Kdo vse se prebije skozi Hormuško ožino, ki naj bi bila zaprta

Spopadi na Bližnjem vzhodu, ki vključujejo iranske napade na ladje v Hormuški ožini, so skoraj zaustavili promet skozi to ozko grlo svetovne trgovine z energenti. Poudarek na skoraj – okrog 100 ladij je v prvi polovici marca vseeno prečkalo ožino, skozi katero običajno teče petina svetovne nafte in utekočinjenega plina, kar je okoli pet odstotkov običajnega prometa.

Med 1. in 19. marcem je Hormuško ožino prečkalo 114 ladij, po podatkih analitične družbe Kpler, kar je v povprečju okrog šest ladij na dan. Od tega je bilo največ tankerjev, ki so prevažali iransko nafto, večinoma na Kitajsko, ugotavlja pomorska družba Lloyd’s List Intelligence. Toda Iran je tudi sporočil, da Hormuška ožina ni zaprta za prijateljske države. Skoznjo je od začetka napadov šlo tudi več ladij, povezanih z Grčijo, Kitajsko, Indijo, en pakistanski naftni tanker in en turški tanker za razsuti tovor.

Od ladij, ki so opravile prečkanje, je bilo največ (69) naftnih tankerjev, predvsem iranskih. Sledijo tankerji za razsuti tovor, ki prevažajo različne surovine (žita, premog, rudnine, gnojila), in kontejnerske tovorne ladje.

Za primerjavo: pred začetkom vojne, ki sta jo 28. februarja sprožila Izrael in ZDA z napadi na Iran, je ožino vsak dan prečkalo v povprečju 138 ladij. Promet je od prvih napadov tako upadel za 95 odstotkov.

Iran izvaža le malo manj nafte kot prej

Iranski izvoz nafte zaradi spopadov ne trpi prav zelo, saj islamska republika seveda ne napada lastnih ladij, ameriška mornarica v regiji pa tudi ni skušala ovirati njihovih prehodov na odprto morje. “Iranske ladje že odhajajo, mi pa smo to dovolili, da bi oskrbovali preostali svet,” je v intervjuju v ponedeljek za CNBC dejal ameriški finančni minister Scott Bessent. Obenem ZDA želijo tudi stabilizirati cene na svetovnih trgih, ki so se od začetka vojne zvišale za 50 odstotkov – za sod surove nafte brent je treba odšteti okrog 108 dolarjev.

V prvi polovici marca je Iran v povprečju izvažal 1,3 milijona sodov nafte na dan, kar je le malce manj od približno 1,6 milijona sodov na dan pred začetkom vojne. Od 1. do 18. marca je tako izvozil več kot 16 milijonov sodov nafte, po podatkih ameriške banke JP Morgan.

Kar 98 odstotkov teh količin je romalo na Kitajsko, bodisi s tankerji, ki plujejo pod iransko zastavo, ali tankerji tako imenovane senčne flote, s katerimi se Iran izogiba zahodnim sankcijam.

ZDA so prejšnji vikend bombardirale vojaške lokacije na otoku Harg ob iranski obali, od koder Iran pošlje 90 odstotkov izvoza nafte. Toda ob tem se je ameriški predsednik Donald Trump vzdržal napada na naftno infrastrukturo na otoku.

Z dovoljenjem Irana

Večina plovil, ki niso povezana z Iranom, a so vseeno uspela prečkati ožino, so to storila z dovoljenjem Irana, ocenjujejo analitiki iz družb Clarksons in Lloyd’s List Intelligence. Na to nakazujejo plovne poti nekaterih izmed teh ladij, ki so namesto po običajni poti po sredini ožine plule bližje iranski obali, v iranskih teritorialnih vodah.

Podatki o sledenju pakistanskega tankerja, ki je imel na krovu surovo nafto iz Emiratov, kažejo, da je 15. marca med plovbo skozi ožino plul blizu iranske obale, je potrdil BBC Verify. Dva indijska tankerja z utekočinjenim naftnim plinom (LPG), ki ga veliko indijskih gospodinjstev uporablja kot gorivo za kuhanje, sta uspela prečkati ožino 13. oziroma 14. marca po pogovorih med Iranom in Indijo, je potrdil indijski zunanji minister Subrahmanyam Jaishankar.

Tudi turški tanker za razsuti tovor je prejšnji petek dobil dovoljenje Irana in se je na poti ustavil v iranskem pristanišču, je dejal turški minister za promet Abdulkadir Uraloglu. V Perzijskem zalivu sicer še vedno stoji 14 turških plovil.

Uvodne pogovore o prepuščanju ladij skozi ožino so po poročanju FT začele tudi nekatere evropske države, med njimi Francija in Italija. EU je tudi zavrnila Trumpove pozive k zagotavljanju vojaškega spremstva ladjam skozi ožino, saj države članice ne želijo stopnjevati konflikta.

