ko bi morebitni napadi na ladje v jemenski ožini Bab al Mandab ohromili in podražili tudi preostalo pomorsko trgovino. OECD napoveduje upočasnitev rasti na 2,9 odstotka z lanskih 3,2 odstotka tudi v primeru, da se ožina odpre do sredine leta, inflacija 20 največjih gospodarstev (G20) pa bi lahko namesto 2,8 odstotka znašala štiri odstotke.

Nepričakovanih prilivov si medtem lahko obetajo države, ki proizvajajo in izvažajo fosilna goriva, a pri tem niso odvisne od obleganih ožin na Bližnjem vzhodu.

Ne nazadnje vojna preureja geopolitične in trgovinske odnose oziroma poglablja razpoke v globalnem redu. ZDA so se pod Trumpom izkazale za vse bolj nezanesljivega partnerja, ne le za tekmece, kot je Kitajska, temveč tudi za zaveznike v Evropi, Aziji in Latinski Ameriki. Podaljševanje nepriljubljene vojne je za Trumpa izziv tudi na domačem parketu, kjer so cene bencina prvič od izbruha vojne v Ukrajini presegle štiri dolarje na galono (3,8 litra), novembra pa so na sporedu kongresne volitve (midterms, angl).

Evropo skrbi ponovitev energetske krize

Evropa iz Perzijskega zaliva ne uvaža veliko surove nafte in plina; iz regije prihaja šest odstotkov uvožene nafte in desetina plina. Toda cene rastejo, saj zdaj evropski kupci za omejene pošiljke tekmujejo s kupci v vzhodni Aziji, kjer so prav tako velika in uvozno odvisna gospodarstva, ki tradicionalno kupujejo na Bližnjem vzhodu.

V večji meri Evropa iz regije uvaža naftne derivate, zlasti letalsko in dizelsko gorivo iz Savdske Arabije, Kuvajta in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Med četrtino in petino uvoza dizla je lani prišlo z Bližnjega vzhoda, pri kerozinu je ta delež polovičen, po podatkih S&P Global. To vodi v podražitve na bencinskih črpalkah, medtem ko letalske družbe dražijo vozovnice, nemška Lufthansa razmišlja celo o prizemljitvi nekaterih letal.

Kot pišejo pri IMF, so med evropskimi državami tudi razlike v izpostavljenosti konfliktu. Združeno kraljestvo in Italija se v veliki meri zanašata na plin za proizvodnjo elektrike, medtem ko Francijo ščiti visok delež jedrske energije, Španijo pa obnovljivi viri energije.

Situacija obuja še svež spomin na plinsko krizo, ki je celino zajela leta 2022 po izbruhu vojne v Ukrajini in izgubi dobave prek ruskih plinovodov. Tudi tokrat bi visoke cene plina in naftnih derivatov lahko stopnjevale inflacijo in zdesetkale že tako načeto evropsko industrijo, kar bi zavrlo tudi rast. Evropska centralna banka (ECB) bi morala v boju z inflacijo dvigniti obrestne mere, kar bi podražilo zadolževanje in še dodatno prizadelo rast ter vodilo v stanje tako imenovane stagflacije. Še dodaten pritisk na industrijo ima izpad bližnjevzhodnih dobav aluminija in petrokemičnih surovin, kot so žveplo, metanol in koks.

Posledice ne bodo kratkotrajne

Evropski komisar za energijo in stanovanja Dan Jørgensen je na omrežju X zapisal, da “ne smemo biti v iluziji, da bodo posledice krize na Bližnjem vzhodu kratkotrajne”. Zato poziva k takojšnjim in koordiniranim ukrepom držav članic za skupno pripravljenost in zagotovitev varne oskrbe z nafto in naftnimi derivati. Države so do sedaj dvige cen na črpalkah blažile z nižanjem trošarin, ponekod je prišlo do omejitev točenja (tudi v Sloveniji), večina držav članic Mednarodne agencije za energijo (IEA) se je pridružila največjemu sproščanju naftnih rezerv v zgodovini.

