Študentske prakse v tujini: Korak iz cone udobja, a tudi dobra odskočna deska

Lucija Zdolšek, študentka programa Management marketinga na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti, je trenutno na izmenjavi v španskem Madridu. “V Radisson Hotel Group opravljam prakso kot marketing pripravnica,” je povedala za Forbes Slovenija.

Prakso opravlja v okviru programa Erasmus+, ki študentom nudi možnosti za praktično usposabljanje po Evropski uniji (EU) in tudi nekaterih drugih državah (Lihtenštajn, Norveška, Islandija, Turčija, Severna Makedonija in Srbija).

Program študentu, ki se po prve delovne izkušnje poda v tujino, nudi tudi štipendijo. Ta v Lucijinem primeru skupaj z dodatkom za osebe z manj priložnostmi znaša okrog 850 evrov na mesec, dobila je tudi enkratni dodatek za kritje stroška potovanja.

“Hkrati dobivam mesečno plačo od podjetja, ki znaša 700 evrov bruto. S tem si pokrijem vse stroške. Ker so v Madridu sobe res drage in ker sem iskala sredi oktobra, sem imela zelo malo izbire, za sobo pa gre danes praktično celoten znesek štipendije. Če pripravništvo ne bi bilo plačano, si ga ne bi mogla privoščiti. S plačo si pokrijem hrano in vse ostale stvari, ki jih želim početi tu – potovanja, nakupi, izleti,” pravi sogovornica.

Da štipendija pokrije stroške, pove tudi Jan Počivavšek, ki je v času magistrskega študija mednarodne poslovne ekonomije v Atenah opravljal prakso za grško podjetje Roes cooperativa. “Moja naloga je bila, da sem koordiniral manjše evropske projekte. Erasmus štipendija je znašala 700 evrov na mesec, pokrila pa je nastanitev, ki je mesečno znašala 500 evrov, ter mesečni strošek hrane,” pravi.

Najraje v Španijo

Andreja Pobega Bizjak iz mednarodne pisarne Univerze na Primorskem pravi, da se njihovi študenti najpogosteje odločajo za prakse prek programa Erasmus+. Te so na voljo v času študija, pa tudi diplomantom v letu dni po zaključku študija.

Študenti Univerze na Primorskem po besedah sogovornice najraje izberejo Španijo in sosednjo Italijo, pa tudi Grčijo, Portugalsko, Ciper, Nemčijo in Avstrijo. Prakso opravljajo v podjetjih in institucijah s področja turizma, predvsem hotelirstva, pa tudi informatike, zdravstvenih ved (fizioterapija, zdravstvena nega, dietetika), varstva narave in na jezikovnih šolah.

Na mariborski univerzi se študenti prav tako najpogosteje odločajo za Španijo, Portugalsko, Nemčijo in Avstrijo. Kot pravi vodja tamkajšnje mednarodne pisarne Uroš Kline, je v teh državah ponudba praks zelo pestra, obenem pa so te destinacije tudi “kulturno privlačne”.

Izziv iskanja delodajalca

Načeloma si študenti sami poiščejo delodajalca, fakultete so jim lahko v pomoč, pravi Pobega Bizjak. To je po besedah Klineta za marsikaterega študenta tudi najtežji del dogovarjanja za prakso. Kot pravi, lahko študenti poiščejo delodajalce prek spletnih portalov, kot sta ErasmusIntern.org in Linkedin, prek nacionalne agencije za mobilnost, mreže bivših študentov ali pa se obrnejo na Erasmus+ koordinatorja na svoji fakulteti.

Ko najdejo delodajalca in se dogovorijo z njim, pa študentje prakso prijavijo univerzi, kar je – ob predpostavki, da univerza ima denar za sofinanciranje – le še formalnost. Na mariborski univerzi prejmejo okoli 80 do 90 prijav letno. “Število bi lahko bilo višje, saj univerza razpolaga z dovolj finančnimi sredstvi,” pravi Kline. Univerza na Primorskem prejme po okoli 30 prijav letno.

Študenti najpogosteje izberejo termin med poletjem, ko nimajo drugih študijskih obveznost, povprečna dolžina trajanja prakse pa je tri do štiri mesece, pove Pobega Bizjak. 

Višina štipendije je odvisna od države, v kateri bo študent opravljal Erasmus prakso, znaša pa med 700 in 850 evrov mesečno. “V zadnjih letih se je višina mesečne štipendije programa Erasmus+ močno povečala, študentom iz okolij z manj priložnostmi in študentom s posebnimi potrebami pa program omogoča še dodatna finančna sredstva,” pojasnjuje Kline. Dodatek za študente iz okolij z manj priložnostmi znaša 250 evrov mesečno.

V zadnjih letih se je višina mesečne štipendije programa Erasmus+ močno povečala, študentom iz okolij z manj priložnostmi in študentom s posebnimi potrebami pa program omogoča še dodatna finančna sredstva.

