Koliko denarja bi potrebovali, da vam ne bi bilo treba iti v službo?

Mnoge ljudi misel na to, da bodo morali v službo hoditi do sredine svojih 60. let ali dlje, navdaja s tesnobo, ki se nemara še veča ob pozivih k višanju upokojitvene starosti. Nekateri se zato obrnejo k strategijam, ki bi jim omogočile finančno neodvisnost, še preden dosežejo to starost, cilj pa običajno zasledujejo s kombinacijo strogega varčevanja in agresivnega vlaganja.

Gibanje FIRE (Financial Independence, Retire Early – finančna neodvisnost, zgodnja upokojitev) je globalna skupnost ljudi, ki sledijo strategiji upravljanja osebnih financ s ciljem zgodnje upokojitve oziroma finančne neodvisnosti, torej da za kritje življenjskih stroškov ne bi bili več odvisni od delodajalca oziroma dela nasploh.

Osnovni princip FIRE je preprost: zmanjšati stroške na minimum in povečati prihodke na maksimum, da lahko čim več denarja vložimo in ustvarjamo pasivne prihodke. Pri tem so v pomoč tudi vodila oziroma formule, s katerimi posameznik lahko okvirno preračuna, koliko denarja mora privarčevati, da se lahko varno upokoji. Je pa znesek odvisen od okoliščin in potreb posameznika.

Toda dejansko sestaviti naložbeni portfelj, ki bi omogočil finančno neodvisnost, ni vedno lahko. Vodja upravljanja delniških naložb pri Generali Investments Aleš Lokar opozarja na nekakšen kavelj 22, da zgodnja upokojitev najbolj zanima tiste, ki so morda nezadovoljni v svojih službah, a prav ti pogosto nimajo dovolj visokih prihodkov, da bi že zgodaj v življenju zgradili zadostno finančno gnezdo (nest egg, angl.). Po drugi strani tisti, ki bi si to lahko privoščili, o tem običajno ne razmišljajo, saj uživajo v svojem delu, meni.

Več vrst FIRE

Obstaja več vrst finančne neodvisnosti in zgodnje upokojitve. Pri odhodkih je LeanFIRE, ki pomeni dosego finančne neodvisnosti z varčevanjem, torej znižanjem življenjskih stroškov, seveda skupaj z vlaganjem.

Njegovo nasprotje je FatFIRE, kjer finančno neodvisnost dosežemo ob višjih življenjskih stroških oziroma brez potrebe po varčevanju, vendar ob visokih dohodkih. Na forumih, kot je Reddit, najdemo zapise uporabnikov iz tujine, ki trdijo, da so več let delali kot inženirji ali programerji pri velikih podjetjih. Bili so dobro plačani, pogosto z delnicami, kar jim je ob rasti delnic premoženje dvignilo tudi v milijone dolarjev in omogočilo, da prenehajo z delom ali pa ga zmanjšajo že v zgodnjih 30. letih.

Razlike so tudi na dohodkovni strani. CoastFIRE pomeni strategijo agresivnega zgodnjega vlaganja, s čimer se zgradi dovolj velik naložbeni portfelj, da je mogoče v poznejših letih živeti od donosov brez dodatnih vplačil. Po drugi strani BaristaFIRE opisuje pristop, kjer se oseba upokoji le delno in še naprej opravlja občasna dela, dela za polovični delovni čas ali manj stresna dela. Svoje življenjske stroške pokrije z mešanico prihodkov od dela in manjših dvigov iz naložbenega portfelja, kar portfelju omogoča rast na dolgi rok.

Slednji pristop je koristen zlasti v ZDA, kjer zgodnji upokojenci brez zaposlitve niso upravičeni do zdravstvenega zavarovanja v državnem programu Medicare do 65. leta, kar lahko vodi do visokih zdravstvenih stroškov, dokler ne dosežejo te starosti. Zato je zanje priročno, da se zaposlijo za polovični delovni čas pri na primer Starbucksu (od tod ime strategije, bariste so pripravljalci kavnih napitkov), da dobijo dostop do zavarovanja. V EU to ni tako velika težava, saj praviloma dostop do univerzalnega zdravstvenega zavarovanja ni vezan na zaposlitev.