“Kitajski lastnik”

V prvi polovici marca je Hormuško ožino prečkalo 11 plovil, povezanih s Kitajsko, po podatkih Lloyd’s List. Večinoma je šlo za kontejnerske ladje ali tankerje za razsuti tovor, medtem ko se komercialni kitajski naftni tankerji prav tako izogibajo prehodu in se preusmerjajo proti Rdečemu morju. Vse poti skozi ožino je odpovedal tudi državni Cosco Shipping, eden največjih ladjarjev na svetu, ki se prav tako usmerja proti rdečemorskemu pristanišču Janbu.

V marcu se je promet skozi ožino Bab El-Mandeb, skozi katero se vstopa v Rdeče morje na poti proti Sueškemu prekopu, povečal za 280 odstotkov, kažejo podatki družbe Windward, saj se tudi drugi ladjarji izogibajo Hormuški ožini. Tu velja omeniti, da je bil promet relativno nizek v 2025 zaradi grožnje napadov hutijevskih upornikov v Jemnu.

Nekatere ladje so med prehodom prek svojih AIS (Automatic Identification System, angl.) oddajnikov signalizirale Iranu, da imajo kitajske lastnike. V nekaterih primerih je šlo za plovila, ki so pod sankcijami in katerih končni lastnik je neznan, poroča Lloyd’s List.

Toda sklicevanje na kitajsko lastništvo ni vsem zagotovilo varnega prehoda. Eno plovilo, ki je 12. marca poslalo sporočilo “China owner” (kitajski lastnik), je nato med plovbo proti emiratskemu pristanišču Džebel Ali zadel izstrelek, kar je odvrnilo nadaljnje kitajske prehode.

Izklop sledenja

Nekatere ladje po navedbah Kpler skušajo prečkati ožino z izklopom sistema avtomatskega sledenja ali s potovanjem ponoči. Plovila, ki pred vstopom v ožino izklopijo sledilnike, izginjajo z zemljevidov in se nato čez nekaj ur ali dni ponovno pojavijo na drugi lokaciji.

Eden prvih ladjarjev, ki so v prvih dneh vojne kljubovali iranskim grožnjam, je bil grški Dynacom v lasti milijarderja Georga Prokopioua. Ta je poslal vsaj pet plovil skozi Hormuško ožino, pri čemer so vsa med prehodom izklopila svoje AIS oddajnike.

Med temi sta bila dva tankerja, ki sta plula pod zastavo Liberije. Oba sta se ustavila v savdskem naftnem kompleksu Ras Tanura, kjer sta naložila surovo nafto, nato pa izklopila oddajnik in se ponovno pojavila v Mumbaju. Za zdaj ni znano, ali je bil prehod omogočen tudi zaradi destinacije, pravijo pri Lloyd’s List Intelligence. Eden od tankerjev je že na poti nazaj proti emiratskemu pristanišču Fujairah, a je pred štirimi dnevi ugasnil AIS.

Na prvi dan vojne je skozi ožino v smeri zaliva peljal še en tanker v lasti podjetja, ki je ustavil v Ras Tanuri in nato odpeljal proti indijskemu pristanišču Sikka, a ima od 11. marca izklopljen oddajnik. Podobno je bilo s tankerjem, ki je v Bahrajnu naložil kurilno olje, nato pa se napotil proti ožini in ima od 11. marca ugasnjen oddajnik, njegova destinacija pa ni znana. Še en Dynacomov tanker je v Perzijski zaliv zapeljal 14. marca, naložil bencin v savdskem Džubailu. Lokacijo je nazadnje oddajal 18. marca v Savdski Arabiji.

Stephen Cotton, generalni sekretar največjega sindikata pomorščakov (ITF), je za Reuters povedal, da je navigacija po ožini slaba ideja. “Pošiljanje pomorščakov skozi Hormuško ožino zdaj pomeni, da jih pošiljamo v pravo vojno območje,” je dejal.

Napadenih 20 ladij

Od začetka spopadov so iranske sile napadle 20 ladij, ki so skušale prečkati Hormuško ožino; toliko napadov je uspel potrditi BBC Verify. Kljub iranskim zagotovilom, da je prehod varen za ladje iz prijateljskih držav, to odvrača ladjarje od prečkanja. Razlog je tudi podražitev zavarovalnih premij, nekatere zavarovalnice so preklicale obstoječa kritja za vojna tveganja in jih zdaj izdajajo le na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera.

Analitiki pomorske družbe Windward pravijo, da je Iran ladje napadal brez jasnega vzorca in ni ciljal le na ladje, povezane z ZDA, Izraelom ali zalivskimi sosedami. Napadena so bila tudi plovila iz Tajske, Vietnama in Brazilije. S tem Iran po mnenju analitikov iz Lloyd’s List Intelligence skuša ustvariti negotovost glede tega, katere ladje so potencialna tarča, kar prav tako odvrača prehode.