Sobodajalci neuspešni, ustavno sodišče zavrnilo njihovo pobudo

Ustavno sodišče je zavrglo pobudo skupine sobodajalcev za oceno ustavnosti več določil lani sprejetega novega zakona o gostinstvu, ki na novo urejajo kratkoročno oddajanje nepremičnin. Ustavni sodniki niso prepoznali pravnega interesa pobudnikov, med drugim zato, ker določila nanje ne učinkujejo neposredno ali so ugodnejša od prejšnje ureditve.

Skupina pobudnikov na čelu z Miho Alešem je vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. in 5. odstavka 20. člena, 1. in 4. odstavka 21. člena ter 22., 23., 40. in 44. člena septembra lani sprejetega novega zakona o gostinstvu, ki na novo urejajo kratkotrajno oddajanje nepremičnin.

Pobudniki so navedli, da opravljajo dejavnost oddajanja stanovanj v kratkotrajni najem prek spletnih platform, nova ureditev področja pa da se bistveno razlikuje od predhodne, zato naj bi bilo njihovo delovanje bistveno okrnjeno in omejeno.

Predlagali so, naj ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb, zadevo obravnava absolutno prednostno, jo zaradi domnevne neskladnosti s pravnim redom EU predloži v predhodno odločanje Sodišču EU, nato pa začne tudi postopek presoje ustavnosti celotnega dela zakona, ki ureja posebne pogoje za oddajanje stanovanj v kratkotrajni najem.

Z novim zakonom lažje do soglasja

Ustavno sodišče v sklepu uvodoma spominja, da je po zakonu pravni interes pobudnikov za oceno ustavnosti podan, če izpodbijani predpis ali splošni akt neposredno posega v njihove pravice, pravne interese oz. pravni položaj.

Izpodbijana odstavka 20. člena zakona o gostinstvu urejata soglasje, ki ga za opravljanje dejavnosti potrebujejo subjekti v dvo- in večstanovanjski hiši, 44. člen pa ureja prehodno ureditev prenehanja veljavnosti soglasij, ki so jih imeli subjekti do uveljavitve novega zakona. Po ustavnosodni presoji se za obstoj pravnega interesa zahteva, da se izpodbijana določba v temelju nanaša na pobudnika, kar mora pobudnik tudi izkazati.

Pobudniki v tem primeru ne zatrjujejo, da ta soglasja potrebujejo oziroma da jih imajo, pa bodo prenehala veljati. Poleg tega iz sodne prakse po pojasnilih ustavnih sodnikov izhaja, da gre pri turističnem oddajanju stanovanja za kratkoročni najem za uporabo stanovanja v druge namene, za kar se po stanovanjskem zakonu zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov.

Z uveljavitvijo novega zakona o gostinstvu se je medtem za oddajanje stanovanj v kratkoročni najem ta delež znižal na najmanj 75 odstotkov etažnih lastnikov in vseh lastnikov stanovanj, ki mejijo na isto stanovanje. To pomeni, da je zakon znižal zahtevano večino za soglasje. Zato bi se položaj pobudnikov s presojo, da je izpodbijana ureditev protiustavna, dejansko poslabšal, saj bi znova potrebovali 100-odstotno soglasje po stanovanjskem zakonu.

To pa ni skladno s stališčem, da se mora z odločitvijo ustavnega sodišča pravni položaj pobudnika izboljšati. Glede na to so ustavni sodniki ocenili, da pobudniki za presojo ustavnosti teh določb ne izkazujejo pravnega interesa.

Nova ureditev izboljšuje pravni položaj pobudnikov

V 23. členu medtem zakon predpisuje navedbo veljavne identifikacijske številke nastanitvenega obrata pri oglaševanju in v pogodbi, medtem ko v 28. členu opredeljuje začasen preklic te številke, ko število dni opravljanja dejavnosti doseže prag dovoljenih dni v koledarskem letu.

Vendar je v tem primeru določeno, da Ajpes o začasnem preklicu izda odločbo, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo na ministrstvo, temu pa sledi sodno varstvo. Primerljiv postopek je predviden tudi v 40. členu zakona o gostinstvu, ki ureja prehodni režim, v katerem morajo nastanitveni obrati dopolniti podatke v registru nastanitvenih obratov. To pomeni, da 23. in 40. člen zakona ne učinkujeta neposredno.

Izpodbijani 4. odstavek 21. člena zakona po drugi strani ureja prostorske zahteve velikosti nastanitvene enote (osem kvadratnih metrov na gosta) in uvaja omejitev števila gostov, ki so lahko nastanjeni v enem stanovanju, na največ 15 gostov.

Ustavni sodniki med drugim ugotavljajo, da nova ureditev glede velikosti nastanitvene enote izboljšuje pravni položaj pobudnikov glede na pravilnik, ki je veljal pred tem, zato tudi v tem delu pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijane določbe.

Nobenih pravnih posledic

Izpodbijani 1. odstavek 21. člena zakona pa določa, kako se stanovanje vpiše v register, in sicer kot en nastanitveni obrat, ne glede na število nastanitvenih enot. Vendar pa kršitev tega določila ni razlog za zavrnitev vpisa v register. Prav tako zakon glede kršitve te določbe ne določa pravnih posledic. Gre torej za lex imperfecta, kar pomeni, da kršitev te izpodbijane določbe za pobudnike nima nobenih pravnih posledic.

Ena v javnosti najbolj izpostavljenih zakonskih rešitev je tista iz 22. člena, ki določa časovno omejitev oddajanja stanovanj v kratkoročni najem v občinah, kjer obstaja visoko tveganje negativnih vplivov kratkotrajnega oddajanja. Vendar pa časovna omejitev ni predpisana z zakonom, temveč je predmet nadaljnjega podzakonskega urejanja. Tako mora vlada sprejeti uredbo in v njej opredeliti kriterije za določitev teh občin, na podlagi uredbe pa gospodarsko ministrstvo določi njihov seznam.

Tako časovna omejitev ni neposredna posledica zakona, temveč morajo biti zanjo nujno sprejeti podzakonski predpisi. V takšnem primeru ustavno sodišče šteje, da predpis ne učinkuje neposredno, obenem pa ima lastnik možnost pravnega varstva v primeru sankcije, ki je preklic identifikacijske številke.

Ker izpodbijani 22., 23. in 40. člen zakona torej ne učinkujejo neposredno, ustavno sodišče v tovrstnih primerih šteje, da se lahko pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi zakona, hkrati z ustavno pritožbo, še piše STA.