V Evropi krčenje panoge, ki velja za “mater vseh industrij”

Čeprav je energetska kriza, ki je Evropo zajela v drugi polovici leta 2021, v glavnini izzvenela do leta 2023, je sprožila val zapiranj obratov kemijske industrije po Evropi, ki ne pojenja.

Najbolj so na udaru parni krekirniki (angleško steam crackers), v katerih se iz nafte proizvajajo etilen, propilen, butadien. To so osnovne surovine za plastiko, embalažo, avtomobilske dele. A zapirajo se tudi drugi obrati. Pri nas se denimo zapira proizvodni obrat ameriškega podjetja Ecolab, ki v Mariboru proizvaja čistila.

Čeprav je občasno krčenje aktivnosti, pa tudi premiki podjetij iz ene na drugo lokacijo, lahko del gospodarskega cikla, je zdaj že široko sprejeto soglasje, da je tokratno krčenje strukturno. S tem pa tudi večji strah, da bi lahko postalo trajno. Evropska komisija je lani ocenjevala, da se “evropska kemijska industrija sooča z velikimi izzivi, od visokih stroškov energije do nepoštene konkurence in šibkega povpraševanja”.

“Če bi bile te številke le začasna anomalija, bi si lahko oddahnili. A žal kažejo na nekaj globljega – kažejo na sistemski zdrs konkurenčnosti Evrope kot industrijske lokacije,” ocenjuje Simon Franko, regijski direktor največjega evropskega kemijskega koncerna BASF za madžarski, romunski, bolgarski in slovenski trg.

Energenti kot sprožilec

Kemijska industrija velja za mater vseh industrij, saj je dobavitelj avtomobilski, gradbeni in drugim panogam. Vsaj eno vrsto kemikalije najdemo v kar 96 odstotkih vseh proizvedenih izdelkov, torej v praktično vsem, kar nas obdaja.

Proizvodnja kemikalij in kemijskih izdelkov se je, skupaj z ostalo industrijo, že pred energetsko krizo pomikala iz EU v azijske države. Leta 2021 je imela EU okoli 14-odstotni tržni delež, medtem ko so slabo polovico od pet tisoč milijard evrov vrednega globalnega trga kemikalij obvladovali Kitajci.

Predvsem pri bazičnih kemikalijah pa je trend selitev po letu 2021 bolj izrazit. Odgovor gospodarstva na vprašanje, zakaj, je enoten: strošek energije. Vsi ti obrati so namreč veliki porabniki zemeljskega plina in električne energije. Globalni tržni delež evropske kemijske industrije je tako do 2024 zdrsnil na 12,4 odstotka.

Visoki stroški energije so tudi po oceni Franka osnovni sprožilec krize, doda pa še ogljične dajatve, ameriške carine in azijsko konkurenco, ki so po njegovem mnenju privedli v zapiranje obratov in delovnih mest. “Evropska podjetja odkrito povedo, da so jih astronomske cene energije ‘prisilile v boj za preživetje’, nekatera pa so že na točki preloma,” pravi Franko.

“Brez cenovno konkurenčne energije industrija preprosto ne more preživeti. To je neposredni razlog, da podjetja kot prvi ukrep ugašajo najbolj energetsko intenzivne obrate, na primer proizvodnjo osnovnih kemikalij, ki potrebuje veliko toplote ali vodika,” pravi sogovornik. Vsak nadaljnji dejavnik tako po njegovih besedah le še povečuje pritisk na že tako oslabljeno panogo.

Brez cenovno konkurenčne energije industrija preprosto ne more preživeti.

Simon Franko, BASF

Ob desetino zmogljivosti

Evropsko cehovsko združenje kemijskih podjetij Cefic je nedavno objavilo poročilo, ki kaže, da se je zmogljivost obratov, ki so v posameznem letu izvedli ali napovedali zaprtje, med 2022 in 2025 povečala za šestkrat. V teh štirih letih so se zmogljivosti zmanjšale za 37 milijonov ton, kar je devet odstotkov celotnih kapacitet te panoge v Evropi, kaže analiza svetovalne družbe Roland Berger. Po izračunih avtorjev je s tem odšlo tudi 20 tisoč delovnih mest.