Po mnenju Jørgensena je ključna tudi dolgoročna strategija Evrope, da se znebi odvisnosti od fosilnih goriv s povečevanjem deleža obnovljivih virov energije in čim hitrejšo integracijo energetske unije.

Na dolgoročne posledice opozarja tudi predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde. “Soočamo se z resničnim šokom, ki verjetno presega vse, kar si trenutno lahko predstavljamo,” je dejala v intervjuju za The Economist in dodala, da večina strokovnjakov govori o večletnem vračanju v normalnost, ne nekajmesečnem. OECD napoveduje le 0,8-odstotno rast v evrskem območju v 2026, še decembra so pričakovali 1,2 odstotka. ECB v marčevski napovedi pričakuje, da bo rast BDP z lanskih 1,5 odstotka upadla na 0,9 odstotka letos, v primeru najhujšega scenarija celo na 0,4 odstotka.

Evropske države so sicer enotno zavrnile Trumpove pozive k vključitvi v vojno ali pomoči pri odprtju Hormuške ožine, saj konflikta ne želijo stopnjevati. Francija, Italija in Španija so tudi zavrnile ameriškim letalom na poti na Bližnji vzhod vstop v njihov zračni prostor. Trump je te novice sprejel z zamero in evropskim silam sporočil, naj gorivo kupujejo od ZDA ali pa ga “naj gredo iskat” v Hormuško ožino.

We should be under no illusion that the consequences of the crisis in the Middle East for the energy markets will be short-lived.

Europe must take action in unity and close coordination. Better to be prepared than sorry.

My press remarks ↓
🔗https://t.co/LTEBud6ONI

— Dan Jørgensen (@DanJoergensen) March 31, 2026

Izredni ukrepi v vzhodni Aziji

Kar 80 odstotkov nafte in plina iz Perzijskega zaliva uvozijo azijska gospodarstva, od Kitajske in Indije do Japonske, Južne Koreje, Tajvana in držav jugovzhodne Azije. Pri tem so nekatera večinsko odvisna od uvoza iz regije, tudi velika vzhodnoazijska gospodarstva, kot sta Japonska in Južna Koreja, zato sta ob zaprtju Hormuške ožine obe morali poseči v strateške zaloge. Savdska Arabija je japonski trg oskrbovala tudi tako, da je državno podjetje Saudi Aramco sproščalo sode iz skladišč, ki jih najema v državi.

Japonska in Južna Koreja imata precejšnje zaloge, ki zadoščajo za več kot 200 dni oskrbe, a so se cene goriv občutno zvišale. Japonska premierka Sanae Takaiči je v odziv sprostila rekordnih 80 milijonov sodov zalog in uvedla subvencije za gorivo, alternativno dobavo utekočinjenega plina (LNG) pa išče v Avstraliji.

Južna Koreja je omilila omejitve za premogovne elektrarne, povečala proizvodnjo jedrskih elektrarn ter povečala uvoz energentov iz Rusije. Vlada je sprejela izredni proračun, ki je denarno pomoč namenil podjetjem in gospodinjstvom. Po izbruhu vojne je osrednji korejski indeks Kospi upadel za rekordnih 12 odstotkov v enem dnevu, trenutno je 14 odstotkov nižje kot pred vojno.

Pomemben vpliv ima tudi pomanjkanje helija zaradi zaprtja Hormuške ožine, saj več kot tretjino tega elementa proizvede Katar. Ena od surovin za proizvodnjo polprevodnikov in druge elektronike neposredno vpliva na velike tehnološke proizvajalce v Tajvanu, Južni Koreji in na Japonskem.

Kitajska ne moti tekmeca, ko ta dela napake

Izpostaviti velja Kitajsko, ki je na naftni šok bolje pripravljena kot sosede v vzhodni Aziji. Največja uvoznica nafte na svetu iz Perzijskega zaliva uvozi skoraj polovico, a ima tudi ogromne zaloge (ocenjene na 1,2-1,3 milijarde sodov), s katerimi lahko prevedri krizo za več mesecev, pa tudi elektrificiran promet, kar zmanjša pritiske na cene goriv. Obenem pošiljke iz Irana še naprej prihajajo v le malo manjših količinah, pomembne dobavitelje ima tudi v Rusiji in državah osrednje Azije. Po oceni Goldman Sachsa je le okrog šest odstotkov kitajske porabe energije neposredno izpostavljene motnjam v Hormuški ožini.

