Industrija, ki poganja svetovno gospodarstvo, se krepi tudi pri nas

Podatkovni centri so v zadnjem desetletju ali dveh postali hrbtenica svetovnega gospodarstva, saj se skozi njihove strežnike, stikala in usmerjevalnike dnevno stekajo digitalni podatki posameznikov, podjetij in držav. Čeprav v Sloveniji ni nobenega od ogromnih podatkovnih centrov tehnoloških velikanov, ki poganjajo razvoj umetne inteligence, je industrija tudi pri nas v vzponu.

Največje podatkovne centre v Sloveniji upravljajo telekomunikacijska podjetja Telekom Slovenije, Telemach, T2 in A1, eden izmed pionirjev je tudi Pošta Slovenije.

Slednja je že leta 2002 postavila svoj prvi podatkovni center, namenjen tudi drugim strankam – sočasno z ameriškim spletnim trgovcem Amazon, ki je isto leto zagnal posel storitev v oblaku Amazon Web Services (AWS) in je danes skupaj z Microsoftovim Azure ter Googlovo oblačno platformo (Google Cloud Platform) med največjimi upravljavci podatkovnih centrov na svetu.

Koliko je podatkovnih centrov

V Sloveniji Data Center Map našteva 20 podatkovnih centrov, medtem ko jih Statista v novembrski oceni najde 21. Sodeč po raziskavi slovenskih statistikov pa je bilo leta 2023 v Sloveniji 41 podatkovnih centrov s skupno površino 6.295 kvadratnih metrov, skupno nazivno električno močjo 7.554 kilovatov in skupno porabo električne energije 36.833 megavatnih ur. Toda med temi centri je 61 odstotkov manjših, z močjo pod 100 kilovati, le trije so imeli moč enega megavata ali več.

To je sicer zanemarljiv delež več kot 10.000 centrov po svetu, po podatkih Data Center Map, od katerih je približno polovica v ZDA. Vsako leto naj bi po svetu zraslo več kot 100 novih podatkovnih centrov.

Največji domači podatkovni centri so namenjeni lastnim potrebam podjetja, trženju drugim podjetjem ali kombinaciji obojega, ponudniki pa načrtujejo povečanje zmogljivosti ob rasti povpraševanja. Kot je za Forbes Slovenija dejal generalni direktor podjetja Mega M Matej Meža, ki upravlja podatkovne centre Megatel, pri njih v zadnjih dveh letih opažajo vse več zanimanja globalnih tehnoloških podjetij za najem strežnikov v Sloveniji. Velikani pa lastne centre za evropski trg raje postavijo v severneje ležečih državah, kjer podnebje prispeva k hlajenju energetsko požrešnih objektov in znižuje stroške elektrike.

Kako deluje podatkovni center

Podatkovni center je velik industrijski objekt, ki uporabnikom ponuja različne storitve. Stranke lahko v njem najamejo prostor, skupaj z nekaterimi storitvami, kot so varovanje in hlajenje, nato pa na lokacijo namestijo lastno strojno opremo (npr. strežnik). Lahko pa od ponudnika zakupijo tudi strojno in programsko opremo, in sicer v obsegu in za čas, ki jim ustreza.

Takšno gostovanje strežnika v podatkovnem centru tretjega ponudnika se imenuje kolokacija. Gre za cenejši način obdelave in hrambe podatkov, kot če bi podjetje ali posameznik vzpostavil lasten podatkovni center. Za to je namreč potrebna večja naložba, ki je smiselna le za večje organizacije, ki upravljajo res velike podatkovne baze.

Fizični strežnik se lahko s programsko opremo tudi razdeli na več virtualnih strežnikov (virtual private server – VPS), ki jih prav tako lahko najamejo stranke. Stranke lahko zakupijo tudi celotne strežniške omarice, na katere je nameščenih več strežnikov, ali pa celotno strežniško sobo, v kateri je več omaric.

Internet nikoli ne spi, zato se tudi podatkovni centri ne smejo praktično nikoli ugasniti. Ponudniki s tako imenovano redundanco – podvojitvijo kritičnih komponent – zagotavljajo, da se tudi v primeru izpadov lahko procesi neprekinjeno odvijajo prek vzporednih sistemov ali na drugih lokacijah (georedundanca).

Strežniki v podatkovnih centrih opravljajo različne funkcije, od gostovanja oblačnih storitev (npr. hramba podatkov) do izvajanja aplikacij in pretočnih storitev ter procesiranja velikih baz podatkov za učenje umetne inteligence ali procese t.i. inference, prek katerih umetna inteligenca pride do odgovorov na vprašanja. Podatkovni centri omogočajo, da lahko dostopamo do fotografij v Google Drivu, gledamo film na Netflixu ali se pogovarjamo s ChatGPT.

Nekaj tisoč strežnikov

Telekomunikacijska podjetja pri nas upravljajo podatkovne centre z do nekaj tisoč strežniki. Telekom Slovenije ima v centrih na treh lokacijah v Sloveniji 800 kvadratnih metrov površin, kjer je nameščenih okrog 4.000 fizičnih in virtualnih strežnikov z možnostjo modularne nadgradnje.

