“Štiri dni smo čakali ponudbo, ker nihče ni vedel, kakšno ceno sploh postaviti.”
Spopadi na Bližnjem vzhodu dražijo tudi aluminij, izvoz iz zalivskih držav je ohromljen, Evropa znova prižiga talilnice. Dražji aluminij skrbi tudi slovenska podjetja, a z dobavo za zdaj ni težav.
Vojna na Bližnjem vzhodu je poleg cen nafte in plina strmo navzgor poslala cene aluminija, ene najširše uporabljanih industrijskih kovin. Na izpad pošiljk iz pomembne izvozne regije so najbolj občutljivi kupci v Evropi, slovenska podjetja, s katerimi smo govorili, pa opozarjajo predvsem na rast cen, medtem ko s samo dobavo za zdaj nimajo večjih težav.
Skoraj desetina primarnega aluminija iz Zaliva
Od prvih izraelsko-ameriških napadov na Iran so se cene aluminija na Londonski borzi kovin (LME) dvignile do 12 odstotkov ali skoraj 400 dolarjev na tono. Trenutno je cena za aluminij s trimesečnim dobavnim rokom dobrih osem odstotkov višja kot pred začetkom spopadov, za tono kovine je treba odšteti 3.400 dolarjev oziroma okrog 250 dolarjev več.
Zalivske države proizvedejo osem do devet odstotkov vsega primarnega aluminija na svetu, torej osnovne kovine, ki se predela najprej v polizdelke in nato končne izdelke. Zdaj večina talilnic v regiji ne more izvažati aluminija skozi Hormuško ožino. Obenem zaprtje ožine ovira uvoz osnovnih surovin za proizvodnjo aluminija, kot sta boksit in aluminijev oksid.
V ponedeljek se je v Mozambiku zaprla tudi talilnica Mozal, ki je v lasti avstralskega rudarskega in kovinskega podjetja South32 ter je Evropi lani zagotovila petino uvoza primarnega aluminija. S tem je bila največja posamezna dobaviteljica te surovine. Razlog za zaprtje so težave z dobavo in ceno elektrike, zaradi česar se zapirajo tudi druge talilnice po Afriki.
Visoke cene
Pri podjetju Stampal SB, ki se v okviru skupine Impol iz Slovenske Bistrice ukvarja s kovanjem aluminijevih izdelkov, vpliv čutijo, je za Forbes Slovenija dejal direktor Matevž Račič. “Že s cenovnega vidika, ker cene aluminija skokovito rastejo. Posledično se kupci ne odločajo za naročila, ampak z njimi čakajo. Potrebe so, kot je splošno znano, že nekaj časa nižje.” Pri tem dodaja, da zaenkrat vpliva na tekočo prodajo ni, le na nova naročila.
Pri grosupeljskem proizvajalcu aluminijevih izdelkov Gabrijel Aluminium pa pravijo, da so “vezani na borzo, kar se tiče nabave in prodaje. V zadnjih dneh se je cena dvignila za nekaj sto evrov na tono. To se efektivno izraža v nabavni ceni in se bo tudi posledično v prodajni ceni,” pravijo.
Pri ljubljanskem podjetju Pirnar, ki izdeluje vhodna vrata iz aluminija, imajo še nekaj zalog, saj material – to so polizdelki, kot so profili in pločevina – zakupujejo četrtletno. Toda cene teh polizdelkov so se od prvih napadov zvišale za 12-13 odstotkov, pravi glavni izvršni direktor Gašper Pirnar, zato bodo primorani tudi sami dvigniti cene svojih izdelkov.
“Pritiski na cene so se kopičili že pred iransko krizo — od inflacije in rasti plač do višjih cen storitev in vhodnih materialov. Konflikt je ta trend le dodatno pospešil. Na podlagi izkušenj iz leta 2021, ko smo s prilagoditvami predolgo odlašali, smo se tokrat odzvali hitreje. Ne gre zgolj za dvig cen, ampak za celovito rekalibracijo cenovne politike in produktnih linij, s katero želimo partnerjem in končnim kupcem zagotavljati jasno vrednost,” je povedal direktor družinskega podjetja.
Pirnar pravi, da visoke cene, ki so posledica konflikta, pomenijo še dodaten pritisk na že tako zadušeno povpraševanje. Podjetje največ prodaja na nemško govorečih trgih, ki se v zadnjih letih spopadajo z nizko gospodarsko rastjo.