Kitajski predsednik Ši Džinping ne želi zmotiti tekmeca, ko ta dela usodne napake. Kitajska kot geopolitični izzivalec ZDA v luči ameriških vojaških intervencij v Venezueli in Iranu poziva k premirju in se v konflikte daleč od doma ne vpleta, čeprav iz obeh držav uvaža nafto. S tem drugim državam signalizira stabilnost v času negotovosti. Kitajska je sodelovala v mirovnih pogajanjih v Islamabadu, kjer je skupaj s Pakistanom predlagala mirovni načrt v petih točkah, vključno z odprtjem Hormuške ožine.

Na kitajskih družbenih omrežjih imajo uporabniki veliko nelaskavih vzdevkov za Trumpa, po poročanju Bloomberga je eden izmed njih “graditelj narodov”. Vzdevek ni mišljen kot poveličevanje ameriškega predsednika, ampak kot zbadljivka, saj da s svojo nepredvidljivostjo pomaga Kitajski postati velesila.

Za mirovniško držo obstaja tudi bolj praktičen razlog, saj je za Kitajsko globalna stabilnost strateškega pomena. Ob šibki domači potrošnji in visoki zadolženosti se gospodarstvo za rast zanaša na izvoz, ki bi v primeru globalne inflacije in nizke rasti prav tako trpel. Nafta ima tudi vrsto aplikacij v industriji, med drugim za proizvodnjo plastike in nekaterih ključnih petrokemičnih surovin, zato bi izpad dobav prizadel tudi tako imenovano tovarno sveta.

Trump ni imun na posledice vojne

ZDA kot največja proizvajalka nafte na svetu in ena največjih proizvajalk plina ni odvisna od dobav z Bližnjega vzhoda, kar je v sredo v nagovoru državljanom dejal tudi Trump. To je razvidno na primer v ceni plina na osrednjem ameriškem vozlišču Henry Hub, ki se od začetka vojne praktično ni spremenila, saj je država neto izvoznica te surovine in samooskrbna. V Aziji in Evropi so se cene skoraj podvojile.

Drugače je pri cenah nafte, ki so globalne narave in se že odražajo v dražjem gorivu na bencinskih črpalkah, čeprav je Trump sprostil rekordne količine iz strateških rezerv (172 milijonov sodov). ZDA iz Perzijskega zaliva, zlasti Savdske Arabije in Iraka, dobijo okrog sedem odstotkov uvožene nafte, večina uvoza (60 odstotkov) pa pride iz Kanade. Tudi pri nafti ZDA zaradi močne domače industrije malce več izvozijo kot uvozijo, uvoz pa vseeno pomeni približno tretjino porabe.

A dražje gorivo je le ena od težav, ki bi morale skrbeti Trumpa pred novembrskimi kongresnimi volitvami. Poleg nepriljubljenosti vojne in večmilijardnih stroškov operacije Epski bes (Epic Fury, angl.) v oči bode dejstvo, da je predsednik kandidiral z obljubo končanja vojn v tujini, sedaj pa na Bližnji vzhod napotuje dodatnih 10 tisoč vojakov in Iranu grozi s kopensko invazijo.

Obljubljal je tudi znižanje cen, med drugim zaradi krepitve domače naftne industrije pod sloganom drill, baby, drill (angl.), a so cene na črpalkah nekaj, kar bodo ameriški volivci opazili. Letna inflacija je bila februarja (pred vojno) sicer na nizkih 2,4 odstotka, a OECD zaradi vojne dviguje napoved celoletne inflacije z 2,8 na 4,2 odstotka. Kljub preusmeritvi pozornosti na vojno nad administracijo še vedno visi škandal Epstein.

Protiutež kitajskim redkim zemljam?