Pravilo štirih odstotkov

Najpogosteje omenjana strategija vlaganja za dosego zgodnje upokojitve je tako imenovano pravilo štirih odstotkov, ki temelji na analizi finančnika Williama Bengena iz leta 1994 in članka profesorjev na ameriški univerzi Trinity iz leta 1998 o tem, koliko je varno dvigovati iz pokojninskih polic, ki vključujejo delnice, saj njihova vrednost niha.

Osnovno pravilo pravi, da mora portfelj za upokojitev znašati vsaj 25-kratnik letnih stroškov, da lahko vlagatelj prvo leto upokojitve dvigne štiri odstotke vrednosti portfelja za kritje življenjskih stroškov, ta znesek pa je vsako naslednje leto prilagojen za inflacijo.

Številke o tem, koliko je optimalno dvigniti iz portfelja vsako leto, se sicer razlikujejo glede na različne podatke, ki so jih analizirale različne študije, a se praviloma gibljejo med tremi in štirimi odstotki na leto.

Nekateri strokovnjaki dvomijo o pravilu štirih odstotkov zaradi negotovosti glede stopnje prihodnjih donosov in gibanja življenjskih stroškov (ob predpostavki enakega življenjskega standarda). Povedano drugače, vaš portfelj morda ne bo v vseh letih dosegel zadostnih donosov za kritje vaših stroškov ali pa bodo ti – recimo zaradi inflacije – narasli do te mere, da jih vaši donosi ne bodo pokrili. Zagovorniki FIRE zato omenjajo tudi potrebo po fondu za izredne razmere.

Velik zalogaj

Sestaviti portfelj, vreden 25-kratnik načrtovanih letnih stroškov, je precejšen zalogaj, sploh če to želimo doseči zgodaj v življenju in denarja nismo podedovali. Nekateri poskusijo z ekstremnim varčevanjem, kjer skušajo na stran dati tudi do 75 odstotkov prihodkov – večji kot je ta odstotek, manj časa moramo delati, da zaslužimo dovolj za eno leto življenjskih stroškov po upokojitvi.

Vzemimo za primer povprečno slovensko neto plačo, ki znaša nekaj manj kot 1.700 evrov na mesec (znesek smo zaokrožili zaradi enostavnejšega izračuna), kar je 20.400 evrov na leto. Recimo, da privarčujemo (in vložimo) četrtino tega, torej 5.100 evrov na leto. Naši letni življenjski stroški so tako 15.300 evrov, kar bi v 25 letih pomenilo 382.500 evrov. To je visok znesek za posameznika s povprečno plačo, ki bi se rad upokojil do na primer 40. leta. Seveda se mora zgodnji upokojenec s privarčevanim denarjem preživljati dlje časa kot nekdo, ki se upokoji pri 65. letih.

Po mnenju Lokarja tak portfelj težko sestavimo s tradicionalnim pristopom do vlaganja, ki gleda tudi na dolgoročno varnost naložb. “Če vsako leto dvigneš te štiri odstotke, moraš ustvariti vsaj štiri odstotke letnega donosa, kar z vlaganjem v obveznice oziroma pristopom 60/40 ne bo uspelo,” pravi Lokar.

Obveznice so varna naložba, saj imajo fiksne donose, zato vanje veliko vlagajo na primer pokojninski skladi. Toda to pride na račun donosov, ki so pri obveznicah praviloma nižji kot pri delnicah.

Naložbena strategija 60/40 pomeni, da vlagatelj 60 odstotkov portfelja vloži v delnice, 40 odstotkov pa v obveznice. Ko torej pripadniki gibanja govorijo o agresivnem vlaganju za maksimizacijo donosov, to v večini primerov pomeni velik poudarek na delnicah in povezanih sredstvih, kot so indeksni in borzno-trgovani skladi (ETF).

V Sloveniji o tem ni veliko govora

Gibanje FIRE je priljubljeno na internetu in družbenih omrežjih nekje od leta 2010, približno v času, ko je izšlo več knjig na temo finančne neodvisnosti. Vpliv na gibanje, zlasti glede varčevanja, je imela tudi knjiga Your Money or Your Life, ki sta jo leta 1992 izdala Vicki Robin in Joe Dominguez. Avtorja pravita, da je treba vsak strošek oceniti z vidika ur dela, ki smo ga morali opraviti, da smo si lahko izdatek privoščili.

