Kako obiti Hormuško ožino? Zalivske države snujejo nove in obujajo stare načrte
Naftovod, ki ga je Savdska Arabija zgradila v 80. letih, se je izkazal za zelo koristno potezo.
Zaradi iranskega zaprtja Hormuške ožine druge izvoznice nafte in plina iz Perzijskega zaliva razmišljajo o alternativnih poteh, pri čemer se zgledujejo po savdskem 1.200-kilometrskem naftovodu in obujajo pretekle načrte, ki se doslej niso uresničili, poroča Financial Times.
Vojna, ki sta je konec februarja sprožila ZDA in Izrael z napadom na Iran, je pokazala strateško vrednost naftovoda East-West v Savdski Arabiji, ki omogoča prenos do sedem milijonov sodov nafte na dan iz Perzijskega zaliva do rdečemorskega pristanišča Janbu in popolnoma obide Hormuško ožino.
Največja izvoznica nafte na svetu je povezavo zgradila v 80. letih, v času vojne med Irakom in Iranom. Sedaj kraljevina, ki običajno izvozi dobrih 10 milijonov sodov nafte na dan, razmišlja o povečanju zmogljivosti naftovoda ali gradnji novih poti. A stroški takšnega povečanja bi lahko znašali vsaj šest milijard dolarjev, ocenjuje Christopher Bush, glavni izvršni direktor libanonske Cat Group, ki je sodelovala pri gradnji naftovoda.
Poleg savdskega je edina trenutno delujoča alternativa ožini še emiratski naftovod, ki povezuje Abu Dabi in pristanišče Fudžajra v Omanskem zalivu. Ta ima zmogljivost 1,5 milijona sodov nafte na dan, z možnostjo povečanja na 1,8 milijona sodov na dan. To skupaj pomeni nekaj manj kot devet milijonov sodov na dan, medtem ko skozi ožino običajno teče okrog 20 milijonov sodov na dan.
Še dve možnosti
Pretekli načrti za naftovode v regiji so pogosto zastali zaradi visokih stroškov in kompleksnih pogojev. Toda višji svetovalec za Bližnji vzhod pri Atlantskem svetu Majsun Kafafi za FT pravi, da se razpoloženje spreminja. Najbolj odporna možnost je po njegovem “ne en sam alternativni naftovod, ampak omrežje koridorjev”, kar pa bi bilo tudi najtežje doseči. A na dolgi rok bi bili novi naftovodi vseeno del širših trgovinskih poti, skozi katere ne tečeta samo nafta in plin.
Že zgrajen je skoraj tisoč kilometrov dolg naftovod med iraškim Kirkukom na severu države in turškim Ceyhanom, od koder se nafta lahko izvozi naprej v Evropo. Toda povezava z načrtovano zmogljivostjo 1,5 milijona sodov na dan je od leta 2014 zaprta in bi potrebovala obnovo. Zaradi škode, ki so jo v preteklosti povzročili tudi napadi na infrastrukturo, je trenutna zmogljivost le med 200 in 300 tisoč sodi na dan, a tudi ta pretok ustavljajo nestrinjanja med iraško vlado in delno avtonomno kurdistansko regijo, skozi katero teče naftovod.
Predlagana je tudi povezava med iraško Basro na jugu države in jordanskim pristaniščem Akaba. Bush pravi, da so prejeli povpraševanja za različne naftovode. “Na mizi imam veliko različnih predstavitev,” je povedal za FT. Gradnja naftovoda iz Iraka preko Jordanije, Sirije ali Turčije bi po njegovi oceni stala med 15 in 20 milijardami dolarjev. Projekti bi se soočali tudi z varnostnimi tveganji, saj je na območju veliko neeksplodiranih bomb, še vedno so prisotni tudi pripadniki ISIS in drugih terorističnih skupin.
Zaprtje Hormuške ožine za skoraj celoten neiranski promet je prizadelo Irak, ki nima delujočega obvodnega naftovoda, zato je moral svojo proizvodnjo drastično zmanjšati, z načrtovanih 4,2 milijona sodov na dan na 1,5-1,6 milijona sodov. Prek Hormuške ožine običajno izvozi 3,4 milijona sodov na dan.
Nov način razmišljanja
Kot za FT še pravi Kafafi, so zalivske države ugotovile, da obseg trenutne energetske krize zahteva nov način razmišljanja. “Ne pričakujem, da se bo status quo vrnil na raven, kjer je bil pred vojno,” je dejal.
