Lastnik slovenskega podjetja, ki od BiH terja 60 milijonov: Ne bomo se ustavili

Svet ministrov BiH išče rešitve za plačilo dolga, ki ga portoroškemu Viaductu dolguje Republika Srbska. Dolg narašča vsak dan za okoli 9.600 evrov obresti, zdaj znaša že blizu 57 milijonov evrov.

Težave zaradi izterjav

Kot smo poročali, neporavnani dolg že povzroča ogromne težave agenciji za zagotavljanje storitev v zračnem prometu BiH BHANSA, saj ne more prejemati denarja od Evropske organizacije za varnost zračnega prometa Eurocontrol. Ta je konec marca namreč obvestil agencijo BHANSA, da je na podlagi odločbe belgijskega sodišča odrejena zamrznitev vseh izplačil agenciji. Kot je pred dnevi poročal N1 BiH, so bili zato v agenciji BHANSA primorani sprejeti nekatere ukrepe, med njimi je tudi znižanje plač zaposlenim, hkrati so pozvali odgovorne, da čim prej najdejo rešitev, saj preti celo zaustavitev zračnega prometa.

Na Eurocontrolu so za Forbes Slovenija zapisali le, da mora Eurocontrol zaradi naloga za zaseg, ki ga je izdalo belgijsko sodišče za izvršitev arbitražne odločbe proti Bosni in Hercegovini, trenutno zamrzniti pristojbine za prevoze, ki jih pobira v imenu Bosne in Hercegovine.

Tarča Viaducta je tudi Centralna banka Bosne in Hercegovine. Viaduct je namreč maja lani v skladu z arbitražno razsodbo Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) pred tamkajšnjimi sodišči zahteval tudi izvršbo treh stavb Centralne banke BiH, in sicer v Banjaluki, Brčkem in Mostarju. Občinsko sodišče v Mostarju je sredi marca potrdilo rubež stavbe Centralne banke BiH v tem mestu, sodba sicer še ni pravnomočna. Čakajo se sodbe tudi drugih sodišč.

V Centralni banki so za N1 BiH povedali, da je bila vložena pritožba zoper sodbo Občinskega sodišča v Mostarju, s katero je bil odobren zaseg bančne stavbe v tem mestu.

Kako je prišlo do spora

Ker je zgodba precej zapletena, najprej na kratko pojasnimo, kako se je zapletlo.

Republika Srbska je leta 2004 s podjetjem HES Vrbas, ki ga je za projekt izgradnje dveh hidroelektrarn na reki Vrbas – HE Krupa z instalirano močjo 48,5 MW in HE Banjaluka – Niska z močjo 37,2 MW – v Banjaluki ustanovila Viaduct, podpisala 165 milijonov evrov vredno koncesijsko pogodbo. Do spora je prišlo, ker je vlada Republike Srbske nato leta 2013 podelila koncesijo državnemu podjetju Elektroprivreda le nekaj kilometrov stran od HE Krupa za mini hidroelektrarno (MHE) Bočac 2 in s tem ogrozila slovenski projekt, saj mu je s tem odvzela del hidroenergetskega potenciala Vrbasa. Po pisanju Capitala je Republika Srbska s podpisom pogodbe z Elektroprivredo tako rekoč kršila ekskluzivnost prvotne koncesije.

Viaduct je ponudil sporazumno prekinitev koncesijske pogodbe s poravnavo, kar je vlada v Banjaluki zavrnila.

HES Vrbas je nato oktobra 2015 na vlado Republike Srbske vložila odškodninski zahtevek. Ker je vlada zahtevo zavrnila, je Viaduct kot večinski lastnik HES Vrbas leta 2016 v Washingtonu vložil zahtevo za arbitražo z BiH pred ICSID, na podlagi sporazuma o zaščiti vlaganj, ki sta ga leta 2002 podpisali Slovenija in BiH. Takrat je tudi prekinil koncesijsko pogodbo. V začetku je Viaduct v sporu zastopala odvetniška družba SDIL, ki je nato pritegnila sklad Vannin Capital za financiranje spora in tudi odvetniško hišo MSK iz Washingtona. Ta je Viaduct zastopala do leta 2020, nato pa odvetniška hiša 3VB iz Londona, pojasnjuje direktor in solastnik Viaducta Boris Goljevšček.