Na ponudbo čakali štiri dni
Prvi napad Izraela in ZDA na Iran se je zgodil v soboto, 28. februarja, pri Pirnarju pa so takoj v ponedeljek oddali povpraševanje, da bi zakupili zaloge aluminija za še eno četrtletje. Na ponudbo so čakali štiri dni, ker sprva nihče ni vedel, kakšno ceno postaviti.
Proti koncu tedna so vendarle prejeli ponudbo, ki “je bila znatno večja kot en teden prej”, pove Pirnar. “Ponudbo smo potrdili, ker v razmerah povečane negotovosti dajemo prednost zanesljivosti dobavne verige pred kratkoročno optimizacijo nabavne cene.”
Ameriška banka Citibank je nedavno napovedala strukturni primanjkljaj na trgu aluminija letos in prihodnje leto, zato pričakuje, da bo cena na LME znašala okrog 3.600 dolarjev na tono. V najbolj bikovskem scenariju, torej v primeru dolgotrajnega zaprtja Hormuške ožine, bi lahko cene dosegle tudi 4.000 dolarjev na tono.
Pirnar je poudaril, da je aluminij le prvi člen v verigi. Vrata sestavlja veliko različnih materialov in komponent, tudi steklo, višje cene energentov pa se bodo postopoma prelile tudi v cene elektrike, transporta in preostalih komponent. “Polni obseg vpliva na nabavno verigo se šele kaže, zato situacijo spremljamo tedensko in temu prilagajamo odločitve,” je dejal.
Zaenkrat ni zamud
Gabrijel Aluminium nabavlja predvsem aluminij v obliki ekstruzijskih profilov, pločevine in alu-blokov. Gre za namensko razvite materiale, katerih dobavo bi bilo težko nadomestiti z danes na jutri, pravijo.
Pri dobavah za zdaj ne občutijo zamud, material tudi redno naročajo in prilagajajo naročila, so dejali. Pogodbe imajo sklenjene s strateškimi partnerji, s katerimi so v tesnem stiku, te pogodbe pa določajo tudi količine, ki jih mora podjetje na mesečni ravni odkupiti. “Tudi če pride do višje sile, moramo na koncu zaradi naših kupcev najti in sprejeti kompromise.”
“Če bi prišlo do zamika dobave ali izpada proizvodnje na strani dobaviteljev, bi bili obveščeni in bi v tem primeru morali poiskati alternativo,” še pravijo.
Z dobavitelji iz zalivske regije ali Mozambika sicer nimajo neposrednih pogodb, saj kupujejo polizdelke. “Ne vemo točno, ali so morda naši dobavitelji vključeni na primer v proizvodnjo v Bahrajnu, a po naših informacijah ne.” Kot pojasnijo, so med velikimi proizvajalci, kot je ena največjih talilnic na svetu v Bahrajnu, in ostalimi kupci običajno še trgovci, ki poslujejo z velikimi pogodbami.
Glede dobave Račič iz Stampala SB pojasni, da poteka na ravni skupine Impol, ki njim zagotavlja potrebne količine.
Pri dveh največjih brez motenj
V Sloveniji ne proizvajamo primarnega aluminija. To je nekoč počel Talum iz Kidričevega, ki je peči po 70 letih delovanja ugasnil v času energetske krize aprila 2023 in se usmeril v predelavo aluminija, predvsem izdelavo rondelic. Večji proizvajalec aluminijevih polizdelkov pri nas je tudi bistriški Impol, ki se že več desetletij specializira za predelavo.
Pri Talumu so za Forbes Slovenija dejali, da “v tem trenutku še ne zaznavamo neposrednih motenj v dobavi surovin in energentov, prav tako ne beležimo zamikov ali zmanjševanja dogovorjenih dobav.” S podobnimi izzivi so se sicer v preteklosti že soočali, zato imajo vzpostavljen sistem za celovito obvladovanje tveganj, ki ga stalno nadgrajujejo.
Opozarjajo na dinamične razmere. “V primeru daljšega trajanja zaostrenih razmer bi se lahko vplivi na trge in dobavne verige postopno začeli odražati. Zagotovo takšna geopolitična žarišča dolgoročno niso pozitivna za nobeno industrijo in družbo nasploh, saj povečujejo negotovost in volatilnost,” so sporočili.
