Pred tremi leti sklenil posel življenja, zdaj ima vesoljske ambicije

Na sončno pomladno popoldne v Monaku Filippo Ghirelli z nasmeškom obrne svoj prenosni računalnik, da lahko pokaže razgled na Sredozemsko morje skozi okna svoje pisarne. “Tukaj živim že več kot pet let. To je odlična baza,” pove med video klicem, potem pa našteje mesta, kamor pogosto potuje poslovno: London, New York, Dubaj.

Tri mesece pozneje, znova v pogovoru za Forbes, tokrat iz Londona, pove več o svojih začetkih: “Po diplomi na univerzi v Rimu sem odšel v Afriko.” V Gvineji in Maliju je začel delati kot inženir na infrastrukturnih projektih.

Danes 45-letni Ghirelli je imel zelo razgibano kariero. V svojih poznih 20-ih in zgodnjih 30-ih je zaslužil majhno premoženje z nepremičninami v Italiji in Severni Afriki, nato pa med arabsko pomladjo v Egiptu skoraj vse izgubil. Pozneje se je vrnil v Italijo in se znova postavil na noge. Ustanovil je podjetje, ki je delovalo na področju zniževanja stroškov za energijo v velikih podjetjih.

Posel življenja

Vendar se Ghirelli za večji del svojega premoženja, ocenjenega na 1,5 milijarde dolarjev, lahko zahvali Indiji. Januarja 2023 je sklenil posel svojega življenja. Z iztržkom od delne prodaje svojega podjetja za energetsko učinkovitost in naložb v nepremičnine je od singapurskega velikana na področju trgovanja z nafto, družbe Trafigura, odkupil 25-odstotni delež v drugi največji indijski rafineriji nafte na zahodni obali države. Gre za rafinerijo družbe Nayara Energy v Vadinarju, ki je ena izmed tehnično najbolj dovršenih v Indiji.

Ko sta Trafigura in ruska državna naftna družba Rosneft leta 2017 skupaj z moskovsko investicijsko družbo UCP kupili rafinerijo, je bila vrednost družbe, upoštevajoč tudi njene dolgove, ocenjena na 12,9 milijarde dolarjev. Trafigura je 85 odstotkov svojega deleža financirala z bančnim posojilom, preostanek pa plačala v gotovini.

Ghirelli je prvič izrazil interes za nakup Trafigurinega lastniškega deleža leta 2020. Transakcija je bila tehnično zaključena leta 2021, vendar so jo indijski protimonopolni organi odložili do leta 2023 – 11 mesecev po začetku ruske invazije na Ukrajino. (Trafigura je že leta 2022 napovedala izstop iz dolgoročnih pogodb z ruskimi državnimi podjetji.)

Ghirelli pravi, da to ni vplivalo na ceno ali njegovo odločitev o naložbi, javno dostopni dokumenti Trafigure pa navajajo, da je delež Trafigure kupil za 169 milijonov dolarjev, kar je za 42 odstotkov manj, kot je Trafigura leta 2017 plačala zanj. Po Forbesovih ocenah je delež zdaj vreden vsaj 1,1 milijarde dolarjev po odštetju dolgov.

Poceni ruska nafta prinesla dobičke

Poleg rafinerije ima podjetje Nayara Energy v lasti tudi največjo zasebno mrežo bencinskih črpalk v Indiji in globokovodno pristanišče. Ker je Indija zaradi hitro rastočega gospodarstva in števila prebivalstva povečala uvoz poceni ruske nafte, se zdi, da je Nayara lepo zaslužila. V poslovnem letu, ki se je končalo marca 2025, je zabeležila čisti dobiček v višini 760 milijonov dolarjev ob prihodkih 17,6 milijarde dolarjev, kar pomeni 500 odstotkov višji dobiček in za 25 odstotkov višje prihodke kot leta 2022.

“Vrednost podjetja je eksponentno rasla. Znatno je dvignilo svojo produktivnost in močno povečalo svojo profitno maržo,” pravi Ghirelli. “Gre za finančno naložbo, ki je bila še posebej uspešna.”

Družba Nayara Energy je nedvomno ena najbolj zaželenih naložb v Indiji. “Nayara ima zelo pomembno vlogo. Indija je država s hitro rastočim gospodarstvom in številom prebivalstva, kjer povpraševanje po gorivu nenehno narašča,” pravi Pankaj Srivastava, višji podpredsednik za surovinske trge v energetskem raziskovalnem podjetju Rystad Energy. “Nayara pokriva znaten del domačih potreb po gorivu v državi. Tudi njena lokacija je strateško zelo pomembna.”

