Šef mednarodne agencije: Zanimanje za zasebna vlaganja v jedrsko energijo raste

Prvi mož Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) Rafael Mariano Grossi je bil prejšnji teden v Belorusiji, ker so se pojavili pomisleki o poslabšanju jedrske varnosti v tej državi. 

Od začetka vojne v Ukrajini je bil petkrat v jedrski elektrarni Zaporožje, ki jo je okupirala ruska vojska. Ekipa agencije, ki jo Grossi pogosto imenuje ‘jedrski čuvaj’, nadzoruje dogajanje v elektrarni in okrog nje ter morebitna tveganja za jedrsko varnost. 

Tik pred posvetovalnim referendumom o projektu drugega bloka krške nuklearke JEK2 (jutri poslanci odločajo o predlogu, da bi potekal 24. novembra) pa se je na povabilo vlade Roberta Goloba ustavil tudi pri nas. Na današnjem posvetu s predstavniki vlade je kot konkurenčno prednost Slovenije ob morebitnem nadaljevanju rabe jedrske energije izpostavil znanje in kadre.

Grossi sicer Slovenijo že dobro pozna, saj je bil med letoma 2010 in 2013 tu kot diplomat. “Bil sem veleposlanik Argentine v Avstriji, a sem pokrival tudi Slovenijo, tako da sem bil tukaj vsake dva ali tri mesece in državo dobro poznam. Poleg tega je v Argentini velika slovenska skupnost, ki je zelo aktivna, ponosna na svoje korenine in tudi priljubljena v moji državi,” je uvodoma povedal v pogovoru za Forbes Slovenija.

Rastoče zanimanje

IAEA je nedavno že četrto leto zapored izboljšala svoje letne napovedi za širitev kapacitet jedrskih elektrarn na globalni ravni. Po najbolj optimističnem scenariju bi se lahko do leta 2050 povečale na 2,5-kratnik sedanjih. Katere regije po svetu so tu najbolj aktivne?

Trenutno smo priča globalnemu trendu rasti jedrskih zmogljivosti. Če pogledamo številke, je gotovo na prvem mestu Azija. Kitajska, ki že ima več kot 30 reaktorjev, gradi več kot 20 novih. Podobno je v Južni Koreji, na Japonskem ponovno zaganjajo večino reaktorjev, ki so jih ugasnili po nesreči v Fukušimi (spletni podatki kažejo, da so zagnali 12 od 33 delujočih jedrskih reaktorjev, op. a.). Rast v Aziji je torej zelo strma.

Veliko načrtov in gradnje pa vidimo tudi bližje vas, na primer v Turčiji in Egiptu. Francija in Velika Britanija vlagata v nove reaktorje. Marsikje pa so, kot denimo pri vas, naložbe v fazi načrtovanja.

Pričakovala sem, da boste omenili tudi srednjo in vzhodno Evropo, kjer vlade načrtujejo obsežne jedrske programe.

Tu je ogromno zanimanja za postavitev novih reaktorjev, gradnja pa se še ni začela. Načrte za nove enote imajo Bolgarija, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija. Poljska, ki še nima jedrske elektrarne, ima ambiciozen program za postavitev tradicionalnih, velikih reaktorjev ter tudi malih modularnih reaktorjev (SMR).

Trend v srednji in vzhodni Evropi je impresiven, razlog pa predvsem ekonomika in energetska samooskrba.

Kaj pa ZDA?

ZDA so še vedno vodilne po številu reaktorjev, saj imajo kar 90 delujočih elektrarn. V preteklosti so ustavili gradnjo novih, a pred meseci odprli nov reaktor elektrarne Vogtle (v zvezni državi Georgia, op. a.). V načrtu imajo še več novih, veliko zanimanja je tudi za SMR. Trenutna administracija skozi različne podporne mehanizme spodbuja jedrsko industrijo in ji pomaga tudi pri vrnitvi oziroma širitvi na evropski trg, denimo na Poljsko in Češko.

V stiku smo z nacionalnim regulatorjem, predvidevam, da bomo še bolj vpleteni v prihodnje na ravni pogovorov z investitorjem.

Rafael Mariano Grossi o sodelovanju IAEA pri projektu JEK2

“K nam prihajajo Microsoft, Google …”

V Sloveniji bo novembra potekal referendum o projektu gradnje drugega bloka krške nuklearke (JEK2). Je agencija IAEA, ki jo vodite, v projektu kakorkoli udeležena?

