Surovine v 2026: kako se bodo gibale cene nafte, bakra, zlata, pšenice

V iztekajočem se letu so na gibanje cen surovin med drugim vplivale carine ameriškega predsednika Donalda Trumpa, upočasnjevanje rasti na Kitajskem, rast povpraševanja po elektriki in naložbe v umetno inteligenco. Cene nafte so padale in bodo padce najverjetneje poglabljale tudi prihodnje leto, medtem ko so se osnovne kovine povečini dražile, kar se obeta tudi v 2026. Na cene prehranskih surovin, kot sta pšenica in koruza, še naprej vpliva vojna v Ukrajini.

Na splošno so se surovine letos dražile. Agregatni indeks cen surovin, ki ga pripravlja Bloomberg (Bloomberg Commodity Index), je od začetka leta pridobil dobrih 15 odstotkov vrednosti. Indeks S&P GSCI (Goldman Sachs Commodity Index) je v istem obdobju zrasel za pet odstotkov.

Pogledali smo, kakšni so obeti za cene ključnih surovin v 2026.

Nafta se bo še cenila

Surova nafta se je letos pocenila, saj svetovna proizvodnja raste kljub ukrajinskim napadom z droni na ruske rafinerije in sankcijam na rusko proizvodnjo. K temu prispeva povečevanje proizvodnje razširjenega kartela držav izvoznic nafte OPEC+, v katerem sta največji proizvajalki Savdska Arabija in Rusija. Te države po dolgotrajnih rezih proizvodnje zdaj skušajo zaščititi tržni delež pred drugimi večjimi proizvajalkami, kot so ZDA, Brazilija, Kanada in Gvajana, ki prav tako povečujejo proizvodnjo.

Povpraševanje po nafti ne dohaja te rasti, k čemur po navedbah Mednarodne agencije za energijo (IEA) prispeva vse večja elektrifikacija svetovnega gospodarstva, od električnih vozil do obnovljivih virov energije. Agencija napoveduje presežek v ponudbi za skoraj štiri milijone sodov na dan v 2026, kar je skoraj štiri odstotke svetovne proizvodnje. Članice OPEC po drugi strani menijo, da bo povpraševanje približno sledilo ponudbi.

Vsaj v prvem delu leta tudi pri NLB Skladih vidijo “večjo možnost nadaljnjega zniževanja cen” kot posledico presežne ponudbe, medtem ko bistvene rasti povpraševanja ne pričakujejo, je za Forbes Slovenija dejal upravitelj premoženja pri NLB Skladih Matej Gosar. Trend bi lahko obrnile geopolitične spremembe ali znižanje proizvodnje držav OPEC, pravi.

Ameriška agencija za podatke o energetiki (EIA) pričakuje, da bo letos sod nafte brent stal povprečno 69 dolarjev za 159-litrski sod, sod nafte WTI (West Texas Intermediate) pa 65 dolarjev, medtem ko je v preteklih dveh letih povprečna cena nafte brent presegala 80 dolarjev. Od začetka leta se je cena spustila za 18 odstotkov.

Prihodnje leto EIA pričakuje še nižjo ceno, in sicer 55 dolarjev za nafto brent ter 51 dolarjev za nafto WTI. Kot pravijo, bodo cene v prvem četrtletju 2026 upadle, ker se bodo v zimskih mesecih, ko je povpraševanje po nafti praviloma nižje, povečale svetovne zaloge v skladiščih.

Cenejši tudi plin

Zemeljski plin se je v Evropi pocenil za okrog 45 odstotkov od začetka leta, s precejšnjim padcem ob koncu leta, čeprav je nastopilo hladno vreme, zaloge plina v evropskih plinohramih pa so bile približno 10 odstotkov pod petletnim povprečjem.

Glavni razlog je porast pošiljk utekočinjenega plina (LNG) iz ZDA, ki so letos stari celini zagotovile več kot polovico vsega LNG. Ker je povpraševanje v Aziji omejeno, je Evropa postala glavna destinacija za ameriški plin, s čimer se je letos zmanjšal razkorak med ceno na ameriškem plinskem vozlišču Henry Hub in ceno na nizozemskem vozlišču TTF, ki velja za referenčno ceno plina v EU.

