Ljubljančanka je za šolnino prodala avto, zdaj ima njene kreacije tudi Rihanna

Uspešna slovenska oblikovalka Lara Bohinc je sredi devetdesetih odšla na študij v London, kjer je ostala. Hitro je ugotovila, kaj potrebuje za uspeh. Prestižnim revijam in trgovinam je pošiljala svoje izdelke, opazili so jo stilisti in vsi drugi, ki v svetu mode kaj pomenijo.

Laro Bohinc morda najbolj poznamo kot oblikovalko unikatnega nakita. A se je pred desetimi leti posvetila oblikovanju pohištva in skulptur za zunanje površine. Njene kreacije so umetnine, ki dosegajo cene več deset tisoč evrov. Njen nakit so nosile svetovno znane osebnosti in je sodelovala s podjetji, kot sta Cartier in Gucci.

Po študiju je najprej ustanovila podjetje Lara Boeing 747, a ga je zaradi pritožbe Boeinga spremenila. Kot je pojasnila v enem od intervjujev, si je ime korporacije nadela zato, ker so priimek Bohinc v tujini težko izgovarjali. Zdaj kreira v Studiu Bohinc.

Za svoje delo je prejela več odlikovanj, med njimi red Britanskega imperija, ki ga je podelila britanska kraljica Elizabeta II. Kljub prestižnemu priznanju je stvarna: “Lepo je, da te nekdo prepozna. To je pa tudi vse. Nagrado Britanskega imperija eni zelo izkoristijo, ker dobiš končnico MBE in jo lahko dodaš na koncu svojega imena. Ne vem, če jim to kaj pomaga, morda v določenih krogih. Jaz tega ne uporabljam, ker se mi ne zdi tako pomembno. Te nagrade so nekakšen piar, da bi ti spremenile svet, pa ne.”

Najprej je bil nakit. Zakaj prav nakit?

Zanimalo me je veliko stvari, različna področja dizajna, recimo moda, arhitektura, grafično oblikovanje, industrijsko oblikovanje, in nisem vedela, v katero smer bi točno šla. Nakit je na križišču vseh teh panog, ker je v njem malo industrijskega dizajna, tudi grafično mora delovati, povezan je z modo. Kot material so me zanimale tudi kovine. Zame je bil to logičen izhod za začetek.

Prebrala sem, da ste kot deklica izdelovali nakit iz makaronov. Kako pride do odločitve, da boš to počel profesionalno v življenju?

Kadar delaš kaj kreativnega, se mi zdi, da skorajda nimaš druge izbire. Lahko bi se tudi odločila za kaj drugega, a sem si to vedno želela delati. Zelo me je zanimalo razbijanje vizualnih misli, v različnih medijih in aplikacijah, in nisem imela druge možnosti.

Najprej sem študirala na ljubljanski Akademiji za likovno oblikovanje, in sicer industrijsko oblikovanje. Potem pa sem šla na podiplomski študij (Masters of Art) na londonski Royal College. Tam sem študirala oblikovanje kovin in nakita.

Kako ste financirali študij v Veliki Britaniji? Pred leti ste dejali, da ste poslali več kot 200 prošenj za štipendije po vsem svetu.

V tistem času Slovenija še ni bila v Evropski uniji. Šolnine so bile zelo visoke, jaz pa sem bila zelo odločna, da bom tja šla. To je bilo leta 1994. Prodala sem avto za prvi obrok. V šoli so mi tudi ogromno pomagali z informacijami, katere ustanove moram zaprositi za štipendije. Tudi v okviru Royal Collega so bile določene štipendije.

Ostali ste v Londonu, zakaj?

Vse se je začelo, ko sem delala za enega prijatelja iz Royal Collega, ki je imel modno revijo. To je bilo v času končne modne revije, zadnji mesec študija, ko vsi predstavijo svoje kolekcije. To je tisti trenutek, ko debitiraš in te vsi vidijo.

Za njegov šov sem naredila slušalke, ki so služile kot pokrivalo za glavo. To je takrat opazila Lucinda Chambers, urednica Voguea, ki si je želela izposoditi te slušalke za slikanje za naslovnico revije. Naslovnica je bila zelo odmevna in moj vstop v ta svet.