V istem času je bila napovedana izgradnja sedem milijonov ton novih zmogljivosti, pri čemer se je količina z leti zmanjševala. V tej številki so najbolj zastopani projekti, povezani z vrednostno verigo baterij (1,9 milijarde evrov ali 14 odstotkov vseh), zmanjšanjem emisij (1,9 milijarde evrov ali 14 odstotkov) in recikliranjem (1,5 milijarde evrov ali 11 odstotkov). Kot ugotavljajo avtorji poročila, pa tudi na teh – za zeleni prehod ključnih – področjih naložbe na evropskih tleh usihajo.

Glede na napovedana zaprtja in potrjene naložbe v obdobju od 2022 do 2025 je prisotna vse večja asimetrija, ki lahko privede do neto zmanjšanja zmogljivosti za 30,2 milijona ton, sklenejo avtorji.

Tudi pri kemijskih tovarnah, ki delujejo, je zasedenost po podatkih združenja Cefic nižja od zgodovinskega povprečja. Tako je kemijska industrija v tretjem četrtletju 2025 beležila 74,6-odstotno izkoriščenost zmogljivosti, dolgoročno povprečje pa je 81,3 odstotka.

Trgovinski presežek panoge kopni: predlani v prvih osmih mesecih je bil 31 milijard evrov, lani v istem obdobju 25 milijard evrov. Po nekaterih ocenah bi EU dolgoročno lahko postala neto uvoznica kemikalij, pri čemer jih bo uvažala predvsem iz Azije, na Stari celini pa bi se lahko izplačala le še proizvodnja specialnih kemikalij, ki so dražje.

Jeziček na tehtnici

Direktorica Združenja kemijske industrije pri GZS Darja Boštjančič na vprašanje, kakšno je stanje pri nas, odgovarja, da so razmere “resne”, pri čemer izpostavi stroške energentov in dela. Kot pravi, pa bodo natančnejše podatke o poslovanju panoge imeli v drugi polovici marca. V združenju od naslednje vlade pričakujejo ukrepe za razbremenitev gospodarstva.

V Cinkarni Celje, ki proizvaja predvsem titanov dioksid za rabo v gradbeništvu, so nam kot glavne razloge, ki poganjajo krizo konkurenčnosti, navedli strošek energentov in nanje vezane dajatve, a tudi druge tržne in geopolitične dejavnike.

Cinkarna, ki jo vodi predsednik uprave Aleš Skok, je za stroške energentov v letu 2021 namenila slabih 11 milijonov evrov, v letu 2024 pa ob štiri odstotke manjši količinski proizvodnji slabih 15 milijonov evrov. Izstopa leto 2023, ko je Cinkarna za energente dala dobrih 22 milijonov evrov, ob približno 25 odstotkov nižji količinski proizvodnji glede na leto 2021, pravijo v podjetju.

To je del razloga za upad dobička, ki je v 2021 znašal 40 milijonov evrov, v 2024 pa (ob vrednostno malo višji prodaji) 26,7 milijona evrov.

Od leta 2021 do 2024 se je neposredni strošek energentov povečal za približno 80 evrov na tono. Upoštevajoč še dvige cen energentov za surovine (denimo apno ali natrijevo lužino), se razlika povzpne krepko nad 100 evrov na tono, pravijo.

Dodajajo, da tak dvig vpliva na odločitev kupca, ali bo titanov dioksid nabavljal pri njih ali ne. “Pri cenovno občutljivih kupcih lahko že razlika v višini nekaj deset evrov na tono pomeni izgubo posla, zato imajo navedeni stroškovni pritiski neposreden in pomemben vpliv na konkurenčnost podjetja.”

Razlike tudi znotraj EU

Primerjava industrijskih cen energentov kaže, da evropski proizvajalci delujejo v stroškovno manj
ugodnem okolju, pravijo v celjskem podjetju. Cene zemeljskega plina za industrijo v EU so približno od dva- do trikrat višje kot v ZDA, cene elektrike pa za 20 do 50 odstotkov višje. Tudi Kitajska ima praviloma za 30 do 50 odstotkov nižje industrijske cene elektrike in plina kot EU, ob drugačni regulaciji in podporni politiki, navajajo.

“Kitajska je bila nekoč odvisna od utekočinjenega zemeljskega plina in je imela pred evropsko energetsko krizo primerljive ali celo višje cene plina kot EU. Zdaj ima zaradi cenovno ugodnega ruskega plina bistveno boljše cene kot mi. Konkurenčni položaj kitajskih proizvajalcev glede plina se je v zadnjih
letih izboljšal, naš pa močno poslabšal,” pravijo v Cinkarni.

