V šestem razredu napisala prošnjo za službo v Drami, danes tam režira

Živa Bizovičar je večkrat nagrajena režiserka in dramaturginja. Za diplomsko predstavo Jagababa Daneta Zajca je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Za režijo predstave Žene v testu, ki je nastala po motivih slovenskih ljudskih pesmi, je prejela Šeligovo nagrado, Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva ter nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev leta. Za predstavo Juriš je prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo. In našlo bi se še kakšno priznanje.

Ko človek ne odloča več o svojem telesu

Bizovičar pogosto obdeluje vojno tematiko. Poetična drama Voranc Daneta Zajca je postavljena v čas druge svetovne vojne, prav tako avtorski projekt Juriš, ki obravnava pesnika Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča. Predstava Boško in Admira je zgodba tragičnega para v obleganem Sarajevu.

Kot pravi, jo zanima posameznik, ki je ujet znotraj nekega sistema, in kaj se z njim zgodi, “ko kolesje sistema radikalno vpliva na njegovo življenje, ko začne obravnavati njegovo telo, kot da je predmet in ga uporablja v lastne namene”. Zanima jo, kaj se zgodi, ko človeško telo ni več avtonomno, “ko postane del večje sile”.

Celoten pogovor z režiserko Živo Bizovičar si lahko ogledate v spodnjem videu:

Če želite pogovor poslušati v avdioobliki, lahko to storite spodaj:

Se grozot vojne premalo zavedamo?

Vojna tematika je še kako aktualna. Spopadi na Bližnjem vzhodu, genocid v Gazi, vojna v Ukrajini. Koliko vse to pride do nas, koliko nas prizadene? “Susan Sontag v delu Pogled na bolečino drugega pove primer neke Sarajevčanke, ki razlaga o tem, kako je po televiziji gledala, da se je začel razpad Jugoslavije, in kako se je vojska že bližala Sarajevu, ampak ni mogla razumeti, da se to dogaja in je morala doumeti, da je prišlo do tega, dokler dejansko ni prišlo do obleganja Sarajeva. To je zelo človeški odziv na to, saj si je vojno nemogoče predstavljati, dokler je sam ne doživiš, in kot pri vseh velikih katastrofah je nepredstavljivo razumeti, da se to lahko zgodi tudi nam in kaj to zares pomeni,” odgovarja mlada režiserka.

Gledališče kot mesto za razpravo

Teater razume kot prostor razprave. “Predstava, ki je zaprta sama vase, ki že odgovarja na vprašanja – to ni tisto, kar mene zanima. Gledališče se mi zdi izjemno pomemben prostor za to, da se postavlja vprašanja, sooča različne poglede na neko temo in da se spodbudi gledalca k razmišljanju, pusti vtise, s katerimi gledalec ostaja, razmišlja o njih in mu odpirajo nov miselni tok, neke nove svetove. To je zame smisel gledališča,” pravi Bizovičar, samozaposlena v kulturi.

Njeno zadnje delo je Voranc, ki je krstno uprizoritev doživel sredi februarja v SNG Drama Ljubljana. To je prav tam, kjer je od nekdaj želela delati. “Pred kakšnim letom sem našla zvezke iz šestega razreda, v enem je bila tudi prošnja za službo, ki smo se jo takrat učili pisati. Naslovnik je bila SNG Drama Ljubljana,” pove v smehu.

V pogovoru z Živo Bizovičar, objavljenem zgoraj, izveste tudi:

• Kaj je po njenem vloga gledališča?
• Kaj jo razlikuje od drugih?
• Kaj je pomembno njenim evropskim kolegom?
• Ali se lahko preživlja zgolj z gledališko režijo?
• Koliko si k srcu jemlje kritike?
• Kako razvita je scena mladinskih gledališč pri nas?
• Zakaj jo veseli snovalni teater?

Poslušajte pogovore še z drugimi izbranci 30 pod 30.

Na Forbesove pogovore 30 pod 30 se lahko naročite pri vašem priljubljenem ponudniku podkastov.