Glede na poročanje indijskega spletnega medija The Morning Context marca lani sta tako savdskoarabski državni naftni gigant Aramco kot tudi konglomerat Reliance indijskega milijarderja Mukesha Ambanija poskušala kupiti Nayaro. Times of India pa je junija lani poročal, da je Rosneft za svoj delež zahteval do 20 milijard dolarjev. Vendar so pogajanja o prodaji julija naletela na ovire, ko je Evropska unija zaradi vpletenosti Rosnefta uvedla sankcije proti družbi Nayara Energy. To je za kratek čas pripeljalo do tega, da so banke ustavile plačila v imenu podjetja, Microsoft pa je prekinil dostop do svojih storitev v oblaku. Irak in Savdska Arabija, ki sta pred sankcijami predstavljala 37-odstotni delež v uvozu nafte podjetja Nayara, preostanek pa je po podatkih analitične platforme Kpler prihajal iz Rusije, sta prav tako ustavila izvoz.

Predstavniki Rosnefta in ruskega investicijskega sklada UCP se niso odzvali na prošnje za komentar. Predstavnik družbe Saudi Aramco ni želel komentirati, predstavnik družbe Reliance Industries pa je za Forbes povedal, da njihovo podjetje “ni v pogajanjih za prevzem Nayare”.

Zaradi sankcij v iskanje novih trgov

A si je ta hitro opomogla. Nayara trenutno približno 88 odstotkov svojega goriva proda na domačem trgu, kar je več kot oktobra lani, ko ga je doma prodala približno dve tretjini. Našla je tudi nove izvozne trge, med drugim Brazilijo, Sudan in Turčijo, ter v sodelovanju z lokalnimi bankami uredila področje plačil.

Po podatkih analitične platforme Kpler je Nayara decembra lani praktično vso nafto nabavila v Rusiji, njena rafinerija pa deluje skoraj s polno zmogljivostjo.

“Kljub pritisku na več frontah je Nayara uspela povečati obseg poslovanja,” pravi Sumit Ritolia, analitik pri Kplerju. “Takojšen dostop do poceni ruske surove nafte, novi logistični vzorci, nastajajoči izvozni trgi in širša mreža kupcev, ki so pripravljeni skleniti posle kljub sankcijam, so skupaj omogočili rafineriji, da deluje blizu svoje ekonomsko optimalne zmogljivosti.”

Nayara Energy trenutno približno 88 odstotkov svojega goriva proda na domačem, indijskem trgu.

Ghirelli ob tem zase pravi, da je bil pasivni manjšinski vlagatelj. Prav tako ne meni, da so sankcije škodovale njegovi naložbi.

“Podjetje deluje predvsem na indijskem trgu. Težave bi nastale, če bi bili njihovi izdelki naprodaj v Evropi, a ker gre praktično za lokalni trg, to ni vplivalo na poslovanje,” pravi in dodaja: “Če že, bi to lahko bil instrument za pospešitev prodaje, vendar tega še ne moremo z gotovostjo trditi.”

Če bi Nayaro prodali za znesek, ki je vsaj približno blizu številkam, omenjenim v medijih – ali celo bolj zadržanim ocenam Forbesa – bi Ghirelli ustvaril več kot 500-odstotni dobiček.

“Lahko igra šah na več šahovnicah hkrati”

A ne glede na to, kaj se bo zgodilo z Nayaro, Ghirelli gleda naprej. Leta 2024 je ustanovil novo investicijsko družbo z imenom Infracorp, ki naj bi gradila vse, od vesoljskih pristanišč in zasebnih letališč do podatkovnih centrov v Zemljini krožnici in jedrskih reaktorjev na odprtem morju. Giarelli med drugim širi letališče Riviera, majhno zasebno letališče v severozahodni Italiji. Zgradili naj bi štiri nove hangarje, 15 novih parkirnih mest za letala in povsem nov terminal.

“Cilj je vlagati v sistemsko infrastrukturo,” pravi in našteje ambiciozen seznam trenutnih in prihodnjih naložb. “Želimo ustvariti energijo za omrežje. Veliko delamo na decentralizirani umetni inteligenci. Kupili smo naše prvo letališče, ki bo postalo najpomembnejši terminal za zasebna letala v Evropi. Delamo na vesoljskih modulih, prihodnjih vesoljskih postajah in orbitalnih podatkovnih centrih. V naslednjih šestih mesecih do enega leta bomo predstavili nekaj zelo zanimivih projektov.”

