Slovenska industrijska oblikovalka, ki kreira za slovite svetovne znamke

Nika Zupanc je eno bolj priznanih imen v svetovnem industrijskem oblikovanju. Ljubljančanka, ki je diplomirala na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kreira za velika korporativna imena, kot so Natuzzi, Alessi, Dior in druga. Njeni izdelki so ikonični, če izpostavimo samo luč v obliki češnje, ki jo je oblikovala za svojo osebno blagovno znamko Nika Zupanc in s katero je postala mednarodno prepoznavna. Cene omejenih izdaj gredo tudi v več deset tisoč evrov. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad.

Vendar je pot do končnega izdelka dolga kako leto, ki jo morata oblikovalec in podjetje prehoditi skupaj. Zupanc govori o tem, kaj vse je potrebno, da nastane luč, stol, ogledalo, zofa ali kak drug izdelek, preden je nared za prodajo, kako razmišlja in kaj jo navdihuje.

Kaj trenutno oblikujete?

Trenutno pripravljamo nove projekte, ki bodo predstavljeni prihodnjega aprila na sejmu v Milanu. Naš časovni interval je vedno od aprila do aprila, ker je večina novitet predstavljenih aprila v Milanu. Potrebno je približno eno leto, da se izdelek razvije od začetka do konca. Na teh sejmih se dogaja vse bolj poredko, da bi pokazali samo prototip, ker takrat agenti začnejo že naročati in podjetja si želijo imeti končen izdelek, ki ga je mogoče takoj začeti prodajati.

Oblikujem različne stvari, vendar o izdelkih, ki še niso zunaj, ne morem govoriti, ker so poslovna skrivnost. Letos bom premiero ene nove kolekcije imela tudi v času tedna oblikovanja novembra v Dubaju, ki postaja pomembna predstavitvena platforma za veliko evropskih podjetij.

Kako se lotevate oblikovanja novega produkta? Kako se odločate za material, tehnike, barve?

Najpomembnejši je moj odnos s podjetjem, za katerega delam. Podjetja imajo zelo različno zgodovino, tehnologijo in ideje, kaj potrebujejo. Ko začneš sodelovati s podjetjem, je najpomembnejše njihovo izhodišče – zakaj so te poklicali, kaj pričakujejo od tebe, za katero podjetje gre.

Nekatera podjetja imajo svojo lastno tehnologijo, kot recimo Alessi, in je jasno, da izhajaš iz teh tehnologij. Druga podjetja, kot je recimo Moooi, nimajo lastne proizvodnje, zato so odprta do različnih tehnologij in iščejo nato ustrezne podizvajalce. Pomemben je tudi finančni aspekt – koliko namerava podjetje investirati v izdelek. Če delaš na primer stol iz lesa, je to popolnoma drugačen vložek, kot če delaš stol iz plastike. V bistvu je vsakič nova zgodba, ki je zares odvisna od podjetja, s katerim delaš. To vse so stvari, ki se jih moraš zavedati od začetka projekta.

Od kod črpate navdih za svoje kreacije?

Od vsepovsod. Deluješ 24 ur na dan kot zbiratelj vtisov. Sem zelo radovedna oseba in ves čas opazujem okolico, tudi najbolj banalne stvari, ki jih morda drugi sploh ne bi opazili. Ni nujno, da te inspirirajo velika umetniška dela. Morda celo obratno, navdahnejo, vsaj mene, na primer pozabljeni deli mesta, stare stvari, ki so jih ljudje zavrgli, vsakdanje izkušnje. To je proces, ki se sploh ne ustavi, ves čas si v kreativnem razmišljanju.

Zelo inspirativno delujejo tudi pogovori s podjetji. Takoj ko povejo, kaj želijo, se na nezavedni ravni zažene miselni proces. Pri tem je pomembna tudi intuicija, ki jo kot industrijski oblikovalec moraš imeti. Moraš biti sposoben spoznati, kaj si ljudje želijo, ne da bi sami vedeli, da si to želijo. Moraš biti korak pred podjetji in javnostjo.

Sodelujete z različnimi podjetji in ljudmi. Kako zahtevni so, koliko imate z njimi nasprotna si strokovna mnenja, koliko pa vam puščajo proste roke pri ustvarjanju?

