EU ima na voljo kar močno orožje, da ukrepa proti Trumpovim carinam

ZDA so v torek uvedle 25-odstotno carinsko stopnjo na uvoz iz Kanade in Mehike (in jo v četrtek začasno zamrznile), dvakrat dodatne 10-odstotne carine na uvoz iz Kitajske, za prihodnji teden so napovedane 25-odstotne carine na uvoz jekla in aluminija brez izjem, prav tako splošne 25-odstotne carine za uvoz iz Evropske unije (EU), recipročne carine ter carine na avtomobile, kmetijske in farmacevtske izdelke, polprevodnike, les. Nato so napovedale še nove carine proti Kanadi in tudi proti Rusiji. Države napovedujejo ostre protiukrepe, medtem je proti Kanadi carine na določeno blago napovedala tudi Kitajska.

Ameriški predsednik Donald Trump je zanetil trgovinsko vojno, kakršne še nismo videli. Kakšne bodo posledice za Slovenijo, EU, ZDA in celotno svetovno ekonomsko ureditev, kako jo bodo občutili posamezniki in podjetja in kako se bodo na novo premešale karte, smo se pogovarjali s Katjo Zajc Kejžar, profesorico na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Ameriški predsednik Donald Trump kopiči carine na uvoz iz drugih držav. Ali iz tega razberete, kakšno strategijo ima?

Glede na to, kako jih napoveduje in uvaja, bi rekla, da Trump carin ne uporablja zgolj s klasičnim namenom zaščite domačih proizvajalcev in s tem delovnih mest v panogah, ki bi takšno zaščito potrebovala, ampak poudarja tudi fiskalni učinek carin kot vir za polnjenje proračuna.

Uporablja jih tudi kot agresivno pogajalsko taktiko in celo grožnjo do ekonomsko šibkejših držav, pri čemer so v ospredju ne samo ekonomski cilji, temveč tudi geopolitični, strateški in celo notranjepolitični.

Trump vidi mednarodno trgovino kot igro z ničelno vsoto, v kateri pridobiva država z izvozom v druge države, medtem ko države, ki imajo primanjkljaj v trgovinski bilanci, izgubljajo oziroma so izkoriščane. To je v nasprotju s sodobnim razumevanjem učinkov mednarodne menjave, saj naj bi koristi od mednarodne trgovine izhajale iz večje gospodarske učinkovitosti. Ne gre za igro z ničelno vsoto, pri čemer ob določenih pogojih vse države pridobivajo, res pa je, da razdelitev koristi ni enakomerna.

Iz njegove izjave, da so carinske vojne dobre in da jih je lahko dobiti, tudi sklepamo, da je verjetno logika Trumpa v tem, da države partnerice ne bodo mogle sorazmerno povračilno ukrepati, saj je njihov uvoz iz ZDA manjši kot ameriški uvoz, s tem pa je manevrski prostor za carine manjši. Vendar povračilni ukrepi ne zajemajo nujno samo carine, države imajo na voljo tudi druga orodja oziroma orožja, da odgovorijo na carinsko vojno.

Na primer?

S stališča EU je to trgovina s storitvami, kjer ima Amerika presežek in je bolj izpostavljena. Med naborom protiukrepov Kitajske je bila denimo omejitev izvoza nekaterih redkih zemelj.

KAKO LAHKO UKREPA EU

Kakšna orodja ima Evropa? Omenili ste presežek v storitveni menjavi. Kaj še?

Lahko začne na klasičen način, z dodatnimi carinami na tradicionalni ameriški izvoz v Evropo, mogoče celo s proizvodi, ki se jih posredno da povezati s Trumpovo volilno bazo. To je delala v prvi carinski vojni leta 2018, ko je uvedla dodatne carine na uvoz motornih koles Harley-Davidson, viskija in kavbojk. Ampak ta domet je omejen.