Je. V stiku smo z nacionalnim regulatorjem, predvidevam, da bomo še bolj vpleteni v prihodnje na ravni pogovorov z investitorjem.

Na vrhu o jedrski energiji v Bruslju, ki sta ga spomladi organizirali IAEA in Belgija, so predstavniki poudarili pomen boljšega dostopa do financiranja. V Sloveniji je pred referendumom o JEK2 financiranje obravnavano kot ena od ključnih neznank. Kako vlagatelji danes financirajo jedrske projekte? 

Tu ni enega pristopa, ki bi bil primeren za vse. Način je odvisen od vrste dejavnikov, kot so domača in evropska zakonodaja glede državnega sofinanciranja projektov, vi imate denimo evropska pravila glede dovoljenih državnih pomoči. Odvisno je tudi od izbranega dobavitelja tehnologije, saj so nekateri bolj fleksibilni glede modela financiranja tehnologije, ki jo prodajo tuji državi, drugi manj. Obstaja možnost izdaje zelenih ali energetskih obveznic.

Možen vir financiranja so mednarodne finančne institucije, kjer je bil še do nedavnega problem, ker so nekatere odkrito zavračale financiranje jedrskih projektov. Sam sem bil zelo aktiven v pogovorih s Svetovno banko in regijskimi razvojnimi bankami, da se to spremeni. To se dogaja, a terja čas, države pa želijo dostop do financiranja zdaj. Kljub temu pa v splošnem vidimo trend rasti instalirane moči jedrske energije, kot ste že omenili.

Omenili ste evropsko regulativo. Se vam zdi, da se ta na področju jedrske energije rahlja?

Kot pozitivno vidimo izid odločanja o vključitvi jedrske energije v taksonomijo (s tem so jedrsko energijo prepoznali kot dejavnost, ki prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, op. a.), kar ni bilo lahko doseči. Postopek na moje presenečenje ni bil lahek, a mislim, da je zdrava pamet prevladala. Pa ne samo zdrava pamet. Evropska komisija je Joint Research Centru, ki je najvišje strokovno svetovalno telo komisije, naročila študijo. Njihov zaključek je, da jedrska energija ne predstavlja posebnega tveganja, po katerem bi se ločevala od drugih virov energije.

Mislim, da je to mnenje omogočilo umestitev jedrske energije v taksonomijo, kar bo močno olajšalo vlaganja v tovrstne projekte. Brez tega bi bile ta za srednje velike države, kot je Slovenija, skoraj nemogoča.

Kaj pa zanimanje za zasebne naložbe v tovrstne projekte; se vam zdi, da se povečuje?

Vsekakor. To je eno za nas najbolj zanimivih opažanj, ki velja za jedrsko tehnologijo nasploh, predvsem pa za male modularne reaktorje (SMR). Na primer, velika IT podjetja hlastajo po jedrski energiji. Njihovi podatkovni centri namreč za delovanje potrebujejo veliko elektrike, ki je podjetja ne morejo proizvajati iz fosilnih virov. Tako prvič v zgodovini jedrske energije vidimo naložbe, ki jih narekujejo porabniki (demand-driven, op. a.).

IAEA dela z Googlom, z Microsoftom. Ta podjetja prihajajo do nas s predlogi skupnih projektov, ki bi pospešili gradnjo novih enot.

IAEA dela z Googlom, z Microsoftom. Ta podjetja prihajajo do nas s predlogi skupnih projektov, ki bi pospešili gradnjo novih enot.

Rafael Mariano Grossi, IAEA

Pri nas trenutno ne govorimo o SMR, JEK2 bo verjetno večji reaktor tretje ali četrte generacije. Podjetja so že izrazila zanimanje, da bi sodelovala v projektu, saj se v prihodnje nadejajo dobav elektrike po razumni ceni. Pogosto omenijo finski model mankala, ki omogoča zasebne investicije v energetsko infrastrukturo.

Poznamo različne načine. Izbira modela lastništva in financiranja je odločitev vlade, ki mora upoštevati vrsto dejavnikov. Recimo možne oblike javnih vlaganj v projekt ter toleranco glede zadolževanja države z vidika makroekonomskih kazalnikov.

Gotovo pa je tudi poti za zasebne vlagatelje veliko, poznamo denimo pogodbe na razliko (angleško contract for difference ali CfD), zelene obveznice in drugo. 

SMR tehnologija je še v razvoju. Kdaj pričakujete prvi tak reaktor?