Podjetja, s katerimi sodelujem, so zelo samozavestna in dobro poznajo svojo pot, svojo zgodovino in tudi, kam hočejo iti. Ko takšno podjetje pokliče oblikovalca ali oblikovalko, naj gre zame ali za koga drugega, zelo jasno ve, zakaj kličejo ravno njega ali njo. Nobenega dvoma ni, zakaj želijo sodelovati z določenim oblikovalcem ali oblikovalko – želijo si njegov ali njen avtorski pečat v novi kolekciji. Želijo si njegovo ali njeno kreativnost, zato so ga sploh poklicali. Ob tem seveda tudi predvidevajo, da oblikovalec ali oblikovalka takega kova zelo dobro razume tehnologijo, finance … ta del projekta.

Ko se dogovarjamo, ne gre za sklepanje kompromisov, ampak za ustvarjalno iskanje najboljše rešitve. Oni od tebe pričakujejo veliko kreativnost, tudi nekaj, kar jih bo presenetilo. Seveda lahko pride do kakšnih tehnoloških ali drugih problemov, a jih rešujemo skupaj, ker imamo vsi enako vizijo. Celoten stroj je usmerjen v idejo, da pride na dan takšna, kot smo si jo od začetka vsi želeli.

Vse te zgodbe so zame super in tudi poučne. Oblikovanja se z vsakim projektom znova učim. In to mi je v veliko veselje. Kompromisov ne jemljem kot nekaj slabega, ampak kot velike izzive. Šele ko smo spodobni biti zares kreativni ravno takrat, ko imamo veliko omejitev, smo po mojem mnenju v industrijskem oblikovanju lahko zares dobri. Industrijsko oblikovanje ni kreiranje brez meja, ampak zahteva inovativnost znotraj pogojev, ki jih postavlja in zahteva določena industrija.

Koliko kot oblikovalka sodelujete z ekipami znotraj podjetja, na primer razvojnimi, tehnološkimi in drugimi, koliko ste med oblikovanjem v podjetju samem?

V večini podjetij, s katerimi sodelujem, sploh tistih v družinski lasti, kot sta na primer Natuzzi ali Alessi, se najprej pogovarjaš z glavnim direktorjem ali lastnikom. Lastnik je tisti, ki izbere oblikovalko ali oblikovalca, ki najbolje pozna svoje podjetje in ima vizijo. Komuniciraš ena na ena, brez vmesnih stopenj, kjer bi se lahko ta komunikacija izgubila.

Ko je projekt potrjen na najvišji ravni, pa gre v vse oddelke, kjer smo oblikovalci vedno vpleteni na vsaki točki razvoja, prototipa, odločanja o barvah, tudi pozneje pri fotografiranju, marketingu. Oblikovalci smo tudi vedno pozvani, da se spomnimo ime za izdelek in prvo osnovno besedilo o sami ideji, zgodbo, oni pa to razvijejo naprej.

Ali z veliko podjetji sodelujete dolgoročno?

Da, veliko podjetij rado gradi na dolgoročnih odnosih. Super je seveda delati z ljudmi, ki jih poznaš, stvari potekajo tako veliko hitreje. V bistvu postaneš del družine. Sploh v italijanskih družinskih podjetjih je to vgrajeno v njihov način dela, njihova lepa lastnost je tudi gostoljubje in slednje se tudi čuti v vsakem poslovnem odnosu.

Nekatera podjetja želijo graditi na celotni kolekciji. Primer je podjetje Qeeboo, za katerega sem najprej oblikovala ribbon chair, ki mu je sledila otroška različica, potem ogledalo, nato fotelj. Z oblikovanjem izdelkov in kolekcij tako hkrati ustvarjaš tudi identiteto podjetja, s katerim sodeluješ.

Se je kdaj zgodilo, da ste oblikovali izdelek, ki ga podjetje potem ni dalo v proizvodnjo?

Seveda. Teh zgodb sicer ni veliko, ampak nekaj jih je in so vse navkljub vsemu zelo poučne in dragocene. Ena od njih je z italijanskim podjetjem, ki ga izjemno cenim, kjer se kar nekaj idej priznanih oblikovalcev ni nikoli realiziralo v končni produkt. Pa vendarle je tudi tak projekt ali tako sodelovanje je izjemna izkušnja, ogromno se naučiš, spletejo se posebne vezi.

SODELOVANJE S SLOVENSKIMI PODJETJI

Kako pride do sodelovanja, večinoma poiščejo oni vas ali vi njih?