Pri storitvah ima večje možnosti, ker je neto uvoznica. Pri storitvah ima na voljo kar močno orožje, to je instrument zaščite proti gospodarski prisili, ki jo izvajajo tretje države. Instrument je EU sprejela leta 2023 bolj kot odziv na kitajske prakse, ampak bi ga lahko uporabila tudi, če Trump uvede recipročne carine. Gre za ukrepanje, ko tuja država izvaja ekonomsko prisilo v smislu, da izvaja pritisk na spremembo notranje regulative, lahko celo davčne ureditve. V primeru recipročnih carin naj bi se gledalo celo stopnjo davka na dodano vrednost, necarinske ovire, regulativo. To pa pomeni direktni pritisk na notranjo ureditev EU.

S tem instrumentom je mogoče vplivati na trgovino s storitvami, intelektualno lastnino, dostopnost do javnih naročil. Lahko je uperjen proti ZDA, lahko pa celo proti posameznikom ali podjetjem, ki so v tesnih stikih z ameriško administracijo. Torej so lahko zelo ciljani ukrepi, denimo proti Tesli. To je kar močno orožje, mora pa EU računati, da bi to najbrž zaostrilo carinsko vojno, saj bi carine na uvoz telekomunikacijskih, finančnih, zavarovalniških storitev ali zabavne industrije ZDA bolj prizadele kot drugi ukrepi.

Kako bi 25-odstotne carine, ki jih je Trump napovedal na uvoz iz EU, vplivale na evropsko gospodarstvo?

Ja, 25-odstotna carinska stopnja je visoka, in ker so ZDA glavni izvozni trg EU, bo gotovo imela učinke. V prvi vrsti se omenja avtomobilsko industrijo, najbolj izpostavljene naj bi bile srednjeevropske države, vključno s Slovenijo. Izračuni so zelo preliminarni, saj še ne vemo podrobnosti o povračilnih ukrepih, a naj bi zaradi teh carin BDP v teh državah upadel do 0,5 odstotka.

UČINEK CARIN NA SLOVENSKO GOSPODARSTVO

Kakšen bi bil učinek teh carin na slovensko gospodarstvo?

Neposredni izvoz Slovenije v ZDA ni velik, mislim, da je pod 1,5 odstotka, kar je med najmanjšimi deleži med državami članicami EU. Predvsem bi bili prizadeti posredno prek evropskih verig vrednosti, zlasti v avtomobilski industriji. Če upoštevamo posredno in neposredno izpostavljenost slovenskega gospodarstva, je ameriški trg na osmem mestu. Slovenija je najbolj izpostavljena do Nemčije, Italije, Avstrije, na četrtem mestu je Kitajska. So pa posamezne panoge, ki so bolj občutljive, poleg avtomobilske tudi farmacevtska in osnovne kovine.

Kaj 25-odstotne carine za uvoz iz EU pomenijo za žep posameznika?

Zunanja trgovina je pomemben motor ekonomskega razvoja, kar posredno vpliva tudi na zaposlenost. Carine negativno vplivajo na obseg proizvodnje in na dobičke določenih podjetij v posameznih panogah, recimo v avtomobilski. Ocenjuje se, da bi dobički v tej industriji lahko upadli za pet odstotkov, kar bi utegnilo privesti do pritiskov na odpuščanje. Evropa ni v tako idealni kondiciji, da bi to z lahkoto absorbirala, saj se kumulirajo tveganja. Odvisno je tudi, ali bo Evropa sposobna najti alternativne trge, ali se bodo določeni evropski proizvajalci odločili vzpostaviti proizvodnjo v ZDA, kar je tudi cilj Trumpa. Slovenija bo verjetno malo zamikom občutila posledice, ker neposredna izpostavljenost ni visoka.

Kaj lahko EU iztrži v pogajanjih še pred 12. marcem, ko bodo uvedene 25-odstotne carine na jeklo in aluminij? Ko jih je Trump napovedal, so v slovenskih podjetjih rekli, da počakajmo, če se bodo morda izpogajale kake izjeme, kot so se v prvem Trumpovem mandatu, ko so bile uvedene razne kvote za različne izdelčne skupine.