Pri Impolu iz Slovenske Bistrice trenutno prav tako ne zaznavajo “neposrednih operativnih motenj, ki bi vplivale na našo proizvodnjo ali sposobnost izpolnjevanja obveznosti do kupcev”, so nam odgovorili. Kot pravijo, imajo vzpostavljene dobavne verige in poslovne modele, “ki omogočajo določeno stopnjo odpornosti na kratkoročna nihanja ali geopolitične dogodke”.
Stabilnost dobave zagotavljajo z nakupi surovin na globalnem trgu pri več dobaviteljih iz različnih regij, a strukture dobaviteljev ali deležev po regijah ne razkrivajo. Razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu pozorno spremljajo. “Seveda pa vsako zaostrovanje razmer v regijah, ki so pomembne za svetovno trgovino, pomeni dodatno negotovost v logistiki in na trgih surovin,” dodajajo.
Ohromljen izvoz
Lani je svet proizvedel 73,8 milijona ton aluminija, večinoma na Kitajskem, ki je tudi največja svetovna porabnica te kovine. Izven Kitajske je proizvodnja znašala nekaj manj kot 30 milijonov ton, od tega je 23 odstotkov prišlo iz držav v zalivski regiji, po podatkih industrijskega združenja International Aluminium Institute.
Tam je šest večjih talilnic, ki jih upravlja pet podjetij. Od teh je največja talilnica, ki jo v Bahrajnu upravlja Bahrain Aluminium (krajše Alba), zmanjšala proizvodnjo za petino zaradi zaprtja Hormuške ožine. Katarska talilnica Qatalum, skupni projekt državnega energetskega velikana QatarEnergy in norveškega proizvajalca aluminija Norsk Hydro, je po napadu z dronom na katarski plinski terminal napovedala popolno zaprtje, a nato zagotovila plin in namerava ohranjati 60 odstotkov proizvodnje.
Družba Emirates Global Aluminium (EGA) iz Združenih arabskih emiratov (ZAE), ki upravlja dve talilnici (eno v Dubaju, drugo v Abu Dabiju), še naprej proizvaja, a kopiči proizvodnjo, ker ne more izvažati. Savdska talilnica Ma’aden Aluminium prav tako nadaljuje s proizvodnjo, ki je bila lani rekordna, a lahko izvozi le del običajnih količin s preusmeritvijo pošiljk v Džido na obali Rdečega morja.
Omanski Sohar Aluminium medtem normalno izvaža iz pristanišča Sohar malce južneje od Hormuške ožine.
Iran ima štiri večje talilnice, ki skupno proizvedejo okrog 800 tisoč ton aluminija na leto. Zaradi vojaških napadov so po poročanju tujih medijev zmanjšali obseg proizvodnje za 50-80 tisoč ton, torej do 10 odstotkov zmogljivosti.
V Evropi zagon talilnic
V Evropi se obujajo proizvodne zmogljivosti v nekaterih talilnicah.
Kot navaja analitična družba S&P Global, se na Islandiji v polno obratovanje vrača talilnica Nordural ameriškega podjetja Century Aluminium, ki ima zmogljivost 320 tisoč ton na leto, oktobra lani pa je zaradi električne napake izgubila dve tretjini proizvodnje. Ponovni zagon se bo zgodil pol leta prej, kot sprva predvideno.
Na Slovaškem je vlada podpisala memorandum za ponovni zagon talilnice Slovalco z zmogljivostjo 200 tisoč ton na leto, ki se je zaprla septembra 2022, v času energetske krize po izgubi dobave ruskega plina.
Grški proizvajalec Metlen, eden večjih evropskih dobaviteljev z letno zmogljivostjo 190 tisoč ton, je sporočil, da lahko podpira evropsko samooskrbo na področju primarnega aluminija.
Veliko proizvajalcev v Evropi je občutljivih na krizo na Bližnjem vzhodu, natančneje na cene goriva. Zaradi spopadov v regiji so se terminske pogodbe na nizozemski plinski borzi TTF, ki je referenčni tečaj za evropski plin, podražile za okrog 60 odstotkov, kar omejuje možnosti povečanja domače proizvodnje v tej energetsko intenzivni panogi, še navaja S&P Global.