V tistem času ni bilo toliko dizajnerjev, kot jih je danes. Le nekaj ljudi je delalo drugačne stvari. Začeli so me spraševati, če bi za koga drugega izdelala nakit in sem začela sodelovati z drugimi podjetji, kot so Gucci, Lanvin in drugi. Takrat sem ustanovila tudi svoj studio in nekako tako se je vse skupaj začelo.

Kako ste od tu prišli to točke, ko so si vaš nakit zaželele Kate Moss, Rihanna, Madonna, Michele Obama, Sarah Jessica Parker, Victoria Beckham…

To je stvar piarja. Moj prehod v ta svet je bil s piarjem zaradi naslovnice Voguea. Zelo hitro sem ugotovila, da je vse na tem, da te ljudje vidijo. Zmeraj sem delala po principu, da nekaj narediš, to pokažeš in ljudje bodo prišli. Vedno sem nekaj ustvarjala v svojem ateljeju, naredila različne stvari, ki sem jih lahko pokazala ljudem.

Začela sem zbirati naslove prestnižnih revij in jim pošiljala svoje stvari. Vedno so kaj potrebovali za kakšno snemanje, velikokrat so me klicali stilisti, če lahko kaj ustvarim za kakšno posebno snemanje – rekli so denimo, da potrebujejo nekaj v oranžni barvi. Veliko sem delala zanje, vedno več je bilo tiska, ki je objavil moje delo, in tako so me ljudje videli.

Pa vendar, kako pridete do zvezdnic tega kova?

Vse te zvezde imajo stiliste, ki vedo, kaj se dogaja v modi, in sledijo revijam. Radi imajo predvsem nekaj takega, kar ni preveč prepoznavno, da je nekaj posebnega. Stilisti te tudi pokličejo, nikoli ne prideš v stik s samo zvezdo.

Če se vrnemo na vaše začetke, od nečesa je bilo treba živeti. Kako ste se financirali življenje v Londonu, preden se je posel zares zagnal?

Ko sem zaključila študij, je bilo veliko možnosti subvencij, financiranja. Preživljala sem se z različnimi štipendijami. Te so mi tudi pomagale, da sem odprla svoj atelje, da sem delala sama. Dobila sem denimo štipendijo od princa Charlesa, danes kralja Karla. On zelo podpira razvoj mladih ljudi. Sicer pa niti nisem veliko potrebovala.

Potem pa sem naredila kolekcijo, ki sem jo poslala različnim trgovinam. Vsako stvar, vsako kolekcijo moraš sam poskusit prodati trgovinam, sam jo moraš predstaviti časopisom. So tudi sezonski dogodki, na primer londonski in pariški teden mode, tam postaviš svojo stojnico in prodajaš. Ko se enkrat ta mašina zažene, pa gre avtomatično.

Svetovali ste znamkam, kot so Cartier, Gucci in Lanvin. Kako zahtevni so?

Odvisno, za kaj gre. Pri Gucciju in Lanvinu je šlo za nakit za modno revijo, ki smo ga naredili v mojem studiu. Je zelo specifična naloga, kaj moraš izdelati, kaj točno si oni predstavljajo, kakšne naj bodo barve.

Pri Cartierju pa je bilo čisto nekaj drugega. To je znamka, ki gradi na zgodovini. Raziskovala sem njihov arhiv, da sem ugotovila, kaj so vizualne kode njihove znamke, da sem jih lahko potem prevedla v sodoben jezik.

Zakaj ste se iz oblikovanja nakita preusmerili v pohištvo?

To je bila naravna pot. Najprej sem študirala industrijski dizajn, nato kovine in nakit. Velike stvari so me vedno bolj zanimale. Pa tudi, po toliko letih ti postane dolgčas, da ves čas izdeluješ nekaj za na roko ali v ušesa. Ne moreš toliko različnih stvari narediti, ne moreš uporabljati materialov, kot so blago, keramika, steklo. Pri nakitu si tudi z barvami zelo omejen.

Zelo sem si želela delati stvari, ki bi bile samostoječe in ne bi bile vezane na modo. Moda je postala vedno bolj nora, najprej smo delali dve kolekciji na leto, nato štiri. Želela sem delati bolj počasi, tudi večje stvari in z različnimi materiali. Zato sem naredila ta preskok. Glede dizajna je pa enako, če delaš prstan ali stol. Vzame enako časa. Všeč mi je tudi to, da se vedno lahko nekaj novega učiš. Preučila sem druge materiale, ki jih prej nisem uporabljala, recimo steklo, keramiko, recimo stvari iz blaga, kot so kavči. To mi je bilo zelo zanimivo.