Trump je izjavljal, da tokrat ne bo izjem, in za zdaj ostaja pri tem, ne vem pa, kaj se dogaja za zaprtimi vrati. Toda ni ekonomske logike – če določene vrste jekla niso na voljo v ZDA, ni smiselno uvesti carin, ampak vidimo, da pri njem dostikrat ta logika ne zdrži.

Tokrat udejanja svoje grožnje. Če uporabljaš carine kot pogajalsko taktiko, je zelo pomembno, da so te grožnje kredibilne. Če ne bi uvedel ničesar, sčasoma te grožnje ne bi bile več verodostojne, noben ne bi več verjel.

RECIPROČNE CARINE BI BILE NAJBOLJ USODNE

Ob napovedi recipročnih carin je EU izrazila pripravljenost znižati 10-odstotne carine na ameriške avtomobile, ameriške znašajo 2,5 odstotka. So grožnje tudi v službi tega, da Trump vnaprej izpogaja nekatere ugodnosti za ZDA? Podobno se je zgodilo s Kanado in Mehiko, ki sta okrepili varnost na meji z ZDA v zameno za 30-dnevno zamrznitev carin.

Lahko, ampak pri napovedi recipročnih carin je ta grožnja kar velika in utegne imeti daljnosežno najbolj negativne učinke. Je potencialno najbolj usodna, ker direktno spodkopava osnovno načelo Svetovne trgovinske organizacije (WTO), na katerem temelji trenutni trgovinski sistem, to je načelo nediskriminacije. To pomeni, da so vse članice WTO zavezane načelu nediskriminacije, da obravnavajo enako vse trgovinske partnerice.

Recipročne carine v principu pomenijo, da bi Trump prilagodil višino carine za vsak izdelek za vsako državo posebej, kar bi povzročilo, da bi bile carinske stopnje različne za vsako državo. To je kršitev načela nediskriminacije, kjer je treba enako obravnavati vse države, članice WTO. To bi tudi pomenilo, da bi morale ZDA več kot dva milijona carinskih stopenj spremeniti. To po mojem mnenju ni izvedljivo.

Trumpov predlog je veliko preprostejši, ampak še bolj radikalen. Dal je navodilo, da se za vsako državo preuči trgovinska praksa oziroma to, kako so ameriška podjetja v tej državi obravnavana, da bi določil enotno carinsko stopnjo za vsako državo posebej – torej ne za vsak proizvod, ampak individualno stopnjo za državo, glede na to, kakšne carine zaračunava ameriškim proizvodom, omenja tudi davčno obravnavo, pri čemer eksplicitno navaja davek na dodano vrednost, češ da je diskriminatoren do ameriških proizvajalcev, kar ne drži, saj je uveljavljen tako na domače kot uvožene izdelke.

Omenja vse necarinske ukrepe, ki povzročajo dodatne stroške ameriškim podjetjem. Tu ima gotovo v mislih EU z obsežno regulativo. Omenja celo manipuliranje deviznega tečaja, pri tem morda bolj cilja na Kitajsko, in vse prakse, ki bi diskriminirale oziroma omejevale konkurenčni položaj ZDA. To pomeni, da postavlja višino carin glede na notranjo ureditev posamezne države, kar pomeni, da bo država imela lažji dostop na ameriški trg, če bo bolj usklajena z ameriškimi preferencami. To je neposreden pritisk na državo, in kot rečeno, tu je mogoče uporabiti instrument proti gospodarski prisili.

Kaj bi to lahko pomenilo v praksi?

Recimo pogledal bi povprečno carinsko stopnjo, za uvoz iz ZDA v EU je štiri odstotke, povprečna stopnja davka na dodano vrednost je 20 odstotkov, to je že 24-odstotna carina, administrativne stroške za ameriška podjetja bi lahko ocenil kot recimo 10-odstoten strošek na prodajno ceno. Imel bi prostor, da za vsako državo poljubno izbere določeno carinsko stopnjo, saj je toliko vidikov, da se lahko praktično na ta način “upraviči” katerakoli višina dajatve.

To bi zelo eskaliralo trgovinsko vojno.