Trump je pred napadom na Iran napadel tudi Venezuelo in zajel njenega predsednika Nicolasa Madura. Pri tem so ZDA prevzele nadzor nad naftno industrijo v državi, ki ima največje zaloge črnega zlata na svetu. Iran ima tretje največje zaloge nafte na svetu, za Savdsko Arabijo, ki je ameriška zaveznica in vodilna svetovna izvoznica nafte.

S prevzemom iranske naftne industrije – Trump je razmišljal o zasedbi otoka Harg, od koder Iran izvozi večino nafte – bi ZDA imele precejšnji nadzor nad svetovno naftno proizvodnjo in zalogami, kar bi lahko uporabili kot protiutež v geopolitičnem dvoboju s Kitajsko.

Ta je v trgovinski vojni z ZDA že uporabila svoj glavni adut, in sicer nadzor nad celotno dobavno verigo redkih zemelj, ki so ključna sestavina mnogih visokotehnoloških izdelkov, od pametnih telefonov do naprednega orožja. Kitajska je lani omejila izvoz nekaterih izmed teh elementov in magnetov, ki se iz njih izdelujejo, kar je prizadelo mnoga zahodna podjetja.

Nadzor nad nafto bi bil velik pogajalski vzvod, saj Kitajska uvozi dobrih 11 milijonov sodov nafte na dan, kar je približno 70 odstotkov njihove skupne porabe. Za zagotovitev domače oskrbe je država po zaprtju Hormuške ožine rafinerijam tudi omejila izvoz bencina in dizla.

Sumi tržnih manipulacij

Analitiki lahko sicer bolj ali manj špekulirajo o ameriški vojni strategiji in ciljih, saj Trump skoraj dnevno spreminja svoje izjave ali pa v eni izjavi poda mešane signale, ko obenem namigne na konec konflikta in zagrozi z novimi napadi. Te izjave so spremljala precejšnja tržna nihanja. Ko je zaostroval retoriko proti Iranu, so cene nafte rastle, delnice pa padale. Ko je nakazoval skorajšnji konec vojne, so cene nafte padle, delnice pa rastle.

Pri tem so pozornost vzbudile tudi nekatere smele tržne poteze, na primer 500 milijonov dolarjev težka stava neznanega vlagatelja na padec cen nafte, tik preden je Trump podal izjavo o zamiku napadov na iransko energetsko infrastrukturo, kar je cene nafte poslalo navzdol. Cene je premikala tudi Trumpova izjava, da so se začeli pogajati z Iranom. Domnevna pogajanja je Iran zanikal in jih opisal kot poskus tržnih manipulacij. Financial Times je poročal, da je obrambni minister Pete Hegseth skušal tik pred napadom na Iran prek svojega borznega posrednika vložiti več milijonov dolarjev v borzno-trgovalni sklad (ETF) podjetja BlackRock, ki vlaga v obrambne delnice.

Porajajo se tudi sumi, da nekateri člani Trumpovega kroga izkoriščajo dostop do internih informacij za zaslužke na trgih napovedi, tj. spletnih platformah Polymarket in Kalshi, kjer lahko anonimni uporabniki stavijo na izid prihodnjih dogodkov v resničnem svetu. Tik pred Trumpovimi obrati glede carin, napada na Venezuelo in vojne v Iranu so namreč nekateri računi stavili na to, kar se je nedolgo zatem zgodilo, in pri tem potencialno zaslužili milijone dolarjev. Po poročanju Reutersa je novi direktor izvrševanja pri ameriški komisiji za nadzor trgovanja s surovinskimi terminskimi pogodbami (CFTC) David Miller ta teden dejal, da so pozorni na tovrstno trgovanje in tržne manipulacije.

Dolgo okrevanje za Bližnji vzhod

Akutne posledice vojne, ki sta jo konec februarja sprožila Izrael in ZDA, občutijo države Bližnjega vzhoda. Gospodarstva večine zalivskih držav slonijo na izvozu fosilnih goriv, v spopadih pa je bila poškodovana infrastruktura za njihovo proizvodnjo in izvoz. To vključuje največji svetovni kompleks za utekočinjanje in izvoz plina v Katarju, savdske rafinerije, emiratsko pristanišče Fudžajra in iraška naftna polja. Popravilo te infrastrukture bo ponekod trajalo več let, npr. katarskega plinskega terminala Ras Laffan, ki zagotovi skoraj petino svetovnega LNG. Dolgotrajna bo tudi obnova Irana in Libanona, tudi v primeru hitrega končanja vojne.