Na družbenih omrežjih v Sloveniji pa je o gibanju FIRE dostopnih bolj malo vsebin. Zasebna skupina na Facebooku FIRE Slovenia je nastala januarja 2019 in ima 24 članov, a vsaj v zadnjem mesecu v njej ni bilo nobene aktivnosti.

Od julija 2020 obstaja tudi Reddit forum r/SlovenijaFIRE, ki je ustvarjen “z namenom povezovanja in izmenjevanja informacij med uporabniki, katerih cilj je doseganje finančne neodvisnosti (in/ali zgodnje upokojitve) v Sloveniji”. Ta skupina je bolj aktivna, saj ima 22 tisoč tedenskih uporabnikov in 1.500 tedenskih objav, kažejo podatki na Redditu, a na forumu poteka tudi širša razprava o osebnih financah, plačevanju davkov in podobnem.

Lokar pravi, da v Sloveniji ne zaznava velike želje po zgodnji upokojitvi med podjetniki in vlagatelji. Nekateri sicer vlagajo, da bi dosegli večjo fleksibilnost, ampak jim ni cilj, da bi povsem prenehali delati. Visoko kvalificirani in dobro plačani kadri imajo tudi pri svojih delodajalcih na voljo precej fleksibilnosti, saj jim ti pogosto nudijo določene ugodnosti. Morda jih po bolj intenzivnem obdobju dela tudi sami napotijo na daljši počitek, v želji, da jih zadržijo, pravi upravitelj premoženja.

Trend je ravno obraten

Priljubljenost gibanja FIRE na družbenih omrežjih se vsaj za zdaj še ne odraža v statistikah. Še več, statistike kažejo na ravno nasproten trend, torej vse poznejše upokojevanje. To je tudi posledica zakonov v več državah, ki višajo minimalne starostne pogoje za upokojitev, pa tudi poznejšega vstopa na trg dela in drugih dejavnikov.

V Sloveniji je povprečna dejanska upokojitvena starost okrog 61 let za ženske, 62 let za moške, po podatkih Zpiz za leto 2024. V EU povprečna upokojitvena starost znaša dobrih 64 let. Oboje je precej višje od želja pripadnikov gibanja FIRE. Po podatkih Eurostata se je med letoma 2012 in 2023 delež upokojenih Evropejcev v starostni skupini 50-65 let zmanjšal, kar pomeni, da je bilo v tem obdobju v EU vse manj, ne vse več zgodnjega upokojevanja. Statistika ne vključuje tistih, ki se jim je v tem obdobju morda uspelo upokojiti še pred 50. letom.

V ZDA, kjer se je najprej populariziralo gibanje FIRE, je povprečna upokojitvena starost 63 let za ženske in 65 let za moške, po podatkih inštituta Gallup pa se odstotek upokojenih v starostni kohorti 55-74 let prav tako zmanjšuje, ne veča. To je nemara povezano tudi z vrnitvijo mnogih upokojencev na trg dela, ki so se upokojili v času pandemije, nato pa jih je nazaj pripeljala inflacija ali borzna nihanja, ki so vplivala na njihove pokojninske portfelje. Ameriški urad za statistike dela (Bureau of Labor Statistics, angl.) ocenjuje, da se bo do konca desetletja število delavcev, starejših od 75 let, podvojilo.

Ustvarjalnost

Lokar meni še, da zgodnjega upokojevanja ni veliko tudi zato, ker se ljudje počutimo dobro, ko nekaj ustvarjamo. “Na koncu ljudje tega enostavno ne počnejo,” pravi.

Zgodnja upokojitev seveda ne pomeni nujno, da se upokojenec naseli pod palmo na nekem tropskem otoku in nadaljnjih 50 let ne dela nič, čeprav je tudi to možnost za tiste z dovolj denarja na računu in veliko potrebo po počitku. V večini primerov gre za željo po svobodi, da lahko s svojim časom razpolagaš, kot se tebi zdi najbolje, in ustvarjaš, kar želiš, ne da bi te pri tem skrbelo, če boš z ustvarjenim lahko kupil hrano, plačal najemnino ali odplačal kredit.