Telemach upravlja večji center v Ljubljani, ki ga je zgradil leta 2007 in razširil leta 2018 z naložbo v višini “več milijonov evrov”. V njem je na več kot 1.000 kvadratnih metrih 200 strežniških omaric, so sporočili. Ob predpostavki, da gre za standardne omarice, ki lahko vsebujejo do 42 strežniških enot (42U) oziroma 20-40 strežnikov, bi to lahko pomenilo med 4.000 in 8.000 strežniki ob polni zasedenosti. Kot še pravijo, imajo na lokaciji prostor za vsaj še podvojitev obstoječih zmogljivosti.

T2 upravlja dva podatkovna centra, enega v Ljubljani in drugega v Mariboru, ki sta bila zgrajena v letih 2019 in 2024 za 1,8 milijona evrov. Ljubljanski ima 500 kvadratnih metrov površin, mariborski pa 100 kvadratnih metrov, skupaj je v njih 108 strežniških omaric. Dva podatkovna centra s 400 kvadratnimi metri skupnih površin upravlja A1, ki je zadnjo razširitev izvedel leta 2018, so dejali.

Storitve podatkovnih centrov v Sloveniji nudijo tudi ponudniki telekomunikacijskih storitev Softnet, Akton in ameriški Perftech. V Novi Gorici podatkovni center s storitvami kolokacije upravlja tehnološko podjetje Arctur. Javni zavod Arnes ima enega v Tehnološkem parku v Ljubljani, eden je tudi na Inštitutu Jožef Štefan. Svoj podatkovni center ima tudi tehnološko podjetje Mikrocop, ki podjetjem ponuja rešitve za hrambo in procesiranje podatkov, a ne ponuja storitev kolokacije.

Manjši obseg

Največji centri, ki jih gradijo Amazon, Microsoft, Oracle in drugi, lahko vsebujejo tudi več sto tisoč ali celo več milijonov strežnikov na več kot deset tisoč kvadratnih metrih. Kot poroča Business Insider, so ti centri v ZDA zgoščeni v okrajih in zveznih državah z davčnimi ugodnostmi, kot sta Virginia in Arizona, lokalno prebivalstvo pa se marsikje pritožuje nad neprestanim hrupom, ki ga povzročajo ventilatorji. Poleg elektrike podatkovni centri za potrebe hlajenja porabijo velike količine vode, kar skrbi kmete in druge prebivalce v bolj sušnih okoljih, kot je puščavska Arizona.

Pri nas ima največ površin (1.400 kvadratnih metrov) Pošta Slovenije s tremi podatkovnimi centri Posita v Ljubljani in Mariboru. Kot so dejali za Forbes Slovenija, približno 10 odstotkov zmogljivosti koristijo za lastne potrebe, 90 odstotkov pa je namenjenih strankam. Največ prihodkov ustvarijo s kolokacijo, torej oddajanjem prostora ali strežnikov, so še dejali. Sodeč po letnem poročilu za 2024 Pošta Slovenije s svojo dopolnilno dejavnostjo, ki vključuje informacijske storitve, med njimi podatkovne centre, ustvari okrog pet odstotkov skupnih prihodkov skupine. Ti so v letu znašali 512 milijonov evrov.

Pri A1 vse kapacitete uporabljajo za lastne potrebe, medtem ko ostali ponudniki nudijo svoje zmogljivosti v najem, a v različnem obsegu. Pri Pošti Slovenije za lastne potrebe uporabljajo le desetino zmogljivosti, pri T2 tretjino zmogljivosti, pri Telemachu pa tri četrtine, so dejali.

Največji podatkovni centri pri nas večinoma padejo v tretji razred (Tier III.) od štirih po mednarodni klasifikaciji Uptime Instituta. To pomeni, da vzdrževanje zaradi redundantnih alternativ lahko poteka brez zaustavitve sistemov in da je na leto lahko za največ 1,6 ure izpadov. Najvišja četrta stopnja zagotavlja popolno toleranco do napak (fault tolerance, angl.) in redundanco čisto vsakega procesa, zato tudi več sočasnih napak ne more ustaviti delovanja.

Zanimanje tujih podjetij

V Sloveniji najdemo tudi podjetja, ki se primarno ukvarjajo s trženjem storitev podatkovnih centrov ali gradnjo podatkovnih centrov za druga podjetja. Lastne podatkovne centre za najem upravljajo podjetja, kot so SRC, RVO (DataCenter) in Megatel, medtem ko gradnjo podatkovnih centrov ponujajo med drugim Fibernet, Kontron, HC Center in Pošta Slovenije.

Po besedah Megatelovega direktorja Meže podjetje v Sloveniji upravlja tri podatkovne centre, dva v Ljubljani in enega v Velenju, terciarni center za potrebe georedundance pa imajo tudi v Zagrebu. Prvega pri nas so postavili leta 2018, skupaj pa imajo slovenski centri 500 kvadratnih metrov aktivnih površin za IT opremo in lahko sprejmejo več kot 2.000 strežniških enot.

