“Ko sprašujemo direktorje, kaj menijo o svoji vladi, so slovenski ekstremno negativni”

Profesor Arturo Bris ima dober vpogled v konkurenčnost držav po svetu, saj že 12 let vodi Svetovni center za konkurenčnost pri švicarskem inštitutu za razvoj menedžmenta IMD. Ta vsako leto pripravi globalno lestvico konkurenčnosti držav, eno najbolj referenčnih tovrstnih lestvic na svetu. Seznam pripravljajo na podlagi statističnih podatkov in anket. V prvem letu, ko je prevzel vodenje centra, so bile prve na lestvici ZDA, zdaj je že nekaj let Švica. Pod njegovim vodstvom je center vpeljal še nove lestvice – talentov, digitalne konkurenčnosti in pametnih mest.

Bris se uvršča med sto najbolj branih profesorjev za finance na svetu, je zapisano na spletni strani IMD. Je tudi avtor več knjig in pogost govornik na mednarodnih simpozijih. Te dni je govoril na konferenci Inštituta Razvojnik, ki sta ga ustanovila podjetnika Boštjan Bandelj in Jure Knez. Bris je poudaril, da ima Slovenija močno osnovo znanja in raziskav, vendar zaostaja pri prenosu tega znanja v tehnologijo in prakso ter pri privabljanju vrhunskih kadrov. Opozoril je, da se globalno okolje premika od sodelovanja k tekmovanju, kjer postajajo ključni kapital, talent in tehnologija. »Slovenija je kot izvozno usmerjeno gospodarstvo še posebej občutljiva na geopolitične motnje,« je dejal in dodal, da mora okrepiti svojo odpornost z boljšim poslovnim okoljem, manj administrativnimi ovirami ter jasnejšo razvojno strategijo.

Kot enega ključnih izzivov je izpostavil: »Slovenija ima veliko težavo – neverjeten pesimizem, ki nima realne osnove.« Po njegovih besedah je prav sprememba miselnosti pomemben del razvojnega preboja.

V krajšem pogovoru za Forbes Slovenija je spregovoril o tem, kaj bi morala EU narediti za večjo produktivnost, zakaj so nekatere majhne ekonomije tako uspešne in kaj manjka Sloveniji, ki že nekaj let drsi po lestvici, ter kaj svetuje menedžerjem, ki krmarijo v izjemno težavnih časih.

V Evropski uniji (EU) poteka intenzivna razprava o tem, kako povečati evropsko konkurenčnost. Kako kot direktor Svetovnega centra za konkurenčnost vidite položaj EU, predvsem v primerjavi z ZDA in Kitajsko? Kje Evropa najbolj zaostaja in zakaj?

Zelo pomembno je razlikovati med produktivnostjo in konkurenčnostjo. Naj pojasnim. Draghijevo poročilo poudarja konkurenčnost EU (poročilo Maria Draghija o konkurenčnosti EU, op. a.), center, ki ga vodim, to proučuje že 35 let. Konkurenčnost neke države je sposobnost generirati blaginjo in produktivnost. Draghi pravi, da Evropa zaostaja za Kitajsko in še posebej za ZDA, ko gre za produktivnost naših ekonomij. Vendar na področju blaginje Evropa ne zaostaja. Zato je pomembno to dvoje razlikovati. Če začnem z drugim – Evropa pri kakovosti življenja, čistosti okolja, socialni državi, dobrem izobraževalnem in zdravstvenem sistemu, znanstveni infrastrukturi ne zaostaja. Osem od petnajstih najbolj konkurenčnih držav na svetu so evropske.

Pri produktivnosti pa zaostajamo za ZDA. Natančneje, po kazalniku produktivnosti na zaposlenega zaostajamo za Združenimi državami, po kazalniku produktivnosti na delovno uro pa ne. Po tem kazalniku je denimo Francija bolj produktivna od ZDA. To torej pomeni, da naši sistemi, zaposleni in industrije niso manj učinkoviti, vendar delamo manj ur, kar pa pomeni višjo kakovost življenja. To je kompromis. Torej bi morali biti bolj produktivni, delati več.