So se vam dodatne carine na električne avtomobile iz Kitajske zdele upravičene? Načelno je šla protidumpinška preiskava v smeri, da Kitajska subvencionira proizvodnjo in imajo zato lahko njeni proizvajalci nižje cene. Ampak ves čas je bilo v zraku tudi, da so evropski proizvajalci zamudili in da jih je treba zaščititi.

Pri protisubvencijskih in protidumpinških dajatvah velja, da se uvedejo kot kompenzacija za nelojalno konkurenco, ki izhaja iz kršitve pravil WTO drugih držav, v omenjenem primeru protisubvencijske dajatve zaradi nedovoljene pomoči kitajske vlade. V tem primeru gre za izničitev prednosti, ki jo je nekdo neupravičeno dobil. To se dokazuje s postopki in Evropska komisija je to dokazala. Tako ukrep protisubvencijske in protidumpinške dajatve sta časovno omejena na pet let. Drži pa tudi drugi vidik, in ta je bolj pereč, da tudi evropski proizvajalci verjetno niso sledili razvojnemu tempu.

Na drugi strani pa recipročne carine spreminjajo pravila delovanja, sam temelj svetovne trgovinske ureditve.

Je bila doslej EU ostra s svojimi carinami? V poročilih Umarja beremo, da ima trenutno povprečno carino v višini 5,2 odstotka na uvoz iz Kitajske. So to visoke carine v svetovnem merilu?

So med nižjimi carinami, je pa res, da so višje, kot jih imajo ZDA. Povprečje ameriških carinskih stopenj za nekmetijske proizvode je približno eno odstotno točko nižje od povprečne stopnje v EU. Evropa je relativno odprt trg z izjemo kmetijskih proizvodov, tarča kritik so predvsem carinske stopnje na kmetijske proizvode, kjer ima Evropa občutno višje carinske stopnje kot ZDA, so pa še vedno med nižjimi.

Recipročne carine, s katerimi grozi Trump, bi najbolj prizadele tiste države, ki imajo najvišje carinske stopnje. To so države v razvoju, se pravi Latinska Amerika, Indija, nekatere afriške države.

5,2 odstotka je v začetku letošnjega leta znašalo povprečje carin EU na uvoz iz ZDA.
3,5 odstotka pa povprečje carin ZDA na uvoz iz EU.

TRGOVINSKA VOJNA V VEČ VALOVIH

Kako tvegano igro igra Trump s carinami, glede na to, da na koncu breme nosi potrošnik, da se je z globalizacijo skoncentrirala tudi svetovna proizvodnja, Kitajska obvladuje predelavo mnogih ključnih materialov za digitalni prehod.

Carinska vojna ne prinaša zmagovalca v smislu, da bi bil kdo na boljšem. Vprašanje je le, kdo je bolj na slabšem, zato Trump igra kar tvegano igro. Običajno je povišanje notranjih cen odvisno od ekonomske moči države. Če ima ta visoko ekonomsko moč in je pomemben kupec nekega proizvoda, lahko z uvedbo carine izboljša svoje pogoje menjave, saj bodo izvozniki pripravljeni spustiti ceno in bodo s tem nosili del bremena carine. Trump močno računa, da bodo carine delno posredno plačevali tuji izvozniki, ko bodo spustili cene.

Pri nekaterih izdelkih, katerih ZDA so res pomemben kupec, denimo pametnih telefonih, igralnih konzolah in LED-svetilih, lahko pričakujemo padec cen in nekaj izboljšanja pogojev menjave za ZDA. Pri večini izdelkov pa bi težko pričakovali, da bodo cene toliko padle, da bi kompenzirale celoten znesek carin za ZDA. Predvsem zaradi napovedanih povračilnih ukrepov. Napoveduje se, da bi ameriška inflacija s samo doslej uvedenimi carinami lahko dosegla štiri odstotke že letos.

Pri avtomobilih, kjer je bolj razvejana veriga vrednosti med Mehiko, Kanado in Ameriko, vmesni proizvodi tudi sedemkrat prečkajo mejo in učinki carin se kumulirajo. Izračunali so, da bi cene avtomobilov v povprečju lahko zrasle celo do 3.000 dolarjev na avtomobil.

