Afriška država se sprašuje, kakšna je prihodnost brez diamantov

Južnoafriško-britanski rudar diamantov De Beers skoraj tri četrtine svojih prihodkov ustvari prek podjetja Debswana, javno-zasebnega partnerstva z bocvansko državo, kjer stoji tudi paradni rudnik enega največjih dobaviteljev diamantov na svetu. Posel dragocenih kamnov je državo z 2,5 milijona prebivalci iz ene najrevnejših na svetu pretvoril v eno redkih držav srednjega razreda v Afriki, to gospodarstvo pa se sedaj krči, piše Financial Times (FT).

Odkar se je v državi začelo sodobno rudarjenje diamantov leta 1967, je Bocvana ohranjala polovični lastniški delež v javno-zasebnem partnerstvu z De Beers. S prihodki od rudarjenja diamantov se je število prebivalcev, ki živijo pod nacionalno mejo revščine, znižalo z 59 odstotkov leta 1985 na 16 odstotkov leta 2015.

Toda lani se je po podatkih Svetovne banke bruto domači proizvod (BDP) Botsvane skrčil za tri odstotke, saj tako imenovanim naravnim diamantom na svetovnem trgu delež vse bolj odžirajo sintetični oziroma v laboratoriju izdelani diamanti. Letos naj bi BDP upadel še za 0,8 odstotka, po napovedih Oxford Economics.

Za Bocvano izvoz diamantov pomeni 90 odstotkov zaslužkov v tujini in tretjino BDP. “Vprašanje za Bocvano je, kako bo izgledalo življenje po diamantih,” je dejal Keith Jefferis, namestnik guvernerja centralne banke. “Bi morala vlada podvojiti stavo na diamante ali se diverzificirati?”

Slabi časi tudi za DeBeers

Lani je v ZDA prodaja cenejših sintetičnih diamantov za zaročne prstane prvič doslej presegla prodajo naravnih diamantov. To je za rudarja pomenilo izgube. V prvi polovici letošnjega leta so te znašale 189 milijonov dolarjev, lastnik De Beersa, britanski rudarski velikan Anglo American, pa razmišlja o oddvojitvi posla z diamanti.

De Beers je ob svojem vrhuncu sredi dvajsetega stoletja, ko je populariziral slogan “diamanti so večni”, obvladoval do 90 odstotkov svetovnega trga. Danes dobavi približno tretjino naravnih diamantov na svetu, večino katerih pridobi v Bocvani.

A vpliv na življenje lokalnega prebivalstva je bolj dramatičen, saj je tretjina delovne sile ostala brez dela. Na lanskih predsedniških volitvah je zaradi nezadovoljstva poraz morala priznati stranka, ki je državo vodila vse od neodvisnosti leta 1966, novi predsednik pa je postal Duma Boko, ki je v govoru julija letos obtožil De Beers, da “ne opravlja svojega dela” in predlagal, da bi morala država prevzeti nadzor nad skupnim podjetjem in sama prodajati diamante.

Retorika tako imenovanega gospodarskega nacionalizma je prisotna tudi v drugih državah osrednje Afrike, ki so bogate z rudninami in kjer je javnost nezadovoljna s prevlado tujih podjetij pri črpanju naravnih virov.

Razpršitev, zadolževanje

Za zdaj Bocvana še ni obupala nad diamanti kot virom prihodkov. Junija je predsednik Boko napovedal program, ki naj bi zagotovil, da “noben mineral ne bo zapustil Bocvane brez predelave”. Trenutno se 90 odstotkov diamantov iz države izvozi v obdelavo in rezanje v Združene arabske emirate, Indijo in Belgijo, piše FT.

Vseeno pa skuša Boko, ki je v kampanji obljubljal 500 tisoč novih delovnih mest, zagnati tudi druge industrije, kot je pridelava citrusov. Obenem država išče potencialne kupce zaprtih rudnikov bakra.

Ekonomist pri Oxford Economics Africa Brendon Verster sicer meni, da bi se morala Bocvana obrniti k mednarodnim posojilom, ki ponujajo “rešilno bilko”, medtem ko vlagajo v diverzifikacijo gospodarstva in skušajo razviti tudi kmetijstvo in turizem poleg rudarstva. “Mislim, da je edina resnična alternativa, da se z zadolževanjem skušajo izkopati iz težav,” je dejal za FT.