Podjetja poiščejo mene, kar je tudi najboljše izhodišče za dobro sodelovanje. To je prvi korak, kjer pokažejo, da želijo delati s tabo, in jasno je, da se to ne more zgoditi na začetku kariere. Ta pot, da te podjetja poiščejo, je kar dolga, Mislim, da je za začetek izjemno pomembno, da kot avtor odpiraš nova vprašanja znotraj stroke, da z izdelki poveš nekaj, kar do tedaj še ni bilo povedano.

V meni je bila ta želja, da povem svojo zgodbo, zelo močna že od začetka. Začela sem z razstavami na platformah, ki so namenjene mladim oblikovalcem, kot je na primer SaloneSatellite, ki je del sejma v Milanu, kjer se mladi oblikovalci predstavijo svetovni javnosti. V tednu dizajna je tam vsa svetovna strokovna javnost in tudi proizvajalci, ki si pridejo pogledat novosti.

In pri meni se je vse začelo prav s temi razstavami. Tam sta me najprej opazila Marcel Wanders iz Moooi in Patrizia Moroso. V Milanu sem bila s svojimi razstavami vsako leto in z izdelki povedala, kar sem želela. Ker so bila moja dela zares nekaj novega oziroma ker sem skušala zasesti prostor v stroki, ki je bil še prazen, so se podjetja primerno odzvala. Treba je biti stalno prisoten. Če misliš, da je dovolj, da se v Milanu pojaviš enkrat ali dvakrat, lahko povem, da to tako ne gre.

Koliko sodelujete z domačimi podjetji?

V bistvu z domačimi podjetji v smislu industrijskega oblikovanja ne sodelujem veliko. Je nekaj izjem, na primer podjetje Morela, za katere sem oblikovala niz interjerjev njihovih optik in serijo očal. Ali pa Porsche Center Ljubljana, na katerega me prav tako veže izjemno sodelovanje: podprli so namreč mojo knjigo Breaking the Rules, ki je izšla pri podjetju Rizzoli in bo tudi predstavljena v Beogradu, jaz pa sem zanje oblikovala cvetlično poslikavo zunanjosti modela 911. To knjigo je podprlo tudi podjetje Octaspring, ki je v preteklosti sodelovalo tudi pri projektu Love me more za galerijo Rossane Orlandi.

Vas niti ne povprašajo?

Redko. Menim, da podjetjem morda primanjkuje bolj natančna strategija, kam si recimo v svetu pohištva in oblikovanja sploh želijo.

Na eni strani delate za podjetja, ustvarjate pa tudi pod lastno blagovno znamko. Kdo so vaši kupci? Med njimi je tudi slavni oblikovalec Philippe Strack.

Na to težko odgovarjam. Kupci so različni, so z vsega sveta, kdorkoli se lahko prepozna v določenem izdelku.

Lahko bi rekla, da je svetilka češnja en najbolj uspešnih produktov lastne blagovne znamke, vendar je res, da se trži tako rekoč sama in da se je kot produkt razvila skoraj naključno, kot rezultat zelo uspešne razstave v Milanu. Nikoli se nisem zares odločila, da bi razvijala lastno blagovno znamko. Če bi se tega hotela lotiti resno, bi se morala drugače. Meni osebno več pomeni sodelovanje z drugimi podjetji.

Kateri vaš kos je bil najbolj prodajan? Vi dobite te informacije?

Seveda, oblikovalci od podjetij dobimo poročila o številu prodanih kosov. Včasih kaj tudi zelo preseneti. Zanimivo je, da se zelo dobro prodaja luč za podjetje Lodes, ki je v medijih zelo malokrat pokazana. Je pa zelo pametno zasnovana luč, zelo primerna za recimo hotele ali druge javne prostore. Dobro se prodaja tudi Ribbon chair, ki je zelo ikoničen.

Je pa seveda vse zelo odvisno tudi od velikosti podjetja. Če gre za izdelek manjšega podjetja z majhno prodajno mrežo, se seveda izdelek ne prodaja v takih količinah, kot se izdelki podjetja z veliko prodajno mrežo. 

Kako se spopadate s ponaredki? Pred leti je bilo na primer na več kot 80 različnih spletnih straneh mogoče najti ponaredke luči Lolita.

