Medtem ko govorimo o razogljičenju, se odpirajo nova naftna polja
Na poti do neto ničelnih izpustov do leta 2050 so letos države proizvajalke nafte pospešile licenciranje novih črpališč, podjetja pa povečale investicije v iskanje novih vrelcev.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) je pred tremi leti v svojem scenariju ogljično nevtralne družbe do 2050 med pogoje za dosego cilja navedla, da se od leta 2021 ne odpira več novih črpališč nafte in zemeljskega plina. Predlog je bil preslišan, saj se v zadnjih dveh letih nova naftna polja odpirajo in pridobivajo odobritve s pospeškom. Trend v veliki meri vodijo razvite države, ki jih pariški podnebni sporazum iz leta 2015 najbolj zavezuje k zmanjšanju emisij.
Raziskava kanadskega Mednarodnega inštituta za trajnostni razvoj (IISD) iz maja letos prav tako priporoča, da cilj omejevanja segrevanja ozračja na največ 1,5 stopinje Celzija nad preindustrijskimi ravnmi dosežemo tako, da ne odpiramo novih naftnih in plinskih vrelcev. Po njihovih izračunih obstoječi projekti zadostujejo za energetske potrebe sveta (ob povečevanju deleža obnovljivih virov), prepoved odpiranja novih vrelcev pa zato vidijo kot dober in politično lažje izvedljiv prvi korak na poti k opuščanju fosilnih goriv.
Med državami, ki veljajo za vodilne na področju ukrepov za boj s podnebnimi spremembami, obenem pa z rekordno hitrostjo izdajajo dovoljenja za črpanje nafte in plina, so predvsem ZDA, Kanada, Združeno kraljestvo, Norveška in Avstralija. Poleg tradicionalno velikih proizvajalk Rusije in Savdske Arabije nova polja odpirata tudi Kitajska in Brazilija.
Pogledali smo, kje se odpirajo največji novi naftni in plinski projekti ter kdo v največji meri financira to širitev.
Nova naftna polja Rosnefta
Največja naftna polja, ki naj bi s proizvodnjo začela v prihodnjih letih, so v Rusiji in Kanadi, v prvi deseterici so tudi tista v Iraku, Namibiji in Braziliji, kažejo podatki analitične družbe GlobalData, ki jih povzema portal Offshore Technology.
Največji nov naftni in plinski projekt je ruski Zapadno-Irkinskoje, ki je del arktičnega kompleksa, s katerim upravlja Vostok Oil. Črpališče je v 100-odstotni lasti državnega naftnega podjetja Rosneft. Nahaja se v sibirski pokrajini Krasnojarski kraj. Proizvodnja naj bi se začela že letos in predvidoma znašala 450 tisoč sodov nafte na dan, nadaljevala bi se do izčrpanja zalog leta 2085.
Tudi iraški projekt Eridu, ki naj bi s proizvodnjo začel prihodnje leto, je v večinski lasti ruskega naftnega podjetja. Lukoil ima v naftnem polju, ki je odobritev za obratovanje dobil lani, 80-odstotni delež. Proizvodnja v višini 250 tisoč sodov na dan naj bi po podatkih GlobalData stekla leta 2025. Gre za eno največjih naftnih najdb v Iraku v zadnjih dveh desetletjih, je lani zapisal ruski večinski lastnik, ki bi lahko proizvajala do leta 2071.
Naftni pesek v Kanadi
Ruskima projektoma sledijo štiri predvidena nova polja v Kanadi, v provinci Alberta. Vsi štirje projekti proizvajajo nafto iz tako imenovanega naftnega peska (oil sands, angl.). To je nekonvencionalna metoda črpanja nafte, s katero je Kanada postala ena pomembnejših proizvajalk nafte in država s tretjimi največjimi zalogami na svetu, a obenem metoda razdvaja zaradi degradacije okolja, ki jo povzroča.
Štirje kanadski projekti naj bi s proizvodnjo začeli med letoma 2025 in 2028. Skupna proizvodnja bi po podatkih GlobalData znašala okrog 910 tisoč sodov nafte na dan. Obratovali bi lahko do poznih 70. oziroma poznih 80. let tega stoletja. Trije projekti (May River, Voyager South, Narrows Lake) so v lasti kanadskih proizvajalcev, eden (Dover Commercial Project) pa prek podružnice pripada kitajski China National Petroleum Corporation (CNPC).
