Minister Kumer in Geoplin naredila prvi korak. Bomo plin uvažali iz Azerbajdžana?

Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer ter šef Geoplina Simon Urbancl sta se danes v Azerbajdžanu srečala s tamkajšnjim ministrom Parvizom Shahbazovim ter šefom državne energetske družbe Socar Rovshanom Najafom.

Kot smo pisali, so bili visoki predstavniki Kumrovega ministrstva, ki skrbi za področje energetike, letos v Azerbajdžanu že vsaj dvakrat. Danes pa se je delegaciji ministrstva pridružil tudi prvi človek največjega plinskega trgovca, ki je v lasti Petrola in države, nakar sta Geoplin in Socar sklenila memorandum o sodelovanju glede dobave zemeljskega plina.

Čeprav je bilo pred mesecem dni v krogih blizu vodstva Petrola slišati, da je želja predvsem skleniti dolgoročne pogodbe z dobavitelji s severa, na primer iz Norveške, pa današnji dogodek kaže, da je Geoplin morda najbližje dogovoru z državo pod Kavkazom. Kumer je danes dejal, da je “obisk v Azerbajdžanu ključnega pomena za utrditev strateškega partnerstva in zagotavljanje zanesljive oskrbe Slovenije z zemeljskim plinom”, kar nakazuje, da bi lahko šlo za večje količine.

Slovenija ima trenutno dolgoročno pogodbo z Alžirijo, ki naj bi od prihodnjega leta dalje pokrila polovico naših potreb po plinu. Ta plin v Slovenijo prihaja iz Italije. Ostale količine pa trgovci in industrijska podjetja kupujejo na borzi in jih uvozijo prek Avstrije.

Prvi korak Bruslja

Evropska komisija je že julija 2022, le pet mesecev po začetku vojne v Ukrajini, z Azerbajdžanom sklenila dogovor, ki je predvideval podvojitev dobav plina Evropski uniji (EU) do leta 2027 (na okoli 20 milijard kubičnih metrov letno). To je tudi leto, ko naj bi EU dokončno opravila z ruskim plinom.

Predlani in lani se je uvoz azerbajdžanskega plina v EU sicer povečal, a je še daleč od ciljnih številk. Tako je v letu 2021 po podatkih inštituta Bruegel znašal osem milijard kubičnih metrov plina, največ pa so ga prevzeli kupci v Italiji, Grčiji in Bolgariji. V 2022 in 2023 je presegel 12 milijard kubičnih metrov, letos pa naj bi glede na podatke za prvo polletje znašal okoli 12,8 milijarde kubičnih metrov.

Kot je razvidno iz medijskih objav, je Azerbajdžan v zadnjem času povečal dobave Bolgariji, po novem pa dobavlja tudi Srbiji.

Bo Azerbajdžan izpolnil dogovorjeno?

Do leta 2027 pa naj bi se količine, poslane po tako imenovanem južnem plinskem koridorju, povečale prek 20 milijard kubičnih metrov letno. V dogovoru z Evropsko komisijo je sicer pisalo, da bo to odvisno od “tržnih razmer in povpraševanja”.

Britanski The Economist je v lanski analizi ugotavljal, da ima Azerbajdžan tu resne izzive, kar je morda razlog za počasno rast izvoza v EU. Da uresniči dogovor, mora Azerbajdžan namreč povečati domačo proizvodnjo, tu pa naleti na infrastrukturne omejitve zaradi omejenih transportnih kapacitet, poleg tega mora proizvedene količine povečevati že zato, ker mu zadnja leta za povprečno 3,5 odstotke letno narašča tudi domača poraba plina.

Economist je poročal, da je velik dvig izvoza v EU v letu 2022 Azerbajdžanu uspel ob polni izkoriščenosti kapacitet. Lani se potem izvoz ni več bistveno povečeval, celotna proizvodnja plina pa se je povečala s 46,7 milijarde kubičnih metrov na 48,3 milijarde kubičnih metrov.

