Najstniško strast razvil v ambicijo narediti nekaj, kar ni uspelo še nikomur

V novi, močno razsvetljeni tovarni podjetja Apex Technology v Los Angelesu monitor prikazuje vitalne znake in lokacijo njegovega prvega satelita, ki vsakih 90 minut obkroži Zemljo.

“Obremenitve, ki jim je izpostavljen, ko prehaja z žgočega sonca v mraz noči, ponazarjajo, zakaj je izdelava satelitov tako zahtevna – in draga,” pravi Ian Cinnamon, glavni direktor in soustanovitelj podjetja Apex. “Predstavljajte si, da mora vaš telefon ostati vklopljen pet let, vsakih 45 minut pa ga morate dati v pečico in nato v zamrzovalnik,” s širokim nasmehom razlaga 33-letnik, ki precej hitro govori.

Od zasnove do izstrelitve v rekordnem času

Satelit Aries so izstrelili lani, manj kot 12 mesecev po tem, ko je Apex začel delati na njem. To je po njihovih trditvah rekorden čas za majhen satelit, namenjen serijski proizvodnji. To je prvi korak k njihovemu cilju, da v satelitsko industrijo uvedejo serijsko proizvodnjo po vzoru avtomobilskega magnata Henryja Forda.

Za monitorjem, v čisti sobi na drugi strani prozorne vinilne zavese, tehniki, ki nosijo mrežice za lase, delajo na drugem satelitu Aries, ki stoji na vozičku, na eni od šestih postaj na Apexovi montažni liniji.

Cinnamon pravi, da je to prihodnost satelitske industrije, kjer so tovarne v preteklosti izdelovale po eno vesoljsko plovilo naenkrat. Skupaj s soustanoviteljem in tehničnim direktorjem Maxom Benassijem, nekdanjim vodilnim inženirjem pri SpaceX, namerava v tovarni proizvajati po ducat satelitov na mesec.

Proizvodnja satelitov je že dolgo časa izdelava po meri, saj je vsako vesoljsko plovilo prilagojeno svoji nalogi, na primer fotografiranju Zemlje ali prenosu televizijskih signalov. To pa pomeni višje stroške in zamude.

Apex namerava v tovarni proizvajati po ducat satelitov na mesec.

Od izdelave po meri do standardiziranih satelitov

Ker v nizko zemeljsko krožnico izstreljujejo vedno več majhnih satelitov, skuša Apex razvijalce satelitskih konstelacij prepričati, da bi bilo hitreje in ceneje uporabiti standardizirano vesoljsko plovilo. Ponuja tri različne tipe satelitskih platform, ki obsegajo glavni del satelita, vključno z napajalnim in krmilnim sistemom, naročniki pa morajo dodati le svoje senzorje in drugo opremo.

Podobno kot avtomobilski proizvajalci tudi Apex ponuja različne stopnje opreme svojih satelitov, z možnostmi, kot so večja moč, bolj sofisticiran komunikacijski sistem in izbira med električnim ali kemičnim pogonom. Sicer pa Apex ne spreminja ničesar.

“Vzameš ali pa ne,” pravi Cinnamon.

Večja preprostost zmagovalna formula

Meni, da bo manjša kompleksnost zmagovalna formula za kupce majhnih satelitov, kot so obrambna in telekomunikacijska podjetja. Cinnamon in Benassi vidita veliko možnosti. Preden sta leta 2022 ustanovila Apex, sta se pogovarjala s kupci satelitov in ugotovila, da so na splošno nezadovoljni zaradi zamud, naraščajočih stroškov in slabe kakovosti. “Želimo biti prvi proizvajalec satelitskih nosilnih platform, ki ga ne sovražijo. To nas bo ločilo od drugih,” je Cinnamon povedal za Forbes.

“Osnovna premisa podjetja Apex je smiselna,” pravi Caleb Henry, direktor raziskav v svetovalnem podjetju za področje vesolja Quilty Analytics. Satelitski operaterji so že dolgo nazaj spoznali, da bi bil nakup standardiziranih vesoljskih plovil prednost. Vendar je želja po dražjih rešitvah po meri močna. “Sami sebi postanejo najhujši sovražnik,” dodaja.

Po podatkih Združenja satelitske industrije so proizvajalci satelitov lani po vsem svetu ustvarili 20 milijard dolarjev prihodkov. Apex upa, da bo lahko tekmoval za velik delež rastočega trga, saj ameriška vojska krepi svojo navzočnost v vesolju. Samo projekt Golden Dome bi lahko po podatkih kongresnega proračunskega urada stal več kot 800 milijard dolarjev.

Dolga pot do ambicioznih ciljev

Apex ima pred seboj še dolgo pot. Leta 2024 je izdelal le tri satelite. Letos si je zastavil cilj 10 satelitov.

Kljub temu je močna prodaja lani po oceni Forbesa povečala njegove prihodke na 60 milijonov dolarjev. Večinoma gre za predplačila za satelite Aries, ki lahko nosijo do 150 kilogramov opreme, in model Nova, ki ima dvakrat večjo nosilnost. V pripravi je še tretji model satelita Comet z nosilnostjo 450 kilogramov opreme.