Kanada je leta 2021 uzakonila zavezo, da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije. Obenem je lani načrpala skoraj pet milijonov sodov nafte na dan, kar je 40-odstotno povečanje v zadnjem desetletju. Letos je po podatkih kanadskega združenja proizvajalcev nafte načrpala 5,8 milijona sodov na dan, kar je preseglo napovedi analitikov, od tega 3,3 milijona sodov na dan (57 odstotkov) iz naftnega peska.
Po dolgih letih zamud, med drugim zaradi protestov domorodnih ljudstev (First Nations) in okoljskih organizacij, je maja letos začel obratovati razširjen naftovod Trans-Mountain Pipeline, ki kot edina povezava nafto prenaša iz nahajališč v Alberti do zahodne obale, od koder se lahko izvaža. Z razširitvijo se je zmogljivost naftovoda skoraj potrojila, s 300 tisoč na 890 tisoč sodov nafte na dan.
V ZDA priprave na “drill, baby, drill“
ZDA se pripravljajo na menjavo v Beli hiši, kamor se vrača prejšnji predsednik Donald Trump. Republikanec je v kampanji obljubljal, da bodo ZDA pod njegovim vodstvom povečale črpanje nafte s sloganom “drill, baby, drill“. A kot kažejo podatki, je v tekočem mandatu demokrata Joeja Bidna, ki je z zakonom o zmanjševanju inflacije (IRA) obljubljal energetski prehod, število odobrenih licenc za črpanje nafte že poskočilo na rekordne ravni.
ZDA so v Bidnovem mandatu podelile 1.453 novih dovoljenj za nafto in plin, kar je polovico vseh dovoljenj na svetu v tem obdobju in 83 odstotkov vseh dovoljenj, ki so jih podelile razvite države. To je obenem petino več kot v času prvega Trumpovega mandata, je na podlagi podatkov IISD poročal britanski Guardian. V zadnjem letu so ZDA po novembrskih podatkih IISD izdale 412 licenc za črpanje, od globalno izdanih 1.042.
Najbolj je v javnosti odmevala Bidnova odobritev projekta Willow v zvezni državi Aljaska marca lani. Projekt v lasti naftne družbe ConocoPhilips bi po letošnjih ocenah podjetja proizvajal do 180 tisoč sodov nafte na dan in bi lahko v življenjskem ciklu proizvedel 600 milijonov sodov. Po tožbi okoljske organizacije Earthjustice, ki je skušala projekt ustaviti z argumentom, da nasprotuje Bidnovim zavezam za zmanjšanje emisij, je sodišče potrdilo Bidnovo odobritev novembra lani.
Tudi v ZDA prevladuje nekonvencionalna metoda črpanja, v tem primeru hidravlično lomljenje ali fracking, ki poteka v velikih nahajališčih skrilavca (shale, angl.) v Teksasu in Novi Mehiki. Z odkritjem teh zalog po letu 2010 so v zadnjih letih ZDA postale največja proizvajalka nafte in plina na svetu, pred Savdsko Arabijo in Rusijo.
Porast deleža nekonvencionalnih metod črpanja nafte v svetovni proizvodnji je posledica postopnega usihanja tradicionalnih zalog, ki jih je posledično vse težje doseči. Nove metode črpanja so pogosto okolju manj prijazne in kapitalsko bolj intenzivne – a to ne odvrača investicij naftnih družb.
V Evropi novi projekti v Severnem morju
V Evropi, ki si zadaja ambiciozne cilje zelenega prehoda, se prav tako nadaljujejo odobritve novih naftnih in plinskih projektov, zlasti na Norveškem in v Združenem kraljestvu. Norveška, največja dobaviteljica zemeljskega plina Evropski uniji, je po podatkih IISD v zadnjih 12 mesecih izdala 67 dovoljenj za črpanje, Združeno kraljestvo pa 80.
Medtem ko je nordijska plinska velesila že skoraj izločila avte z motorji z notranjim zgorevanjem iz prometa, bodo novo odobreni projekti nafte in plina predvidoma v ozračje izpustili 167 milijonov metričnih ton ogljikovega dioksida. Norveška je v zadnjih letih odkrila večje zaloge nafte in plina v nahajališču Fram v Severnem morju, nazadnje so o novem odkritju državnega energetskega velikana Equinor poročali pred dnevi.