Tu ne morem kaj dosti narediti, v domeni podjetij je, da se borijo proti ponaredkom. So pa to zelo zakomplicirani in dragi postopki za podjetja, zato se v resnici niti ne borijo. Tudi v slovenskem interjerju sem že zasledila ponaredek mojega dela. Načeloma se mi pa zdi, da takšna gesta predvsem ogromno pove o kupcu ali arhitektu, ki se odloči, da original nadomesti s ponaredkom.

ROŽNATA BARVA KOT IZRAZ UPORA

Rekli ste, da ste lahko povedali zgodbo, ki še ni bila povedana. Kakšna je bila ta zgodba?

Še posebej na začetku so me zelo zanimale teme, za katere se mi je zdelo, da niso dovolj jasno skomunicirane. Te teme se niso nanašale samo na oblikovanje samo, ampak so imele širši družbeni kontekst. Takrat nisem želela govoriti jaz, ampak sem pustila, da to počnejo moji izdelki. Oblikovanje ima jasen in glasen glas. Vedno so me zanimale teme, ki so bile potisnjene na stran oblikovanja, ki niso bile vzete resno, recimo elementi, ki so se dojemali kot izrazito ženstveni in zato nemalokrat razumljeni kot (ne dovolj) resni.

Ko smo na primer na milanskem sejmu leta 2008 z Moooijem predstavili svetilko Lolita v rožnati barvi, je to bila takrat kar drzna gesta. Celo v katalogu je pisalo »Who is afraid of pink?« oziroma kdo se boji rožnate barve. Rožnata se je leta 2008 povezovala s punčkami, igračkami, veljala je kot ‘ne -resna’ barva. Kar je zanimivo, je to, da je leta 2017 rožnata postala najbolj uporabljena barva na milanskem Salone del Mobile. To se pravi, da se je v desetih letih percepcija barve in njenega pomena spremenila. Verjamem, da je k temu pripomogla tudi Lolita z izbiro barve, pa tudi s čipko, ki je namenoma posegala v to modernistično dogmo, ki nas uči, da je dobro oblikovanje zelo racionalno zasnovan produkt.

Mene je vedno zanimalo nekaj novega, takrat pa predvsem teorija emotivne ergonomije, ki nas uči o tem, kakšen učinek ima na nas objekt in kako se nanj odzovemo v prvem trenutku, ali nam je všeč ali ne.

S takimi gestami sem tako skušala odpirati tabu teme. Likovni elementi, ki veljajo za izrazito ženstvene, so bili v oblikovalski stroki neke vrste ‘no-go’, jaz pa sem jih vseeno poskušala uporabiti in prikazati na nov način, ki ga ni bilo mogoče zanikati ali pa ignorirati.

Bi lahko rekli, da ste kot oblikovalka na tem področju provocirali?

Seveda, v takšnem delu je vsekakor gesta upora. Niti ne provokacija, bolj opozarjanje, da so to teme, ki so tabuizirane, ki se jim pripisuje določen slabšalen pomen, ki neupravičeno nimajo svojega mesta v sodobnem oblikovanju oziroma se jih ni še nihče lotil raziskati na takšen način.

Ali v industrijskem oblikovanju še vedno prevladujejo moški?

Nekaj več žensk zagotovo je, a še vedno manj kot moških. Mogoče tudi zato, ker produkcijo, ki odloča o angažmaju oblikovalcev, v glavnem vodijo moški.

»VSAK LAHKO SEDE V AVTO IN SE ODPELJE 500 KILOMETROV«

Ko ste na začetku ustvarjali in se predstavljali, je to nekaj stalo. Kako ste si financirali svoje začetke?

V resnici ne stane toliko. Živimo 500 kilometrov od Milana, kar pomeni, da se lahko vsak usede v avto, da v prtljažnik svoj prototip in se odpelje tja. Možnost komunikacije z Italijo je izjemno lahka.

Razstave na izjemno pomembnih platformah so prilagojene mladim oblikovalcem. Zato zneski niso tako visoki, da jih ne bi bilo mogoče pokriti. Jaz sem vse svoje zaslužke, ko sem delala kot študentka, vložila v svoje prototipe. To je nekaj, kar lahko naredi vsak.

Zato se včasih sprašujem, kako to, da ni več mladih, ki bi si kaj takega želeli. Danes je cel kup razpisov, pomoči, sponzorjev, ki sem si jih tudi iskala sama. Dve res odmevni razstavi v Superstudiu Piu smo tako recimo izpeljali skupaj z Gorenjem, podjetjem Trimo Trebnje in ministrstvom za kulturo. Vsak lahko poišče svojo pot, ni nemogoče.