Kaj bi po vašem mnenju morala narediti EU, da v večpolarnem svetu ne bi postala stranski igralec? Pogosto se omenja deregulacija. Rahljanje pravil poročanja podjetij o doseganju ciljev ESG in EU Inc, ki omogoča ustanovitev start upa zgolj z enim evrom in lažje poslovanje po celotni EU, sta dva ukrepa v tej smeri. Kaj še?

Potrebujemo več Evrope, kar pomeni, da moramo odstranjevati ovire. Po mojem mnenju ne želimo biti Združene države Evrope. Evropa je kulturno raznolika celina, kar je treba ohraniti, vendar moramo odstraniti prepreke za lažji pretok kapitala, blaga in storitev. V zadnjih letih se je na tem področju veliko naredilo. EU Inc, uredba o umetni inteligenci, uredba o evropskem zdravstvenem podatkovnem prostoru – vse te regulacije so bile koordinirane na evropski ravni. Še vedno pa je treba veliko narediti na področju deregulacije. To je eno pomembno področje.

Drugo je oblikovanje unije kapitalskih trgov. Zagotoviti moramo rast podjetij, da postanejo velika, na panevropskem kapitalskem trgu. Razmisliti bi morali o denimo evropskih obveznicah, skupnih borznih standardih, skupnih insolvenčnih pravilih, korporativnem pravu, to so področja, kjer zdaj velja 27 različnih zakonodaj.

Če dam primer medicinskih testov, zdravila mora odobriti vsak posamezni nacionalni regulator, medtem ko imate v ZDA samo enega. Zato ZDA in Kitajska vodita na področju farmacije.

Koliko časa ima Evropa, da ne pristane na stranskem tiru?

Mislim, da to, kar sem omenil, ne zahteva veliko časa. Deregulacija je lahko hitro dosegljiv cilj. Vedno dajem primer Brazilije. Oni imajo res izziv, ker morajo zgraditi na primer infrastrukturo, izobraževalni sistem, to terja čas, celo generacije. Evropske izzive je mogoče doseči v nekaj letih.

In še nekaj, ko govorimo o hitrosti, ZDA in Kitajska se razvijata zelo hitro zaradi minimalne regulacije. Vendar je težava, ker ta povzroča krize. Finančne krize so v zadnjem obdobju prišle iz ZDA. Zato mora Evropa, ko govorimo o hitrosti, iti počasneje in dati čas razvoju inovacij, idej, na primer na področju farmacije ali biotehnologije. Se nam mudi, vendar moramo stvari narediti na pravi način.

Mnogi analitiki govorijo o možnosti poka na področju umetne inteligence.

Še slabše. V ZDA so pred dvema tednoma objavili zakonodajni okvir za umetno inteligenco, regulacija je minimalna. V Evropi so pravila na področju umetne inteligence veliko bolj restriktivna. V bančništvu denimo je zelo omejeno, katere podatke lahko banke uporabljajo. In to se mi zdi dobro. Na drugi strani bodo banke v ZDA pri presoji, ali naj vam odobrijo posojilo ali ne, lahko uporabljale podatke v svojih algoritmih, ki jih v Evropi ne smejo, na primer, kateri avto vozite ali kam hodite na počitnice.

Zakaj po vašem mnenju Evropa ne more ustvariti bilijonskega podjetja, medtem ko jih je v ZDA več takšnih, tudi štiribilijonski proizvajalec naprednih čipov Nvidia. Največ vredno evropsko podjetje na svetu je ASML na z okoli pol milijarde dolarjev vrednosti.

Tržna kapitalizacija podjetja govori tudi o pričakovanjih vlagateljev. Če pa pogledate sredstva podjetij, ne tržne kapitalizacije, in če pogledate 200 največjih podjetij na svetu glede na celotna sredstva, jih je 52 iz Evrope, 47 iz ZDA in 25 iz Kitajske. Po tem kazalniku pa slika ni slaba. Švedski izdelovalec pohištva Ikea, na primer, je vodilni na svojem področju, a ne kotira na borzi.

Na lestvici najbolj konkurenčnih držav manjše prehitevajo velike ekonomije. Na prvih mestih so Švica, Singapur, Danska, Irska. Kaj imajo, česar nima Slovenija, ki že leta drsi po lestvici navzdol.

Imate tudi majhne ekonomije, ki niso uspešne. Kaj je torej tisto, kar jih naredi konkurenčne?

