V tej tovarni izdelujejo dele za rakete in bojna letala desetkrat hitreje kot drugi

V Hadrianovi tovarni v Torrancu v Kaliforniji stroji delajo tudi, ko njihovi upravljavci odidejo domov. Če pridete po koncu delovnega časa, boste videli, kako se v temi svetijo njihovi zasloni, medtem ko izdelujejo dele.

“V pogonu smo 24 ur na dan in sedem dni v tednu. Čez dan je v tovarni ekipa ljudi, potem pa vse teče samo od sebe,” pripoveduje Chris Power, 33-letni ustanovitelj in glavni direktor podjetja Hadrian. “To je tisto, kar za proizvodnjo naredi naša programska oprema”.

V treh letih do polmilijardne vrednosti

Powerjeva vizija se nekoliko razlikuje od vizije ostalih start upov, ki za druga podjetja izdelujejo tehnologijo za povečanje učinkovitosti njihovih tovarn. Razvil je zaščiteno programsko opremo za delovanje lastne tovarne, ki mu omogoča, da hitreje, učinkoviteje in z manj ljudmi proizvaja vse vrste natančno izdelanih kovinskih delov za podjetja na področju letalstva, vesoljske tehnologije in obrambe.

Zdaj želi po vsej državi vzpostaviti mrežo visokotehnoloških strojnih tovarn za množično proizvodnjo, ki bodo pokrivale potrebe velikanske in razdrobljene industrije. To je zapleten in kapitalsko zahteven projekt, ki pa je po Powerjevem mnenju ključnega pomena za ameriško industrijsko bazo. Vlagatelji, med katerimi so družba Andreessen Horowitz ter sklada Founders Fund in Lux Capital, so vanj vložili 180 milijonov dolarjev, podjetje pa je zdaj vredno približno 500 milijonov dolarjev.

Čeprav je tri leta staro podjetje še vedno majhno, saj je komercialno začelo poslovati šele leta 2023, hitro raste. Lani je ustvarilo tri milijone dolarjev prihodkov, letos pa pričakuje, da jih bo podeseterilo in doseglo vsaj 30 milijonov dolarjev, saj bo povečalo proizvodnjo v svoji tovarni v bližini Los Angelesa. “Naveličal sem se stvari, ki se odvijajo prepočasi,” pravi Power.

Na stotine unikatnih delov

Gradnja novega visokotehnološkega proizvodnega podjetja prinaša velika tveganja. Kovinski deli, ki se uporabljajo v raketah ali satelitih, morajo biti izjemno natančno izdelani, hkrati so proizvodne količine posameznega dela zelo omejene.

To je zelo drugače kot pri avtomobilskih tovarnah, kjer se proizvajajo standardizirani deli v velikih količinah. Zato so številne strojne tovarne za izdelavo takšnih specializiranih delov ostale majhne, čeprav je ta panoga vredna kar 50 milijard dolarjev. “Hadrian trenutno mesečno proizvede na tisoče delov, med katerimi je na stotine unikatnih,” je povedal Power.

“Zagotovo obstaja priložnost za povečanje hitrosti in izboljšanje učinkovitosti izdelave delov,” pravi John Hart, profesor strojništva na univerzi MIT in direktor njenega Laboratorija za proizvodnjo in produktivnost. “Kljub temu je strojna obdelava še vedno zelo zapletena.”

Tovarna izdeluje desetkrat hitreje

Hadrianova programska oprema omogoča, da njegova tovarna izdeluje dele za vesoljska plovila desetkrat hitreje in za več kot 40 odstotkov učinkoviteje kot že uveljavljeni proizvajalci. Hadrian lahko zaradi nje od naročnikov prevzame starejše modele ali datoteke CAD in jih spremeni v digitalna navodila za izdelavo končnih delov. Programska oprema deluje tudi kot možgani tovarne. Omogoča sledenje in načrtovanje opravil, pa tudi, da stroji delujejo na avtopilotu in se avtonomno nadzorujejo.

Hadrianova programska oprema omogoča načrtovanje opravil, pa tudi, da stroji delujejo na avtopilotu in se avtonomno nadzorujejo.

To Hadrianu omogoča izdelavo delov s hitrostjo, ki njegove stranke navdušuje – gre za trg, na katerem lahko zamuda pri dobavi enega majhnega dela prepreči izstrelitev rakete ali povzroči zakasnitev dobave težko pričakovanega bojnega letala.

“Mislim, da smo šele pri začetkih tega, kako celoten industrijski trg spremeniti v tehnološkega,” je dejala Dayna Grayson, soustanoviteljica naložbenega podjetja Construct Capital, ki je vložilo v Hadrian.

Power pravi, da je potreba po učinkovitejši strojni tovarni tako velika, da proizvodnja Hadriana vsak mesec zraste za 20 odstotkov ali več, čeprav do letošnje pomladi še ni vzpostavil prodajne ekipe. Zdaj želi zgraditi dodatne tovarne in tako pospešiti uresničevanje svoje vizije o mreži avtomatiziranih tovarn po vsej državi.