Terminska pogodba za plin s trimesečnim dobavnim rokom na TTF trenutno stane dobrih 28 evrov za megavatno uro (€/MWh), letno povprečje pa 35 evrov, po podatkih analitske družbe Kpler. Goldman Sachs pričakuje, da bo prihodnje leto povprečna cena pri 29 evrih, leto pozneje pa pri 20 evrih. V letih 2028/29 bi se lahko plin v Evropi pocenil celo do 12 evrov na megavatno uro.

Gosar iz NLB Skladov ocenjuje, da bo cena plina prihodnje leto višja, vendar ne bistveno. “Zvišanje bo verjetno izrazitejše v ZDA zaradi hitrejše rasti povpraševanja po električni energiji, predvsem v prvi polovici leta. V Evropi se nadaljuje nadomeščanje plina z drugimi energenti in ob zadostni količini uvoza bistvena rast cen ni verjetna; v poletnih mesecih je mogoče tudi zniževanje,” je dejal.

Cene na TTF so približno dvakratnik ameriških – na Henry Hub je za plin treba odšteti štiri dolarje na milijon britanskih termičnih enot (MMBtu), kar je okrog 12 evrov na megavatno uro. To je najnižji razkorak od leta 2021. Bonitetna družba Fitch Ratings predvideva, da bodo dodatne zmogljivosti za utekočinjanje plina v naslednjih dveh letih vodile do za približno četrtino nižjih cen na TTF kot letos.

Industrijske kovine gredo za med

Večina industrijskih kovin je letos rasla na račun robustnega povpraševanja, kljub veliki odprodaji v aprilu, ko je Trump uvedel visoke carine za večino trgovinskih partneric. Čeprav je makroekonomsko okolje negotovo, je povpraševanje visoko zaradi naložb v elektrifikacijo, podatkovne centre in obrambo.

Po oceni družbe za trgovanje s surovinami Fastmarkets se bodo ti naložbeni trendi nadaljevali. Kot pravi Gosar, EU pričakuje povečanje porabe električne energije za 40 odstotkov do leta 2030, česar obstoječa infrastruktura ne more zagotoviti, potrebne pa so globalne naložbe v višini 500 milijard dolarjev letno. Obenem se krepijo naložbe v drugo infrastrukturo in obrambo.

“Pričakujemo, da bo vse navedeno prispevalo k povečanju povpraševanja po industrijskih kovinah in s tem k rasti cen. Ta je še nekoliko višja, ker se na strani ponudbe pojavljajo višje regulatorne in okoljske omejitve kot v preteklosti,” meni upravitelj premoženja.

Rekordna rast bakra

Po rekordih je letos posegla industrijska kovina z najširšim obsegom uporabe – baker. Rdeča kovina, ki velja za pokazatelja stanja v svetovnem gospodarstvu, se spopada z rastočim primanjkljajem, saj je proizvodnja v ključnih čilskih in perujskih rudnikih omejena, kitajske rafinerije zaradi nizkih marž in pomanjkanja materiala omejujejo predelavo, svetovno povpraševanje pa raste na račun zgoraj omenjenih naložb.

Cena za baker s trimesečnim dobavnim rokom na londonski borzi kovin (LME) je 22. decembra dosegla nov rekord pri 11.982 dolarjih na tono po skoraj 40-odstotni letni rasti. K skoku so prispevala pričakovanja nižjih obrestnih mer v ZDA in selitev bakra iz Londona v ZDA pred potencialno uvedbo ameriških uvoznih carin, kar bi drugod povzročilo primanjkljaj.

Višji upravljavec investicijskih skladov pri Triglav Investments Matjaž Dlesk zaradi naštetih dejavnikov pričakuje rast tudi v prihodnje. Trend rasti bo po oceni Fastmarkets prisoten še vsaj v prvem četrtletju prihodnjega leta. Banka JP Morgan napoveduje, da bo povprečna cena bakra v 2026 znašala 12.075 dolarjev na tono, z vrhuncem pri 12.500 dolarjih v drugem četrtletju. Citigroup napoveduje 13 tisoč dolarjev na tono do drugega četrtletja.

Poleg bakra močno rast beležita še kositer in aluminij, katerih ponudba je prav tako omejena. Izjema trenda sta predvsem svinec in nikelj, Fastmarkets napoveduje tudi padec cen cinka v 2026 in 2027, saj ima kljub svetovnemu primanjkljaju Kitajska visok presežek proizvodnje in ga pospešeno izvaža.