BiH je arbitražni spor na sodišču v Washingtonu aprila 2022 izgubila. ICSID je Viaductu določil odškodnino v višini 39,8 milijona evrov, obrestovano za nazaj od 13. novembra 2021 pa do dneva izplačila, pravi Goljevšček. Kumulativna obrestna mera je 7,1 odstotka, Viaductu so dodeljeni tudi odvetniški in drugi stroški, ki pa niso obrestovani, dodaja sogovornik.

Vlada entitete je nato vložila zahtevo za razveljavitev te odločitve in dala brezpogojno jamstvo, da bo dolg poplačala, če odločba ne bo razveljavljena. Arbitražni svet v Londonu je v začetku maja lani njihovo zahtevo po razveljavitvi zavrnil, vendar Republika Srbska dolga vseeno ni poplačala.

Viaduct je zato lani napovedal prisilno izterjavo odškodnine z obrestmi vred. “Pomembno je dodati, da so odvetniki Viaducta do danes več kot 18-krat obveščali vse pristojne organe v BiH, vendar uradnega odgovora niso nikoli prejeli,” pravi Goljevšček.

Generalni državni tožilec BiH Ismet Velić je za portal klix.ba dejal: “To je šolski primer arogantnega ravnanja, številnih napak, neupoštevanja dejstev, pravil in obveznosti. Zakone in pogodbe je treba spoštovati. Zdaj je vse definirano in jasno. Republika Srbska je dolžna plačati dolg. Republika Srbska ima proračun, absurdno je, da nekdo drug prevzame ta dolg.” Viaduct je namreč tožil BiH, saj entiteta nima mednarodnopravne subjektivitete.

Kaj vemo o Viaductu?

Podjetje Viaduct, inženiring in gradbeništvo, ki od BiH terja zdaj že skoraj 60 milijonov evrov dolga, je v bazi Ajpes registrirano pod druge inženirske dejavnosti in tehnično svetovanje. Kot omenjeno, je direktor Boris Goljevšček, ki ima tudi 85-odstotni delež podjetja, preostalih 15 odstotkov je v lasti Vladimirja Zevnika. Iz baze Ajpes je razvidno, da je tako pri Goljevščku kot pri Zevniku 7. novembra 2008 na podlagi notarskega zapisa – pogodbe o posojilu in zastavi poslovnega deleža vpisana zastavna pravica ter prepoved obremenitve in odtujitve na poslovnem deležu za zavarovanje terjatve v skupnem znesku 800.000 in 500.000 (skupaj 1,3 milijona evrov) evrov z vsemi pripadki in ostalimi stroški v korist posojilodajalca EnBW (Energie BadenWrttemberg AG) iz Karlsruheja (o tem še v nadaljevanju).

Podjetje, registrirano leta 1992, od leta 2010 ni zabeležilo prihodkov, razen leta 2021 v višini 2.400 evrov. Pred tem so zadnji zabeleženi prihodki leta 2009 v višini dobrih osem tisoč evrov. Največ prihodkov so ustvarili leta 2004, torej v letu podpisa koncesijske pogodbe, in sicer 1,8 milijona evrov, v naslednjih dveh letih dobrih 900 tisoč evrov.

Kot je za Forbes Slovenija pojasnil Goljevšček, so se pred podpisom pogodbe za izgradnjo dveh hidroelektrarn na reki Vrbas ukvarjali z gradbenim inženiringom za različne stanovanjske in druge projekte, kot je izgradnja hiš, vikendov in podobno. Ob vstopu v projekt HE Vrbas pa so se odločili, da Viaduct posvetijo samo temu projektu. Dejavnost gradbenega inženiringa so prenesli na druga podjetja, pravi, ki so jih pozneje prodali ali zaprli.