Spoznavala sem tudi nove tehnike izdelave, nove ljudi, malo drugačna scena. Stvari se predstavlja enkrat na leto, na milanskem sejmu, čeprav tudi svet pohištva postaja vedno bolj trendovski.

Kaj je bil vaš prvi izdelek, ki ni bil nakit?

Medtem ko sem oblikovala nakit, sem začela izdelovati različne škatle. Za cigarete Sobranie sem naredila škatlo in pepelnik. Za Shiseido sem naredila ogledala, za Tanqueray No. Ten sem oblikovala kozarce. Začela sem delati vedno več delati samostojnih stvari, ki so bile manjše.

Prvi kos pohištva pa je nastal leta 2014, kinetična miza Solaris. Leta 2016 sem potem ustanovila Bohinc studio, kjer izdelujem samo pohištvo.

Koliko oblikujete za naročnike, koliko pa za lastno blagovno znamko?

Večinoma oblikujem za svojo blagovno znamko. Za posamezne želje pa nato izdelam variacije izdelkov, ki jih imam. Nekateri želijo, da naredim nekaj podobnega, a malce drugače, na primer v drugi barvi ali vzorcu.

Zelo malo delam po naročilu. V podjetjih običajno hočejo, da jaz kaj predlagam. Ponavadi ni tako, da bi mi rekli, kaj moram narediti.

Kako se odločate za izdelavo novega izdelka, kaj pretehta, kaj bo to?

To je zanimivo. Lahko so zelo različne stvari, recimo nek material, ki me zanima, kako se guba. Neko obdobje sem delala stvari, ki so se gibale okrog naše obsedenosti s telesom, te ekstremne obsedenosti, kot je recimo anoreksija ali pa debelost. In je bila cela kolekcija pohištva na to temo.

Odvisno je, kaj me zanima v določenem trenutku in kaj se mi zdi, da je aktualno v svetu. To je zelo osebna stvar in zmeraj delam na štirih ali petih različnih idejah. Nekatere se razvijajo leta. Na primer, zadnja kolekcija Peaches je bila o ženskem telesu, z njo sem želela poudariti to, da sem ženska. Želela sem, da se o tem v dizajnu začne govoriti, ker se mi zdi, da je ta svet preveč moški.

Koliko dizajnov na leto naredite?

Veliko, na stotine, dizajniram vsak dan, jaz veliko delam. Ne vem, ne bi mogla prešteti.

Ko se ukvarjam z eno idejo, naredim vse variacije te ideje, tako da lahko včasih naredim tudi po 50 variant te ideje. Na koncu izberem najboljše, recimo najboljše tri, in tiste nadgrajujem. To lahko traja veliko časa.

Koliko časa traja, da razvijete izdelek iz ideje do končne oblike? Na primer lestenec Relic Lights, ki je videti kot umetnina?

Za idejo potrebuješ nekaj časa, da jo razviješ. Pri tem lestencu je bilo zelo veliko testiranja z materialom, ki ga prej nikoli nisem uporabljala. Potem smo razmišljali, kako ga narediti, kakšna mora biti konstrukcija, naredili smo kovinsko. Luči so vedno malo bolj zakomplicirane, ker vključujejo elektriko, žice. Na elektriko se slabo spoznam, zato je to zame zelo zakomplicirano.

Čez vse skupaj je nanesen jezmonit, vse narejeno ročno. Celoten proces, vključno s testiranjem in proizvodnjo, je vzel kar nekaj časa, recimo šest mesecev.

Sodelujete s tehnološkimi podjetji?

Na žalost ne, bi pa bilo zelo zanimivo.

Kaj pa s podjetji iz Slovenije?

Nekajkrat sem delala s proizvajalci iz Slovenije, redno pa ne sodelujem. Bi pa bilo super, če bi.

Vas niti ne kontaktirajo?

Ne, nič me niso kontaktirala slovenska podjetja.

Kje vse izdelujete svoje unikatne kose, tudi v Sloveniji?

Včasih smo veliko delali v Italiji, zdaj pa v glavnem poskušam čim več narediti na Portugalskem, iz različnih razlogov. Na severu so zelo vešči ravnanja z različnimi materiali, pri čemer je dobro tudi to, da so vsi na razmeroma majhnem območju in je mogoče v kratkem času obiskati različne proizvajalce. To so mali obrtniki, včasih manjša tovarna, včasih pa tudi samo štirje ljudje v garaži.