Mogoče se zdi, da so to neuresničljive sanje. Toda Ghirelli se je obdal s strokovnjaki iz vsake od teh panog, ki naj bi mu pomagali visokoleteče sanje spremeniti v resničnost. Začel je na primer z zasebnim letališčem v bližini Monaka in obratom za predelavo odpadkov v energijo v južni Italiji.

“Je nekdo, ki vidi širšo sliko in se odloči, da jo bo udejanjil,” pravi Stefano Poli, glavni komercialni direktor izraelskega podjetja za vesoljsko računalništvo Ramon Space in Ghirellijev svetovalec za naložbe, povezane z vesoljem. “Lahko igra šah na več šahovnicah hkrati.”

Manfredi Lefebvre d’Ovidio, milijarder iz Monaka, ki je svoje premoženje ustvaril na področju križarjenj in v industriji potovanj, dodaja: “Je izjemno podjeten. Po navadi dejansko naredi tisto, o čemer govori.”

Gradil v Maliju, Turčiji, nato v Italiji

Ghirelli se je rodil leta 1980 v Rimu in izhaja iz družine srednjega razreda. Odraščal je ob podjetniških starših. Oče je bil lastnik gradbenega podjetja, mama pa je vodila kmetijsko podjetje in se nato preusmerila v nepremičnine.

Po študiju gradbeništva na Univerzi v Rimu in magistrskem študiju poslovnega upravljanja na vodilni italijanski poslovni šoli Luiss Business School v Rimu, je leta 2003 zapustil Italijo in se kot projektni inženir zaposlil v gradbenem podjetju Astaldi v zahodni Afriki. “To je bila neverjetna izkušnja, a tudi zelo težka, saj je v teh državah gradnja zelo zahtevna,” pripoveduje in navaja projekte, na katerih je delal, med drugim most med Gvinejo in Malijem.

Nato je sodeloval pri gradnji avtocest v Turčiji, leta 2006 pa se je vrnil v Italijo, kjer je razvijal projekte za visokohitrostne železniške proge za italijanskega industrijskega velikana Impregilo, zdaj znanega kot Webuild.

Pri 27 letih se je pridružil italijanski nepremičninski družbi De Angelis Group, ki je imela v lasti stanovanja, hotele in zdravstvene klinike v Italiji in Franciji. Leta 2009 je družbo De Angelis doletela tragedija, ko je ustanovitelj umrl v prometni nesreči. Ghirelli pravi, da se je z njim pogajal o pridobitvi deleža v podjetju, vendar si je po njegovi smrti prizadeval za lastništvo ključnih projektov, na katerih je delal, med njimi je bila tudi postavitev nakupovalnega centra. Nato je ustanovil lastno gradbeno podjetje in začel vlagati v stanovanjsko in komercialno gradnjo v Maroku in Egiptu.

Leta 2013 je doživel nov udarec, ko so v Egiptu izbruhnili protesti proti vladi. Ghirelli je bil prisiljen oditi in je utrpel velike izgube pri svojih tamkajšnjih projektih, zato je moral v Italiji začeti znova. “Bila je velika izguba, a tudi pomembna lekcija, da moram nadaljevati v gradbeni panogi,” pravi.

Pirelliju svetuje, kako varčevati

Nato se je usmeril na področje energetske učinkovitosti in ustanovil podjetje Genera Group. Med njegovimi strankami sta proizvajalec pnevmatik Pirelli in velikan s področja pakiranega potrošniškega blaga Unilever. Z njima sodeluje pri projektih varčevanja z energijo, na primer pri namestitvi sončnih kolektorjev in učinkovitejše razsvetljave ali pri zajemanju odpadne toplote, ki se izgublja v industrijskih procesih. V zameno prejme delež prihrankov pri stroških.

Leta 2017 je 49-odstotni delež podjetja Genera Group za nerazkrito vsoto prodal nemški skupini za upravljanje premoženja IKAV. Tri leta pozneje je delnice v lasti IKAV-a odkupil nazaj in 75 odstotkov Genere prodal švicarski investicijski družbi Susi Partners za začetni znesek 30 milijonov dolarjev. Takrat je tudi začel razmišljati o naložbi v Nayaro.

“Imeli smo dva cilja. Prvi je bil zgraditi biorafinerijo za proizvodnjo trajnostnega letalskega goriva, s katerim bi letala manj onesnaževala okolje,” pripoveduje Ghirelli. “Drugi pa je bil skleniti sporazum z indijsko vlado za proizvodnjo električnih rikš in vzpostavitev sistema menjave baterij na več kot 6.500 bencinskih servisih družbe Nayara.”

