Prepovedani iranski otok, ki so ga napadli prvič po več kot 40 letih

V Perzijskem zalivu nedaleč od obale Irana leži otok Harg, prek katerega se steka skoraj celoten izvoz iranske nafte. Doslej je ta arterija osrednje industrije iranskega gospodarstva ostala nedotaknjena, v noči s petka na soboto pa so ZDA po besedah ameriškega predsednika Donalda Trumpa uničile vse vojaške objekte na iranskem otoku Harg, medtem ko naftna infrastruktura ni bila tarča napadov.

Zakaj si otoka v vseh spopadih v zgodovini ni upal napasti skoraj nihče, še zlasti ne naftnih ciljev?

Zakaj je pomemben otok Harg

Iran je po napadih Izraela in ZDA poleg povračilnih udarcev na zalivsko energetsko infrastrukturo začel napadati tudi ladje, ki skušajo prečkati Hormuško ožino, edino pomorsko pot za nafto in plin iz Perzijskega zaliva. To je praktično ustavilo promet skozi ožino in hromi dobavo petine svetovne proizvodnje nafte in petine utekočinjenega plina, kar je cene poslalo navzgor. Najbolj so na udaru azijska gospodarstva, ki iz regije uvozijo največ nafte in plina, a tudi v Evropi se dražijo bencin, dizel, letalsko gorivo in zemeljski plin.

Toda od Hormuške ožine je odvisen tudi iranski izvoz surove nafte, saj islamska republika 90 odstotkov izvoza – lani okrog 950 milijonov sodov – pošlje skozi to ožino z otoka Harg na severu Perzijskega zaliva. Tja se steka proizvodnja iz velikih naftnih polj v regiji Kuzestan na meji z Irakom in bližnjih nahajališč v iranskih vodah Perzijskega zaliva.

Čeprav je država leta 2021 otvorila naftovod do pristanišča Jask, ki obide Hormuško ožino, ta infrastruktura po oceni Mednarodne agencije za energijo (IEA) in analitikov energetske družbe Vortexa še ni nared za izvoz večjih količin nafte. Obenem je Iran pred izraelsko-ameriškimi napadi še okrepil izvozno zmogljivost z otoka.

Zakaj ga imenujejo prepovedani otok

Otok Harg se nahaja slabih 30 kilometrov od iranske obale, blizu provinc Kuzestan in Bušer – prva je ključna za proizvodnjo nafte, druga za proizvodnjo plina. V Iranu je otok danes znan kot “prepovedani otok”, saj je vstop strogo omejen le za osebje z varnostnimi pooblastili, območje pa varuje iranska revolucionarna garda (IRGC), piše Al Jazeera.

Harg je doslej ostal nedotaknjen, tudi leta 1979, ko je v Iranu prišlo do islamske revolucije. Takrat je ob zajemu talcev na ameriški ambasadi predsednik ZDA Jimmy Carter prepovedal uvoz nafte iz Irana, a ni napadel otoka. V vojni med Irakom in Iranom v 80. letih je Irak sicer napadal otok, a je Iran naftno infrastrukturo zaradi njene pomembnosti sproti popravljal.

Zakaj je otok primeren za supertankerje

Otok ima ključno prednost, zaradi katere je tam zgoščena izvozna infrastruktura. To je zadostna globina ob obali, da lahko v pristanišče prispejo ogromni supertankerji, ki naložijo nafto. Vode ob celinski obali Irana so namreč bolj plitke in zato večinoma neustrezne za tako imenovana globokomorska pristanišča.

Kam se izvozi največ nafte z otoka

Dobrih 90 odstotkov iranskega izvoza nafte prejme Kitajska, natančneje manjše kitajske zasebne rafinerije, ki delujejo v sivi pravni coni z nakupi sankcionirane nafte. Iran se sankcijam že vrsto let izogiba na različne načine, kot so skrivanje lokacije tankerjev, prenosi nafte z ladje na ladjo in spreminjanje izvora pošiljk.

Kakšne bi lahko bile ekonomske posledice napada

Izrael je v napadih ciljal tudi na nekatere rafinerije in skladišča v bližini Teherana, medtem ko so se ZDA za zdaj izogibale napadom na iransko naftno infrastrukturo. Trump je sicer zdaj zagrozil, da utegne napasti tudi naftno infrastrukturo, če bi Iran ali kdorkoli drug oviral prost in varen prehod ladij skozi Hormuško ožino.

Do tega za zdaj ni prišlo, za kar po pisanju Guardiana obstajata tako gospodarski kot politični razlog.