Ste med proizvodnjo veliko zraven in imate nadzor?

Dostikrat sem zraven, ampak naš produkcijski menedžer živi na Portugalskem, zato on večinoma hodi tja. Imamo pa vedno slike, video klice… Sploh ko gre za nove izdelke, sem veliko zraven, ker je veliko tudi testiranja. Običajno prvi izdelek ni v redu in je treba narediti novega .

Ste se odločili kdaj za proizvodnjo v Sloveniji?

Da, neke mize iz lesa smo delali v Sloveniji, pri manjših obrtnikih.

Kateri izdelek bi rekli, da je bil najbolj zahteven in zakaj?

To težko rečem, ker je vsak proces nekaj drugega. Vsak produkt ali projekt ima drugačno zahtevnost. Vse je po svoje zahtevno. Delati fizične stvari je čisto drugače kot zrisati 3D objekt, da je videti lepo. Da pa boš skico spravil v realnost, je spet drug svet. Biti mora dobra komunikacija.

Od kod črpate navdih za oblike, dizajne?

Od povsod. Kot kreativna oseba vedno nekaj vidiš, lahko je kaj od doma, ko potuješ, na internetu, v galeriji, zelo različno.

V Londonu ste imeli svojo trgovino z nakitom, nato je bil tam show room za vaše pohištvo. Ga še imate?

Da, show room še imamo.

Kateri so vaši promocijski in prodajni kanali?

Različne predstave, galerije, sejmi, v Milanu naredimo kakšno predstavitev. Da pridobiš odmevnost v medijih in na socialnih omrežjih.

Ste zelo aktivni na socialnih omrežjih?

Niti ne. Zdi se mi, da smo vsi že tega nekako naveličani, na socialnih omrežjih je toliko reklam. Res ne vem, koliko ljudje to zares gledajo. Niso več tako zanimiva kot pred petimi leti, ko so socialna omrežja vsi gledali. Danes je preveč reklam, recimo na Instagramu. Kar je škoda, ker sledim veliko ljudem, ki me zelo zanimajo in njihovih objav nikoli ne vidim, moram prav namensko pogledati, kaj delajo.

Kaj trenutno oblikujete, kakšni so načrti?

Zdaj sem zaključila novo linijo pohištva iz usnja, pri kateri sodelujem s turškim podjetjem UniQUa, in kolekcijo iz marmorja za italijansko podjetje SerfinI.

V septembru pridem na Forbesov dogodek, potem pa grem na Češko na mednarodni simpozij stekla.

Torej naslednji izdelki bodo stekleni?

Tako je.

Je na vašem seznamu želja kak nenavaden izdelek, ki bi si ga želeli izdelati v prihodnosti?

Veliko. Karkoli še nisem naredila, bi rada naredila. Kopalnice, jedilni pribor, veliko stvari.

Izdelujete unikatne kose in ne za množično produkcijo. Kateri je bil vaš najdražji?

Najdražja je bila prva miza Solaris Kinetic, ki smo jo naredili, stala je 54 tisoč evrov.

Najprej je bil nakit, potem pohištvo, razmišljate o novem področju, na primer oblekah?

Zaenkrat ne.

Mešanica česa vsega je potreba, da postaneš prepoznaven v svetovnem merilu?

Ponuditi moraš nekaj, kar ljudje hočejo videti ali imeti. Tega se ne da izračunati, da bi vedel, kaj bo šlo. Zagotovo mora biti drugačno, imeti mora tudi močan jezik, da se ve, da je to tvoj jezik, nekaj, kar je zelo prepoznavno. To je čarobna kombinacija vsega tega.

Kaj pa značajsko?

Biti moraš zelo vztrajen, veliko moraš delati. Če veliko delaš, bo ena stvar zagotovo uspela. Biti moraš tudi zelo precizen, komunikativen, pogumen, tudi talentiran. Moraš pa imeti tudi veliko sreče.

Kaj bi svetovali mladim na začetku kariere?

Pred desetimi leti bi še lahko kaj povedala, zdaj pa težko kaj rečem, ker je tako težko biti opazen. In tudi če si opazen, je dve minuti pozneje lahko že nekdo drug.

Konferenca Forbes Adria Power Women’s Summit bo potekala v angleščini in nekaterih jezikih regije Adria. Poskrbljeno bo tudi za simultani prevod.