Ameriški naftni velikani v nizkem startu, a Venezuela ni bogata le z nafto

Ameriški predsednik Donald Trump je na tiskovni konferenci v Mar-a-Lagu spregovoril o vojaškem napadu na Venezuelo, ki jo bodo ZDA vodile, “dokler ne pride do primerne tranzicije”, ter o zajetju predsednika Nicolása Madura ter njegove žene. Dotaknil se je tudi načrtov, ki jih ima za venezuelsko naftno industrijo; ta razpolaga z največjimi znanimi zalogami nafte na svetu, a jih po Trumpovih besedah ne izkorišča dovolj. Pojasnil je, da bodo ZDA v Venezuelo poslale vojake za zagotovitev oskrbe z nafto, in obljubil, da bo denar namenjen povračilu škode, ki jo je Venezuelcem in ZDA povzročil Maduro.

Ocena: za vrnitev v zlate naftne čase 58 milijard dolarjev

“Kot vsi vedo, je bila naftna industrija v Venezueli dolgo časa popoln neuspeh. Proizvajali niso skoraj nič v primerjavi s tem, kar bi lahko. Naša zelo velika ameriška naftna podjetja, največja na vsem svetu, bodo prišla, vložila milijarde dolarjev, popravila hudo pokvarjeno naftno infrastrukturo in začela ustvarjati denar za državo,” je dejal Trump. Po oceni venezuelske državne naftne družbe PDVSA bi obnova, ki bi proizvodnjo vrnila na vrhunce iz 90. let, stala okrog 58 milijard dolarjev.

Proizvodnja nafte v Venezueli pri dobrem milijonu sodov na dan pomeni le slab odstotek svetovne proizvodnje, čeprav ima država skoraj petino znanih svetovnih zalog (303 milijarde sodov). To analitiki pripisujejo dolgemu obdobju pomanjkanja naložb, propadajoči infrastrukturi, slabemu upravljanju in vplivu ameriških sankcij, ki so prizadele najpomembnejšo industrijo in izvozno panogo v državi, od katere je odvisna tudi dobra polovica državnega proračuna.

Med ameriškimi naftnimi velikani, katerih prihod napoveduje Trump, je najbolje pozicioniran Chevron, ker v Venezueli neprekinjeno deluje tudi po nacionalizaciji industrije pod predsednikom Hugom Chavezom leta 2007. Čeprav je Venezuela pod pritiskom sankcij po letu 2019 svoj izvoz nafte vse bolj preusmerila na Kitajsko, Chevron še vedno pomeni slabo petino vsega venezuelskega izvoza surove nafte.

Dolga pot do nacionalizacije

Venezuela ima velike zaloge nafte in zemeljskega plina v porečju reke Orinoco, v regiji na osrednje-vzhodnem delu države, imenovani Orinoški pas, ter na severozahodu države ob jezeru Maracaibo. Bogata nahajališča značilne težke nafte, najbolj primerne za predelavo v dizel in nekatere druge derivate, so v prvi polovici 20. stoletja najprej izkoriščale tri tuje naftne korporacije, brez večjih koristi za lokalno prebivalstvo oziroma vlado.

Leta 1943 je bil sprejet zakon, ki je polovico naftnih dobičkov namenil vladi. Do prave prelomnice pa je prišlo leta 1976, ko je bila z novim zakonom ustanovljena državna družba Petróleos de Venezuela S.A. (PDVSA), ki je prevzela proizvodnjo, predelavo in izvoz nafte ter vse tuje proizvajalce absorbirala v svojo strukturo kot podružnice, a so lahko ohranili svoje operacije.

Čeprav je nacionalizacija oklestila dobičke, to ni odgnalo naftnih velikanov, med katerimi so bili poleg Chevronovega predhodnika Gulf Oil še Exxon in Mobil, ki leta 1994 postaneta ExxonMobil, ter ConocoPhillips in nizozemski Shell. Od leta 1993 v državi deluje na primer tudi španski Repsol, zato je bila Španija dolga časa poleg ZDA in Kitajske glavna izvozna destinacija za venezuelsko nafto.

Leta 2007 je Hugo Chavez prevzel nadzor nad naftnimi operacijami ExxonMobila in ConocoPhillipsa v Orinoškem pasu, saj nista želela prestrukturirati svojih venezuelskih operacij in predati večinskega deleža PDVSA. Podjetji sta opustili operacije v državi in obe v ločenih mednarodnih arbitražah iztožili odškodnine, ki pa še niso bile povsem poplačane. Trump je v preteklih mesecih, ko je stopnjeval pritisk na Venezuelo, trdil, da je socialistična oblast v Venezueli ukradla nafto ameriškim podjetjem.

Padajoča proizvodnja

Trumpov očitek, da Venezuela ne črpa toliko nafte, kot bi jo lahko, drži. Pred prihodom Chaveza na oblast je proizvodnja dosegla vrhunec leta 1998 pri 3,4 milijona sodov na dan. Ko je Maduro prevzel vodenje države leta 2013, je znašala 2,7 milijona sodov na dan in še naprej padala.