SMR reaktorji že delujejo na ruskem trgu, a jih zaradi političnih razlogov ne izvažajo v Evropo. Veliko podjetij v Evropi in ZDA razvija male reaktorje, po mojem mnenju bodo prvi v omrežje priključeni v petih ali šestih letih.

Če se vrnem k večjim reaktorjem, kot je JEK2: proračuni za te projekte ogromni, v slovenskem primeru se govori celo o zneskih, ki so primerljivi letnemu proračunu države. To je pri nas ena večjih skrbi. Kako nasloviti finančna tveganja?

Ko govorimo o velikih energetskih projektih, je začetni kapitalski vložek velik, omilimo ga lahko z nekaterimi orodji, ki sem jih že omenil.

Na drugi strani pa je donos na investicijo (ROI) jasen, saj bodo te elektrarne delale sto let. Elektrarna v Krškem deluje že skoraj 50 let (43 let, op. a.). Življenjska doba nekaterih jedrskih elektrarn je zdaj 70 ali 80 let, kaže, da bodo delovale sto let. Ta dejavnik naredi jedrsko energijo privlačno.

Transparentnost, ne lepe besede

Po svetu trenutno deluje 413 elektrarn. Verjetno dobro poznate veliko teh projektov. Lahko izpostavite primer dobrega in primer slabega projekta gradnje jedrske elektrarne?

Mislim, da se, tako kot pravijo v športu, učimo iz porazov. Panoga je imela dve večji nesreči, ki sta bili seveda grozni, sta pa pripomogli h krepitvi varnostne kulture.

Tudi obstoj IAEA kot agencije, ki nadzira stanje in spremlja dogajanje v jedrskih elektrarnah, je posebnost jedrske industrije. Pri nafti in plinu tega ni. Agencija nadzoruje celo verigo, od rudarjenja urana do ravnanja z jedrskimi odpadki. Vse to povečuje zanesljivost delovanja jedrske industrije. IAEA nima poslovnih interesov, nima politične agende, temveč skrbi, da elektrarne obratujejo po pravilih in smernicah.

Če prav razumem, torej ne želite izpostaviti enega dobrega in enega slabega projekta?

Ne izogibam se težkim vprašanjem. V preteklosti smo imeli projekte, kjer so se iz tega ali onega razloga pojavili izzivi. Poglejte Japonsko, ki je po nesreči v Fukušimi ugasnila celotno floto reaktorjev. Z njimi smo oblikovali varnostna pravila, katerih izvajanje zdaj nadzoruje nacionalni regulator. Še vedno pa občasno preverjamo, ali je vse v redu.

V Armeniji so imeli velik potres, po katerem so bili nekateri – tudi iz sosednjih držav – zaskrbljeni glede varnosti jedrske elektrarne. Tako stalno sodelujemo s to državo, da zagotavljamo, da gre vse v pravi smeri.

Trdim, da danes članica IAEA ne more imeti jedrske elektrarne, ki bi jo uporabljala na napačen način. Imamo namreč nacionalne regulatorje, sistem medsebojnega ocenjevanja (angleško peer-reviewing system), visoko varnostno kulturo.

Ponovitev nesreč iz preteklosti, ki smo jih seveda dobro preučili, ni mogoča. Razlog pa je močen nadzor vseh elektrarn.

Ne izogibamo se situacijam, ko države, tudi zaradi političnih razlogov, kažejo s prstom na katero od elektrarn. Pred dnevi sem bil v Belorusiji, kjer so se pojavili pomisleki glede jedrske varnosti. V takem primeru preverimo stanje na terenu in izvedemo vse možne analize. Naša poročila so javna in na voljo za nadaljnje študije. Želim reči, da ne gledamo stran, če pride do pomislekov v zvezi s katerim od projektov. Sam grem do predstavnikov vlade, jim to povem ter jih prosim, da nam dovolijo izvesti pregled. 

Zaupanje gradimo s transparentnostjo, ne z lepimi besedami.

Mislim, da se, tako kot pravijo v športu, učimo iz porazov. Panoga je imela dve večji nesreči, ki sta bili seveda grozni, sta pa pripomogli h krepitvi varnostne kulture.

Rafael Mariano Grossi, IAEA

“To je vojna, ne netflix serija”

Pa vendar se geopolitična trenja krepijo. Naj omenim samo ruski napad na Ukrajino in okupacijo jedrske elektrarne Zaporožje ter napoved Izraela, da bi lahko napadel jedrsko infrastrukturo v Iranu.