“Če želite, da vam nekaj naredimo, bomo to naredili kakovostneje, hitreje in ceneje,” zagotavlja Power.

Strah pred zatonom ameriške industrije

Power je odraščal v Melbournu v Avstraliji, daleč stran od Silicijeve doline. Prekinil je študij na univerzi Monash, se zaposlil v maloprodajnem podjetju Retail Splash, delal v nekaj drugih start upih, nato pa se je leta 2015 pridružil podjetju Ento, ki se ukvarja s programsko opremo za spodbujanje zavzetosti in pripadnosti zaposlenih.

Leta 2019 je prišel v ZDA, kamor ga je pritegnilo več priložnosti. Do takrat je že imel nekaj trdno zakoreninjenih mnenj o upadanju ameriške industrijske baze in o tem, kako ključno je, da se ta trend obrne, še zlasti zaradi vzpona Kitajske. “Veliko se učim iz zgodovine. Ugotovil sem, da bo ZDA kmalu doletelo veliko geopolitično tveganje,” pravi Power, ki se je v svojem opisu na portalu X označil za industrialca, tehnološkega strokovnjaka, ki verjame v trdo moč in Pax Americana.

Veliko se učim iz zgodovine. Ugotovil sem, da bo ZDA kmalu doletelo veliko geopolitično tveganje.

Chris Power, Hadrian

Ko je obiskal nekaj majhnih strojnih tovarn stare šole, ki so jih vodili zaposleni, stari od 50 do 60 let in več, je ugotovil, da je bil njegov strah pred zatonom ameriške industrije upravičen. Julija 2019 je v San Franciscu ustanovil majhno investicijsko podjetje ADSC, da bi kupil nekatera srednje velika podjetja v dobavni verigi za letalsko in obrambno industrijo. Ko je leta 2020 izbruhnila pandemija in je še naprej obiskoval strojne tovarne in male proizvajalce, je Power postal prepričan, da s poskusi spreminjanja obstoječih podjetij ne bo rešil problema, ki ga je videl.

Najprej manjša tovarna

Zato je leta 2021 ustanovil podjetje Hadrian, poimenovano po rimskem cesarju, ki si je prizadeval popraviti propadajočo infrastrukturo svoje civilizacije. Povedal je, da je velika večina vlagateljev v ADSC svoj lastniški kapital prenesla v Hadriana.

Da bi uresničil svojo zamisel o avtomatizirani tovarni, se je Power obrnil na Chrisa Bakerja, ki je prej vodil strojne delavnice za družbo SpaceX. “Mislil sem, da je resnično nemogoče, da bi to izvedli in dognali vse parametre,” je dejal Baker. “Bil je izredno vztrajen, ni odnehal in me je še naprej prepričeval, tudi ko sem mu govoril, da bo stvar, ki jo je poskušal narediti, propadla.” Po šestih mesecih pogovorov je Power prepričal Bakerja, da se je pridružil njegovemu zagonskemu podjetju kot podpredsednik, zadolžen za vse operacije.

Hadrian je najprej postavil majhno tovarno s površino 1.900 kvadratnih metrov, nato pa je Power ugotovil, da potrebuje večjo tovarno in zgradil poslopje v Torrancu, ki ima 9.000 kvadratnih metrov. V tovarni so roboti, ki jih je kupil od drugih podjetij, med njimi robotske roke Kuka, opremljeni s Hadrianovim lastnim sistemom programske opreme za upravljanje.

“Predstavljajte si, da bi v dirkalnik formule 1 vgradili Teslin avtopilot in bi ga lahko vozili po 15 minutah usposabljanja,” je dejal Power. “To je tisto, kar naša programska oprema naredi za proizvodnjo.”

Pogumen pristop k naročnikom

Da bi Power prepričal svoje prve naročnike, je s ponudbo brez tveganja zanju privabil dve podjetji, ki sta zdaj velika naročnika (njunih imen ne želi navesti). “V bistvu smo jim rekli: Hej, izdelali bomo nekaj delov za vas, vendar smo še v poskusni fazi,” pripoveduje. “Morda ne bo delovalo. Če pa bo, bomo vaš najboljši dobavitelj – najhitrejši, najcenejši in najkakovostnejši. Nam boste dali podatke, da bomo v letih 2022 in 2023 prikrito upravljali vašo tovarno v poskusnem (beta) načinu?”