Vojna v Ukrajini je preprečila uresničitev teh ciljev. Ghirelli je obdržal delež v Nayari, vendar je naredil korak nazaj. “Odločili smo se, da bomo postali pasivni vlagatelji,” pravi. “Prispevali smo svoj del k trajnosti, vendar smo svoje vire usmerili na druga področja.”

Fokus na Evropo

Po prodaji preostanka Genere družbi Susi Partners decembra 2024 za nerazkrito ceno in z mislijo na morebitni izstop tudi iz Nayare, se Ghirelli zdaj v celoti osredotoča na svojo investicijsko družbo Infracorp, ki se ukvarja z vsem mogočim. Svoje naložbe deli na štiri okvirna področja: promet in infrastruktura, prehod na druge vire energije in energetska neodvisnost, vesoljska ekonomija ter decentralizirana umetna inteligenca in varnost.

Trdi, da je do zdaj vložil več kot 100 milijonov dolarjev v več kot 65 projektov. Med njimi so obrati za proizvodnjo biometana in bioetanola v ZDA, obrat za pretvorbo avtomobilskih odpadkov v energijo v Italiji in 18 podatkovnih centrov, ki so v razvoju v Italiji in Franciji. Pravi, da dela tudi na inženirskih načrtih za orbitalne podatkovne centre in jedrske elektrarne na morju v Italiji.

Najbolj odmeven posel, ki ga je doslej napovedal, je nakup letališča Riviera Airport leta 2024, terminala za zasebna letala na severozahodni obali Italije, v bližini Genove, ki leži le 80 minut vožnje z avtomobilom (ali 25 minut s helikopterjem) od Monaka. Ghirelli namerava letališče preoblikovati v letalsko vozlišče za bogato mestno državo, ki je premajhna, da bi imela lastno letališče. Bilo naj bi prvo v mreži 16 zasebnih letališč po vsej Evropi, investicijski stroški za vsako pa naj bi znašali približno 60 milijonov dolarjev.

“Komercialna letališča postajajo za zasebna letala vse težje dostopna, število zasebnih poletov pa se povečuje in se bo še naprej, saj nove tehnologije znižujejo njihove stroške,” pravi Lefebvre d’Ovidio in opozarja na električna letala, ki jih proizvajajo podjetja, kot je kalifornijsko Joby Aviation. “Zasebna letališča imajo ogromen potencial.”

Ghirelli trdi, da je do zdaj vložil več kot 100 milijonov dolarjev v več kot 65 projektov. Med njimi so obrati za proizvodnjo biometana in bioetanola v ZDA, obrat za pretvorbo avtomobilskih odpadkov v energijo v Italiji in 18 podatkovnih centrov, ki so v razvoju v Italiji in Franciji.

“Po svetu je veliko denarja, ki čaka na naložbe”

Kar zadeva to, kje bo našel sredstva za financiranje teh obsežnih projektov – poleg lastnih sredstev, še posebej, če bo prodal svoj delež v Nayari – Ghirelli ni zaskrbljen. “Ko imaš poslovni model s predvidljivim denarnim tokom, je precej lahko najti denar,” zagotavlja. “Pri iskanju financiranja po vsem svetu nimamo nobenih težav. Na Bližnjem vzhodu vlada veliko zanimanje za naložbe v te projekte.”

Ghirellijevi svetovalci se s tem strinjajo. “Pametni ljudje ne uporabljajo lastnega denarja. Uporabljajo kapitalske trge,” pravi Güçlü Batkın, izvršni direktor turške verige očesnih klinik Dünyagöz in svetovalec pri Infracorpu. “Po vsem svetu je veliko denarja, ki čaka na naložbe. Treba je le vedeti, kje in s kom izkoristiti priložnost. In on to zelo dobro razume.”

Massimiliano Ladovaz, še en svetovalec Infracorpa in glavni direktor podjetja SpinLaunch, ki se ukvarja s tehnologijo vesoljskih poletov in ga podpira tvegani kapital, dodaja: “Ima nekoliko ameriški način razmišljanja, saj je pripravljen tvegati. Ima tudi sposobnost, da se v pravem trenutku prilagodi.”

Za oceno Ghirellijevih najnovejših podvigov je še prezgodaj. Vendar je v nekaj zelo prepričan – da ko bo potegnil črto pod vse, bo presegel svoj ogromen donos iz Nayare. “Predvidevam, da se bomo približali štirikratniku ali petkratniku tega donosa,” napoveduje. “Še posebej na področju vesolja in podatkovnih centrov.”

Ali mu bo to uspelo, pa bo verjetno jasno šele čez leta.

Avtor izvirnega članka je Giacomo Tognini, Forbes.