Cinnamon pravi, da so naročila od približno ducata kupcev presegla vrednost 100 milijonov dolarjev, od tega približno dve tretjini pripadata obrambnemu sektorju. Apex je glede tega, kdo so naročniki in kaj za njih izdeluje, zelo skrivnosten, saj se sklicuje na vladne omejitve. Med njimi sicer najdemo britanski letalsko-vesoljski konglomerat BAE in tehnološko zagonsko podjetje za področje obrabe Anduril, ki je naročilo vsaj en satelit, saj želi razširiti svojo dejavnost v vesolje.

Eden od komercialnih naročnikov je Aetherflux, ki namerava vzpostaviti mrežo satelitov za pridobivanje sončne energije. Apex naj bi mu dostavil platformo za njegov prvi demonstracijski satelit. Ustanovitelj Aetherfluxa, milijarder in soustanovitelj finančne družbe Robinhood, Baiju Bhatt, je bil nad Apexom tako navdušen, da je postal tudi njegov vlagatelj.

Želimo biti prvi proizvajalec satelitskih nosilnih platform, ki ga kupci ne sovražijo.

Ian Cinnamon, Apex

Veliko povpraševanje

Cinnamon pravi, da je povpraševanje tako veliko, da iščejo načine za pospešitev proizvodnje, ki naj bi po trenutnih načrtih leta 2028 dosegla 144 satelitov.

Apex je aprila zbral 200 milijonov dolarjev za razvoj proizvodnih zmogljivosti za izdelavo več lastnih sestavnih delov. S tem se je skupen obseg financiranja povečal na 322 milijonov dolarjev v lastniškem kapitalu in dolgovih.

Komercialna dejavnost v nizki zemeljski krožnici je v zadnjih letih eksplodirala, vendar ima Apex morda omejene možnosti prav na največjem trgu – telekomunikacijah. Dve podjetji, ki gradita največji satelitski konstelaciji za zagotavljanje širokopasovnega interneta iz vesolja, SpaceX in Amazon, izdelujeta lastna vesoljska plovila.

Njegova največja priložnost je področje obrambe. “Ameriško obrambno ministrstvo želi razširiti svojo bazo dobaviteljev satelitov, dosedanje delo Apexa pa je navdušujoče”, je za Forbes povedal častnik ameriških vesoljskih sil (Space Force), ki je želel ostati anonimen. “Ministrstvo je utrujeno od tega, da porablja ogromno denarja, pa vendar ne dobi storitev pravočasno ali v skladu s svojimi pričakovanji,” je še dodal.

Apex je uspešno izpolnil vrsto manjših raziskovalno-razvojnih pogodb, ki jih Pentagon uporablja za preizkušanje novih podjetij. Februarja je tako od vesoljskih sil pridobil pogodbo v vrednosti 46 milijonov dolarjev za neopredeljeno število satelitov Aries. (Eden od ponudnikov, York Space Systems, je vložil tožbo, v kateri trdi, da je bila pogodba Apexu dodeljena brez ustreznega razpisa.)

Priročnik za “zlobne genije”

Cinnamon je odraščal v Los Angelesu kot sin scenaristov televizijskih situacijskih komedij. Že zgodaj je pokazal nadarjenost za programiranje – in trgovino. V osnovni šoli je prodajal videoigre prek spleta, pri 15 letih je napisal učbenik za najstnike z naslovom Programming Video Games for the Evil Genius (Programiranje videoiger za zlobne genije). Pozneje je napisal še eno knjigo iz serije Evil Genius, tokrat o izdelavi dronov.

Zaljubil se je tudi v vesolje in v srednji šoli ustanovil klub za raketarstvo. Na tehnološkem inštitutu MIT je študiral vesoljsko in letalsko inženirstvo, vendar je zamenjal smer, ker se mu je program zdel kot tekoči trak, po katerem se bo pripeljal do službe v velikem obrambnem podjetju ali vladni ustanovi, kar bi zanj bil prisilni jopič. “V nekaj urah bi me odpustili,” se smeji. “Z birokracijo se ne bi dobro ujel.”

Apex ni prvo Cinnamonovo podjetje

Po diplomi iz nevroznanosti je začel delati za milijarderja Marka Pincusa v inkubatorju za start upe. Poleg tega je soustanovil neprofitno organizacijo, ki je poskušala z uporabo strojnega učenja razviti cepivo proti HIV, s čimer si je prislužil mesto na Forbesovem seznamu 30 pod 30 za leto 2015.

Leta 2016 je Cinnamon ustanovil podjetje Synapse, ki je razvilo sistem umetne inteligence za samodejno zaznavanje orožja na slikah, posnetih s skenerji varnostnih kontrol na letališčih. Podjetje je s trudom pridobilo številne naročnike, vendar ga je leta 2020 prodal družbi Palantir. Tam je sodeloval s satelitskimi podjetji, ki so uporabljala njegovo tehnologijo za razvrščanje predmetov na slikah, posnetih na Zemljinem površju, in prišel do prepričanja, da obstaja prostor za boljšega proizvajalca vesoljskih plovil.