Uroš Kline, vodja mednarodne pisarne Univerze v Mariboru

Iz cone udobja

Pred prijavo imajo študenti po besedah Pobega Bizjak s primorske univerze lahko različne zadržke: od nepoznavanja različnih možnosti mednarodnih mobilnosti, količine dokumentacije, ki jo je treba izpolniti, in vprašanj glede priznavanja študijskih obveznosti, opravljenih v tujini, pa do nepoznavanja tujih jezikov ter iskanja namestitve in ustreznega delodajalca. Kline omenja še strah pred selitvijo v tujino, prilagajanje novemu okolju ter usklajevanje prakse s študijskimi obveznostmi.  

Tisti, ki te ovire premostijo, pa tega praviloma ne obžalujejo. “Študenti običajno poročajo, da so ob mednarodnih mobilnostih primorani stopiti iz cone udobja in da je treba izpolniti veliko dokumentacije, da pa je to čudovita izkušnja, med katero sodelujejo z vodilnimi strokovnjaki oziroma dobijo vpogled v vrhunsko poslovanje neke organizacije. Poleg tega spoznajo veliko ljudi iz različnih držav, krepijo medkulturne veščine, izboljšajo znanje tujih jezikov in postanejo samostojnejši,” pravi Pobega Bizjak.

Pomagajo že pri pisanju življenjepisa

Mednarodna pisarna Integraledu v Sloveniji, ki mladim pomaga predvsem pri vpisu na študij v tujini, študentom svetuje tudi glede praks. “Usmerimo jih na primerne organizacije, hkrati pa jim ponudimo delavnice pisanja motivacijskega pisma in izdelave življenjepisa. Veliko slovenskih študentov namreč ni veščih priprave teh pomembnih dokumentov, ali pa v njih povzemajo premalo relevantnih podatkov. Pripravljamo jih tudi na sprejemne intervjuje oziroma na intervjuje, v katerih kandidirajo za štipendije in finančne pomoči,” pravi vodja pisarne Tamara Nanaja Trani.

Doda, da znajo biti za študente ovira tudi administrativni postopki. “Največkrat že na začetku, ko je potrebno pripraviti prijavno dokumentacijo in spretno napisati življenjepis ali motivacijsko pismo. Sploh pa kasneje, ko je recimo potrebno urediti zavarovanje, začasni naslov, bančne račune in drugo. Čeprav noben od korakov ni posebej težaven, lahko že samo število vseh teh korakov naredi proces bolj zapleten. Zato mladim vedno priporočamo pripravo kontrolnega seznama, da ostanejo organizirani in s tem zagotovijo, da ničesar pomembnega ne spregledajo.”

Raziskovalni obiski pri slovenskih profesorjih na tujem

Priložnosti za prve delovne izkušnje nudi tudi Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (Asef). Organizacija, registrirana v Kaliforniji, ima v Sloveniji od leta 2016 istoimenski inštitut. Njegovi družbeniki so Jure Leskovec, izredni profesor računalništva na ameriški univerzi Stanford, Marinka Žitnik, docentka na Harvardu, ter docent na fakulteti za strojništvo in vesoljsko tehniko na Princetonu Andrej Košmrlj.

Kot fundacija navaja na spletni strani, je njen namen “mladim Slovencem dati priložnosti, da gredo v tujino in se naučijo novih stvari”, za to pa podeljuje tudi štipendije. Organizacija vsako leto na znane univerze (na primer ameriški Stanford, Princeton, Harvard, britanski UCL in Queensland v Avstraliji) za 10 tednov pošlje med 15 in 20 štipendistov. Ti se pogosto povežejo tudi s slovenskimi profesorji, ki delujejo na tujih univerzah. Celoten program “Raziskovanje v tujini”, v okviru katerega izvedejo desettedenski obisk, sicer traja dve leti.

Študenti se najraje odločijo za ZDA, Združeno kraljestvo, Avstralijo in na Nizozemsko. “Razlogov je več: kakovost univerz in raziskovalnih centrov, mreženje z vrhunskimi strokovnjaki, karierne priložnosti in možnost nadaljnjega študija ali zaposlitve

Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (Asef)

“Raziskovanje v mednarodnem okolju me je še dodatno motiviralo za nadaljevanje kariere v znanosti, življenje na novi celini pa mi je razširilo obzorja,” je izkušnjo na spletni strani Asefa opisala ena od udeleženk, ki je pri izrednem profesorju na Univerzi v Kaliforniji Jerneju Murnu opravljala laboratorijske raziskave s področja biokemije in molekularne biologije.

Kot so nam povedali v Asefu, letno dobijo okoli 80 prijav. Prijave za letošnje štipendije so začeli zbirati sredi septembra, postopek izbire pa je bil končan tik pred koncem leta. Kandidat mora imeti status dodiplomskega, magistrskega ali doktorskega študenta, odličen akademski uspeh in potencial za raziskovalno delo, pravijo v organizaciji. Imeti mora tudi vizijo za povezovanje slovenskih raziskovalcev v tujini ter aktivno sodelovati v Asef skupnosti in pri promociji znanosti. Prijavi mora priložiti motivacijsko pismo, življenjepis, priporočila, izjavo o raziskovanju in poslanstvu. 

Štipendija pokrije strošek, kakšni so pogoji?