Koliko je v mednarodnem prostoru mladih oblikovalcev iz Slovenije?

Temu ne sledim tako natančno in ne vem, kaj se zares dogaja v Sloveniji. Opozorim lahko pa, da je mogoče uspeti. Pri tem je pomembno predvsem, ali imaš kaj povedati.

Sama sem imela srečo, da so bili moji starši vedno zelo svetovljanski in se mi je od nekdaj zdelo povsem normalno, da je svet tvoje igrišče. Zelo sem hvaležna tudi svojemu profesorju Saši Mächtigu, ki nas je študente vedno jemal s sabo v tujino, kamor je bil povabljen. Predaval je na kongresih v Tajvanu, na Kitajskem, v Kanadi in študentje smo šli vedno z njim. Poiskali smo si sponzorje in nabrali denar, da smo lahko financirali potovanja. Vsako leto smo šli tudi skupaj v Milano. Profesor Mächtig nas je zares vzgajal v misli, da je industrijsko oblikovanje mednarodna stroka. Ne moreš delati izdelka samo za dvomilijonski trg. Zelo sem ponosna na to, da sem bila njegova študentka. Letos je bil profesor tudi v Milanu na še eni izmed mnogih predstavitev njegovega ikoničnega K67. Med enim od intervjujev, ki ga je imel v tem času, je bilo resnično ganljivo gledati mlade z vsega sveta, ki so spraševali vse mogoče in bili povsem očarani nad njim in njegovim delom.

Z MISLIJO NA TRAJNOSTNOST

Kako v svoje oblikovanje vključujete trajnostnost?

To je zelo široko vprašanje, ki nima enega odgovora. Trudim se oblikovati izdelke, ki so brezčasni in imajo možnost, da se lahko podedujejo iz generacije v generacijo, se pravi, da so izdelani iz izjemno kakovostnih materialov. Pomembno pa je marsikaj in podjetja se tega lotevajo na zelo različne načine, oblikovalci pa razmišljamo skupaj s podjetji.

Tako je pomemben recimo tudi transport, koliko zof se lahko zloži v en kontejner ali pa kako nek produkt zapakirati. Še bolj je pomembno, kaj bo z izdelkom, ko se ga ne bo več uporabljalo. Pri stolu Xoxo denimo, ki sem ga letos oblikovala za Qeeboo, smo prilagajali dizajn temu, da ga je mogoče reciklirati. Že v začetku oblikovalskega procesa razmišljaš, kako bo produkt mogoče na koncu razstaviti, reciklirati.

ŠE DRUGAČNI IZZIVI

Maja je bila v Narodni operi v Atenah premiera baleta Coppelia v koreografiji Edwarda Cluga. Vi ste prispevali vizualno podobo. Kako drugače je oblikovati za predstave?

V čast mi je bilo, da me je Edward povabil k sodelovanju pri scenografiji, za katero sva vsak svoj del oblikovala skupaj z Markom Japljem, ki sicer oblikuje večino scenografij za Edwarda. Edwardu je bil zelo všeč moj lestenec v obliki češenj in tako se je vse skupaj začelo. Rezultat je izjemna predstava s scenografijo, ki preseneča na mnogih ravneh in s tem ponuja pravo ozadje zgodbi, plesu in glasbi. Premierno je bila prikazana lani v Baslu, letos pa je novo premiero doživela v Atenah.

Bi radi oblikovali nekaj, kar še niste? Na primer avtomobil?

Da, oblikovanje avtomobila se mi zdi en poseben izziv. Seveda je jasno, da so oblikovalci avtomobilov šolani posebej za to. Gre za drugo panogo, drugačen način študija, dela in razmišljanja. Me pa osebno izjemno zanima. Avto je tako kompleksen izdelek, ki hkrati rešuje zelo veliko vprašanj, od popolne funkcionalnosti in varnosti do identifikacije in simbolne moči, ki jo avto predstavlja. Z vsemi velikimi spremembami, ki se zdaj dogajajo okrog mobilnosti, v tem segmentu oblikovanja vidim prostor za svoj avtorski prispevek.

Konferenca Forbes Adria Power Women’s Summit bo potekala v angleščini in nekaterih jezikih regije Adria. Poskrbljeno bo tudi za simultani prevod.