Gospodarski razlog je vpliv na cene nafte. Čeprav Iran skoraj celoten izvoz pošlje na Kitajsko, je svetovna trgovina z nafto prepletena, daljši izpad iranske dobave pa bi dvignil globalne cene. Iran proizvede dobre štiri odstotke svetovne nafte oziroma okrog štiri milijone sodov na dan, lani pa je izvažal med 1,6 in 1,7 milijona sodov na dan, po podatkih banke Goldman Sachs.

Maksimalna izvozna zmogljivost otoka Harg sicer znaša do sedem milijonov sodov na dan. Po podatkih ameriške banke JP Morgan je država konec februarja v pričakovanju izraelsko-ameriških napadov povečala izvoz z otoka na več kot tri milijone sodov, kar je blizu rekordne ravni.

Napad na naftne cilje bi pomenil velik izpad v času, ko ustavitev prometa čez Hormuško ožino zadržuje tudi do 3,5 milijona sodov nafte iz Iraka na dan, ki kot druga največja proizvajalka v bližnjevzhodni regiji (za Savdsko Arabijo) nima obvodnega naftovoda mimo ožine. V preteklih naftnih krizah, ko so nestabilnosti na Bližnjem vzhodu ohromile tamkajšnjo dobavo, so se globalne cene nafte vsaj podvojile.

Po ocenah analitične družbe Kpler ima Iran v skladiščih na otoku okrog 18 milijonov sodov zalog, ki zadostujejo za 10-12 dni običajne ravni izvoza, prostora v skladiščih pa ima za 30 milijonov sodov.

Kateri so politični razlogi, da se ne napada naftnih ciljev

Politični razlog za izogibanje napadom na Harg je prihodnost Irana po morebitni spremembi režima, ki si jo želijo Izrael in ZDA.

Poškodovanje ključnega vira dohodkov za iransko gospodarstvo bi zahtevalo več let popravil, kar bi otežilo življenje Irancev in ohromilo prihodke morebitnega novega režima. Tako bi “uničenje objektov odpravilo kakršnokoli pretvezo, da se vojna dogaja za svetlejšo prihodnost Irana”, je za Guardian dejala nekdanja obveščevalka britanske vojske Lynette Nusbacher.

Kaj bi lahko sledilo

“Odločil sem se, da ne bom uničil naftne infrastrukture na otoku. Če pa bo Iran ali kdorkoli drug storil kar koli, kar bi oviralo prost in varen prehod ladij skozi Hormuško ožino, bom to odločitev takoj ponovno premislil,” je ob ameriškem uničenju naftnih ciljev povedal Donald Trump.

Iranska vojska je v odgovor sporočila, da bo naftna in energetska infrastruktura, ki pripada podjetjem, ki sodelujejo z ZDA, “takoj uničena in spremenjena v kup pepela”, če bodo napadeni njeni energetski objekti, poročajo lokalni mediji.

Po poročanju CNN analitiki menijo, da bi Iran s tem lahko situacijo še dodatno zaostril, če bi uresničil grožnjo, da bo napadel naftno infrastrukturo v regiji. Doslej je že napadel rezervoarje za shranjevanje nafte v Omanu in Bahrajnu, državah, ki sta zaveznici ZDA, in napadel tankerje in tovorne ladje v Perzijskem zalivu.

Iranski plin ostaja doma

Otok Harg pa ni namenjen izvozu zemeljskega plina, čeprav je Iran tretja največja proizvajalka te surovine na svetu, za ZDA in Rusijo. Iran namreč 94 odstotkov proizvodnje plina, ki pomeni 6,5 odstotka svetovne proizvodnje, porabi doma, saj mednarodne sankcije preprečujejo izvoz na svetovne trge.

V iranskih vodah ob provinci Bušer sicer leži tretjina največjega rezervoarja zemeljskega plina na svetu. Iran svoj del plinskega polja imenuje South Pars. Drugi dve tretjini polja si lasti Katar na drugi strani Perzijskega zaliva, ki svoj del imenuje North Dome oziroma North Field. Ogromno nahajališče, ki ga deli pomorska meja, drži skoraj petino dostopnih svetovnih zalog plina.

Katar je s svojim delom in ob pomoči zahodnih naftnih velikanov (Exxon, Shell) postal izvozna velesila, od koder gre skoraj celoten izvoz utekočinjenega plina (LNG) iz regije in pomeni slabo petino svetovnega izvoza LNG. Iran pa majhen delež proizvodnje, ki gre v izvoz, pošlje prek plinovodov v sosednje države, zlasti Irak, Turčijo in Armenijo. Islamska republika je sicer v preteklosti načrtovala gradnjo infrastrukture za izvoz LNG, a se zaradi sankcij ti načrti doslej niso uresničili.