Največji minus poleg dviga cen za ameriške potrošnike je negotovost trgovinske politike, ki je največja po drugi svetovni vojni po vseh kazalnikih. To je zelo slabo za podjetja, saj so poslovne odločitve, predvsem investicijske, zelo občutljive na tveganja. To utegne imeti dolgoročno negativne posledice.

Tako obsežne carine tudi na vmesne proizvode so v nasprotju z ekonomsko logiko. Načeloma velja, da so carinske stopnje za vmesne proizvode, kot sta jeklo in aluminij, ki sta pomembna za avtomobilsko in druge industrije, običajno nižje. A to ne velja pri Trumpovem pristopu, kar pomeni, da bo močno podražil stroške tudi drugim proizvajalcem v ZDA in dolgoročno zmanjšal njihovo konkurenčnost. To bo prisililo multinacionalke, da rekonfigurirajo svojo proizvodno verigo. Trump tudi računa na to, da se bo več proizvodnje selilo v ZDA, vendar imajo že skoraj polno zaposlenost, zato je to tudi eno od tveganj. Poleg tega, kot kaže, carine ne bodo enako visoke za vse države, kar še dodatno povečuje negotovost. Prišlo bo do večjega preusmerjanja trgovinskih tokov.

Še bolj črnoglede so napovedi, če bodo države ukrepale, in napovedale so, da bodo. Kitajska je celo izjavila, da bo šla do bridkega konca. To se pravi, da so pripravljeni sorazmerno ukrepati na vsako rundo in tudi predsednik Trump že govori o tem, da bo v primeru povračilnih ukrepov še dodatno dvignil carine. Zato lahko pričakujemo trgovinsko vojno v več valovih. Pri tem mora EU paziti, ko bo snovala povračilne ukrepe, da prihaja več rund in da ne uporabi vsega orožja v prvi.

Tudi kanadski premier Justin Trudeau je bil zelo oster do ameriških carin.

Kanada si težko predstavlja – kot zaveznica in kot glavna trgovinska partnerica, ki ima z ZDA celo podpisan prostotrgovinski sporazum – da je prva tarča. Mislim, da te reakcije kažejo na šok pri trgovinskih partnericah, ki ne vidijo racionalnega razloga za te carine.

Rekli ste, da je negotovost med podjetji rekordno visoka, govorite o kazalcih razpoloženja?

Različni kazalci, ki merijo tveganje ekonomskih politik, kvalitativni in kvantitativni, so izjemno visoki. Skoraj vsak dan je napoved nove carine, razmere so zelo negotove, podjetja pa potrebujejo določeno gotovost, ko se odločajo za naložbe.

Če Trump uresniči vse napovedi in doda morebiti še nove carine, kako bo to, vključno s protiukrepi držav, spremenilo svetovne trgovinske tokove?

Napoved je zelo nehvaležna, ampak če upoštevamo že uvedene carine, ki so s 25 odstotki zelo visoke, se bo mednarodna trgovina zmanjšala. Nekateri ocenjujejo, da bi uvoz ZDA samo zaradi že uvedenih carin lahko upadel za 15 odstotkov. Če upoštevamo še povračilne ukrepe, je ta učinek še toliko močnejši.

Če se carine uvajajo selektivno in ne za vse trgovinske partnerice ali v različni višini, to pomeni, da trgovinski tokovi lahko iščejo obvode. Hkrati to tudi pomeni, da bodo tiste države, ki jim ne bo uspelo več v taki meri prodajati na ameriški trg, iskale trge drugod. EU je primeren ciljni trg, je relativno odprt do tuje konkurence, kar pomeni, da se bo tudi na evropskem trgu zaostrila konkurenca. Kitajski proizvajalci se denimo utegnejo preusmeriti na evropski trg.