Equinor je dejaven tudi v britanskih vodah. Septembra lani so kljub nasprotovanju javnosti prejeli dovoljenje za črpanje nafte v nahajališču Rosebank ob obali Škotske, doslej največjem še neizkoriščenem naftnem polju na območju Združenega kraljestva. V 300 milijonov sodov veliko nahajališče je Equinor skupaj z izraelskim sovlagateljem Ithaca Energy vložil 3,8 milijarde dolarjev.
Projekt je bil odobren še pod konservativno vlado premierja Rishija Sunaka, ki je bila črpanju bolj naklonjena. A čeprav je novi laburistični premier Keir Starmer napovedal konec izdajanju novih licenc in si na letošnji podnebni konferenci COP29 zadal strožje cilje o zmanjšanju emisij, je njegova stranka že pred volitvami signalizirala, da odobritvi črpanja v Rosebanku ne bo oporekala. Medtem je Greenpeace skupaj z organizacijo Uplift na škotsko sodišče vložil tožbo, ki zahteva preklic dovoljenja za črpanje.
Prazne zelene obljube
Po oceni mnogih okoljskih organizacij je skrb vzbujajoče, da prav razvite države pospešeno izdajajo nova dovoljenja za črpanje nafte. Medtem ko se države same pogosto sklicujejo na zagotavljanje energetske varnosti v negotovih geopolitičnih časih, organizacije, kot je IISD, poudarjajo, da gre večinoma za države z relativno nizko odvisnostjo od fosilnih goriv in obenem visoko gospodarsko zmogljivostjo, da se fosilnim gorivom odpovedo.
“Logični prvi korak pri prehodu stran od nafte in plina je prenehanje odpiranja novih polj,” je za Guardian dejal soavtor IISD-jeve majske raziskave Olivier Bois von Kursk. “Zato je zelo skrb vzbujajoče, da se raziskovalna dejavnost po sporazumu COP28 ni samo nadaljevala, ampak povečala. Bogate države z relativno nizko odvisnostjo od prihodkov iz fosilnih goriv bi morale prve prenehati izdajati dovoljenja. A tega ne vidimo v podatkih.”
Na letošnji podnebni konferenci COP29, ki se je zaključila pred dnevi v Azerbajdžanu, je končni dogovor – kot že leto prej – razočaral: razvite države so se zavezale k 300 milijardam dolarjev letno za podnebno pomoč, kar je precej manj od 1.300 milijard, ki so jih zahtevale države v razvoju.
Kdo zapravlja
Mrzlično odpiranje novih naftnih vrelcev se poleg izdanih dovoljenj držav kaže tudi v višjih kapitalskih izdatkih (capex) naftnih družb.
Po podatkih letošnjega seznama globalnega opuščanja nafte in plina (Global Oil and Gas Exit List - GOGEL) približno 1.800 naftnih podjetij na seznamu - ki pomenijo 95 odstotkov svetovne proizvodnje nafte in plina - v povprečju skupaj nameni 61 milijard dolarjev na leto za odkrivanje novih črpališč.
Industrija nafte in plina se ne spreminja, kot morda kažejo pogosto oglaševane investicije velikanov v zelene projekte, na primer na področjih vodikove energije ali zajema ogljika. Pravzaprav 95 odstotkov podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo nafte in plina, še vedno raziskuje nove vire nafte in plina, kažejo podatki GOGEL. To vključuje družbe TotalEnergies, Shell, BP, Eni, Equinor, OXY, OMV in Ecopetrol, ki vse trdijo, da si prizadevajo doseči ničelne neto emisije do leta 2050.
Če pogledamo samo zahodne naftne velikane - Shell, Eni, BP, TotalEnergies, ExxonMobil in Chevron so v obdobju 2022-24 načrtovale kapitalske naložbe za raziskovanje novih nahajališč v skupni vrednosti okrog 7,8 milijarde dolarjev, še kažejo podatki GOGEL. Medtem so države, kjer imajo ta podjetja sedež (Združeno kraljestvo, Italija, Francija, ZDA), lani v okviru konference COP28 za podnebni sklad za izgubo in škodo, ki jo povzročijo podnebne spremembe, obljubile okrog 366 milijonov evrov.