Prvič, imajo široko politično soglasje o glavnih usmeritvah, čeprav je politika fragmentirana na levo in desno. Nizozemska recimo ima vlade z različnih političnih polov, vendar se strinjajo o tem, kaj so glavni stebri ekonomskega modela. Podobno Švica. To morda manjka Sloveniji.

In drugič, pomembno je, da so kot majhne ekonomije del velikega trga. Na primer Danska ali Švica sta del velikega evropskega ekonomskega bloka. V tem položaju je tudi Slovenija. Singapur ima dostop jugovzhodnega azijskega trga.

Leta 2020 je bila Slovenija na 35. mestu, danes je na 46. Katere kazalnike bi izluščili kot najslabše?

Najprej dobra novica. Pred volitvami in po njih zaznavamo veliko negotovosti, kar vpliva na uvrstitev. Leta 2025 je bilo zaznati veliko negotovosti med poslovneži. Tudi letos jo najbrž bomo, glede na to, da raziskavo opravimo marca in aprila. Verjamem, da bo Slovenija prihodnje leto napredovala.

Vendar Slovenija izgublja mesta že več let.

To je pa slaba novica. Če pogledate podatke v naši raziskavi, se Slovenija skoraj najslabše izkaže – slabša je le še Francija – v percepciji kakovosti dela vlade. Ko sprašujemo direktorje, kaj menijo o svoji vladi, so ekstremno negativni. Mislim, da bi morali zmanjšati razkol med javnim in zasebnim sektorjem, da bi bila vlada bolj prijazna do podjetnikov, ti pa bolj v podporo vladnim reformam, aktivni pri njih s predlogi in sodelovanjem, raje kot pritoževanjem.

Na IMD trenutno vodite tudi program za vodstvene kadre Boards and Risks, ki članom uprav omogoča razvoj sistematičnega pristopa k obvladovanju tveganj v luči geopolitičnih tveganj, družbenih sprememb in tehnološkega napredka. Glede na to, da se v zadnji letih letni načrti podjetij porušijo že v začetku leta, kaj jim svetujete, kako naj vodijo podjetja v teh izredno dinamičnih časih?

Upravljanje tveganj se je v zadnjih letih zelo spremenilo. Prej se je poskušalo zmanjšati vpliv faktorjev tveganja v podjetju. V zadnjih letih pa je bila večina dogodkov, ki je vplivala na poslovanje podjetij, povsem nepričakovana, od pandemije do vojne. Zato je upravljanje tveganj danes bolj upravljanje kriz. Članom uprav svetujem, naj ustvarijo kulturo urgentnosti v organizaciji, da se lahko hitro odzovejo, ko se nekaj zgodi. Ne morejo predvideti dogodkov, lahko pa se nanje pripravijo.

Svetujem tudi, naj izdelajo načrt, kako se bodo odzvali. Naj povem en primer. Lani je bil obsežen električni mrk v Španiji in večina podjetij je bila na to nepripravljena. Ena od posledic mrka je bila, da mobilni telefoni niso delovali, zato člani uprav niso mogli komunicirati med sabo in večina podjetij ni mogla reagirati. Zato je treba predvideti tudi krize, ko ne bomo mogli komunicirati, in ustvariti druge kanale komunikacije med direktorjem in člani vodstva.

Poleg tega smo dolgo mislili, da je decentralizirana oblika podjetja najboljša, vendar je vprašanje, ali je decentralizacija optimalna v kontekstu geopolitičnih kriz. Če je vodenje centralizirano, se je mogoče hitreje odzvati in sprejeti enotne odločitve za vsa podjetja v različnih državah.

Ukvarjate se tudi z raziskovanjem povezav med dohodkovno neenakostjo, socialno mobilnostjo in konkurenčnostjo. Kaj ugotavljate?

Ni jasne korelacije med dohodkovno neenakostjo in konkurenčnostjo. Imate države, ki so na dnu lestvice z veliko stopnjo neenakosti, na primer Brazilija, ali pri vrhu seznama, kot sta Švica in ZDA. Po mojem mnenju države, ki se neenakosti lotevajo z višjo obdavčitvijo bogatih, delajo napako. Države, ki dvigujejo standard spodnjih 99 odstotkov, se bolje odrežejo.