Mednarodno pravo in mednarodni dogovor sta jasna: napadanje jedrskih elektrarn je prepovedano. Zakonsko. IAEA je na terenu in skrbi, da se to ne zgodi. 

Smo pa previdni, saj do konca vojne ne moremo zagotovo trditi česarkoli. Incidenti se dogajajo.

Večkrat sem o dogajanju obveščal varnostni svet Združenih narodov. Določili smo sklop osnovnih pravil, ki se jih morajo držati vse države. S tem smo po naši oceni do neke mer uspeli umiriti dogajanje: na začetku vojne so celo obstreljevali elektrarno, če se spomnite.

Zdaj predstavniki IAEA živijo na območju elektrarne in nas obveščajo o tem, kaj se dogaja. Sam sem bil desetkrat v Ukrajini, petkrat v elektrarni. Naši ljudje so v vseh drugih elektrarnah po Ukrajini. Mislim, da tako intenziven nadzor oziroma prisotnost s strani agencije ne moreta preprečiti vsega, sta pa oči in ušesa mednarodne skupnosti. Seveda pa moram o tem govoriti previdno, saj je to vojna, ne netflix serija. Vsak dan moramo biti zelo previdni.

So pa tveganja res velika in niso vezana samo na obstreljevanje elektrarne. IAEA je denimo ta teden objavila, da je v eksploziji bombe, pritrjene na avto, umrl uslužbenec elektrarne v Zaporožju, ki naj bi imel po navedbah Rusije ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti elektrarne. Ukrajina je to zanikala.

Res je. Jedrska elektrarna je privlačna, ker incidenti povzročajo strah med ljudmi. IAEA bo zato na terenu, dokler se napetosti ne končajo.

Lekcije po Fukušimi in trdno zasidran strah

Po nesreči v Fukušimi leta 2011, zaradi katere se je del sveta odrekel jedrski energiji, ste bili na Japonskem in ste preučevali, kaj se je zgodilo. Kaj smo se oziroma ste se naučili od te nesreče?

Mnogo stvari. Če povzamem na precej preprost način: naučili smo se, da je mednarodne standarde s področja jedrske varnosti treba spoštovati. Če bi jih, se leta 2011 nesreča ne bi zgodila.

V elektrarni so podcenjevali tveganje, ki bi ga za nuklearko predstavljal cunami. Zanašali so se na to, da je statistična možnost za ta dogodek majhna, a saj poznamo Murphyjev zakon. O tehničnih varovalkah bi lahko govoril dolgo časa. A bistvena pridobitev po Fukušimi so zaostreni standardi.

Po nesreči so bili v vseh elektrarnah pod okriljem IAEA izvedeni stresni testi. Verjamem, da je danes stanje na tem področju precej boljše.

Pred referendumom o JEK2 pa je pri nas veliko ljudi, od nevladnikov do poslancev, opozorilo na varnostna tveganja in omenjalo Fukušimo. Kaj bi jim dejali?

Vse pomisleke je treba jemati zelo resno, ne pa jih poskušati utišati. Sam poskušam odgovoriti na vsako vprašanje, po Fukušimi sem bil na Kitajskem, v Koreji, na malih pacifiških otokih, kjer je bil velik strah. Moje izkušnje pa kažejo, da se, ko vse razložiš in pokažeš, zaupanje vrne. Menim, da je ključna transparentnost in članstvo v IAEA, ki je neodvisno, nevtralno telo in lahko po potrebi intervenira. 

O jedrskih odpadkih

Omenili ste, da IAEA nadzoruje tudi ravnanje z jedrskimi odpadki. Slovenija je začela z gradnjo podzemnega silosa za nizko- in srednjeradioaktivne jedrske odpadke, ki naj bi začel obratovati čez tri leta. Ali je slovenski napredek na tem področju problematičen?

Ni problem, je pa zadeva, ki jo morate urediti. Količina jedrskih odpadkov je majhna, vsi odpadki po skoraj pol stoletja delovanja NEK zasegajo prostor v velikosti majhnega parkirišča.

Pomembno je soglasje lokalne skupnosti za trajno odlaganje. Na Finskem in Švedskem na primer gradijo globoka odlagališča, kjer lahko te odpadke trajno in varno shraniš.

Tudi marsikje drugje odpadke zbirajo v sami elektrarni, ker je to varno. Poleg tega politika pogosto odlaša z reševanjem tega vprašanja zaradi nasprotovanja lokalnega prebivalstva. Vidimo pa, da so države, ki so zgrabile bika za roge, kot so Finska, Švedska, Francija, na dobri poti.