Je pa pomembno, da tudi Evropska unija poleg tega, da snuje povračilne ukrepe proti Ameriki, išče možnosti za diverzifikacijo izvoza. To se že dogaja, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je bila v Indiji. Pomembno je tudi pospešiti pogajanja o prostotrgovinskih sporazumih z drugimi državami. Indija je ena od primernih kandidatk, saj pogajanja tečejo že dolgo in morda bo to dalo nov zalet. Indijski trg je zelo zaščiten in prostotrgovinski sporazum bi pomembno odprl vrata nanj. Vemo, da se tudi ZDA z Indijo pogajajo o trgovinskem sporazumu, prav tako Združeno kraljestvo.

Potrebna je tudi čim hitrejša uveljavitev sporazuma z latinskoameriškim trgovinskim blokom Mercosur, preostalimi državami Aseana, s katerimi EU še nima sklenjenih sporazumov.

Verjetno so te razmere tudi priložnost, da Evropa zapolni vakuum, ki je trenutno nastal po odtegnitvi ameriške pomoči afriškim državam. Nekatere, ki rastejo hitro, so tudi lahko ena od možnosti za diverzifikacijo.

Mario Draghi v poročilu o evropski konkurenčni prihodnosti navaja, da trgovina med članicami EU znaša manj kot polovico tiste, ki jo med sabo ustvarijo ameriške zvezne države. Zakaj je tako? Koliko ima EU pri tem rezerve?

To samo pomeni, da trgi v EU niso toliko integrirani kot v ZDA, kar je pričakovano, saj gre v primeru ZDA za državo, federativno ureditev, medtem ko je Evropska unija ekonomska integracija na temelju pogodbene povezave. Zato je pričakovano, da je razdrobljenost trgov v EU večja. EU je sicer naredila že kar velike korake, od leta 1992 imamo štiri svobode: prost pretok blaga, storitev, kapitala in dela. Odpravila je tudi kar nekaj ovir, tako davčnih kot tehničnih in fizičnih. Odprava tehničnih pravil temelji na načelu vzajemnega priznavanja in harmonizacije tehničnih pravil. Vendar je zelo težko vse ovire, predvsem tehnične, v celoti odpraviti.

Poleg tega so stopnje davkov po državah različne, vse države članice EU tudi nimajo iste valute. To vse prispeva k ugotovitvi, da je trgovina med članicami še vedno na nekoliko nižji ravni kot znotraj ZDA. Tu so še mehki dejavniki, ki jih ni mogoče obravnavati z integracijskimi procesi, kot so različen jezik, kultura, različno zgodovinsko-politično okolje. ZDA teh težav nimajo, a vse to tudi vpliva na nakupne odločitve porabnikov.

Je pa zagotovo še nekaj prostora, predvsem pri storitvah, ovire pri teh je težje odpraviti, ker so podvržene notranji regulativi držav članic.

Zaradi prepletenosti danes ni več mogoče s carinami proti eni državi prizadeti zgolj te. Carine na uvoz iz Mehike v ZDA bodo denimo prizadele tudi evropske avtomobilske proizvajalce. Napovedane so carine proti EU. Isti proizvajalec je lahko večkrat na carinskem udaru.

Drži, to je pomembno. Več kot 50 odstotkov svetovne trgovine je še vedno vezane na verige vrednosti, torej na vmesne proizvode, ne končne. To pomeni, da so učinki carin zelo kompleksni, kajti vmesni deli večkrat prečkajo mejo in so vsakič lahko podvrženi dodatnim trgovinskim stroškom, kar se kumulira vzdolž verige. Zato so panoge, ki so pozicionirane v poznejših fazah proizvodnega procesa, na primer slovenski avtodobavitelji, bolj izpostavljene.

Evropski proizvajalci so v določeni meri lahko prizadeti, čeprav ni uvedena carina do Evrope, kajti del evropske dodane vrednosti je v izvozu tretjih držav, tudi Mehike, Kanade, Kitajske. Zato carinska vojna pomeni pritisk po spreminjanju proizvodnih vzorcev, rekonfiguraciji verig in nekateri celo ocenjujejo, da bi se v prihodnjih petih letih več kot četrtina trgovinskih in proizvodnih tokov lahko rekonfigurirala. Države in podjetja morajo biti zelo fleksibilni, najti nove priložnosti. Bodo poraženci in zmagovalci, saj ne bodo vsi enako efektivno obremenjeni s carinami. Hitra odzivnost bo ključna.

