Premirje ne bo dovolj, okrevanje pri nafti in plinu se bo vleklo še mesece
Ponovni polni zagon največjega obrata plinskega obrata na svetu, ki je bil poškodovan v spopadih na Bližnjem vzhodu, bi se lahko zavlekel do konca poletja, ocenjuje analitska skupina Wood Mackenzie. Tako pri plinu kot pri nafti pa ključno vprašanje ostaja, kako hitro bodo ladje lahko zapustile Hormuško ožino.
Britanska analitska skupina Wood Mackenzie je opozorila, da se bo naftna in plinska infrastruktura na Bližnjem vzhodu soočala z večmesečnim okrevanjem, ne glede na premirje, o katerem so se v sredo dogovorili ZDA, Izrael in Iran – če se bo seveda obdržalo.
Glede dobave utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) se je po navedbah skupine bistveno spremenilo le malo. “Premirje pomeni, da bi 14 ujetih tovornih ladij s tekočim zemeljskim plinom v Zalivu morda lahko zapustilo Hormuško ožino in tako nekoliko razbremenilo svetovni trg s plinom,” je dejal Tom Marzec-Manser iz oddelka za plin in tekoči zemeljski plin pri podjetju Wood Mackenzie.
A za resničen vpliv bi bil potreben polni zagon katarskega kompleksa Ras Laffan, pojasnjuje Marzec-Manser. Gre za največji obrat za proizvodnjo utekočinjenega zemeljskega plina na svetu, ki običajno prispeva približno petino svetovne ponudbe plina. Ta je bil v napadih sredi marca močno poškodovan.
Wood Mackenzie ocenjuje, da bi v primeru, če bi podjetje QatarEnergy maja ponovno začelo zaganjati obrat Ras Laffan, bi trajalo vse do konca avgusta, preden bi vseh 12 proizvodnih linij ponovno delovalo s polno zmogljivostjo. Ponovni zagon le severnega dela obrata z zmogljivostjo 41 milijonov ton letno bi trajal nekaj več kot mesec dni, ponovni zagon južnega dela z zmogljivostjo 36 milijonov ton plina letno pa bi se zavlekel do konca poletja.
Poleg tega ostaja ključno vprašanje, kako hitro bi lahko ladje s plinom zapustile ožino, kar ostaja problem tudi pri nafti.
Proizvodnja nafte bo odvisna od normalizacije izvoza
Proizvodnja nafte v regiji, ki prispeva 11 milijonov sodčkov na dan, medtem ostaja zaprta. Obnovitev te proizvodnje je odvisna predvsem od normalizacije izvozne logistike skozi Hormuško ožino, pravijo v analitski skupini. “Učinkovit sistem tranzita in zaupanje lastnikov ladij v varnost plovil v tranzitu je bistvenega pomena,” je dejal Alan Gelder, višji podpredsednik za rafiniranje, kemikalije in naftne trge pri Wood Mackenzie.
Naložena plovila imajo vse spodbude, da prečkajo Hormuško ožino tako hitro, kot to dopuščajo zavarovanja in varnostna zagotovila, vendar ni jasno, kakšno stopnjo tranzitov je mogoče varno doseči. “Zmanjševanje zalog na kopnem je še vedno omejeno zaradi zmogljivosti nakladanja na pomolu, saj zalog s kopnega ni mogoče takoj prenesti na ladje,” pojasnjuje Gelder.
Ko bo izvoz stekel, bo omogočena tudi nadaljnja proizvodnja. Po besedah Fraserja McKaya, vodje analize pridobivanja pri Wood Mackenzie, bo logistika še nekaj tednov ostala ovira za okrevanje proizvodnje. “Ko se bodo te ovire začele zmanjševati, se bodo ovire pri oskrbi premaknile na proizvodnjo na področju pridobivanja,” je dejal. Že začetno okrevanje glavnih nahajališč bi bilo po njegovi oceni več kot zadostno za pokrivanje povečanja izvoza.
Glede na ovire, ki izhajajo iz upravljanja z rezervoarji in omejitve virov, bi države v regiji, kjer je bila infrastruktura močneje poškodovana, tudi v najbolj svetlem scenariju potrebovale veliko časa, da dosežejo prejšnje ravni proizvodnje. McKay je še ocenil, da bi to lahko trajalo od šest do devet mesecev.