Leta 2019, v Trumpovem prvem mandatu, so ZDA uvedle obsežne sankcije proti PDVSA, kar je proizvodnjo oklestilo na le milijon sodov na dan. Leto pozneje je s sekundarnimi sankcijami in izgubo evropskega trga ter nastopom pandemije koronavirusa proizvodnja dosegla dno pri dobrih 500 tisoč sodih na dan. Od takrat se iz leta v leto krepi in je lani znašala nekaj več kot milijon sodov na dan, delno zaradi preusmeritve izvoza na Kitajsko in delno zaradi ponovno odobrenega izvoza za Chevron, ki ima za delovanje v Venezueli posebno licenco ameriškega urada za nadzor nad tujimi sredstvi (OFAC).

ZDA so bile kljub sankcijam vse do leta 2023 glavna destinacija za venezuelsko nafto, ko je vodilna uvoznica postala Kitajska. Tudi mnoge ameriške rafinerije so zaradi obsežnega uvoza iz Venezuele v preteklosti – država je bila blizu, njena nafta pa poceni -, prirejene prav za predelavo težke venezuelske nafte v dizel ali asfalt, namesto sladke ameriške nafte, ki je bolj primerna za proizvodnjo bencina.

Ameriški napad ni poškodoval zmogljivosti za proizvodnjo nafte ali rafinerij, so sporočili iz PDVSA.

Ne le nafta

Venezuela ima tudi 5.600 milijard kubičnih metrov dokazanih zalog zemeljskega plina, s čimer na zahodni polobli zaostajajo le za ZDA. Največ plina proizvede državni PDVSA, največji del proizvodnje pa se porabi za potrebe črpanja nafte. Toda Venezuela plina ne izvaža, čeprav že od leta 2009 načrtuje gradnjo izvoznih terminalov za utekočinjeni plin (LNG).

Venezuela ima poleg fosilnih surovin tudi nahajališča premoga, boksita, železa in zlata, prav tako predvsem v porečju reke Orinoco. Tam se nahaja tako imenovan rudarski lok Orinoco, ki obratuje od leta 2017 in je po poročanju mednarodnih organizacij postal središče ilegalnega rudarstva, kjer so pogosto izkoriščani pripadniki domorodnih skupnosti. Po navedbah portala The Rio Times je na območju okrog sedem tisoč ton zlata.

Glavni rudnini sta boksit, iz katerega nastane aluminij, in železova ruda, ki je ključna za industrijo jekla. Zaloge obeh rud se nahajajo v Gvajanskem višavju. Venezuelska vlada je leta 1975 prevzela rudarjenje železa. Zdaj nadzoruje vse vidike rudarjenja železove rude in proizvodnje jekla prek rudarskega konglomerata CVG Ferrominera Orinoco.

Maduro je marca lani sklenil sporazume z rudarskimi in kovinskimi družbami iz Kitajske, Sejšelov in Avstralije za okrepitev domačega rudarstva in kovinske industrije. Za modernizacijo največjega jeklarja Sidor denimo je s kitajskim podjetjem Zhongshe Foreign podpisal pogodbo za oživitev proizvodnje jekla, ki je s štirih milijonov ton letno v začetku 2000-ih padla na manj kot 100.000 ton v zadnjem času.

Polovica svetovnih naftnih zalog?

Za zdaj ni znano, kako – če sploh – bo ameriška intervenca v Venezueli vplivala na cene nafte in plina. Ko je Trump stopnjeval pritisk na Venezuelo v preteklih mesecih, se je cena zahodnoteksaške nafte (WTI) za kratek čas dvignila nad 60 dolarjev za sod, a kmalu upadla nazaj na 57 dolarjev. Toda teorijo o vplivu napada na cene nafte je v zapisu na omrežju X podal sankcionirani ruski oligarh Oleg Deripaska, ustanovitelj proizvajalca aluminija Rusal, ki meni, da je cilj operacije znižati cene nafte in povečati nadzor nad naftno proizvodnjo.

This is significant. Deripaska is a very heavy 🇷🇺 business player, who while he’s unlikely to have been supportive of the Putin war so far has stayed loyal. Now it looks as if he’s slowly breaking away from the Kremlin. pic.twitter.com/NIXCSe7ufl

— Carl Bildt (@carlbildt) January 3, 2026

“Če se naši ameriški ‘partnerji’ dokopljejo do naftnih polj Venezuele (potem ko so se že dokopali do Gvajane), bodo nadzorovali več kot polovico svetovnih zalog nafte. In očitno je njihov načrt zagotoviti, da se cena naše nafte ne dvigne nad 50 dolarjev za sod,” je zapisal Deripaska. Pri tem je opozoril na posledice za ruski “sveti državni kapitalizem”, ki se po njegovem mnenju ne bo več mogel izogniti rezanju stroškov in ne bo mogel nadaljevati “grandioznih projektov” brez sodelovanja zasebnih podjetij.

Naftni trgi se sicer spopadajo s presežno proizvodnjo, kar je v 2025 že potisnilo cene navzdol, predvidoma jih bo tudi v 2026. Ameriški urad za informacije o energetiki (EIA) je že pred napadom na Venezuelo napovedoval, da bodo povprečne cene nafte WTI letos dosegle 51 dolarjev za sod, lani so bile pri 65 dolarjih.

Ni sicer jasno, katere države in njihovo proizvodnjo, pri kateri sodelujejo ameriška naftna podjetja, je Deripaska vključil v svoj izračun. V Gvajani, ki doživlja gospodarski preporod zaradi cvetoče naftne industrije, je za 11 do 13 milijard sodov zalog. Nafto črpa konzorcij podjetij na čelu z ExxonMobilom, partnerja sta ameriški Hess Corporation, sicer del Chevrona, in kitajska državna družba CNOOC.