Začneš s sladicami in misliš, da bo romantično, a je to hud boj

Prvotna vizija male slaščičarne je bila precej romantična, priznava Žakline Troskot, lastnica zagrebških slaščičarn Amélie, ki ne skriva, da je podjetništvo izjemno zahtevna disciplina. A kljub temu prinaša veliko zadovoljstva.

Od prve male slaščičarne na vogalu Vlaške, v središču Zagreba, je posel, ki ga je pogumno začela, prerasel v verigo treh slaščičarn, proizvodni obrat, velik 600 kvadratnih metrov, in posebno trgovinico, kjer prodajajo slaščice in sladke spominke.

Eno od slaščičarn je zaradi pomanjkanja delovne sile zaprla, tako da sta ostali samo dve. Njenih 40 zaposlenih, med katerimi je tudi veliko tujih delavcev, izdeluje sladice za kavarne, restavracije in hotele. Pred tremi leti so na trg poslali nabor zamrznjenih tradicionalnih in avtorskih tort ter kolačev Omama. Kupiti jih je mogoče na policah trgovskih verig Metro in Konzum.

“Junija smo praznovali 14-letnico obstoja in o teh letih bi lahko napisala knjigo. Ko samo razmišljam o tem in si prevrtim film nazaj, pomislim, da je prav neverjetno, skozi kaj vse sem šla. V ta posel sem skočila na glavo, brez kakšnega poslovnega načrta in strategije, ki jih sicer vsi skrbno pripravljajo. Preprosto sem sklenila to narediti, ker sem v sebi nosila idejo. Bilo je le vprašanje, ali bom pekla in prodajala v svoji hiši, a sem se odločila za majhno slaščičarno. Vse skupaj sem si predstavljala zelo romantično, ker se to ujema s sladicami, a je bilo vse kaj drugega kot romantično,” je v pogovoru za Forbes povedala Troskot.

Težek začetek

Začetki so bili zelo težki, včasih je delala tudi po 38 ur skupaj, ker je vse počela sama. Nabavljala sestavine, pekla in prodajala. A nikoli ni obžalovala, da je pustila službo v dobro stoječi korporaciji, z lepo plačo in službenim avtomobilom.

Troskot se je po koncu študija ekonomije v Münchnu, kjer je živela več kot 20 let, zaposlila v banki. Bančništvo se ji ni zdelo kaj posebej zabavno, privlačila pa sta jo peka in slaščičarstvo. Zato je opravila strokovne izpite in zahtevano prakso. A je kljub temu, potem ko jo je pot pripeljala na Hrvaško, še deset let delala v marketingu nemškega proizvajalca spodnjega perila, preden se je odločila uresničiti svoje sanje. K temu so jo spodbujali vsi, ki so poskusili njene rojstnodnevne torte. Prav tako se je gospodarska kriza, ki je pretresala svet, razmahnila tudi na Hrvaškem.

To je bila velika lekcija, ki pa ji ni vzela poguma, ampak jo je naučila vztrajnosti in kako ravnati, ko stvari ne gredo po načrtu. Zato mladim podjetnicam svetuje, naj imajo jasno vizijo, a naj se ne ustrašijo sprememb, ki se bodo tej viziji dogajale na poti do cilja.

“Biti moraš dosleden, vztrajen. Računati moraš na to, da se bodo pojavili ovire, izzivi, problemi, a je na vse treba gledati kot na igro, kot na Tetris. Premaguješ raven za ravnijo. Ni treba biti suženj tega, do kam je treba priti v določenem roku in koliko zaslužiti,” poudarja.

Nemška vztrajnost

Začela je v 25 kvadratnih metrov veliki slaščičarni, a je kmalu začelo zmanjkovati prostora za osnovno opremo. Na primer, pojavil se je problem, kam postaviti še kako potrebni hladilnik. Preselili so se v prostor, velik 60 kvadratnih metrov, ki so ga prav tako prerasli. Zdaj imajo na voljo 600 kvadratnih metrov in tam je sedež podjetja, administrativni del, proizvodni prostori in skladišče.

Med pandemijo se je pokazala priložnost, da tik poleg svoje slaščičarne v strogem centru mesta odprejo trgovinico, kjer lahko stranke sladice kupijo in odnesejo domov. V tem prostoru so ponudili tudi spominke za turiste, kot so piškoti, skodelice, krožniki in drugi ročni izdelki hrvaških izdelovalcev.

“Zdaj je vse to videti enostavno, a je bilo potrebno veliko odrekanja, dela in truda. Verjetno je za to dogovorna tudi moja nemška vztrajnost, po kateri sem znana, zato to, da bi odnehala, ni prišlo v poštev,” pripoveduje Troskot.

V javnosti je znana tudi po sodelovanju v žirijah kuharskih oddaj z naslovom Tri, dva, jedan – kuhaj! in Tri, dva, jedan – peci! V času pandemije se je znova vrnila v javni prostor, tokrat kot predsednica Neodvisnega združenja gostincev mesta Zagreb. Zato se je spominjajo tudi po boju za pravice gostincev, ki so jih strogi epidemiološki ukrepi zelo prizadeli.

Poslovni pogovori, obarvani s seksizmom

Lastnica slaščičarn Amélie ničesar ne skuša posuti s sladkorjem. Zelo jasno izrazi svoje mnenje in natančno osvetli srž problema. Sladkanja tudi ni, ko steče beseda o neenakopravnosti med ženskami in moškimi v podjetništvu, ki še vedno obstaja, tudi v družbi, ki se ima za napredno in razvito.

“Lažje je biti moški podjetnik. Morda nimam prav, a ob srečanjih s podjetniki se mi je ustvaril vtis, da se lažje prebijajo skozi vse to,” je poudarila Troskot. Pojasnila je, da imajo ženske tendenco, da same sebi otežujejo situacijo z vpletanjem čustev, pa tudi družba jim pri tem ne pomaga.

“Nismo še prišli do točke, da bi podjetnice obravnavali enako kot podjetnike. V komunikaciji je mogoče začutiti razlike, kako se moški vedejo do kolegov in kako do kolegic,” ugotavlja. Seksizem se najpogosteje prikrade skozi šale, ki služijo sproščanju ozračja, a so, kot pravi Troskot, čisto nepotrebne.

“Poslovni pogovor bi moral biti namenjen poslu, ne pa temu, ali sem ženska, kakšne barve oči ali las imam in podobno,” poudarja.

Dodaja, da to vodi do neprijetnih situacij, ko mora ženska pokazati, da ima tudi moško plat in pripeljati pogovor v želeno smer. Žal si nekatere ženske tega ne upajo, niso tako vzgojene ali pa nimajo potrebe, da bi se nenehno borile proti takšnim šalam. Poleg tega je v poslovnem svetu pri moških včasih zaznati zadržke, kot da ne verjamejo, da je ženska dovolj usposobljena, da govori o poslu. Ne jemljejo je resno.

“Konference, kot je Forbes Power Women’s Summit so potrebne, da se ženske okrepimo in same dojamemo, da smo enake, enakopravne udeleženke v podjetništvu. Da imamo kaj povedati, da smo same izgradile svoja podjetja in da moramo biti ponosne na to. Ženske same smo nagnjene k omalovaževanju svojih uspehov. Moški so pri tem zelo samozavestni in pri tem bi se morale zgledovati po njih,” zaključuje Troskot.

Celoten pogovor si lahko ogledate v videu.

Avtorica članka je Nikolina Oršulić, Forbes Hrvaška.