Amel Emkić iz podjetja wienerberger: »Prihodnost gradbeništva je v produktivnosti, trajnosti in tehnologiji.«

Od študenta na oddelku produktnega menedžmenta do komercialnega direktorja in člana uprave za regijo Adriatic. Vse v enem podjetju. Kaj so bili tisti najbolj ključni trenutki in odločitve, ki so zaznamovali vašo karierno pot?

Ni bilo ene same prelomnice. Šlo je predvsem za niz odločitev, da prevzamem odgovornost, ko se je ponudila priložnost.

Temelj moje kariere je povezovanje dveh področij. Magistriral sem na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, hkrati pa zaključil študij managementa na Ekonomski fakulteti. Inženirsko znanje mi omogoča razumevanje izdelkov in gradbišč, management pa daje okvir za poslovne odločitve. Na sedanji funkciji drugo brez drugega ne deluje.

V wienerberger sem prišel kot študent in zelo hitro dobil konkretno odgovornost za produktni portfelj. Pomemben korak je bil prehod od produktnega vodenja k vodenju ljudi in različnih poslovnih funkcij. Mednarodni razvojni programi skupine so mi dodatno razširili pogled na poslovanje ter pomagali pri razvoju komunikacije, vodenja in sodelovanja v mednarodnem okolju.

Kariero znotraj enega podjetja danes vidim predvsem kot prednost. Poslovanje poznam od znotraj – od surovine in proizvodnje do gradbišča – hkrati pa poznam ljudi, ki ga vsak dan soustvarjajo.

Kakšne cilje oz. kakšno vizijo imate začrtano ob prevzemu nove funkcije? Po katerih kazalnikih boste merili uspeh svojega dela?

Cilj je dobičkonosna rast, ne rast za vsako ceno. V industriji, ki je izrazito ciklična in močno izpostavljena stroškom energije, zgolj povečevanje obsega prodaje ni dolgoročna strategija. Naša usmeritev je prehod od količine k vrednosti: več sistemskih rešitev, močnejše blagovne znamke in ponudba, za katero je kupec pripravljen plačati več, ker mu na gradbišču prihrani čas, delo in stroške.

Uspešnost merimo z dobičkonosnostjo, deležem sistemskih rešitev, deležem novih izdelkov v prodaji in tržnim položajem v ključnih kategorijah, vse bolj pa tudi trajnostnimi kazalniki. Enako pomemben se mi zdi cilj, ki ga v preglednicah ne moremo neposredno izmeriti: zgraditi organizacijo, ki se na spremembe odziva hitreje kot trg. Razmere se danes spreminjajo bistveno hitreje kot pred desetimi leti. Hitrost in prilagodljivost zato nista več konkurenčna prednost, ampak osnovni pogoj za uspeh na trgu.

Poleg prodaje in marketinga v vašo pristojnost sodijo tudi oskrbovalne verige in upravljanje izdelkov. Kje tu vidite največ prostora za morebitne izboljšave?

Največji potencial vidim v tem, da so prodaja, marketing, upravljanje izdelkov in oskrbovalne verige zdaj povezani pod enim vodstvom. To nam omogoča hitrejše sprejemanje odločitev in boljšo usklajenost trga s proizvodnjo.

V praksi to pomeni, da proizvodnjo in zaloge načrtujemo natančneje, ker izhajamo neposredno iz prodajnih napovedi. Nove rešitve, kot so wienerberger Net Zero hiša, integrirani solarni sistemi in robotizirano zidanje, lahko hitreje ponudimo kupcem. Hkrati krajšamo oskrbovalne verige in krepimo lokalno proizvodnjo, za kar je najboljši primer Ormož.

V času, ko se cene energije in geopolitične razmere hitro spreminjajo, nam takšna povezanost daje prav tisto, kar najbolj potrebujemo: hitrost in stabilnost.

Gradbeni sektor je izrazito cikličen, močno občutljiv za cene energentov in odvisen od investicijske aktivnosti. Kako trenutno ocenjujete stanje na slovenskem in hrvaškem trgu in za kaj pričakujete, da bodo največji izzivi v naslednjem letu ali dveh?

Na obeh trgih je čutiti previdnost. Negotove cene energentov in surovin povečujejo pritisk na proizvodne stroške, investitorji pa odločitve sprejemajo počasneje. Pomemben strukturni izziv ostaja tudi pomanjkanje usposobljene delovne sile.