Malo podjetje do velikega posla

Kako je podjetje, ki je v letu podpisa pogodbe, težke 165 milijonov evrov, ustvarilo slaba dva milijona evrov prihodkov, dobilo tako velik posel? Goljevšček odgovarja, da so pred podpisom koncesijske pogodbe z Republiko Srbsko imeli nemškega partnerja MBB, ki je leta 2007 pripeljal investitorja EnBW (Energie Baden Wurtenberg) in z njim sklenili pogodbo, po kateri bi Nemci financirali projekt. Ti so po besedah Goljevščka Viaductu tudi že nakazali 1,3 milijona evrov kot avans, vendar s pogodbo določili, da se avans konvertira v posojilo, če posel propade. Posel je pozneje propadel, Viaduct pa posojila ni mogel vrniti, ker so po njegovih besedah večino že vložili v hčerinsko podjetje HES Vrbas in ves čas od leta 2004 financirali delovanje koncesionarja v BiH, skupaj so vložili okoli tri milijone evrov. Zato je EnBW Energie vpisal zastavno pravico na lastniška deleža Goljevščka in Zevnika v Viaductu.

Od kod so dobili denar za financiranje projekta, okoli dva milijona evrov, glede na to, da so prihodki Viaducta kopneli? Goljevšček odgovarja, da je financiranje potekalo iz lastnih virov (Viaduct), iz kapitalsko povezanih podjetij Goljevščka in Zevnika in z najemanjem posojil na finančnem trgu, ”za kar so priložene vse pogodbe”, pravi sogovornik.

Goljevšček je bil od leta 1996 solastnik (pozneje je postal edini lastnik) družb bofrost*adria Slovenija in bofrost*adriatic Hrvaška, hčerk v mednarodnem konzorciju bofrost*, vse do leta 2010, ko je koncesijo vrnil materi. ”V mojem času sta obe družbi skupaj imeli okoli 120 zaposlenih, čez 30 dostavnih vozil, hladilnice (lastne in v najemu), letni prihodki obeh podjetij skupaj so znašali več kot šest milijonov evrov. Bofrost*adria je dajala posojila Viaductu, ta je financiral poslovanje v BiH,” razlaga Goljevšček.

Do posla brez referenc, kako?

Pojavlja se tudi vprašanje, kako je Viaduct dobil pogodbo za izgradnjo hidroelektrarn, glede na to, da ni imel nikakršnih referenc iz te dejavnosti? Izkaže se, da Viaduct niti ni projekta dobil na razpisu, temveč je v posel vstopil pozneje in poskušal zraven pritegniti različne partnerje. Goljevšček pojasni: “Viaduct so poklicali iz konzorcija za gradnjo HE na Vrbasu po njihovi zmagi na tenderju oktobra 2003, ko so potrebovali pomoč pri bančni garanciji in pri nadaljevanju pogajanj z vlado Republike Srbske glede pogodbe o koncesiji. Konzorcij pod imenom “GP KGrađevinar Kraljevo i ostali” je bil sestavljen iz srbskih, bosanskih in italijanskega podjetja, razlaga direktor Viaducta.

“Ker vodja konzorcija Građevinar ni hotel podaljšati garancije v fazi dogovarjanja glede koncesijske pogodbe, so se člani konzorcija obrnili na nas. Mi smo priskrbeli bančno garancijo prek finančne družbe iz Kanade, po pogodbi o koncesiji jo je vložil naš nemški partner MBB v višini 1.028.000 evrov (zahteva na razpisu je bila 500.000 dolarjev) v obliki korporativnega čeka,” razlaga Goljevšček in dodaja:

“To je bilo novembra 2003, na njihovo pobudo smo prevzeli vodenje in zaključitve pogajanj. Naš vstop je odobrilo ministrstvo za energetiko Republike Srbske in novembra 2004 smo podpisali pogodbo o koncesiji z vlado Republike Srbske. Pred tem je to pogodbo ratificirala Narodna skupščina Republike Srbske,” pojasnjuje Goljevšček in doda: “Vse naše obveznosti po pogodbi o koncesiji so izpolnjene do faze, ko so lahko bile. Vlada entitete je namreč ustavila odobritev predlaganega IIP (Inovirani Idejni Projekt), ki smo ga predložili. Ta je bil osnova za glavni projekt in okoljevarstveno dovoljenje, vse to pa je bilo potrebno za gradbeno dovoljenje. Vse to je prepoznal ICSID kot neodgovorno dejanje vlade.”

Dodaja, da je garancija (korporativni ček) še vedno v lastništvu vlade Republike Srbske oziroma deponirana na tamkajšnjem ministrstvu za finance, potrdilo o tem in kopija sta med dokaznim materialom v sporu, še pove Goljevšček.