Kdaj so carine upravičen ukrep?

Prvo pravilo carin je začasnost, recimo ko v neki državi v določenem trenutku proizvajalci v določeni panogi ne uspejo konkurirati uveljavljenim svetovnim proizvajalcem, imajo pa obet za dosego konkurenčne prednosti v prihodnosti, če bi jih začasno zaščitili. Še razvijajoče se industrije zaščitiš in jim daš možnost, da se razvijejo, vendar morajo imeti potencial, da bodo lahko dolgoročno konkurirale na svetovnem trgu. Če tega potenciala ni, je škoda zapravljat resurse, ker je ceneje, da izdelke dobimo iz tujine.

Drugi vidik, kdaj so upravičene carine, je bolj povezan z novo paradigmo strateške avtonomije, varnosti, ko so posamezni proizvodi strateškega pomena za države, za njihovo varnost, za preživetje in tehnološki razvoj. To se je videlo v pandemiji covida-19 – eno je učinkovitost pri pridobivanju zdravil, drugo pa, ali imaš potem, ko so prekinjene poti, zdravila na voljo doma. Ta argument ni nujno povsem ekonomski, a postaja v trenutni ureditvi vse pomembnejši.

Carinska vojna pomeni pritisk po spreminjanju proizvodnih vzorcev, rekonfiguraciji verig in nekateri celo ocenjujejo, da bi se v prihodnjih petih letih več kot četrtina trgovinskih in proizvodnih tokov lahko rekonfigurirala.

Katja Zajc Kejžar, profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani

BREZZOBA SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA

Kaj lahko naredi Svetovna trgovinska organizacija? Kolikšno moč še ima, glede na to, da je prizivno telo, eden najpomembnejših organov, ki razrešuje trgovinske spore med članicami, že več kot pet let ohromljeno, saj je administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa v prvem mandatu blokirala imenovanja novih članov tega razsodišča, češ da je delovalo v nasprotju z nacionalnimi interesi ZDA in pri odločitvah presegalo svoje pristojnosti?

Stvar je še bolj zapletena, ker imamo zelo šibek multilateralizem. Institucionalna moč WTO je precej skrhana, ne le zdaj zaradi carinske vojne, ampak že od same ustanovitve ni bilo uspešno zaključenih pogajanj in lahko vidimo v zadnjih desetletjih, da se več dogaja na regionalni ravni prek sporazumov. Vendar so načela WTO še vedno temelj, na katerih je osnovana svetovna trgovina, in zdi se mi zelo pomembno, da države članice zelo jasno to stališče izrazijo, četudi so postopki zelo okrnjeni, počasni. ZDA zavestno kršijo vsa ta pravila in se ne trudijo več, da bi to utemeljile.

Tudi prejšnji predsednik Joe Biden ni imenoval člana prizivnega sodišča.

Ja, saj določen del politike se pri Bidnovi administraciji ni zelo spremenil, samo retorika je bila mogoče manj agresivna. To je problem, saj je že deset let doseženo soglasje, da je potrebna reforma, ker so precej stara pravila, podpisana so bila po drugi svetovni vojni in nekoliko obnovljena po padcu berlinskega zidu.

Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljen leta 1995. Decembra 2001 je v STO vstopila Kitajska, od takrat se je svetovna trgovina precej spremenila. Če je še leta 2000 ameriška trgovina znašala več kot štirikrat toliko kot Kitajska, je do leta 2024 Kitajska prehitela ZDA. Povečuje se trgovina prek digitalnih platform. Ali je čas za nova svetovna trgovinska pravila, je tak dogovor mogoč?