Kot pravijo v Asefu, se študentje najraje odločijo za ZDA, Združeno kraljestvo, Avstralijo in na Nizozemsko. “Razlogov je več: kakovost univerz in raziskovalnih centrov, mreženje z vrhunskimi strokovnjaki, karierne priložnosti in možnost nadaljnjega študija ali zaposlitve. Porast štipendij za obisk Avstralije je povezan s porastom mentorjev, ki jih ima Asef v svoji bazi,” pojasnjujejo. “Večina prijav še vedno prihaja iz naše največje in najstarejše univerze, Univerze v Ljubljani. Zadnja leta si zelo prizadevamo širiti prepoznavnost Asefa tudi med drugimi univerzami,” dodajajo.

Višina Asefove štipendije ni natančno določena, saj so stroški bivanja, letalskih vozovnic in življenjski stroški na destinacijah zelo različni. Štipendija pokrije strošek potovanja, bivanja ter ostalih stroškov v času obiska. Omogoča pa tudi vključenost v raziskovalno skupnost in mentorstvo ter ob vrnitvi članstvo v alumni skupnosti, ki prireja delavnice in dogodke za člane, pravijo v organizaciji in dodajajo, da v povprečju štipendijski obisk stane 12 tisoč evrov.

Sredstva za štipendijske obisk Raziskovanje v tujini prispevajo mentorji (v povprečju okoli 30 odstotkov), javni štipendijski sklad (okoli 35 odstotkov) in donatorji (okoli 35 odstotkov).

Kot pravijo v organizaciji, ki jo v Sloveniji vodi Rok Sekirnik, je največji izziv za študente pridobivanje priporočilnih pisem, ki pa so, kot poudarjajo, v tujini nekaj običajnega in zelo relevantnega. “Drugo je kakovostno pripravljena raziskovalna izjava, ki je povezana z dejanskim delom izbranih mentorjev. In nazadnje, časovna dimenzija – priprava vloge je obsežna, zahteva čas in premislek,” pravijo.

To, da praksa poteka v tujini, omogoča globlje spoznavanje drugih kultur in novih ljudi, hkrati pa je priložnost, da študentje zaživijo po svoje.

Anže Kristan, IAESTE Slovenija

Prvič “zaživijo po svoje”

Prakse za slovenske študente nudi tudi organizacija IAESTE, ki je prisotna v več kot 100 državah po svetu. V vsaki državi imajo tako imenovan lokalni komite, ki lokalnim podjetjem, inštitutom in univerzam ponudi možnost, da prek njih sprejmejo študente iz tujine. Delodajalec določi podrobnosti prakse, ki se nato objavijo na platformi organizacij IAESTE. Študentje si tam sami pogledajo, katere prakse jim ustrezajo, in se lahko prijavijo.

“To, da praksa poteka v tujini, omogoča globlje spoznavanje drugih kultur in novih ljudi, hkrati pa je priložnost, da študentje zaživijo po svoje,” je za Forbes Slovenija povedal vodja pisarne IAESTE v Sloveniji Anže Kristan.

Organizacija sicer štipendij za odhod v tujino ne nudi, kot pravijo, je praksa plačana s strani delodajalca, znesek pa predvidoma pokrije stroške bivanja in nastanitev v izbrani državi. Prakse trajajo najmanj 4 tedne in največ 52 tednov, pri nas se študenti najbolj pogosto odločajo za krajše prakse do treh mesecev, in sicer v obdobju med poletnimi meseci.

“Med letoma 2022 in 2024 so študenti prek nas opravili skupno 18 praks v tujini,” nam je dejal Kristan in dodal, da so priljubljene prakse v Evropi, občasno pa tudi v bolj oddaljenih državah.

Lani je na prakso odšlo osem študentov, čeprav so odprli 34 prijav. “Nekateri študenti so si premislili, nekateri so se odločali med več praksami, nekatere prijave pa so bile zavrnjene s strani delodajalcev oziroma so ti izbrali nekoga drugega,” pravi Kristan. Meni, da je problem tudi v tem, da študenti njihove organizacije in s tem priložnosti, ki jih ponuja, ne poznajo. “Večkrat dobimo kakšno sporočilo, da so šele pred kratkim izvedeli za nas in jih zanima neka praksa, ampak se že bliža rok za prijavo in ne vedo, če je še dovolj časa, da izpolnijo prijavo.”

Kristan opozarja še, da študenti praviloma potrebujejo potrdilo o znanju tujega jezika (najmanj nivo B1/B2), kot pravi, pa je od vsakega delodajalca odvisno, koliko so striktni. Če delodajalec želi, lahko pred sprejemom/zavrnitvijo kandidata zahteva intervju ali pošlje kakšen tehnični test, vendar se to po besedah sogovornika ne dogaja pogosto.

Poleg Erasmus+, Asef in IAESTE lahko priložnosti za štipendiranje prakse v tujini poiščete še v okviru programa CEEPUS, ki združuje univerze srednje in vzhodne Evrope, bilateralnih dogovorov, ki jih ima Slovenija z izbranimi državami, tudi prek ameriške gospodarske zbornice.