Glede električne energije so velike razlike tudi znotraj EU. “Industrijska elektrika je v posameznih državah, na primer v Španiji, občutno cenejša kot v srednji Evropi, medtem ko so v drugih državah, na primer v Nemčiji, dodatne dajatve in sistemske komponente pomemben del končne cene. To pomeni, da konkurenčni položaj ni enoten niti znotraj skupnega trga,” pravijo.

Trenutna borzna cena električne energije za dobavo v prihodnjem letu (tako imenovani letni produkt Cal 27 na borzi energentov EEX) za Francijo je pri 53 evrih za megavatno uro (MWh), za Slovenijo pa pri 93 evrov na MWh. To pomeni kar 75 odstotkov razlike, pravijo v Cinkarni. “Glede na našo lego smo žal v območju z najvišjimi borznimi cenami električne energije. Takšne razlike znotraj enotnega evropskega trga seveda niso sprejemljive in nas potiskajo v nekonkurenčen položaj v primerjavi s proizvajalci iz držav, kot so Francija, Norveška, Španija,” sklenejo.

Politična podpora

Franko pozitiven premik po letih glasnega opozarjanja vidi v odločitvi Evropske komisije, ki je konkurenčnost skupaj z obrambo in varnostjo postavila med prioritete mandata od 2024 do 2029. “To se odraža v pobudah, kot je dogovor za čisto industrijo (Clean Industrial Deal), ki naslavlja nujnost združevanja trajnostne industrijske preobrazbe z investicijsko stabilnostjo in predvidljivostjo. Ključni ukrepi vključujejo poenostavitev in pospešitev postopkov pridobivanja dovoljenj, krepitev čezmejnih industrijskih in infrastrukturnih povezav, povečano financiranje trajnostnih inovacij in strukturne reforme za zmanjšanje administrativnih ovir,” pravi.

V naši regiji medtem Franko opaža dva jasna trenda. “Na eni strani pozitiven zagon v digitalizaciji, biotehnologiji, farmaciji in e-mobilnosti. Madžarska je postala evropski magnet za investicije v baterije in električna vozila. Projekti, kot sta giga tovarna proizvajalca baterij CATL in proizvajalca avtomobilov BMW v Debrecenu, niso le številke, temveč so simboli nove industrijske paradigme. Na drugi strani pa nas skrbi zastoj v sektorju recikliranja plastike. To je paradoks: govorimo o krožnem gospodarstvu, a industrija, ki bi ga omogočila, stagnira,” pravi sogovornik.

V Sloveniji medtem opaža pomanjkanje posluha za industrijo. “Medtem ko Nemčija deli subvencije, mi delimo nove davke, regulative in birokratske labirinte. Naši podjetniki so iznajdljivi, a tudi najboljši plavalec ne more dolgo plavati proti toku,” opozarja.

V državah, kot so Madžarska, Romunija in Bolgarija, čeprav tudi članice EU, imajo po njegovi oceni več posluha za industrijo in gospodarstvo. “Tam se ne sprašujejo, ali je industrija zaželena, temveč razmišljajo, kako jo ohraniti in kako pripeljati nove investicije in delovna mesta.”

Pravkar je sicer tudi pri nas država sprejela zakon za pomoč energetsko intenzivni industriji. Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pravijo, da so od leta 2022 tem panogam namenili tudi 78 milijonov evrov evropskih sredstev v obliki pomoči pri razogljičenju.

Trd oreh razogljičenja

Pred dnevi je industrija pozvala tudi k prestrukturiranju sheme emisijskih kuponov (EU ETS), ki ga nekateri – o tem je denimo pisal bruseljski Politico – vidijo kot nov poskus industrije v smeri rahljanja pravil zelenega prehoda.

Časovnica poziva ni naključje. Energetsko intenzivna industrija mora namreč (tako kot na primer elektrarne, kot je Termoelektrarna Šoštanj) predajati emisijske kupone za emisije ogljikovega dioksida, ki jih ustvari v posameznem letu. A do zdaj je industrija del kuponov prejemala brezplačno, kar pa naj bi se zdaj spremenilo. Od letos dalje se število brezplačnih kuponov postopoma zmanjšuje (letos za 2,5 odstotka), kar pomeni, da bodo morala podjetja več kuponov kupovati – to pa ob trenutnih cenah prinaša milijardne obremenitve za že zdaj ranljivo panogo.