Sijaj plemenitih kovin

Rekorde so letos podirale tudi plemenite kovine – zlato, srebro in platina. Zlato je svojo približno 66-odstotno letno rast in 50 rekordov doseglo zaradi nakupov centralnih bank, ki so skušale diverzificirati svoje rezerve v luči geopolitičnih napetosti, odkar so zahodne države leta 2022 zamrznile tuje rezerve Rusiji, in zaradi nižjih obrestnih mer ameriške centralne banke (Federal Reserve).

Še bolj zavidljivo rast sta v 2025 beležila srebro in platina, katerih rast poleg zanimanja vlagateljev in omejene proizvodnje podžiga tudi povpraševanje industrije. Srebro je več kot podvojilo svojo vrednost, in decembra dosega rekord pri 69 dolarjih za 31,1-gramsko unčo, medtem ko je platina pridobila 136 odstotkov in dosega ceno 2.063 dolarjev na 31,1-gramsko unčo.

Pri NLB Skladih v 2026 pričakujejo, “da se bo pritisk na rast cen zlata in srebra nadaljeval”, razen če pride do zmanjšanja geopolitičnih napetosti. Primanjkljaj na trgu in rekordno industrijsko povpraševanje po srebru pričakuje tudi industrijsko združenje Silver Institute, medtem ko World Gold Council (WGC) ocenjuje, da bi kovina lahko pridobila med 15 in 30 odstotki, če pride do gospodarske krize, ter med 5 in 15 odstotki v primeru manjše upočasnitve. Če se gospodarska rast znova okrepi, bi cena zlata upadla med 5 in 20 odstotki, ocenjuje WGC.

Optimistični so analitiki tudi na Wall Streetu. Ameriška banka JP Morgan napoveduje cene med 5.200 in 5.300 dolarji za 31,1-gramsko (trojsko) unčo v 2026. Goldman Sachs do konca prihodnjega leta pričakuje ceno okrog 4.900 dolarjev, Deutsche Bank ima osnovni scenarij pri 4.450 dolarjih, Morgan Stanley pa pri 4.500 dolarjih za 31,1 grama. Trenutno je promptna cena nad 4.400 dolarji, po novem rekordu v ponedeljek.

Hrana: stabilen izvoz prek Črnega morja

Cene osnovnih prehranskih surovin, ki jih meri indeks Organizacije za hrano in kmetijstvo pri Združenih narodih (FAO), so se v 2025 čez leto dražile, nato pa v zadnjih treh mesecih upadle in se do konca novembra spustile malce pod letno izhodišče. Meso in rastlinska olja so se podražila, cenejši pa so bili mlečni izdelki, žita in sladkor.

Svetovna banka za letos napoveduje rahlo (0,2-odstotno) rast cen prehranskih surovin, v letu 2026 pa njihovo 2,2-odstotno pocenitev. Pri tem se bodo surovine za hrano predvidoma podražile za 0,3 odstotka, surovine za pijače – kot so kakav, kava in čaj – pa se bodo pocenile za 7,2 odstotka.

V 2025 naj bi svetovna proizvodnja pšenice prvič doslej presegla tri milijarde ton, raste tudi pridelava drugih žit, navaja FAO. To je delno posledica stabilizacije proizvodnje v črnomorski regiji, odkar je leta 2023 Rusija izstopila iz dogovora z Ukrajino o izvozu ukrajinskega žita.

Kot piše Fastmarkets, so se od takrat vzpostavile alternativne dobavne poti. Rusija, ki je s petino izvoza največja izvoznica pšenice na svetu, bo v 2026 predvidoma še okrepila svojo prednost, saj pričakuje sedemodstotno povečanje pridelka, na 87 milijonov ton, dobra polovica je namenjena izvozu.

“Gibanje cen osnovnih prehranskih surovin je večinoma odvisno od dejavnikov, ki lahko povzročijo šoke na ponudbeni strani, kot so omejitve transportnih poti in vremenski dejavniki,” pojasnjuje Gosar. “V odsotnosti teh šokov pri večini prehranskih surovin ne predvidevamo rasti, ki bi bistveno odstopala od stopnje inflacije. Izjema so nekatere surovine, pri katerih je bil v bližnji preteklosti prisoten ponudbeni šok in s tem hitra rast cen (kakav, kava, sladkor, riž). Pri teh pričakujemo stabilizacijo cen, saj so razlogi za ponudbeni šok večinoma odpravljeni.”