Tako se postavlja vprašanje, kje bo Azerbajdžan našel dodatnih osem milijard kubičnih metrov plina, kolikor jih bo potreboval, če bo povpraševanje iz EU res doseglo 20 milijard kubičnih metrov letno. Dogajanje jasno kaže, da kratkoročno nima kapacitet za povečevanje izvoza lastnega plina v EU.

Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev je po poročanju Bloomberga decembra lani dejal, da cilj do leta 2027 lahko izpolnijo. Problem pa naj bi bil tudi v tem, da evropske države ne želijo sklepati dolgoročnih pogodb za dobave, s katerimi pa Azerbajdžan pogojuje vlaganja v širitev proizvodnih kapacitet. Ta bodo namreč visoka.

TotalEnergies je sicer že napovedal, da bo letno proizvodnjo na plinskem polju v Azerbajdžanu dvignil z 1,5 na 5,5 milijarde kubičnih metrov. Britanski BP je začel z raziskavami na največjem azerbajdžanskem polju Shah Deniz v upanju, da se tam skrivajo velike rezerve plina. Državni Socar pa želi povečati proizvodnjo na plinskem polju Umid.

Azerbajdžan vidi tudi velike priložnosti v sektorju obnovljivih virov energije, katerih razmah bi zmanjšal domačo porabo plina – in povečal izvozni potencial.

‘Opran’ ruski plin?

Da ima Azerbajdžan trenutno težave pri zagotavljanju količin za domači trg in vse izvozne obveznosti, po mnenju Economista kažejo tudi dogovori z drugimi državami o uvozu plina.

Novembra 2022, le nekaj mesecev po dogovoru z EU, je namreč Azerbajdžan sklenil pogodbo z Rusijo o uvozu 1 milijarde kubičnih metrov plina do marca 2023. Kasneje je sklenil še pogodbo s Turkmenistanom za 1,5 do 2 milijardi kubičnih metrov.

Economist je pri tem opozoril na tveganje, da bi Azerbajdžan Stari celini preprodajal ruski plin. “Za zdaj so potrebe EU po dobavi plina preprečile kakršne koli pritožbe glede dejstva, da dogovor Azerbajdžana z Rusijo – katerega natančni pogoji ostajajo nejasni – krši namen sporazuma EU z Azerbajdžanom, ki naj bi blok odrezal od ruskega plina,” je navedeno v analizi iz lanskega poletja.

Prvi mož državne družbe Socar Rovshan Najaf in šef Gazproma Aleksej Miller se po navedbah na spletni strani ruskega plinskega dobavitelja redno srečujeta na temo “sodelovanja na področju zemeljskega plina”. Lani in letos sta se srečala po trikrat, nazadnje takoj po junijskem energetskem forumu v Bakuju, ki se ga je udeležila tudi državna sekretarka iz Slovenije Tina Seršen.

Bomo zahtevali kakšno zagotovilo?

Tako se v luči nameravane sklenitve pogodbe med Geoplinom in Socarjem postavlja vprašanje, ali bi se Slovenija s tem zagotovo približala cilju, da zmanjša odvisnost od ruskih fosilnih goriv, kjer je bila zadnji dve leti po oceni Evropske komisije neuspešna.

Na vprašanje, ali bi v primeru resnih pogovorov za sklenitev pogodbe od Azerbajdžana zahtevali kakšno zagotovilo, da ne gre za ruski plin, nam z ministrstva za okolje, podnebje in energijo do zdaj niso odgovorili. Neuradno pa je slišati zagotovila, da ima Azerbajdžan dovolj lastnih kapacitet ter da so slovenske količine z njihove perspektive relativno majhne oziroma celo zanemarljive.

Kakšne so, še ni znano. Količina in cena bosta opredeljeni v pogodbi med Geoplinom in Socarjem, ki jo podjetji lahko skleneta na podlagi današnjega sporazuma. Kdaj bi se to lahko zgodilo, ni znano.