Pri Megatelu približno petino zmogljivosti porabijo za lastne procese, ostalo je namenjeno strankam. Med njimi je več kot 180 podjetij, od tega 90 odstotkov slovenskih in 10 odstotkov tujih, predvsem iz širše regije (Avstrija, Madžarska, ZDA, Nemčija, Italija, Hrvaška). V zadnjih dveh letih pa Meža opaža “izrazito povečanje interesa globalnih tehnoloških ponudnikov za kolokacijske kapacitete v Sloveniji”.

Kolokacija pomeni 20-25 odstotkov prihodkov podjetja, a ta delež vztrajno raste, zato širijo kapacitete. Megatel v naslednjih dveh letih načrtuje povečanje zmogljivosti za 30-40 odstotkov z naložbo v višini 5-7 milijonov evrov, je dejal Meža. Povpraševanje po njegovih besedah raste predvsem zaradi “hitre digitalizacije podjetij in potreb mednarodnih partnerjev po stabilnih in varnih evropskih lokacijah”. S širitvijo bo predvidoma delež kolokacije v prihodkih dosegel 35 odstotkov v naslednjih dveh letih.

Stroški energije

Za zagotavljanje delovanja več tisoč strežnikov in usmerjevalnikov so potrebne velike količine elektrike, tako za samo napajanje, še v večji meri pa za potrebe hlajenja. Nenehno brnenje strojne opreme namreč ustvarja veliko toplote, zato je energija običajno največji del obratovalnih stroškov teh centrov. Pri večjih slovenskih ponudnikih se giblje od tretjine vse do 80 odstotkov stroškov.

Slovenija s praviloma vročimi poletji ni najbolj ugodna za delovanje podatkovnih centrov. Ameriški velikani, kot so Amazon, Microsoft in Google, svoje velike evropske podatkovne centre raje gradijo v nordijskih državah, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem, ipd.

Meža pravi, da je hlajenje pri nas 5-10 odstotkov dražje kot v nordijskih državah, medtem ko pri T2 pravijo, da je ta strošek višji za 25 odstotkov.

V vsakem primeru je energija največji strošek pri obratovanju podatkovnih centrov. Pri Telemachu pravijo, da pomeni kar 80 odstotkov obratovalnih stroškov, pri čemer upoštevajo tako hlajenje kot napajanje IT-opreme. Pri Telekomu Slovenije za energijo namenijo tretjino vseh stroškov, pri Megatelu pa 55-65 odstotkov. Pri podatkovnih centrih T2 energija pomeni “večji del obratovalnih stroškov”, pri A1 pa “pomemben del obratovanja”, so dejali.

Iz Pošte Slovenije so sporočili le, da njihova poraba električne energije v podatkovnih centrih znaša 7,7 milijona kilovatnih ur (kWh) na leto, kar bi bilo dovolj za oskrbo vsaj 1.400 povprečnih slovenskih gospodinjstev za eno leto.

Državni projekti

V podatkovne centre vlaga tudi država. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je 18. decembra zaključilo javno obravnavo novega Nacionalnega programa umetne inteligence (NpUI 2030), ki podatkovne centre prepoznava kot “ključno hrbtenico za razvoj umetne inteligence v Sloveniji”, so dejali na ministrstvu. Za njihovo gradnjo so v programu zadolžena tri ministrstva: za digitalno preobrazbo, za naravne vire in prostor ter za okolje, podnebje in energijo.

Programu bo sledila še objava akcijskega načrta. Načrt bo po navedbah ministrstva vseboval tudi “konkretne zneske investicij”.

Maja lani so v Mariboru položili temeljni kamen za začetek gradnje 150 milijonov evrov vrednega podatkovnega centra javnega zavoda Arnes, ki bo služil kot vozlišče za superračunalniške zmogljivosti, slovensko tovarno umetno inteligence in hrambo raziskovalnih ter znanstvenih podatkov. Največji podatkovni center v Sloveniji bo imel 1.800 kvadratnih metrov površin v dveh etažah in naj bi se odprl do konca avgusta letos, napajal pa se bo iz bližnje hidroelektrarne Mariborski otok.

Po navedbah ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo bo center namenjen javnim ustanovam, prvenstveno s področja znanosti. Superračunalnik, ki se bo nahajal v prvi etaži, bo medtem na voljo tudi gospodarstvu, so sporočili.

Arnes načrtuje gradnjo podatkovnega centra enake površine, a manjše zmogljivosti še v Ljubljani, kar je predvideno v strategiji razvoja kvantnih tehnologij do leta 2035. Ta podatkovni center bo prilagojen za kvantno računalništvo, hranil bo tudi raziskovalne in znanstvene podatke.

Država zaradi varnosti upravlja tudi lastne podatkovne centre. Kot so nam pojasnili na ministrstvu za digitalno preobrazbo, so ti na treh lokacijah: eden je v Mariboru, dva pa v Ljubljani. “Ostali podatki, povezani z upravljanjem so zaradi varovanja kritične infrastrukture zaupne narave,” so še dejali.