Zalivske monarhije se skušajo od konflikta distancirati in vojno pripisujejo interesom Izraela bolj kot ZDA, a so deležne napadov Irana, saj gostijo ameriške vojaške baze. Poleg izvoza energentov je za države otežen tudi uvoz ključnih dobrin, med drugim hrane, saj te države uvažajo 80-90 odstotkov hrane.

Za globalna središča, kot sta Dubaj in Abu Dabi, je vojna omajala tudi njuno privlačnost za turiste in zahodne izseljence, ki so jih doslej privabljali nizki davki, luksuzne dobrine in relativna varnost. Vplivi na turizem so globalni, saj ima regija velika vozlišča za letalske povezave med Evropo in Azijo (zlasti dubajsko letališče, ki je največje na svetu), pa tudi velike prevoznike, ki se specializirajo za lete na dolge razdalje, kot sta Qatar Airways in Emirates. Iranski napadi so začasno prekinili operacije teh letališč in prevoznikov, cene vozovnic pa so se občutno podražile.

Izpad dobav iz Zaliva in visoke tržne cene nafte bi medtem lahko izkoristile proizvajalke nafte v drugih delih sveta. Med temi izstopajo afriške Alžirija, Nigerija in Angola, južnoameriške Brazilija, Venezuela in Gvajana ter tudi Kanada, Norveška in Rusija. ZDA so začasno odpravile sankcije na rusko nafto, kar državi omogoča prodajo okrog 100 milijonov sodov, ki so trenutno na morju.

V državah globalnega juga grozi prehranska kriza

Hude posledice vojne se kažejo v tistih državah v razvoju, ki večino energije dobijo iz Perzijskega zaliva in imajo visok delež nafte in plina v energetski mešanici (Pakistan, Bangladeš, Mjanmar, Tajska, Filipini). Obenem so bile mnoge že pred krizo visoko zadolžene, nekatere pa tudi odvisne od nakazil državljanov, ki delajo na Bližnjem vzhodu.

V Pakistanu je vlada zaradi pomanjkanja goriva uvedla omejitve na črpalkah, zapirale so se šole. Filipini so kot prva država na svetu razglasili izredne razmere zaradi pomanjkanja nafte, ki skoraj v celoti pride iz Zaliva, pri tem pa uvedli štiridnevni delovni teden in subvencije za gorivo.

Vojna zadržuje tudi vsaj petino svetovne proizvodnje gnojil, ki običajno prečkajo Hormuško ožino, delež je še večji (46 odstotkov) pri dušikovih gnojilih, navaja Svetovni ekonomski forum (WEF). To bi lahko sprožilo prehransko krizo, ki bi v razvitih državah podražila hrano in zaostrila inflacijo, v revnejših državah pa pomeni prehransko negotovost za 45 milijonov ljudi, po navedbah Združenih narodov (več kot 300 milijonov ljudi je že v prehranski negotovosti).

Učinki so večplastni. Nekatere države, kot so Kenija, Somalija, Tanzanija, Sudan, se odvisne od uvoza gnojil. Druge, kot so Indija, Pakistan in Bangladeš, iz Perzijskega zaliva dobivajo tako gnojila kot plin, s katerim proizvajajo lastna gnojila. Visoke cene goriv pomenijo dodaten strošek za kmete po vsem svetu, ki se bo prav tako prelil v končne cene hrane.

“Najbolj ranljivi bodo nosili največje breme,” piše IMF. “Ljudje v državah z nizkimi dohodki so najbolj ogroženi, ko se cene dvignejo, saj hrana v povprečju pomeni 36 odstotkov porabe, v primerjavi z 20 odstotki v gospodarstvih v razvoju in devetimi odstotki v razvitih gospodarstvih. Zato vsak skok cen gnojil in hrane ni le gospodarski, temveč tudi družbenopolitični problem, zlasti tam, kjer so fiskalni viri za ublažitev udarca omejeni.”