Po drugi strani je dolgoročna smer razvoja trga precej jasna in v našo korist. Evropska regulativa usmerja novogradnje k ničelnim emisijam do leta 2030, velik del obstoječega stavbnega fonda potrebuje energetsko prenovo, vse pogostejši ekstremni vremenski pojavi pa spreminjajo tudi pričakovanja investitorjev. Kupci vse bolj cenijo odpornost, energetsko učinkovitost in trajnost rešitev, začetna cena pa ni več edino merilo. Izziv prihodnjih let zato ni le preživeti šibkejši del cikla, temveč ga izkoristiti za krepitev tržnega položaja.

Slovenija in Hrvaška sta sosedi, a se gradbena trga precej razlikujeta. Kje so najbolj opazne specifike enega in drugega trga?

Razlike so vidne v strukturi investicij, pričakovanjih kupcev in navadah izvajalcev. Slovenski trg je močno usmerjen v energetsko učinkovitost in trajnost, tehnični ter okoljski podatki pa so že običajen del pogovora z odjemalci. Na Hrvaškem je večji delež turistične in večstanovanjske gradnje, kar vpliva tudi na strukturo povpraševanja.

Prav te razlike so prednost regionalnega upravljanja. Rešitev, ki se obnese na enem trgu, lahko hitreje prenesemo na drugega.

Kako prilagajate strategijo za oba trga?

Strategija je skupna, izvedba pa lokalna. Skupna usmeritev temelji na sistemskih rešitvah, kakovosti, trajnosti in produktivnosti. Asortiman, prodajni pristop in komunikacijo prilagajamo posebnostim posameznega trga.

Dober primer je robotsko zidanje. Po prvem projektu v Sloveniji je naslednji korak uvedba te tehnologije tudi na Hrvaškem.

wienerberger že nekaj časa presega vlogo proizvajalca gradbenih materialov in postaja ponudnik celovitih gradbenih rešitev. Kaj je danes poglavitni vir prihodkov in kje vidite največji potencial za rast?

Jedro našega poslovanja so še vedno zidni in strešni sistemi blagovnih znamk Porotherm in Tondach ter tlakovci in rešitve za ureditev zunanjih površin Semmelrock. V teh kategorijah imamo desetletja izkušenj in prav te ustvarjajo največji del prihodkov.

Spremenil pa se je način, kako kupci sprejemajo nakupne odločitve. Vse redkeje iščejo samo posamezen izdelek in vse pogosteje celoten sistem: medsebojno združljive komponente, enostavno vgradnjo, tehnično podporo in zagotovilo, da bodo vsi deli delovali skupaj.

Zato največji potencial za rast vidim v rešitvah, ki gradnjo skrajšajo in poenostavijo, na primer v brušeni opeki Porotherm Profi z lepilom Dryfix.extra in opeki Porotherm IZO Profi, polnjeni s kameno volno, ter celovitih strešnih sistemih.

Za večino ljudi je gradnja doma največja življenjska investicija. Kdor ta proces naredi hitrejši, varnejši in bolj predvidljiv, ustvarja dolgoročno vrednost.

Tri milijone evrov težka investicija v zagon proizvodnje brušene opeke v Ormožu pomembno vpliva na slovenski trg. Kje vidite bistvene prednosti lokalne proizvodnje in v kolikšnem času pričakujete povrnitev investicije?

Ključna prednost je bližina trga. Lokalna proizvodnja pomeni krajše oskrbovalne poti, nižje stroške transporta, hitrejše dobave in večjo prilagodljivost spremembam povpraševanja.

Investicija je bila potrjena na podlagi trdnega poslovnega načrta in pričakujemo, da se bo povrnila v približno treh letih. Njene vrednosti pa ne merimo le po finančnem donosu. Investicija krepi konkurenčnost našega zidnega programa in na trg prinaša sistem, ki omogoča hitrejšo in učinkovitejšo gradnjo.

Pri novih industrijskih obratih se vedno pojavlja tudi vprašanje skrbi za okolje. Kako ste pri obratu v Ormožu poskrbeli za to področje?

Obrat v Ormožu dosega ene najnižjih emisij v opekarski industriji v Evropi, lokalna proizvodnja pa z zmanjševanjem transportnih razdalj dodatno znižuje ogljični odtis.

Okoljske koristi se nadaljujejo tudi na gradbišču. Zidanje z brušeno opeko Porotherm Profi in lepilom zahteva bistveno manj malte in vode kot klasično zidanje.

Zlasti pomembno je tudi, da smo kot prvi v Sloveniji pridobili tehnično soglasje za sistem brušene opeke in lepila. Tako projektantom in izvajalcem ne ponujamo zgolj posameznega izdelka, temveč preverjeno in potrjeno sistemsko rešitev.