Financial Times je ta teden pisal, da je tu Evropa pred težavno dilemo. Shema emisijskih kuponov, ki je do zdaj veljala za uspeh, v naslednji fazi terja razogljičenje industrije, kar pa bi se lahko v nekaterih panogah pokazalo kot trd oreh. Mario Draghi v poročilu o konkurenčnosti EU ocenjuje, da bo razogljičenje v štirih panogah (kemikalije, osnovne kovine, nekovinski minerali in papir) v prihodnjih 15 letih skupaj stalo 500 milijard evrov. Del denarja Evropa pričakuje iz tako imenovane sheme ogljične dajatve na meji (CBAM), ki jo bodo kot nadomestilo za emisije plačevali uvozniki v EU.

A denar ni edina potencialna ovira: nekatere panoge enostavno nimajo tehnološke alternative za svoje obrate na fosilna goriva ali pa so zelene alternative drage in zato nekonkurenčne. Zato se Evropska komisija zdaj nagiba k možnosti, da industriji da več časa. Tako tudi na našem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pričakujejo, da se bosta časovnica in trajektorij odprave brezplačnih emisijskih kuponov “nekoliko prilagodili”. Predlog revizije direktive pričakujejo v tretjem četrtletju letos.

To pa jezi okoljevarstvenike, ki pravijo, da je prav ta shema spodbuda industriji, da išče rešitve v smeri razogljičenja in da je pritisk industrije na Bruselj nesprejemljiv. Mreža nevladnih organizacij Climate Action Network je pred kratkim opozorila, da so težave, s katerimi se soočajo energetsko intenzivne industrije, vključno z jeklarsko, cementno in kemijsko, posledica cen energije iz fosilnih goriv in dinamike svetovnega trga, ne pa okoljskih predpisov, in svari pred deregulacijo.

Evropa ima najvišje okoljske standarde na svetu. In prav je tako. A če zaradi teh standardov zapiramo čiste evropske obrate, medtem ko uvažamo izdelke iz držav z bistveno višjimi emisijami, potem ne rešujemo planeta.

Simon Franko, BASF

Zmanjšanje ali le izvoz emisij?

Podjetja, ki zapirajo tovarne v Evropi, pogosto (primer) izpostavijo, da Evropa ne izgublja le primarne proizvodnje za izdelke široke uporabe, ampak tudi, da so evropske tovarne okoljsko bolj prijazne od tistih, ki bodo zdaj v Evropo dobavljale te surovine, kar pa pod vprašaj postavlja osnovni cilj evropske regulacije – bolj zeleno proizvodnjo in zmanjšanje emisij.

Ko je Talum leta 2022 na hitro ugasnil svoje peči za primarno proizvodnjo aluminija – te so velik porabnik elektrike, ki pa je bila takrat zelo draga –, je direktor Marko Drobnič dejal, da je Evropa v tistem letu izgubila 1,3 milijona ton primarnega aluminija, ki se od takrat uvaža iz Kitajske. “Tam na vsak kilogram pridelanega primarnega aluminija ustvarijo od 20 do 25 kilogramov ogljikovega dioksida, v Evropi pa trikrat manj oziroma sedem kilogramov na kilogram aluminija. Kitajci imajo večji odtis zaradi slabše tehnologije, logistike in uporabe elektrike iz elektrarn na fosilna goriva. Ta zeleni paradoks se dogaja tudi pri drugih materialih,” je dejal.

Podobno Franko pove za kemijsko industrijo. “Evropa ima najvišje okoljske standarde na svetu. In prav je tako. A če zaradi teh standardov zapiramo čiste evropske obrate, medtem ko uvažamo izdelke iz držav z bistveno višjimi emisijami, potem ne rešujemo planeta. Na tak način zgolj selimo problem drugam, zelo pogosto v države, kjer je daleč od naših oči,” pravi. “A za okolje, ki ne pozna državnih meja, je takšno delovanje slabše. To ni trajnost. To je izvoz emisij in uvoz iluzij. Pozitivno je, da se končno govori o mehanizmih za izenačevanje standardov, o okoljskih standardih za uvožene izdelke, o spodbujanju lokalne proizvodnje z nizkimi emisijami. A ti ukrepi morajo biti hitri, jasni in učinkoviti – sicer bodo prišli prepozno.”