Podjetji sta se strinjali, da jima dajo načrte za sestavne dele, da bi Hadrian lahko preizkusil svoje sisteme. Naslednjih devet mesecev je izdeloval dele na lastne stroške. “Devet mesecev je trajalo, da smo vodili tovarno in se vsak dan borili z gašenjem požarov in da smo od ‘mislimo, da sistem deluje’ prišli do ‘dejansko deluje’,” je dejal Power. “Izdelali smo za verjetno milijon dolarjev delov in jih uničili samo zato, da smo preizkusili sisteme. V naši industriji vam ne sme spodleteti, zato smo morali preizkusiti delovanje tovarne s polno paro.”

Zamisel je uspela in poskusni stranki sta podpisali pogodbo. Od takrat je Hadrian sklenil že približno 30 pogodb. Po Powerjevih besedah so med naročniki vrhunska podjetja s področja vesoljske tehnologije ter zagonska in že uveljavljena obrambna podjetja. O imenih naročnikov noče govoriti in se sklicuje na dogovore o zaupnosti. “To je zelo skrivnostna industrija,” pravi.

Predstavljajte si, da bi v dirkalnik formule 1 vgradili Teslin avtopilot in bi ga lahko vozili po 15 minutah usposabljanja. To je tisto, kar naša programska oprema naredi za proizvodnjo

Chris Power, Hadrian

Naložba velikega RTX

V začetku tega leta je v Hadrian vložil tudi RTX Ventures, sklad tveganega kapitala podjetja RTX, velikana v letalski in obrambni industriji, ki se je nekoč imenoval Raytheon Technologies. Daniel Ateya, glavni izvršni direktor RTX Ventures, je povedal, da RTX ocenjuje, koliko sestavnih delov bi mu lahko dobavil Hadrian.

“Z vidika nacionalne varnosti so ta ozka grla v dobavni verigi resnično omejujoča,” je poudaril. “V Hadrianu vidimo veliko priložnost, da se znebimo ozkih grl, ki nas trenutno ovirajo.” Ni hotel povedati, točno katere dele bi jim lahko dobavljal Hadrian, ali v katere izdelke bi jih RTX vgrajeval. Vendar je poudaril, da gre za potencial pri poslovanju RTX ter za celotno področje letalstva in obrambne industrije.

Katherine Boyle, partnerica v družbi Andreessen Horowitz, ki je vložila v Hadriana, pravi, da to podjetje pozorno opazujejo visoki predstavniki ameriškega obrambnega ministrstva, nekateri so ga tudi že obiskali. “Razumejo, da je obrambna industrijska baza ključna,” dodaja. “Obrambno ministrstvo je to imelo pred očmi že dolgo prej, preden so o tem začeli govoriti V Silicijevi dolini, v Torrancu in Los Angelesu.”

Načrt: dve do tri tovarne na leto

Podjetje zaposluje 170 delavcev, ki jih lahko v 30 do 60 dneh usposobi za upravljanje strojev. Nekateri od njih upravljajo deset strojev hkrati. Vsi prejmejo lastniški delež v podjetju. Mnogi med njimi so prišli iz drugih poklicev, tudi s področja bolniške nege in trgovine. To je potencialna prednost v času, ko proizvajalci težko najdejo delavce. “V proizvodnjo želimo privabiti ljudi, ki še nikoli niso stopili v tovarno,” je dejal Power.

Hadrian zaposluje 170 ljudi, ki jih lahko v 30 do 60 dneh usposobi za upravljanje strojev. Nekateri od njih upravljajo deset strojev hkrati. Vsi prejmejo lastniški delež v podjetju.

Ima velike načrte za prihodnost. Kar najhitreje bi rad postavil mrežo avtomatiziranih tovarn po vsej državi. Prepričan je, da je to nujno, če želi Amerika zmagati v tekmi s Kitajsko. Že išče lokacijo za naslednjo tovarno, morda v Teksasu, Arizoni ali Virginiji. Odprli naj bi jo leta 2025. Nova tovarna bo večja od tiste v Torrancu, mogoče celo trikrat večja, z zmogljivostjo proizvodnje, ki bi po Powerjevih besedah prinesla 200 milijonov dolarjev prihodkov letno. “Chris si prizadeva za noro hitrost proizvodnje,” je dejal podpredsednik Hadriana Baker.

Projekt naj bi dobil pospešek čez dobro leto in pol. Od leta 2026 naprej naj bi po Powerjevih načrtih odprli dve ali tri nove tovarne letno. Meni, da je to izvedljivo, saj bodo programska oprema in načrti za postavitev tovarne povsod enaki. “Tovarne od številka dve do številka N bodo samo kopije,” dodaja Brandon Reeves.

Zagotavljanje hitrosti na zapletenem in kapitalsko intenzivnem področju, kot je proizvodnja, je zelo zahtevno. Toda Powers zdaj vidi priložnost. Ugotavlja, da lahko ZDA nadaljujejo z nabavo sestavnih delov pri proizvajalcih iz cenejših držav ali pa ugotovijo, kako uporabiti avtomatizacijo, da bi ameriškim tovarnam omogočile konkurenčnost.

Avtorica članka je Amy Feldman.