Dekarbonizacije ne razumemo zgolj kot regulatorne obveznosti, ampak kot smer, v katero se razvija celoten trg. Gradnja stavb z ničelnimi emisijami postaja standard, mi pa želimo biti med tistimi, ki ta standard soustvarjajo.

V sodelovanju s podjetjem Tosidos ste v Cerknici izvedli prvo robotizirano gradnjo z zidarskim robotom WLTR. Kako je to videti v praksi?

Pri gradnji trgovskega centra v Cerknici sta dva robota WLTR v štirih dneh sezidala 180 kvadratnih metrov zidu. Glede na to, da je šlo za prvi projekt, je bil rezultat zelo dober. Robot prevzame ponavljajoče se in natančne naloge. Zida od druge vrste naprej, s senzorji preverja položaj vsake opeke in dosega milimetrsko natančnost. Do približno treh metrov in pol lahko dela brez gradbenega odra. Ljudje ostajajo odgovorni za pripravo, prvo vrsto, nadzor in nepredvidene situacije. Za upravljanje sta potrebna en usposobljen operater in en pomožni delavec. Pomembno je tudi, da robot zida z našo brušeno opeko Porotherm Profi in samodejno nanaša lepilo. To kaže, da robotizacija ni le vprašanje stroja, ampak celotnega sistema gradnje.

Je robotizacija edini dolgoročni odgovor na pomanjkanje kvalificirane delovne sile?

Ne in tudi ne sme biti. Tehnologija ne more nadomestiti znanja in izkušenj, lahko pa ju učinkovito dopolnjuje.

Brez vlaganj v izobraževanja, privabljanja mladih v gradbene poklice in izboljševanja delovnih pogojev problema ne bomo rešili. Robotizacija lahko prevzame fizično najzahtevnejša in monotona dela, poveča produktivnost ter naredi gradbene poklice privlačnejše.

Zato vzporedno vlagamo tudi v izobraževanja izvajalcev in mlade. Podpiramo državno tekmovanje mladih krovcev in kleparjev ter sejemske predstavitve deficitarnih poklicev.

Je gradbena industrija v Sloveniji in širše v regiji pripravljena na vpeljevanje robotike ali smo še preveč konservativni?

Gradbeništvo je tradicionalna industrija, zato je previdnost pri večjih spremembah razumljiva. Vsaka nova tehnologija mora na gradbišču dokazati, da je zanesljiva, varna, dovolj hitra in ekonomsko upravičena.

Kljub temu je zanimanje zelo konkretno, predvsem med izvajalci, ki se vsak dan srečujejo s pomanjkanjem ljudi. Najmočnejši argument ni katalog, ampak rezultat na dejanskem gradbišču.

Zato tehnologijo najprej preizkusimo na referenčnih projektih, nato jo s partnerji uvedemo v prakso in razširimo. Cerknica je bila prvi korak, naslednji je Hrvaška.

Kako si predstavljate, da se bo gradbeništvo spremenilo v naslednjih petih ali desetih letih? Kje bodo največje spremembe in kakšno vlogo bo igrala avtomatizacija?

Največje spremembe pričakujem v načinu projektiranja, proizvodnje in same gradnje ter predvsem v tem, kako tesno bodo ti trije koraki med seboj povezani.

Avtomatizacija in umetna inteligenca bosta vstopali v vse faze procesa – od načrtovanja in projektiranja do izvedbe. Uporabljali ju bomo tam, kjer bosta reševali konkretne probleme in ustvarjali dejansko vrednost, ne zgolj zato, ker sta tehnologiji novi.

Drugi veliki dejavnik sprememb bo ogljični odtis. Zahteve po gradnji z ničelnimi emisijami ne bodo spreminjale samo izdelkov, ampak tudi način njihove proizvodnje, transporta in vgradnje.

Gradbeništvo pri tem ne bo postalo industrija brez ljudi. Najuspešnejša bodo podjetja, ki bodo znala povezati človeško znanje in izkušnje z možnostmi, ki jih ponuja tehnologija – ne tista, ki bodo poskušala eno nadomestiti z drugim.

In ko že gledamo v prihodnost – ko boste mesto enkrat zapustili naslednikom, kateri svoj rezultat bi šteli kot najpomembnejši dosežek?

Tega ne bi želel vezati na en sam projekt ali izdelek. Želim si, da bi wienerberger v tej regiji veljal za podjetje, ki je pomagalo gradbeništvo popeljati v novo obdobje – obdobje nižjih emisij, večje produktivnosti in trajnejših rešitev.

Svoj osebni uspeh bom meril predvsem po tem, kar bo ostalo za menoj: po ljudeh, ki so napredovali, ekipah, ki bolje sodelujejo, uspešnejših izdelkih in odpornejšem poslovanju.