V preteklem desetletju se je trg začel preusmerjati z velikih, milijarde vrednih satelitov v geostacionarnih krožnicah, na konstelacije desetine do stotine manjših satelitov, ki so bližje Zemlji. Nekatera podjetja so se odločila za izdelavo lastnih majhnih satelitov, kot so pionirji opazovanja Zemlje, podjetji Planet in Spire ter seveda SpaceX. Na prizorišče je stopila vrsta novih zagonskih podjetij, kot sta Terran Orbital in York Space Systems, ki izdelujejo majhne satelite za naročnike, vključno z vojaškimi.

Prvi javno objavil cenik

Cinnamonove stranke so iz časa dela za Palantir in drugi, s katerimi je govoril, pa niso bili zadovoljni z njimi. “Ni bilo nobenega proizvajalca satelitov, ki bi lahko zadovoljil to povpraševanje,” pravi. Apexovi tekmeci, kot sta evropski letalski velikan Airbus in Terran, ki ga je leta 2024 prevzel Lockheed Martin, zatrjujejo, da ponujajo standardizirane platforme, ki jih lahko proizvajajo v velikih količinah. Cinnamon pa trdi, da so njihovi satelitski modeli v resnici le izhodišče za prilagajanje.

Prilagoditev izdelka omogoča hitrejšo proizvodnjo in hitrejšo dostavo – pa tudi bolj natančno določeno ceno. Apex kot prvi v panogi cenik objavlja na svoji spletni strani, skupaj z menijem, kjer je mogoče pregledati različne možnosti.

Osnovna različica modela Aries stane 3,5 milijona dolarjev in je na voljo v šestih mesecih. V celoti opremljena različica LEO stane 9,5 milijona dolarjev in je na voljo v 12 mesecih. Cena modela Nova se začne pri šestih milijonih dolarjev.

To je verjetno več, kot je SpaceX stala izdelava satelitov Starlink, ki so bili povsem prilagojeni, in ki so po oceni svetovalnega podjetja Quilty stali do milijon dolarjev na kos. Vendar je to manj, kot je razvojna agencija ameriške vojske za področje vesolja (Space Development Agency) plačala za konstelacijo, ki jo gradi. Cene so se gibale od povprečno 15 milijonov dolarjev za komunikacijske satelite do 40 do 45 milijonov dolarjev za vesoljska plovila za sledenje balističnim izstrelkom.

Apex naj bi po trenutnih načrtih leta 2028 izdelal 144 satelitov.

Lažja sestava, manjši stroški

Apex je svoje satelite zasnoval tako, da jih je lažje sestaviti, kar mu omogoča, da zaposluje tudi mehanike z izkušnjami iz avtomobilske branže, ki jih lahko plača manj.

Cilj podjetja je povečati delež komponent, ki jih izdelujejo sami ali njihovi pogodbeni izvajalci, s sedanjih 50 odstotkov na 90 odstotkov, saj so prepričani, da dobavitelji ne bodo mogli dohajati povečevanja obsega njihove proizvodnje.

Ross Fubini, vlagatelj v Apex in ustanovitelj sklada tveganega kapitala XYZ, ki je Cinnamona podprl že, ko je osnoval Synapse, je dejal, da je bil navdušen nad spretnim in celostnim pristopom mladega podjetnika k zapletenemu trgu.

“Veliko napetosti v tem delu posla je v dejstvu, da ne smeš narediti vsega, kar hoče naročnik,” je dejal.

Vendar pa so številna druga podjetja, ki hrepenijo po tej priložnosti, prevzela start upe, ki izdelujejo majhne satelite, da bi ostala konkurenčna na trgu, kjer je sektor večjih satelitov stagniral. Med takšnimi prevzemniki so Lockheed (prevzel Terran), Raytheon (prevzel Blue Canyon) in Boeing (prevzel Millennium Systems). SpaceX, ki je za svojo mrežo Starlink izdelal več kot 9.000 satelitov, bi tudi lahko bil zanimiv za ameriško vlado, čeprav se zdi, da je ta možnost po sporih ustanovitelja Elona Muska s predsednikom Donaldom Trumpom manj verjetna.

“Apex bi se lahko znašel v neugodnem položaju, če ne bo sklenil trdnega partnerstva z nekim glavnim izvajalcem – ta je odgovoren za celoten projekt in usklajevanje z vsemi podizvajalci,” pravi Micah Walter-Range, svetovalec in nekdanji direktor raziskav pri ameriški neprofitni organizaciji Space Foundation. “Prizadevanje Apexa, da svojo dobavno verigo prenese v okvire lastnega podjetja in tako poveča proizvodnjo, prinaša vrsto dodatnih tveganj. Vse, kar pravijo, da bodo naredili, je mogoče narediti, vendar je vse odvisno od izvedbe,” še opozarja.

Avtor izvirnega članka je Jeremy Bogaisky.