Razmerja moči med ekonomskimi velesilami so se od ustanovitve pomembno spremenila. Tudi sama narava trgovine je zaradi tehnoloških sprememb zelo drugačna, kot je bila takrat. Jasno je, da so temelji zelo stari in potrebni obnove. Tu sta možni dve strategiji, lahko jih porušiš in zgradiš novo stavbo, lahko pa temelje samo obnoviš. Obstaja široko soglasje, da je nekaj treba narediti, ne pa, kako. ZDA so zdaj nekoliko razrešile to dilemo, ker rušijo temelje, vendar je tveganje, da nekaj porušiš, preden zgradiš novo. Tako da so to ekstremno velika tveganja.

Soglasje je težko doseči, ker so spremenjena razmerja, rivalstvo med ZDA in Kitajsko narašča, globalni jug pričakuje več besede, ob trenutnih dogajanjih pa je dogovor še manj mogoč, čeprav bo na drugi strani prav sedanje dogajanje lahko impulz državam, da se bodo zavedale, kako pomembna so pravila, predvsem za manjše države, ker trenutno velja argument moči.

Drug problem pa je, da smo soočeni s številnimi izzivi, ki so globalne narave in jih lahko uspešno obravnavamo le skupaj, kot so podnebne spremembe ali tveganja pri razvoju umetne inteligence. To so globalne javne dobrine in za njihovo zagotovitev je potrebno usklajeno delovanje vseh držav. Multilateralizem pa je trenutno zelo šibek, najbolj po drugi svetovni vojni.

Trump zadnje čase ponavlja “America is back”. Kaj po vašem s tem misli, da želi spet narediti največjo v deležu svetovnega BDP?

Mislim, da je najbolj obremenjen z rivalstvom do Kitajske. Trendi ne gredo v prid ZDA. Razmišlja, da je potrebna radikalna sprememba, da trend premikanja moči proti vzhodu, ki se je zgodil z največjo hitrostjo zgodovini, obrne, kajti Kitajski je dala pospešek zunanja trgovina.

Vendar gre po mojem mnenju bolj za tehnološko vojno in želi omejiti trgovino z visokotehnološkimi komponentami, čeprav, kot rečeno, carinski ukrepi gredo vsevprek. Zagotovo je to poskus, kako zaustaviti relativno padanje moči ZDA, pri tem pa se je očitno odločil, da ne potrebuje tradicionalnih zaveznikov, kot sta EU in Kanada. Celo najprej je, poleg Kitajske, uvedel carine proti Kanadi in Mehiki, s katerima imajo ZDA podpisan prostotrgovinski sporazum. Meni se to ne zdi logično, v taki borbi potrebuješ zaveznike, bomo pa videli, kakšna je igra. On zelo rad govori v prispodobi igre kart, zagotovo ni vseh položil na mizo.

Morda je v ozadju želja po zmanjšanju primanjkljaja v plačilni bilanci. ZDA imajo velik zunanji dolg, in če se vlagatelji, ki imajo v rokah ameriške vrednostne papirje in dolarje, odločijo, da ne želijo več držati teh imetij in začnejo odprodajati dolarje, je to veliko tveganje za ZDA. Neto zunanje obveznosti predstavljajo že 80 odstotkov ameriškega BDP, nekatere študije pa kot kritično mejo ocenjujejo pri 60 odstotkih.

Glavna strategija držav Brics, Brazilije, Rusije, Kitajske, je zmanjšati pomen dolarja, kar je velik pritisk na ZDA, ki ima plačilnobilančni primanjkljaj. Azijske države imajo veliko imetja v ameriških dolarjih in s tem močan adut v rokah. Zato ne gleda, katere države so prijateljske, ampak proti katerim imajo ZDA primanjkljaj, zato EU ni najbolj naklonjen.

Glede trgovinskega primanjkljaja z EU navaja napačne številke, samo za blago, ne pa tudi za storitve. Če se upošteva oboje, je primanjkljaj samo šestino tega, ki ga navaja.

To počne, ker mu tako ustreza. Tudi ta primanjkljaj ni zato, ker Evropa ne bi pošteno obravnavala ameriških proizvodov, ampak zato, ker je ameriška potrošnja večja od proizvodnje in ker so investicije večje od prihrankov. Kot rečeno, morda želi narediti ta preobrat v plačilni bilanci, ki pa bo imel visoke ekonomske stroške.