“Iskali smo kvalificirane partnerje”

Lastnik Viaducta še pojasnjuje: “Vladi Republike Srbske smo predstavili več kvalificiranih investitorjev oziroma partnerjev (Groupe E iz Švice, EoN iz Nemčije, Statkraft iz Norveške, ČEZ iz Češke, EnBW iz Nemčije in druge), vsi so renomirani proizvajalci električne energije, ki so hoteli sodelovati tudi na drugih energetskih projektih. Zakaj niso prepričali, je vprašanje za vlado Republike Srbske. Nikoli nismo mislili sami zaključiti projekta do 165 milijonov evrov, zato smo iskali in našli kvalificirane partnerje.”

Na vprašanje, zakaj so se na konzorciju za bančne garancije obrnili ravno na malo podjetje iz Slovenije, Goljevšček pravi, da je stik z njimi navezal član konzorcija prek direktorja njihovega podjetja v Beogradu, ki ga je poznal. ”Viaduct se vam zdi majhen, a ne pozabiti na dejstvo, da smo imeli/imamo kapitalsko povezani dve družbi na Hrvaškem, dve v BiH (ne samo HES Vrbas) in Srbiji.” Za katere družbe gre, Goljevšček podrobneje ni želel govoriti, dejal je le, da je del njih že zgodovina.

GP Građevinar Kraljevo ima en odstotek delnic HES Vrbas. Vsi člani konzorcija so svoje pravice in obveznosti prenesli na Viaduct, ki ima 99 odstotkov delnic, razlaga Goljevšček.

Kaj se je dogajalo med letoma 2004 in 2010

Kot omenjeno, je bilo podjetje HES Vrbas ustanovljeno leta 2004. Izvedba projekta se je zapletla že na začetku, ko so prebivalci Banjaluke in okoliških naselij ostro nasprotovali gradnji jezov na reki Vrbas zaradi strahu pred poplavljanjem kanjona in okoljskimi posledicami, je poročala N1 BiH.

Kot pravi Goljevšček, so od podpisa pogodbe leta 2004 do leta 2010, ko so ugotovili, da je vlada Republike Srbske podelila koncesijo državni Elektroprivredi za MHE Bočac 2, le nekaj kilometrov od HE Krupa, v projekt vložili že omenjenih okoli tri milijone evrov. Denar je šel za odprtje pisarne v Banjaluki, plače dveh stalno zaposlenih, ki sta tam delala do leta 2013, nakup meteorološke postaje za opravljanje meritev na reki Vrbas in drugo, pojasnjuje Goljevšček.

Pri določitvi odškodnine sodišče v Washingtonu ni upoštevalo le vložka, temveč tudi izgubljeni dobiček, pojasni sogovornik.

Doda, da s projektom izgradnje dveh hidroelektrarn na Vrbasu niso prišli daleč, ker po njegovem vlada Republike Srbske ni izpolnjevala pogojev, ki bi jih morala v skladu s pogodbo, denimo odkupila zemljišče od lastnikov, kjer naj bi hidroelektrarni stali, ali potrdila že omenjeni IIP.

“Šest let smo se dogovarjali, zamenjalo se je več vlad in ministrov za energetiko,” poudarja.

Kako naprej

Direktor portoroškega podjetja tudi pravi, da pripravljajo še druge ukrepe za izterjavo dolga, poleg zamrznitve sredstev agencije BHANSA, zaplembe treh stavb centralne banke in blokade računov Centralne banke BiH v Luksemburgu. “Ker druge možnosti, da bi dobili poplačan dolg, ne vidimo. Ne bomo se ustavili. Do denarja bomo prišli na vsak način. Kdo bo mislil, da je neprimerno, ker na koncu bodo trpeli ljudje, ne politiki.” Konkretneje o prihodnjih potezah ne želi govoriti, razen da omeni, da bo tarča premoženje BiH v državi in zunaj nje.

Kaj bodo z denarjem, če ga dobijo? “Del bomo porabili za vračilo stroškov ameriškemu skladu Vannin Capital, ki financira sodni postopek, za plačilo odvetniških pisarn v Republiki Srbski, Angliji in ZDA, ki so pravni zastopniki Viaducta, za poplačilo posojila EnBW Energie in vračilo posojil drugim kreditorjem, vsi so navedeni v odloku ICSID, še pravi Goljevšček, preostalo si bosta razdelila lastnika.